Pogumna ledvica

Pogumna ledvica že v kinu, smeh in solze v kino dvoranah, predvsem solze v pisarni producenta, predvsem smeh v pisarni 306

Že zelo dolgo ni slovenska filmska srenja s tako mero čokoladnega sladoleda čakala na nov film mladega režiserskega upa Štefana Igrogorskega. In sedaj, ko je film končno prispel na naša platna, smo tega neumornega slovenskega ustvarjalca komaj ujeli pred naš mikrokasetar, ko je ta (Štefan, ne mikrokasetar, op.nov.) ravno bežal pred razjarjenimi gledalci mariborskega Kiklopa, ki so zahtevali: »Gnar nazaj, prokleti kmet!«.

L: »Pogumna ledvica. Od kod ta naslov?«

Štefan: »Morate vedeti, da sem alergičen na diskriminacijo, pa naj se pojavlja v takšni ali drugačni obliki in pošteno mi je že šlo na živce, da se v vseh filmih tako zelo poveličuje ravno srce. Zakaj bi moralo biti prav srce najpogumnejši organ? Zame je čiščenje telesa prav tako pogumno kot poganjanje krvi po njem. Prav zato sem že, odkar sem videl film Pogumno srce, zbiral sredstva, da bi posnel svoj film, ki je sedaj končno gotov.«

L: »Pa vendar, samo dogajanje v filmu ni prav nič povezano s samim naslovom. Za nepoučene bom pojasnil, da film pripoveduje zgodbo mladega albanskega pastirja Viljamirija Valaquija, ki se bori z novo, v bližini njegovega pašnika zgrajeno tovarno sintetičnih oblačil.«

Štefan: »Naslov je simboličen, vendar v skladu s prej povedanim, v filmu lahko vidimo, da je ravno pogumna ledvica tista, ki pastirja žene v vnaprej izgubljenem boju s sintetičnim gigantom.«

L: »Tega v filmu sam sicer nisem opazil, je pa film očitno odskočna deska za novo zvezdo. John Cosworth, ki igra albanskega pastirja, sicer ni Albanec, ali pač?«

Štefan: »Seveda ne, saj že samo ime vse pove. Ne, John je Švicar. Srečala sva se na smučanju v Luzernu in veliko igrala poker. Za vlogo sem ga pridobil po neverjetnem blefu, na katerega sem še sedaj zelo ponosen.«

L: »Vendar se je John resnično izkazal, v filmu je nekaj prav ganljivih prizorov, sploh se mi je vtisnil v spomin tisti, ko Viljamirija ujamejo in ga pred delavci oblačijo v sintetična oblačila ter mu prigovarjajo, naj reče, da ima rad poliester, on pa z zadnjimi močmi ves zaripel zatuli: 'VOOOOOLNAAA!' Res, imel sem solze v očeh.«

Štefan: »Da, John je ta prizor res odigral z jetri in ni ga bilo človeka na snemanju, ki bi ob tem ne imel mokrih oči, pa čeprav od smeha.«

L: »Kaj pa ljubezenski prizori, menda ste morali precejšen del tega materiala odrezati zaradi cenzure?«

Štefan: »Da, govorili so mi, da sodomije na slovenskih platnih že ne bodo vrteli. S tem so mi v bistvu uničili bistveni del filma, saj je sedaj zelo težko razumeti, zakaj ima Viljamiri v filmu najrajši prav ovco Dolišo.«

L: »Razumem. V filmu naj bi bili tudi kruti prizori, ki pa ste jih menda ravno tako morali posneti drugače, kot ste si prvotno zamislili.«

Štefan: »Res je. Predvsem gre za prizor, ko direktor tovarne prav ovci Doliši v svoji pisarni prereže vrat in mrko reče: 'In zdaj naj ta smrkavec pride k meni.' Ta prizor sem moral, po nasvetu odvetnikov, posneti z umetno ovco, ker bi me drugače lahko kdo tožil.«

L: »Hm, morda bi bilo vseeno bolje, če bi bila ovca, ki ste jo v tem prizoru uporabili nekoliko večja, nekoliko manj plastična in ne bi piskala.«

Štefan: »Morda, ampak, saj veste, proračun pa to.«

L: »Seveda, no za konec tega prijetnega pogovora naj vam samo še zaželim veliko uspeha z novim filmom in glede na množico 'navdušenih gledalcev', ki naju je spet očitno našla, urne noge.«

Štefan: »Hvala.«

Filmo Füll Ik