Presenetila me je

Moji dogodki – 2

Morda sem droben, mlad in naiven malomeščanski poet, pa vendar tega od nje nisem pričakoval. Presenetila me je, kakor si niti v sanjah ne bi bil mogel predstavljati – niti v najhujši nočni mori.

Začelo se je pravzaprav že ponoči. Nekakšna nematerializirana neprijetnost se je izpod odeje prikradla v mojo z REM obarvano seanso. Ah, kaj govorim… Brutalno jo je prekinila!

Nekoliko razočaran in obenem kar precej besen sem se obrnil na drugo stran in skoraj takoj naslednji trenutek spoznal, da to sploh ne bo pomagalo. V odsotnosti najmanjšega sledu ugodne rešitve sem zapustil nekoč udobno zavetje postelje in se v iskanju emocionalne Indije Koromandije zatekel pod tuš.

Topla voda – potem, ko je nazadnje le pritekla – me je nekoliko pomirila. Postopoma se je njen ugodni učinek celo povečeval. Po le nekaj minutah sem bil kot prerojen. Komaj sem se še spominjal v srce bodeče neprijetnosti, ki me je pregnala iz mojega najljubšega kraja na svetu.

Nato pa…

Ja, takoj za tem, ko so tople misli naselile sleherni kotiček mojih možganov, nemudoma zatem me je znova obšla nepopisna groza. Kriknil sem, poskočil in pogled obrnil v dno banje.

Tam je ležala. Vsa negibna. Mrtva. Kot da v njej ne bi bilo prav nič življenja več, še manj želje po preživetju.

Sploh se ni upirala toku vode. Kar odplaknilo jo je. Odluščeno kožo z desnega podplata.

Takrat me je preblisnilo kot britev ostro vprašanje:

»Bom moral skozi vse te muke še enkrat?«

Nadebudni mladi avtor

Prevetritev zimskega vrta

Nasveti za vrt v zadnjem trenutku pred prihodom poznega poletja – Rana ura, zgoden zimski vrt! – Kdor malega vreden ni, velikega dobi!

Mnogi izmed vas ste v zadnjih nekaj tednih že opazili velike raznobarvne, čeprav pretežno sivo modre gmote na nebu, kako se premikajo sem ter tja in tu in tam na tla radodarno odvržejo skoraj neomejene količine vode v najrazličnejših agregatnih stanjih, od mehke vode pa vse do ledenih kock okrogle oblike, velikosti teniških prvakinj. Tisti, ki so vam bili takšni doživljaji prihranjeni, pa prav gotovo ne uživate psihotropičnih substanc, ker ste bodisi nasprotniki zlorabe drog bodisi stanujete predaleč stran od lokalne devetletke.

Kako torej prevetriti zimski vrt? Nič lažjega kot to! Če vaš zimski vrt gleda na vzhodno ali jugovzhodno stran, preskočite naslednji stavek, saj je ta namenjen le vam, ki imate zimski vrt obrnjen proti severu ali proti zahodu. Vsi vi ste prvovrstni bedaki brez najmanjšega občutka za orientacijo zimskega vrtnarjenja!

Že malo po sončnem vzhodu na tipično, avgusta polno jutro zgodaj predoktobrskega dne tega leta gospodovega ali katerega drugega se goli po vseh štirih priplazite v svoj zimski vrt, tako da vas na mizah prebivajoča flora ne bo mogla opaziti. Ko dosežete samo središče svojega zimskega vrta, pa naglo skočite na zadnje noge in zakličite na ves glas: »Halo, zimski vrt! Veter je tu!«

Nato poskakujte na eni od levih nog in pihajte na vse strani, da ustvarite veter, ki ga v drugačnih razmerah zmore ustvariti le Pfurzi, germanski bog vetra in gibljivih toplih zračnih mas.

Med poskakovanjem in sopihanjem iz sleherne odprtine na svojem telesu postopoma odpirajte vsa okna svojega prečudovitega zimskega vrta v naključnem vrstnem redu z namenom čim bolje izkoristiti elan, ki ste ga poprej ustvarili v ustjih svojih orificijev, s katerim bo skozi ves zimski vrt zavel tako nestrpno pričakovani topli vihar novosti.

Če imate sobni ventilator, letalski motor, sobni pasat ali malo večji sušilnik za lase, pa lahko svoje doživetje napravite še mnogo bolj razburljivo.

Da pa prevetrevanje zimskega vrta ne bo le samo sebi namen, pa vam tukaj podarim še nekaj brezplačnih nasvetov:

 

Balkonska šalotka

Gotovo veste, da se pričenja čas setve balkonske šalotke. Ta je za razliko od svoje vrtne sorodnice mnogo bolj primerna za vzgojo v posodah, saj sicer sploh ne uspe. Poleg tega dozori v rekordnem času, če le poskrbite za to, da ima dovolj svetlobe. Nič lažjega kot to! Empirično sem dokazala, da so najprimernejši reflektorji, s katerimi osvetljujejo pristajalne steze. Pa še nabava je prava avantura. Tako vsako leto v le dobrem tednu v svojem zimskem vrtu vzgojim tri do pet ton sobne šalotke, ki gre med mojimi bralci in bralkami za med. Aja, da ne pozabim: zbiram tudi ponudbe za med, imam ga še kakšnih dvanajst ton, ponudbe pa pričakujem v uredništvu.

 

Modra sobna kopriva

Med zbiratelji šivank je od nekdaj zelo priljubljena modra sorta sobne koprive, v nekaterih krajih znana tudi kot lila balalajka, drugje pa tudi kot Šedlbauerjeva roza primadona. V mojem rojstnem kraju so jo imenovali tudi spodnjesaška dušica.

Več kot to mi o tej izredno zanimivi rastlini ni znano, ampak, če je ne bi omenila v tem članku, bi gotovo pozabila še to trohico, ki mi je znana.

 

Navadna rumena buča

Nekoč zelo razširjena vrsta buče je bila dolga leta na jedilniku sleherne slovanske družine, z odkritjem Edigsa, pa je skoraj čez noč izginila z njih. V poznem osemnajstem stoletju se je postopoma vrnila kot ena najpriljubljenejših okrasnih rastlin, kasneje pa je tudi ta njena funkcija zamrla. V Evropi je njen odhod sovpadal s pojavom zlatenice, ko je prenekatera gospodinja presenečena spoznala, da njen zimski vrt z zunanje strani daje vtis, kot da se je na njem zbral komorni ansambel hepatitikov.

Navadno rumeno bučo na tem mestu navajam kot primer izredno neprimerne rastline za sodobni zimski vrt. Seveda pa ne morem preprečiti, da jo tja vseeno posejete. Primeren čas za setev se bo iztekel s koncem tega tedna.

 

Rada bi z vami delila še kakšen koristen nasvet, toda moja glava je že težka in moja koža rumeni. Naslednjič nameravam odgovarjati na vaša pisma, zato naj vas – prosim – nekdo vendarle nauči pisati.

Vdano vaša

Metka Drevoredka

Videl preveč

Moji dogodki – 1

V iskanju resnično pogrešane rekreacije se tako sprehajam po naravi, pričakujoč njeno neokrnjenost in na kaj naletim tam med zelenjem in pozno cvetočo floro? Ti, plastična izzivalka, ti! Se mar ne zavedaš svojega greha?

 

Izza rastja nasmejan kuka ven obraz neznan.

Sprva, kdo je, res ne vem,

sčasoma se misel le utrne – Ken!

Kdo drug le, te vprašam, lepotička,

vdahne rdečico v tvoja sladka lička?

 

S stebra v soncu nasmejan spremlja me obraz neznan.

Zmeden ne razumem nič.

Kaj sporočaš mi, deklič?

Kaj je z iskrico v očeh junaka?

Zdi se mi, da tebe čaka.

 

Med cvetovi se svetlika novega neznanca slika.

Tudi ta, se zdi, je Ken.

Tokrat manj smejoč je – mož jeklen.

Pa že mislil sem, da eden –

le en sam – je tebe vreden.

 

Presenečenje je postopoma preraslo v razočaranje. Kar naj bi bil sprehod v naravi, je kmalu postal sprehod po rajonih snubcev. Ken tu in Ken tam in skoraj še Ken Hom. Na samem pragu jeseni takšno – z nebrzdano promiskuiteto in brezmejnim ekshibicionizmom naphano – nesramno onesnaženje? Nepričakovano!

Preveč? Odločno preveč!

Nadebudni mladi avtor

Ha!

Gotovo ste spet pomislili, da gre le za privid – Heh – Kako naj se izrazim? – Huh – Imeli ste prav

Sprva je kazalo, da je na pravi poti, tako smo tudi sami raje stali ob strani in ga z glasnimi vzkliki vzpodbujali, ga bodrili, ga zasipavali z dobrimi željami, a ga je našemu trudu navkljub nazadnje zaneslo s sicer povsem jasno začrtane poti, ki naj bi vodila do cilja.

Naj je bil še tako težaven in občasno celo težaven, smo ga vedno imeli radi. Radi, radi, radi! Kot prašički mladi! Raje, kot da bi se prepustili negativnim učinkom nekaterih njegovih manj prijetnih lastnostih in njih manifestaciji v našem vesolju, smo se v tistih trenutkih poskušali spomniti občutkov, s katerimi nas je navdajala prisotnost njegove pozitivne plati, prisotnost njegove pristne prijetnosti.

So bili časi, ko razen prijetnosti pri njem nismo poznali prav ničesar. To so bili časi, na katere smo bili vedno posebej ponosni, to so bili časi, ko smo bili posebej ponosni nanj. So bili morda to tudi časi, ko je bil on posebej ponosen na nas? O tem lahko danes, ko stojimo tu, na tem mestu, med ljudmi, ki jim je prinesel nekaj posebnega v njihova drobna življenja, le ugibamo, saj vprašati ga žal ne moremo. Zdaj ne več. Ne zdaj, ne kasneje.

Zdaj je namreč napočil tisti čas, tisti neizogibni trenutek, tisti posebni dan – dan, kot ga ni bilo in dan, kot ga morda nikoli več ne bo. Dan, ko je kupil novo pnevmatsko kladivo. Zdaj je napočil čas prenove, čas novega začetka, marsikdo bi rekel – čas za remont.

 

…

Razmišljali smo, kako se zadeve lotiti, kako naznaniti svoje želje, svoje potrebe, svoje hrepenenje. Kako poskusiti navezati na tako dramatičen način izgubljen sicer izredno pristen medčloveški stik z njim, s ciljem našega navdušenja. Tako smo napravili prvi korak naprej, nov korak k vnovičnemu zbližanju. Že smo se prav narahlo nagnili naprej, že pričeli premikati temu namenjene dele svojih teles v smeri tako zaželenega ponora, ko se nam je utrnila streznjujoča misel. V odziv nanjo smo si rekli – roke stran!

…

Zdaj smo tu. Prispeli smo na novo točko, ki s svojim vonjem, a tudi na otip, spominja na točko, ki smo jo nekoč že obiskali. Prispeli smo tja, kamor nismo želeli, tja, kamor sonce ne posije, tja, kjer ni muh.

Zanimivo je le to, da je skoraj takoj zatem kar sam predlagal, da prične ustvarjati v novi rubriki, ki jo bo v pristni iskrivosti poimenoval Moji dogodki.

Pričakujte prvo epizodo prav kmalu. Pomnite: nikakor ne narobe kmalu.

Sedmerec Brez Vratarja