Počitek slavnih

Mar zvezde počivajo? – Če, kje? – Če ne, kje ne?

Nisem vedela, kaj bi s seboj – bil je pač eden od tistih dni – pa sem vstala ter dolga in ozka, kakor sem, odkorakala naravnost v svetovno znani Evrofuzl, začasni dom izgorelih umetnikov in druge v pozabi se utapljajoče estradne sodrge, namenjen okrevanju naših pomembnih in nemalokrat cenjenih slavnih osebnosti, kamor se te najpogosteje zatekajo za voljo celjenja duševnih ran, ki jih je na njih pustil zadnji propadli mega projekt ali pa ganljivi nastop na lokalni sedmini. Tam sem srečala Barbarelo Vunšrauferl, izbrano umetnico, cvetočo lepotico, brstečo intelektualko in vrhunsko športnico na zasluženem počitku in rekonvalescenci.

Lažnivci: »Lepo pozdravljeni!«

Barbarela: »O, tudi vi! Itak!«

L: »Kako to, da ste se za nekaj dni odpravili v Evrofuzl? Gre za načrtovani obisk?«

B: »Saj veste, kako je. Nekaj dni tu je ravno to, kar si preprosto moram vzeti od časa do časa, itak pa ima vsaka dobra projektna ekipa vedno plan B, tako da je okrevanje vedno v planu.«

L: »Govorice o vašem nastopu na izboru svetovne lepotice v lokalnem merilu se še niso prav polegle, ko ste se že lotili svojega naslednjega super projekta.«

B: »To, da sem bila izbrana za zmagovalno lepotico na izboru, ne pomeni, da sem transvestit in te domnevne govorice z vsemi petimi udi zavračam. Diskriminalizacija na podlagi domnevne močnejše čeljusti je prepovedana in takovrstne domneve itak smatram za brezsramne insinuacije. Ne bom več razpravljala – dala sem vse od sebe.«

L: »Pravzaprav sem imela v mislih vaš projekt gradnje piščančje farme.«

B: »Oh, kako ste prijazni. Piščančja farma – ja, to je bila originalna ideja, a so me producenti oddaje omejili, tako da smo projekt spremenili v gradnjo luksuznega kokošnjaka, v katerem bom itak silno rada prebivala.«

L: »Pa vam ni bilo hudo, ko ste morali projekt spreminjati?«

B: »Ustrezen luksuz bo itak zagotovljen, če pa ne jem feferonov, mi nikoli ni hudo.«

L: »Pred tem projektom ste pred kamero vodili javne govorilne ure za duševno motene mladoletne zasvojence z oddajami debilnih komercialnih televizijskih postaj.«

B: »Tisto je bil moj prvi resnejši projekt, ki me je zelo tesno in pristno zbližal z mojo publiko. Ponosna sem na njega, čeprav je bila na mojo veliko žalost po besedah producentske hiše gledanost prenizka, da bi z oddajo nadaljevali v drugo tretjino prvega meseca, čeprav sem itak dala vse od sebe. Vse gledalce sem zato obiskala in jim v zahvalo organizirala festival svojega prepevanja.«

L: »Res? Kako to, da o tem nič ne vemo?«

B: »Pa, bil je to en manjši dogodek, ki smo ga imeli kar v mojem kombiju, vendar je itak popolnoma uspel.«

L: »Ste jim pokazali tudi svoje modne kreacije?«

B: »O, seveda! Moje volnene tunike so postale pravi modni hit. Ni plaže v Friziji, pa da se ne bi po njej sprehajala vsa ena moja daljna oboževalka. Ljubkovalno zdaj obale severnih morij imenujem tudi Tunika Oaze.«

L: »Res! Tudi sama imam kar dve!«

B: »Naj uganem. Eno modro in eno rdečo?«

L: »Kako ste vedeli? So druge manj popularne?«

B: »Ne. Drugih ni. Zakaj vprašate?«

L: »Če primerjate svoje projekte, bi lahko rekli, da kateri posebej izstopa?«

B: »Projekt gradnje kokošnjaka je nekaj posebnega. Gradbeništvo je mnogo bolj zahtevno delo, kot pa bi si neki neuki laik itak zmogel predstavljati. Toby Cestninski mi je brezsebično priskočil na pomoč in mi naredil veliko uslugo, za katero sem mu specialno hvaležna, ko mi je zvrtal luknje za tuš kabino.«

L: »Prebrali smo lahko, da to niso bile edine luknje, ki vam jih je napravil…«

B: »Absolutno! Še po kuhinji je nekaj vrtal, čeprav sem jo hranila za svojega posebnega prijatelja Marledomentijana. On je itak tak kuhinjski človek – rad cedi sline.«

L: »Nato ste se udeležili pevsko-glasbenega maratona v svetovnem merilu na regionalni ravni. Pričakovali bi, da bi vam v državi, v kateri je povprečno znanje našega jezika pretežno pod vašo ravnijo, uspel prav vsak projekt.«

B: »Prav ste pričakovali in jaz tudi, ampak se to itak ni uresničilo zaradi neustrezne plasacije mojega prihoda na letališče, zaradi manjkajočih plakatov, zaradi slabega novinarskega pokritja in zaradi klime v avtobusu.«

L: »Pa niso to le prazni izgovori?«

B: »Pa, itak veste, da moji izgovori niso nikoli prazni. Gre za dobre argumente – ovire so bile prehude, jaz in moja ekipa pa smo dali vse od sebe. O tem ne bi več razpravljala.«

L: »Vsako leto je prenos festivala omogočen tudi v daljni Avstraliji. Vas to moti?«

B: »Nikakor ne! Zakaj bi me? Itak je moja glasba in tudi jaz sama sem priljubljena tam – itak živimo v isti globalni vasi in Dunaj mi je od nekdaj bil všeč. Zakaj potem ne bi prenašali mojega nastopa?«

L: »Mogoče zato, ker imajo okus?«

B: »Mogoče, ampak to zame še nikdar ni bila ovira.«

L: »Nekateri šolani glasbeniki ne odobravajo vašega pristopa k petju in mnogi akademski umetniki ne odobravajo vase scenske aerobike.«

B: »Akademiki so preveč obremenjeni s svojimi praznimi karierami in svojo slabo karmo, zato se nonstop vtikujejo v nas, ki smo kot estradniki bolj izpostavljeni njihovim frustracijam, zato smo itak na to že navajeni in vemo, kaj je temu vzrok, tako da vsaj jaz lahko grem preko tega in se s tem ne obremenjujem. Imam itak preveč dela s svojo kariero in projekti, ki se mi vrstijo.«

L: »Želite našim bralcem sporočiti kaj posebnega?«

B: »Rada bi se jim opravičila za izostanek iz javnega življenja in jih pomirila, da bom kmalu spet pripravljena na nove izzive in da jih bom z veseljem povabila na vse moje dogodke, naprej pa na praznovanje mojega rojstnega dneva.«

L: »Oho, kdaj pa bo to, če ni skrivnost?«

B: »O, to je skrivnost, vendar bo pa prvi vikend v septembru potem, ko se poležejo tradicionalne tridnevne stroge policijske kontrole smeri vožnje kolesarjev zaradi novega šolskega leta.«

L: »Uradna promocija se verjetno še ni pričela…?«

B: »Itak ne, ker je še prezgodaj, sem pa že bila na šutingu za džambo. Na njem bom skoraj gola in zahvaljujoč talni osvetlitvi na moji novi terasi moj dekolte tokrat ne bo ostal skrit v senci.«

L: »Naši bralci gotovo že komaj čakajo!«

B: »Pa bralke upam, da tudi! Saj vem, da je med njimi itak dosti takih, ki bi rade šle po mojih stopinjah, da bi bile jaz, zato sem tudi spremenila gradbeno dovoljenje in ne bom imela ograje.«

L: »Veselimo se tudi vašega naslednjega projekta.«

B: »Kako ste izvedeli?«

L: »Oh, saj veste… Ptičice na veji in to…«

B: »Pa te ptičice so prave vohunkinje. Res imam nagledanih že nekaj novih projektov. Med njimi bo tok-šou, top-modl, evro-fest – da vsi skupaj pokažemo, kaj znamo, kakšna nova modna kreacija in morda tudi rafting na Močniku. Se že izredno veselim. Itak!«

L: »V pričakovanju nadaljevanja vaše izjemne umetniške poti vam v imenu uredništva, predvsem pa v imenu širnega bralstva, želim vso srečo in naj uspeh ne izostane!«

B: »Hvala, hvala, prav rada sprejmem lepe želje! Bralcem sporočam, da jih imam popolnoma rada in da bom dala vse od sebe!«

Iz Evrofuzla sem se nato vidno ganjena odpeljala na naslednjo dogodivščino, o kateri bo več povedal Lenko, ko zbere vtise.

Glu Pačapapou