Gradnja tunela ušla iz rok

Odgovorni zanikajo odgovornost – Pristojni oporekajo pristojnost – Očitno zavračanje očitkov – Preusmerjanje prozornosti ne bo obrodilo sadov

Ravna njiva pri Ländavy, včeraj – Od našega dopisnika iz Beograda smo prejeli obvestilo, da nam žal ne more povedati prav nič o dogodku v Ravni njivi in naj se obrnemo na njegovega kolego, našega dopisnika iz Ländavy. To smo tudi storili in ta nam je odgovoril.

Na odseku kombinacije avtoceste, železniške proge, letališke steze in plovnega kanala, ki naj bi Ravno njivo po desetletjih lakote in kužnih bolezni končno povezala z Domovino feferonov, je pred dnevi niz incidentov, ki so sicer sonca vajeno Ravno njivo skoraj v celoti in za vse večne čase zasenčili, dosegel svoj vrhunec.

Sodu je dno izbila kaplja čez rob, ko je pred dnevi pristojni tržni inšpektor, specialist za tako imenovane sindikalne točilnice, med rednim pregledom pri zobozdravniku po naključju naletel na bankovec, na katerega je bil z otroško roko narisan podpis guvernante Evropske nerodne banke. Inšpektor je o najdbi nemudoma obvestil policijo in do večera so zoper vse osumljence skupaj z njihovimi sorodniki do vključno tretjega kolena v rahlo poševni vrsti odredili pripor.

Čeprav se je že do jutra izkazalo, da z bankovcem pravzaprav ni prav nič narobe, pa je bilo tedaj za osumljence že prepozno, saj je uspelo policistom iz prepletajočih se pripovedi osumljencev sestaviti grozljivo zgodbo, ki je bila nazadnje zadostna podlaga za neomejeno podaljšanje pripora in v kateri so vprašani razkrili, kako so v minulih nekaj tednih davkoplačevalce naše domovine prikrajšali za več milijard evrov proračunskega denarja.

Uradno naj bi se na omenjenem avtocestno-železniško-letališko-pristaniškem objektu izvajala gradnja tunela, osumljenci pa so policistom priznali, da so neuradno vse od pričetka gradnje skupaj z vlado neimenovane države aktivno sodelovali v akciji mazanja denarja in prekupčevanja s kruhom, mlekom in majonezo.

Z Ministrstva za premet brez veze so nam v uradni noti sporočili, da zavračajo očitke in svojo domnevno odgovornost, saj naj bi gradnja multicestualnega odseka potekala povsem v skladu s predpisi. Ti spričo specifike naravnega okolja Ravne gore v takšnih in podobnih primerih dovoljujejo predhodno izgradnjo ustrezne geološke bariere, ki gradnjo tunela v prvi vrsti sploh omogoči. Tako se nad predmestjem Ravne njive že od oktobra lani postopoma dviga tako imenovana Črešnova gora, med domačini znana tudi kot K-8, ti pa so nam zaupali celo to, da nameravajo trije okoliški kmetje na impozantnem devettisočaku gojiti posebno vrsto čaja in jetije, za kar so že pridobili vsa potrebna dovoljenja.

Kraj si je ogledal tudi naš dopisnik, ki ga je navdušila predvsem porazna urbanistična zasnova kraja ter dejstvo, da bo gradnja gore, kot kaže, že v naslednjih dneh dohitela in morda celo prehitela gradnjo tunela, v katerem je med drugim predvideno zadnje čase zelo popularno križišče s krožnim prometom, železniška postaja z multipleksom, letališki kontrolni stolp in seveda marina, namenjena privezu do tri tisoč jaht z razgledom v permanentno nočno nebo.

Obenem z nastajanjem svojevrstnega kraškega pojava v za to ne ravno avtohtonem okolju pa se tudi nam v uredništvu poraja kar nekaj vprašanj.

Kje sta kruh in mleko?

Z Urada za varstvo prešuštnikov so nam sporočili, da sta tako mleko kot kruh že na poti v Cambosóle v Franciji, kjer pripravljajo mlečno-krušno zakusko za veterinarje napada na Noro Mandijo. Vabljeni!

In majoneza?

Majonezi je namenjena drugačna usoda, dodajajo na Uradu, saj nameravajo v podjetju Hollaoil z njo testirati Islandsko-Albanski naftovod, katerega gradnja naj bi se pričela čez slabe pol ure. Vzklikajmo!

Medtem ko osumljenci gnijejo v priporu, se lahko mi, a tudi vi, predragi bralci in cenene bralke, mirno ozremo v širno nebo nad nami in se vprašamo, komu na čast.

Žarko Masslo

Današnji dan je bil v zgodovino zapisan kot dan

Pregled nekaterih pomembnejših dogodkov, ki so se zgodili na današnji dan, a praviloma že precej časa pred današnjim dnem

336 pr.n.š.

Na današnji dan leta 336 pr.n.š. je Aristotel Urinasis po več desetletjih plodnega ustvarjanja na področju aplikativne filozofije ugotovil, kaj pravzaprav manjka nekaterim njegovim pomembnim dognanjem. Smisel se je vélikemu znanstveniku, filozofu in – zahvaljujoč gobam – uspešnemu večkratnemu vdovcu spretno izmikal do velikanove pozne starosti v 33. letu. Kljub temu da je večino svojih idej Urinasis uspešno zapisal v obliki, ki je znana še danes, pa je vsem zapisom po njegovih besedah manjkala drobna malenkost. Poznal in uporabljal je številke in konstante, poznal in uporabljal je neznanko x, a kaj, ko je bila slednja tako zelo osamljena…

Tako se imamo vélikemu Urinasisu zahvaliti za črko y, ki je v zmagovitem slogu zaokrožila prvo razvojno stopnjo zahodne filozofije in postavila temelje današnje matematike, statistike, fizike in beletristike.

17 n.š.

Na današnji dan leta 17 n.š. je prišlo v predmestju Jeruzalema do neprijetnega incidenta ob kamenjanju rejca kamel. Ta si je najstrožjo kazen prislužil po tem, ko je ob lihi uri poskušal zaužiti par rečnih postrvi, kar je tudi danes v popolnem nasprotju z običaji. Do incidenta je prišlo, ko so ribičevi sovaščani ugotovili, da na kraju, s katerega se kamenjanje običajno izvaja, ni prav nobenega kamna več. Tako so bili primorani obsojenca, ki je stal v kotanji za kamenjanje, prositi, naj jim vrže nekaj kamnov, preden so ga lahko kamenjali do smrti. Kamne jim je prijazni ribič vrnil vsaj petkrat, preden je bila kazen dokončno izvršena.

185 n.š.

Na današnji dan leta 185 n.š. je Rumbald Mogočni, osebni tajnik vladarja Zahodnih Gotov, v rimsko štetje uvedel število nič, po tem, ko mu je vladar med nedeljskim zajtrkom na travi zdolgočaseno opisal, kaj namerava početi tisti dan.

1228 n.š.

16. oktobra 1228 n.š. se je v predmestju Basla rodil Klaus Amarsch-Kratzer, najpomembnejši švicarski likovni umetnik, ki je bil predvsem znan po svoji posebni tehniki mešanja oljnih barv. Kot eden prvih kemikov je Amarsch-Kratzer, sin sirarja in umetne osemenjevalke, odkril presenetljivo lastnost nekaterih živalskih fekalij, ki ob stiku z organskimi topili spremenijo barvo iz rjave v temno vijolično ter iz zelenkaste v svetlo modro. To svoje odkritje je skrbno varoval vse do svoje smrti 3. junija 1273, ko je na eni od otvoritvenih zabav v svojem ateljeju po nerodnosti padel z lestve in na grozo vseh prisotnih polil vedro žganja po izvodu manj znane knjige Gordona Rjavega, Iztisnjena resnica. Od tistega dne dalje je mesto najpomembnejšega švicarskega likovnega umetnika prosto.

Iz tujih logov v slogu pozabljenih kolumnistk brez milosti in sramu prekopiral

Alta Knabe

Radioaktivne klobase napadle trg mesnih izdelkov

Kot da salmonela ni bila dovolj – Zapravljanje električne energije za osvetljevanje hladilnika postaja preteklost

Iz mesno predelovalnega podjetja Smejoči se Sandokan so nam sporočili, da so uspešno vpeljali proizvodnjo radioaktivnih klobas. Ker gre za novost na našem tržišču, klobase ponujajo po zelo ugodni ceni »dve za par«, kar pa je v teh dneh takšna redkost, da je celo predsednica predsedstva Urada za obrambo in samozaščito potrošnikov (ŠITAKE) zaprepadeno ugotovila: »Zaprepadena sem.«

Govorili smo z Jarosławom Črevitskyjem, direktorjem družbe.

JČ: »Kako to, da ste po tolikih letih ponovno pričeli z delom?«

L: »Hja, imeli smo še kar precej neobjavljenih člankov in prenekateri osnutek, pa tudi instipacija nam precej pomaga.«

JČ: »Instipacija? Niste morda hoteli reči 'inspiracija'?«

L: »Pravzaprav smo mi hoteli nekaj vprašanj postaviti vam, gospod Črevitsky!«

JČ: »No, le dajte!«

L: »Kako ste prišli na idejo, da bi proizvajali radioaktivne klobase?«

JČ: »Misel se mi je utrnila že lani jeseni, ko sem čez poletje toliko odpiral in spet zapiral domači hladilnik, da mi je v njem crknila luč.«

L: »In potem se vam je posvetilo?«

JČ: »Dobesedno. Tla so bila mastna in mi je spodrsnilo, pa sem se zrušil po tleh kot razmeroma velika stvar, ki se zruši po tleh. Potem sem napol v zavesti odtaval proti vhodu v klet in kot klada, ki telebne, telebnil po stopnicah in v izvrstnem slogu plosko pristal na keramičnih ploščicah, kjer sem se dva dni kasneje prebudil z idejo, ki ji ni para.«

L: »Ste se pri tem poškodovali?«

JČ: »Ni hudega. Boli le, ko diham in ko govorim.«

L: »Povejte nam več o tej ideji.«

JČ: »Ko sem prišel k sebi, me je v temi presenetila moja krogla za bowling. Sedela je tam na polici in me z zelenkasto svetlobo gledala naravnost v oči. Veste, ko sem bil pred leti v Krasnojarsku tretji na Svetovnem prvenstvu Vzhodnega bloka v imperialističnem kegljanju, je bila ena od nagrad posebna krogla za bowling, polnjena z oplemenitenim tehnecijem – zabavna stvar tole, vam rečem. In potem sem se zavedel, kakšno srečo sem imel, da nisem pomil tal v kuhinji. Seveda nazaj grede nisem prižigal luči, saj mi je bilo naenkrat vse jasno.«

L: »Vse?«

JČ: »Vse! Kot bi mi kliknilo select all v možganih.«

L: »Heh! Neverjetno! Kako je torej s temi klobasami?«

JČ: »Niso le klobase. Pripravljamo tudi radioaktivno šunko, radioaktivni pršut, radioaktivna jetrca in celo radioaktivno pašteto, ki jo bomo prvič v zgodovini pakirali v steklene posode, da bo učinek pravi.«

L: »Zanimivo! Res zanimivo!«

JČ: »Saj! Čemu bi potrebovali luč v hladilniku, če pa je itak ves čas ugasnjena – če verjamete proizvajalcu – ko pa bi lahko za osvetlitev hladilne omare uporabili kar naravne danosti.«

L: »In te naravne danosti so?«

JČ: »So! Ne povem, sicer katere, ker je to poslovna tajnost, v skladu s predpisi pa moram javnost obvestiti o tem, da je ena od njih naravna radioaktivnost, ki pa zaradi nizke stopnje ni nevarna. Veste, vsi naši proizvodi ustrezajo standardu ISO-KaBLAM glede količine ionizirajočega sevanja, ki izvira iz prehrambenega artikla.«

L: »Ah, ta Iso. Za vsako stvar ima standard.«

JČ: »Tudi vašim bralcem in njihovim bralkam želim sporočiti, da v novo leto stopamo z novim proizvodom, ki je poceni, poleg tega pa omogoča tudi do danes nepredstavljive prihranke energije, pa še razmeroma okusen je.«

L: »Je priprava radioaktivnih mesnih izdelkov zahtevnejša od priprave klasičnih?«

JČ: »Nasprotno! Ko vzamete naše meso iz hladilnika je takorekoč že pripravljeno za zaužitje.«

L: »Odlično!«

JČ: »Tisti, ki pa vsako stvar za vsako ceno še želijo prekuhati, pa bodo ravno tako zadovoljni, ker bo voda običajno zavrela kar sama od sebe.«

L: »Sami prihranki! In to v teh inflacijsko napihnjenih dneh! Čestitke, gospod Črevitsky!«

JČ: »Hvala in dober tek!«

L: »Klanjamo se, gospod Črevitsky!«

JČ: »Jaz vam ne branim!«

Tudi avtor tega prispevka priznavam, da sem bil nad testnimi radioaktivnimi želodčki preprosto navdušen. Moja najeta spremljevalka za eno noč pa je bila še posebej navdušena nad romantičnim vzdušjem, ki ga je radioaktivna želodčkova obara ustvarila v krogu pet metrov okoli jedilne mize – in to brez kakršnegakoli doplačila!

Kommé Nießt

Zadnji pravi ljudski pesnik

Nezaslišano! – Grozote človeške zlobe nimajo dna! – Sneg odpade!

Tomažek je bil pravi ljudski pesnik – ne le zato, ker so bili vsi drugi umetni, temveč predvsem zato, ker je celo sanjal v rimah. Govoriti o tem, kdaj je pravzaprav pričel pesniti, bi zategadelj bilo neumestno. Bil je eden redkih izvirnih pravih pesnikov, ki niso pustili prozi, da bi jim izpod kože zlezla na papir.

Tako je tudi tisto sredo nekaj rimal tam na pošti, ko dokaj mirno dopoldne brutalno prekine glasen krik: »Ostanite, kjer ste! To je rop!«

Dve maskirani nuni z avtomatskima puškama v rokah sta dajali vtis, da imata vse pod nadzorom, nakar se je nad glavami peščice komitentov in nekaj manj kot peščice zaposlenih ter seveda nad glavama obeh roparic v stropu postne poslovalnice nenadoma odprlo nebo in vsi prisotni so se zazrli v višine in pri tem so imeli kaj videti! Vanje je z magično modrino posijalo prijetno poletno nebo, vrh katerega je brez telesa sedelo strogo vsevidno oko.

Zadonel je nezemski glas iz onostranstva in s povišano mero strogosti je takole prekinil dogajanje: »Stoj! Tako se nismo pogovarjali!«

»Kako, da ne…!?« je odvrnila pogumnejša od obeh nun, a dolgo ni mogla govoriti, saj jo je utišalo bobnenje nezemskega groma, ki je v tistem trenutku zadonel iz višav.

»Mar niste dejali, naj oropava banko in plen pošljeva na običajno lokacijo v javnih skladiščih…?«

»Kaj!?« je zadonelo z neba. »Od kod pa vama tako ostudno bolna ideja!?«

Nebo v stropu poštnega urada je pričelo temneti, veselo modrino je postopoma nadomestila grozljiva škrlatna mrena, ki je še posebej poudarila že tako očitno strogost vsevidnega očesa. Zatemnitev je le za delček sekunde prekinil zaslepljujoč blisk, ki mu je sledil najglasnejši grom, kar ga je kdaj imelo priložnost slišati človeško uho. Nato je celotno poslovalnico zajela moreča poltema.

»Ne!« je nadaljeval hrumeči glas iz onostranstva in se prav tako hrumeče odkašljal. »Rekel sem, da okopajta Branko in fen po uporabi položita na polico nad umivalnikom in nikakor ne na kotliček stranišča!«

Nuni sta se spogledali, drugi prisotni pa prav tako, a bolj na skrivaj, saj se niso prav dobro poznali.

»Najbolj prav bi bilo, da vaju kaznujem,« je počasi in z vso dolžno resnostjo dejal glas vsemogočnega. Nastala je popolna tišina; takšna, da bi jo lahko rezal in prodajal po internetu. Obenem pa je bila to ena tistih neprijetnih tišin, ki pogosto nastopajo v filmu – prevladujejo zlasti v umetniških filmih, kjer jih občasno prekine kakšna izgubljena replika, izrečena v enem od skandinavskih jezikov. Tokrat sta jo prekinili kar obe nuni.

»Milost, milost, veliki gospod!« sta pričeli javkati, nato pa sta odvrgli orožje, padli na kolena in pričeli proseče viti roke k nebu.

Njune klice je preglasil vnovičen grom.

»Pa sem rekel nobenih imen!«

»Saj nisva rekli 'Miloš',« je zajavkala pogumnejša nuna, v tistem trenutku pa je z neba švignil modro-bel in prav tako hladen plamen in zajel obe nuni.

»Dovolj!« je zakričal vsemogočni in svoji ujetnici kot dva globoko zamrznjena pingvina dvignil v nebo. Ob glasnem grmenju in vid jemajočem bliskanju se je strop poštnega urada počasi zaprl in življenje se je vrnilo na ustaljene tirnice.

Nihče od prisotnih se nikoli ne bo spomnil, kaj se je zgodilo – bliskanje je vsem pričam dogodka iz spomina izbrisalo sleherno sled, ki bi lahko omajala resnico, razen pri meni, ki nisem pretirano dovzeten za hipnozo, in vsi bomo živeli srečno do konca svojih dni, če ne bomo prej umrli.

Rok Etsky