Klicali duhove, priklicali duhovnika

Pogled v težko realnost alternativnih religij – Verski obred brez gimnastike na plusu

Ta teden sem obiskala dobro znano nekdanjo rimsko utrdbo Spodnjo Hruško ob Sori, natančneje: večnamensko rokometno dvorano za odbojko v Spodnji Hruški, ki vsak dan občasno služi kot zbirališče častilcev spiritualnega onostranstva, včasih pa tudi za namizni tenis. Ah, kaj govorim – odzvala sem se na prijazno povabilo »spiritualcev«, ki ravno v teh dneh praznujejo eno od obletnic svoje ustanovitve.

Preden pa pričnem s podrobnostmi tokratne reportaže, mi dovolite, da izrazim svoje razočaranje nad domačo železnico. Železniške postaje nekaterih manjših krajev so tako zelo slabo označene, da sem se morala do Spodnje Hruške skoraj tri kilometre daleč vrniti kar peš, potem ko sem si po krajšem pogovoru s sprevodnikom šele z zasilno zavoro lahko omogočila izstop z vlaka, ki je, ne da bi trznil, preskočil mojo postajo. Največja sramota za železnice so pa izredno ne-ergonomski pločniki. Čemu, lepo prosim, služi vsa ta podrast, kupi smeti in zmaličena trupla šolarjev?

Na železniški postaji v Spodnji Hruški me je pričakal Guzoljub Malinovec, tajnik Društva čistilcev spiritualnega onostranstva, ki me je v razmajanem rejndžrouverju odpeljal na sedež društva, kjer so me toplo sprejeli. Še pred prihodom v športno dvorano pa sva z Guzoljubom napravila krajši postanek v lokalnem diskontu Cash and Marry, v katerem mi je moj spremljevalec predstavil svoj hobi. Doslej nisem vedela, da je ožemanje polžev lahko tudi zabavno.

Kot sem nedavno omenila, so mi člani društva pripravili topel sprejem; dvorana je namreč presenetljivo dobro ogrevana, eden od razlogov za to (če za trenutek pozabimo na radiatorje), pa je po besedah podpredsednika društva Pesoslava Gonilnika majhen turški požar, ki so ga v kleti večnamenske odbojkarske dvorane začasno deponirali belgijski amaterji v gašenju čez drn in strn.

Le malo po tistem, ko so me predstavili zbranim članom društva in mi pokazali garjavega papagaja Čohka, svojo maskoto, pa se je na moje naraščajoče razburjenje pričela seansa, zaradi katere sem pravzaprav sploh priromala v te oddaljene kraje.

Posedli smo se na tla v krog, nato pa smo si podali roke. To je po besedah Ljuske Kastrirkove, predsednice društva, nujno za nemoten pretok energije. Najprej sem na to gledala z očmi skeptika, odkar pa me je ob stiku z drugimi udeleženci nekajkrat boleče stresla statistična elektrika, na celo stvar gledam z očmi jokajočega. Zdaj vse verjamem in je vse jasno.

Ljuska je nato zasedla mesto medija in uradno pričela s seanso. Guzoljub ji je podal obredni mobilni telefon in v zatemnjeni večnamenski dvorani je nastala tišina kot v ogromnem večnamenskem grobu. Sem ter tja je tišino prekinilo le tipkanje, ko je Ljuska v imeniku obrednega mobilnika iskala tokratno tarčo našega zanimanja. Nato je z značilnim zamahom roke, v katerem se pregovorno skriva magična moč medija, mobilnik prislonila k desnemu ušesu in se zazrla v nevidno točko nad našimi glavami.

Slišala sem, kako je iz onostranstva pričelo po tihem piskati, nato pa sem v popolni tišini zaslišala še glas osebe, ki se je odzvala našemu klicu.

Še preden pa je Ljuska lahko pričela govoriti, je bila zveza na silo prekinjena, Ljuska pa je na ves glas zakričala in z zanimivim zamahom z roko obredni mobilnik vtaknila v torbico in skoraj hkrati pričela vstajati. Med prisotnimi je završalo kot v sršenjem baru na dan varčevalcev, tudi nekateri drugi so pričeli vstajati s tal, a mnogi – med njimi tudi jaz – smo le nemo obsedeli in presenečeno opazovali, kako je vodstvo in nekaj najožjih članov poskušalo pobegniti iz mračne večnamenske dvorane.

Tudi sama sem se dvignila in stekla za Ljusko, ki je ravno v tistem trenutku odpirala vrata dvorane. Ko jih je odprla, je še glasneje kriknila in otrpnila. V tistem trenutku sem tudi sama pritekla do vrat in imela sem kaj videti: zunaj je stal duhovnik, oblečen kot duhovnik. Tudi sama sem se hudo ustrašila, saj sem še mlada!

Ko sva se z Ljusko malo pomirili, nama je prečastiti Hinko Čeber-Madrac pojasnil, da je ravno iskal varno zavetje, kamor bi se lahko umaknil na begu pred jehovci, ko je zazvonil njegov subvencionirani ajfoun. In ko je opazil, da ga kliče predsednica Društva čistilcev spiritualnega onostranstva, je spoznal, da mu lahko v torek, ko satanisti tradicionalno niso aktivni, le »špiritualci« nudijo zaščito, kakršno si zasluži, zato se je odločil za obisk.

Ko sva to slišali, sva ga hitro potegnili v dvorano ter zaklenili in zapahnili vrata, med drugim sva poleg treh jehovk na ulici opazili tudi nekoga v spalni srajci s knjigami pod pazduho. Seanso smo nato nadaljevali v Desetmetrovki, okrepčevalnici večnamenske dvorane, kjer sem močno vinjena tudi prespala. Sem, v Spodnjo Hruško ob Sori, se bom rada vračala – zdaj tudi vem, kdaj in kako moram stopiti z vlaka.

Glu Pačapapou

Izpustili ribiča, osumljenega lova v tujih vodah!

Oconjenost terjala prve žrtve – Valovanje vodi v skušnjavo – Voda slana, mokra, izmuzljiva

Puran, 44. jaguar, malo prej – policistom Mokre policijske enote v Puranu po neuspešni uvodni preiskavi dogodka nazadnje ni preostalo drugega, kot da Ignaca Hadrignana, puranskega ribiča, katerega imena zaradi interesov preiskave ne želijo razkriti, izpustijo na prostost brez ovadbe.

Po temeljiti preiskavi, ki je Posebno enoto za boj z ribiči in prav tako Posebno enoto za srdit boj z neplavalci zaposlovala skoraj dvanajst minut čistega delovnega časa, je vodja mešane ekipe specialistov za ribarjenje in podobne dejavnosti osnutek poročila enostavno vtaknil v uničevalnik dokumentov, saj mu je bilo po njegovih besedah preveč nerodno zaradi števila manjkajočih vejic.

Tudi večino forenzičnih dokazov je bilo žal potrebno zavreči, potem ko je ekipa forenzikov ves dopoldan preiskovala tridesetmetrski gliser, za katerega se je že pred tem nedvoumno izkazalo, da ni v prav nikakršni zvezi s preiskovanim dogodkom. Tako je strokovnjakom nazadnje ostala ena sama vrečka za zbiranje materialnega gradiva, ki pa je bila nekoliko premajhna za obe vesli. Nepravilno zbrano dokazno gradivo so še pred koncem delovnega dneva komisijsko sežgali. V Primorju se je namreč že pričela sezona piknikov.

Osumljeni ribič se je med postopkom branil z rokami, a tudi z izjavo, da je res plul le nekaj navtičnih centimetrov od večno valoveče pomorske meje, vendar dodaja, da je imel tedaj vse mreže pravilno dvignjene nad morsko gladino, kot v svojih internih aktih zahteva Soseda. Po ribičevih izjavah naj bi ribe kar same poskakale iz utesnjujoče ekološke cone v varno zavetje mreže, ne da bi on sam k temu kakorkoli pripomogel. Dodaja še, da ga je to nepričakovano dogajanje pravzaprav izredno prestrašilo.

Na očitke pristojnega organa, ki morske širjave neprestano optično nadzoruje iz obalne kavarnice, da naj bi mreže v tistem trenutku v nasprotju z izjavami osumljenca in petih prič vendarle bile potopljene v morje, pa ribič odgovarja, da je tedaj dejansko poskušal zablodele ribe vrniti nazaj v njihov vlažni dom.

Osumljene ribe – skuša, dve tuni, orada in še mladoletni ugor, katerih imena, priimki in poštne številke so nam ostali neznani – so se branile z molkom, prav tako prisotna skupina sardin pa je tekom postopka postala tako nemirna, da preiskovalnemu sodniku ni preostalo drugega, kot da jih odstrani iz razpravne dvorane. Konec preiskave bodo sardine tako dočakale v priporu, vendar pa jih mora preiskovalni sodnik najkasneje v treh dneh obravnavati v skladu s Tržaško omako.

Z izpuščenim ribičem smo govorili tudi pred poslopjem Okroglega sodišča v Puranu, kjer je za naš spletni časnik ponosno dejal, da obžaluje nesposobnost organov pregona ter da smo vsi mone.

Lenko Nedelič

Kaj v naših gorah preži na nas

Spominjamo se nevarnosti – Beležimo spomine – Soočamo se z Resnico – Polagamo račune – Opozarjamo na očitno – Še kolnete, tovariši?

Že pred časom smo pisali o nevarnostih, ki prežijo na obiskovalce naših gora takorekoč na vsakem koraku. Posredovali smo vam tudi uradni odziv Ministrstva za altitudinalno sprehajanje, izpustili pa nismo niti odzivov prizadetih prebivalcev in turistov niti vaših prizadetih odzivov, spoštovano bralstvo.

Od našega zadnjega poročanja je minilo že nekaj dni, lahko bi rekli mesecev, pa smo se odločili, da se pozanimamo, kaj je novega, in da – v slogu pravih starih novinarskih mačkov – znova dregnemo v sršenje gnezdo v želji, da bi s tem povečali lastno opaznost.

Glede na to, da smo o grozotah, ki se dogajajo po planinskih poteh Domovine, pošteno rečeno že preveč napisali, vam tukaj predstavljamo le najbolj sveže odzive.

Govori Magnolija Impregnanta, tiskovna predstavnica Ministrstva za altitudinalno sprehajanje: »Na ministrstvu smo na podlagi poročila neodvisne preiskovalne komisije, ki je v štirih mesecih svojega dela skoraj v celoti preiskala primer, in prišla do marsikaterega presenetljivega zaključka, sprejeli akt, na podlagi katerega bomo lahko takoj, ko bodo zagotovljena ustrezna proračunska sredstva pričeli z izvajanjem ukrepov, s katerimi bomo zagotovili odpravo nepravilnosti, na katere so tudi mediji ves čas opozarjali in katerim bi se rada ob tej priliki iskreno zahvalila za ves trud. Uradni odgovor tega ministrstva je, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da se škodljive posledice omenjene zadeve zagotovo odpravijo in da se v prihodnje takšne stvari ne bi več dogajale.«

Himber Ezuhen, kmetovalec: »Odziv ministrstva in te vlade nas je navdušil. Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da bom na naslednjih volitvah znova podprl prav to opcijo, saj je v meni ne le prebudila skoraj izgubljeno upanje, temveč ustvarila ugodne razmere sproščenosti, v katerih moje navdušenje nad ravnanjem te vlade raste, se širi in brbota kot živahen potoček, ki je visoko med sivimi skalami teh prečudovitih Alp našel drobno razpoko, skozi katero je izbruhnil na plan in zdaj v impozantnem curku šumi in hrumi ter se spodaj v soteski postopoma zbira v veliko in neustavljivo reko, ki bo na svoji poti v večno morje napajala od suše iztrohnjeno pokrajino, katero jaz sam ter vsi moji prijatelji in znanci imenujemo rodna gruda, nakar bodo na obeh bregovih pognale zelene travé, rjavkasto grmičevje in mnoge cvetoče podrasti, nad katerimi se bodo bohotile zelene krošnje drevja, ki bo preraslo izčrpano puščavo in z izvorno neustavljivostjo mojega potočka vrnilo življenje nazaj v naše kraje, a tudi tiste, ki ležijo nižje od nas, v kolikor jih naša deroča reka ne bo odplaknila v Bolgarijo, nekdanjo kraljevino s prečudovitim razgledom na evropske fekalije.«

Riki Mandibula, obiskovalec iz zahodne sosede: »Res imate lepo tukaj v hribih, odkar ste zatrli tisto nesnago in odpravili večino posledic tistih neprijetnih dogodkov. Takrat nisem bil tu, vendar sem dogajanje spremljal preko rumenih medijev doma, tako da zelo dobro razumem, kaj ste pretrpeli. To, kako hrabro ste se spopadli s težavami, je pa sploh vredno pohvale. Najprej je kazalo, da je vse izgubljeno, da vam nikdar ne bo uspelo odpraviti posledic, zato sem toliko bolj presenečen zdaj, ko vam je uspelo. Iskrene čestitke! Kar tako naprej! Čestitke tudi gospe predsednici!«

Veronika Abramofigaro, bralka: »Že prvič nisem verjela svojim očem, pa tudi zdaj ne bom.«

Jodlanda Kanglones, bralka, ki želi postati bralec: »Ne morem verjeti, da nam je nazadnje uspelo. Ponosna sem na to, da živim v tej čudoviti deželi, kjer se cedita slina in zaigrana prijaznost. Najraje bi vas vse v uredništvu poljubila in zasnubila. Žal sem poročena in imam tri obroke kredita se za odplačat, ampak potem bom prosta in če vas družba moškega, ki je bil do pred kratkim še ženska, ne moti, vam zaupam njuno telefonsko številko.«

Januar Bimbo, direktor supernacionalke: »To, kar je ta država dosegla v tako kratkem času, je pohvalno. Z ženo sva navijala, da bi uspelo, in res se nama je želja uresničila. Žal je žena svojo budilko preveč navila in je v njej počila vzmet. Se sreča, da imamo tudi pri nas urarje, ki ne postavljajo preveč vprašanj. Žena je od danes zjutraj že izven življenjske nevarnosti.«

Jabol Kos-Pora, alpinist: »Ne razumem, kaj me sprašujete, tu je od nekdaj tako blatno.«

Simona Tevuhopiš, blagajničarka: »Lepo sem bila presenečena. Sploh po tistem prvem strahu, ki me ni in ni hotel zapustiti. Potem mi je odleglo, zdaj sem odležana.«

Filomena Karfijola, predstavnica medijev za stike z zasebnostmi: »Ko sem prvič prebrala o pasteh gorskega sveta, sem bila prepričana, da gre za časopisno raco. Ko pa sem ob ograji klepetala s sosedo in je nekaj zaprhutalo mimo moje glave in zagagalo, sem se zavedla, da je prava.«

Vprašanje naših planinskih poti in življenja v gorah ostaja živo. Mnogi ljudje, predvsem tisti, ki z gorami živijo, pa tudi tisti drugi, ki ne, čutijo, kako pomembno obdobje je za nami, žal pa se nihče razen nas ne zaveda, kako pomembno obdobje pa je pravzaprav še pred nami.

Ne bi vas radi spravljali v negotovost, še manj zbujali v vas strah, a vendar se nam zdi pomembno, da ste s tem v celoti seznanjeni.

Lažnivci