Klicali duhove, priklicali duhovnika

Pogled v težko realnost alternativnih religij – Verski obred brez gimnastike na plusu

Ta teden sem obiskala dobro znano nekdanjo rimsko utrdbo Spodnjo Hruško ob Sori, natančneje: večnamensko rokometno dvorano za odbojko v Spodnji Hruški, ki vsak dan občasno služi kot zbirališče častilcev spiritualnega onostranstva, včasih pa tudi za namizni tenis. Ah, kaj govorim – odzvala sem se na prijazno povabilo »spiritualcev«, ki ravno v teh dneh praznujejo eno od obletnic svoje ustanovitve.

Preden pa pričnem s podrobnostmi tokratne reportaže, mi dovolite, da izrazim svoje razočaranje nad domačo železnico. Železniške postaje nekaterih manjših krajev so tako zelo slabo označene, da sem se morala do Spodnje Hruške skoraj tri kilometre daleč vrniti kar peš, potem ko sem si po krajšem pogovoru s sprevodnikom šele z zasilno zavoro lahko omogočila izstop z vlaka, ki je, ne da bi trznil, preskočil mojo postajo. Največja sramota za železnice so pa izredno ne-ergonomski pločniki. Čemu, lepo prosim, služi vsa ta podrast, kupi smeti in zmaličena trupla šolarjev?

Na železniški postaji v Spodnji Hruški me je pričakal Guzoljub Malinovec, tajnik Društva čistilcev spiritualnega onostranstva, ki me je v razmajanem rejndžrouverju odpeljal na sedež društva, kjer so me toplo sprejeli. Še pred prihodom v športno dvorano pa sva z Guzoljubom napravila krajši postanek v lokalnem diskontu Cash and Marry, v katerem mi je moj spremljevalec predstavil svoj hobi. Doslej nisem vedela, da je ožemanje polžev lahko tudi zabavno.

Kot sem nedavno omenila, so mi člani društva pripravili topel sprejem; dvorana je namreč presenetljivo dobro ogrevana, eden od razlogov za to (če za trenutek pozabimo na radiatorje), pa je po besedah podpredsednika društva Pesoslava Gonilnika majhen turški požar, ki so ga v kleti večnamenske odbojkarske dvorane začasno deponirali belgijski amaterji v gašenju čez drn in strn.

Le malo po tistem, ko so me predstavili zbranim članom društva in mi pokazali garjavega papagaja Čohka, svojo maskoto, pa se je na moje naraščajoče razburjenje pričela seansa, zaradi katere sem pravzaprav sploh priromala v te oddaljene kraje.

Posedli smo se na tla v krog, nato pa smo si podali roke. To je po besedah Ljuske Kastrirkove, predsednice društva, nujno za nemoten pretok energije. Najprej sem na to gledala z očmi skeptika, odkar pa me je ob stiku z drugimi udeleženci nekajkrat boleče stresla statistična elektrika, na celo stvar gledam z očmi jokajočega. Zdaj vse verjamem in je vse jasno.

Ljuska je nato zasedla mesto medija in uradno pričela s seanso. Guzoljub ji je podal obredni mobilni telefon in v zatemnjeni večnamenski dvorani je nastala tišina kot v ogromnem večnamenskem grobu. Sem ter tja je tišino prekinilo le tipkanje, ko je Ljuska v imeniku obrednega mobilnika iskala tokratno tarčo našega zanimanja. Nato je z značilnim zamahom roke, v katerem se pregovorno skriva magična moč medija, mobilnik prislonila k desnemu ušesu in se zazrla v nevidno točko nad našimi glavami.

Slišala sem, kako je iz onostranstva pričelo po tihem piskati, nato pa sem v popolni tišini zaslišala še glas osebe, ki se je odzvala našemu klicu.

Še preden pa je Ljuska lahko pričela govoriti, je bila zveza na silo prekinjena, Ljuska pa je na ves glas zakričala in z zanimivim zamahom z roko obredni mobilnik vtaknila v torbico in skoraj hkrati pričela vstajati. Med prisotnimi je završalo kot v sršenjem baru na dan varčevalcev, tudi nekateri drugi so pričeli vstajati s tal, a mnogi – med njimi tudi jaz – smo le nemo obsedeli in presenečeno opazovali, kako je vodstvo in nekaj najožjih članov poskušalo pobegniti iz mračne večnamenske dvorane.

Tudi sama sem se dvignila in stekla za Ljusko, ki je ravno v tistem trenutku odpirala vrata dvorane. Ko jih je odprla, je še glasneje kriknila in otrpnila. V tistem trenutku sem tudi sama pritekla do vrat in imela sem kaj videti: zunaj je stal duhovnik, oblečen kot duhovnik. Tudi sama sem se hudo ustrašila, saj sem še mlada!

Ko sva se z Ljusko malo pomirili, nama je prečastiti Hinko Čeber-Madrac pojasnil, da je ravno iskal varno zavetje, kamor bi se lahko umaknil na begu pred jehovci, ko je zazvonil njegov subvencionirani ajfoun. In ko je opazil, da ga kliče predsednica Društva čistilcev spiritualnega onostranstva, je spoznal, da mu lahko v torek, ko satanisti tradicionalno niso aktivni, le »špiritualci« nudijo zaščito, kakršno si zasluži, zato se je odločil za obisk.

Ko sva to slišali, sva ga hitro potegnili v dvorano ter zaklenili in zapahnili vrata, med drugim sva poleg treh jehovk na ulici opazili tudi nekoga v spalni srajci s knjigami pod pazduho. Seanso smo nato nadaljevali v Desetmetrovki, okrepčevalnici večnamenske dvorane, kjer sem močno vinjena tudi prespala. Sem, v Spodnjo Hruško ob Sori, se bom rada vračala – zdaj tudi vem, kdaj in kako moram stopiti z vlaka.

Glu Pačapapou