Popolnoma nihče več varen pred ugrabitvijo

Ugrabljeni, odvedeni, skriti pred svetom, odvzeti svojcem – Muke, hujše od tuširanja, medtem ko nekdo na stranišču spusti vodo – Prebirate drugi del napetega feljtona o pereči problematiki sodobne Evrope

V prejšnjem delu prispevka vas nismo želeli povsem odgnati z najpogostejšimi resničnimi zgodbami. Najpogostejše resnice so na našo in vsesplošno žalost nepopisno okrutne in se lahko kosajo celo z recepti za biskvit. Takšna je zgodba našega današnjega sogovornika: nepopisna, okrutna, a resnična. Ne dosega pa grozot biskvita.

 

Suženj ledene kraljice

Medonjam Kuglhupf, 34, sončni urar, si tistega sončnega jutra niti predstavljal ni, kako se mu bo v le nekaj urah življenje obrnilo na glavo.

»Tistega davnega dne sem vstal zjutraj, okrog šeste kot ponavadi, da se pripravim in odpravim v službo. Niti predstavljal si nisem, kako se mi bo v le nekaj urah življenje obrnilo na glavo.«

Na poti v službo se je Medonjam v tistih, že davno pozabljenih dneh sreče in veselja zelo rad ustavil v prijetni kavarnici Kofi Banan nasproti najmanjše fotokopirnice na svetu, kjer nudijo kavo za s seboj in imajo najnižje cene za spiralno vezavo. Tudi ta dan je Medonjam nameraval naročiti svojo najljubšo kavo Bedrič s smetano, ko je vanj kot po naključju trčila prijazna, prijetna, nekoliko nerodna, a vsemu navkljub zelo prikupna mlada dama. Sprva je kazalo, kot da se je vse zgodilo po čistem naključju, a so nekateri znaki nakazovali, da je bila resnica morda drugačna.

»Prepričan sem, da je imela v rokah brizgalno brizgo z nekimi mamili, ker sem takoj po tistem, ko so se najine oči srečale, začutil, kako se mi v glavi dogaja nekaj nenavadnega, čudnega in neobičajnega. Vsega ostalega se le megleno spominjam, kajti kmalu zatem sem se fizično zgrudil. Moralo je biti neznosno močno, popolnoma neznano in nepopisno okrutno mamilo.«

Po pričevanju osebja Sploščne bolnišnice na koncu mesta so našega sogovornika na tisti sončen dan pripeljali komaj zavestnega in rahlo deliričnega na pred kratkim prenovljeni oddelek za nujne primere. Prenova je potekala povsem v skladu s predpisi o javnih izločalih. Tako pripoveduje Balzoslav Iverka, predsednik upravnega odbora centralnega eksikatorja: »Na oddelku za nujne primere imamo najsodobnejšo in najkakovostnejšo medicinsko opremo, a gospodu Kuglhupfu nismo mogli dovolj uspešno pomagati.«

»Žal nam ni uspelo postaviti niti diagnoze, kaj šele, da bi pričeli z zapletenim postopkom zdravljenja, saj na zadnjem javnem razpisu nismo uspeli z naročilom klubskih mizic. Predstavljajte si celostno diagnostiko brez nemotenega dostopa do konjaka, cigar in taroka – mislim, kam bi dali talon? Na tla? Barbarizem!« zaključi Iverka.

»V bolnici mi niso kaj dosti pomagali,« nadaljuje Kuglhupf. »Nekaj so me božali in anketirali, a kaj več od termometra v skriti kot nisem dobil.«

 

Sumljivi dogodki se nadaljujejo

Skoraj takoj po odpustu iz bolnišnice so se zdravstvene težave dramatično ponovile in praktično pričele stopnjevati. Medonjam se je ponovno zgrudil, a tokrat je bila prisotna le ena sama priča – njegova nepopisno okrutna ugrabiteljica. Pobasala ga je v svoj kombi in ga odpeljala v svoje hladno kraljestvo na začetku mesta.

»Kombija se ne spomnim prav dobro, opazil pa sem, da nima pravilno nastavljenega vžiga. Kot sončni urar potrebujem odličen sluh, saj sonce le komaj slišno tiktaka.«

Nekaj dni kasneje se je Medonjam prebudil v povsem tujem okolju in na svoje veliko presenečenje odkril kruto resnico – bil je priklenjen, ujet brez možnosti pobega, ujet kot ubog, droben gozdni glodalec, ki je v svoji z lakoto gnani predrznosti potisnil svoj vlažni smrček v posebej prepovedani košček polnomastnega sira. Ugrabiteljica mu je sicer že prvi dan pričela z ljubeznijo nuditi zdravniško oskrbo, domačo kuho in dovolj udobja za človeka vredno življenje, a kaj naj bi mu to koristilo, če pa mu je bila obenem vzela tisto najpomembnejšo od človekovih pravic – svobodo gibanja. Brez te bi bil svet prikrajšan celo za slavno Prekmursko sladico.

»Najprej me je presenetil prijeten vonj po domači kuhi, ki se je prikradel v spalnico, v kateri sem se prebudil. Spomnim se, da sem sanjal o kulinaričnih dobrotah, pod katerimi se je šibila orjaška miza v okusno opremljeni jedilnici. Nato pa me je neprijetno presenetilo precej bolj neprijetno in okrutno dejstvo – bil sem priklenjen! Privezan na posteljo kot divja zver… Ne! Priklenjen kot ujetnik v križarski vojni! Prej prijetna aroma se je v trenutku spremenila v okruten smrad po nečem popolnoma nečloveškem – po zlorabi!«

Ugrabiteljica – ledena kraljica, kot je Medonjam kasneje poimenoval svojo novo gospodarico – je kljub vsemu poskušala čim bolje poskrbeti za svojega ujetnika. Skrbela je zanj, tako da ga je praktično povsem pozdravila brez pomoči poklicnega zdravstvenega osebja. Kuhala mu je okusne domače jedi in se celo toliko potrudila, da se je naučila nekaj receptov, ki jih je Medonjamu do takrat pripravljala le njegova mati. A ima zgodba tudi temno stran – v zameno za hrano, dom in zdravje je zahtevala od njega 'posebne storitve'.

»Pričelo se je s tem, da sem v upanju, da v njej zbudim sočutje, pohvalil njeno kuho. Pričela se mi je nenavadno nasmihati. Potem je predlagala, da poskrbi za mojo higieno. Kaj naj bi storil? Upirati se nisem mogel, še vedno sem bil enostavno prešibak. Prepričan sem tudi, da mi je v hrano podtikala mamila, s katerimi me je držala na vajetih, saj bi se sicer zgodba povsem drugače končala.«

Z začetnih predlogov, da skrbi za njegovo osebno higieno je okrutna ugrabiteljica postopoma prešla na bolj neposredne predloge – takorekoč zahteve.

 

Suženjstvo

»Od mene je čisto zares zahtevala…« Tu naš sogovornik preprosto umolkne in le stežka opisuje dogodke, ki so od tistih dni dalje postajali vse pogostejši in vse okrutnejši. »Postal sem njena prekleta in ponižana ljubezenska igrača!«

S temi napadi na Medonjamovo telo je ugrabiteljica prestopila vse meje in našemu sogovorniku odvzela še zadnjo trohico dostojanstva. Vsi njegovi poskusi, da ji ta dejanja zlorabe prepreči, so bili zaman – dostikrat sploh ni mogel storiti ničesar, saj je bil omamljen, zvezan in imoboliziran. Tako je ostal to, kar je iz njega napravila – ujetnik, zapornik, po krivem kaznovan za zločine, ki jih ni storil. Ali pač?

»Ne spomnim se, kaj je bilo tisto, kar naj bi bil storil, da sem bil lahko tako okrutno kaznovan. Moralo je biti nekaj res hudega, a se pri najboljši volji ne morem spomniti, kaj bi to bilo.«

V uredništvu smo se poglobili v zgodovino gospoda Kuglhupfa in njegovih najbližjih, a nam ni uspelo odkriti nič, kar bi vsaj nakazovalo na kak zločin. Naleteli smo na nekaj namigov, a nobeden od njih nas ni pripeljal do česa zanesljivega. Niti naši forenziki niso pokazali nobenega zanimanja za primer, kljub temu pa smo se odločili, da ne odnehamo, dokler ne odkrijemo resnice.

»Ne vem, kako dolgo sem bil ujet. Zdelo se mi je kot cela večnost. Si predstavljate? Večnost! Minute so se vlekle kot ure, dnevi in tedni so minevali, a sem komaj opazil. Nazadnje si niti nisem upal priznati, da so minili meseci… Leta! Še danes se nisem sprijaznil z usodo, ki me je doletela, in se nikoli ne bom.«

Medonjam Kuglhupf je po svoji ugrabitvi ostal trajno zaznamovan, ožigosan, ranjen, okrutno zaboden v dno duše. Zloraba je pustila svoje sledove – globoke brazde v njegovi duševnosti. Vsak drug človek vsega tega ne bi zdržal; skoraj vsak med nami bi se že davno vdal in prepustil. Eni bi se sesedli pod težo duševnega bremena in propadli, spet drugi bi si želeli biti odrešeni neskončnih muk. A Medonjam ne spada med šibka bitja – on je vztrajal dalje, odločen, da stori to, kjer so do tedaj že vsi obupali. Odločil se je, da se reši sam, da se osvobodi okovov, da premaga svojo okrutno ugrabiteljico in da si povrne dostojanstvo, da si povrne človeškost.

 

Drzna odločitev

»Spoznal sem, da sem jaz edini, ki me lahko reši. Bila je šokantna ugotovitev, mene samega je presenetila še bolj kot vas zdaj, ko to pripovedujem. Začutil sem popolno in brezpogojno spoznanje. Nato sem se pričel pripravljati.«

V naslednjih dneh se je postopoma pričel obnašati vse manj napadalno, tako da je ledena kraljica sčasoma res zmanjšala količino mamil v njegovi prehrani. Sprva je bil presenečen in presrečen, a je kaj kmalu ugotovil, da je to storila iz povsem sebičnih razlogov – želela je, da je povsem priseben, ko ga je telesno zlorabljala. Ob tem gnusnem spoznanju je Medonjam sprva pomislil na to, da bi se spet pričel bolj resno upirati, a potem se je spomnil, da bi to lahko za vedno pokopalo njegove možnosti.

»Sprva sem v sebi začutil neizmeren bes in rohnenje reke jeze, a sem nekako našel moč, da se obrzdam, da se umirim. Tolažil sem se, da to žrtev enostavno moram sprejeti, saj se sicer nikoli ne bom osvobodil.«

Minevali so dnevi in tedni, meseci so postali leta. Medonjamovo ujetništvo ni postalo nič bolj znosno, dejanja ledene kraljice niso postala nič manj okrutna, a kljub temu je bilo v zraku čutiti spremembe. Je morda ledeni oklep le pričel popuščati?

Kmalu je Medonjam začutil, da je njegova ugrabiteljica v celoti opustila dodajanje mamil v hrano, s katero mu je stregla. V sebi je začutil novo moč, nov zagon. Znova se je v njem prebudila volja po življenju, v neiztrohnjeni želji po preživetju je začutil, da bo kmalu napočil njegov čas.

»V sebi sem začutil novo moč, nov zagon. Znova se je v meni prebudila volja po življenju, v neiztrohnjeni želji po preživetju sem začutil, da bo kmalu napočil moj čas. Zdaj sem le še čakal na pravi trenutek, na trenutek, ko bo njena pozornost za trenutek popustila, na trenutek, ko bo v svoji običajni zamaknjenosti le za trenutek nehote dopustila priložnost za moj pobeg.«

»Tisti dan sem se zares pripravil. Spomnil sem se na neko televizijsko oddajo, ki sem jo gledal še kot deček, in zbral vso svojo moč kot ogromno ognjeno kroglo v središču svojega telesa. Pripravljal sem tempirano bombo. Vedel sem, da bo borba težka, zato sem se kar nekaj mesecev skrbno pripravljal. Moralo mi je uspeti.«

»Zdelo se mi je nekoliko nenavadno, da je tisti dan skoraj ni bilo na spregled. V stanovanju niti ni bilo čutiti tistega okrutnega občutka njene vsemogočne prisotnosti, a nisem se želel prepustiti lažnemu občutku varnosti, da ne bi bil potem kruto presenečen.«

»Naslednji dan sem se vseeno odločil, da tvegam. Zelo dobro sem se zavedal, kaj vse lahko izgubim, če mi pobeg ne uspe, a sem kljub temu vztrajal. Zbral sem vse svoje moči in močno povlekel – v nekaj poskusih mi je nazadnje uspelo. Osvobodil sem se okrutnih okovov, ki so mi ves ta čas, mesece in leta omejevali svobodo! Bil sem svoboden! Takoj sem skočil pokonci in pograbil prvo stvar, ki mi je prišla pod roke. Res, bila je le krtača za lase, a niti to me ni ustavilo!«

»Stekel sem iz spalnice, ki mi je bila ves ta čas, mesece in leta prava ječa, in prirohnel v dnevno sobo. Ko sem se zavedel, da sem zdaj prav zares osvobojen, sem v sebi začutil neskončno moč, ki je nisem več mogel nadzorovati. Preiskal sem celo stanovanje, ki mi je bilo ves ta čas, mesece in leta pravi samotni otok, na katerem sem životaril zlorabljen in izgubljen kot Robinzon.«

 

Nič več izgubljen?

»Potem pa sem odkril šokantno resnico, ki mi je ponovno nagnala leden strah v kosti – skoraj sem se sesedel od šoka. Na kuhinjskem pultu je bilo pismo.«

V pismu je Medonjam odkril veselo, a hkrati okrutno resnico – ugrabiteljica se je odpravila iskat novo žrtev!

»Pisala je nekaj v smislu: 'Dragi Medek, poskušala sem oživiti najino ljubezen, a čutim, da mi ni uspelo. Naj te ne skrbi. S teboj ni nič narobe, problem je v meni. Jaz te ne ljubim več.' Očitno sem imel prav, ko sem že na samem začetku pomislil, da je ženska motena. No, potem nekako nisem več imel želje po branju, saj me je popolnoma prevzel izjemen občutek svobode. Kar odplesal sem ven, na ulico in potem stekel domov.«

Medoljub Kuglhupf je stekel nazaj na svoj dom, v svoje kraljestvo, kjer mu nikoli več nihče ne bo kratil osnovnih pravic! Tako. Naš sogovornik je torej s svojimi močmi ubežal okrutni usodi, ki je že glasno razbijala po vratih. Premagal je svojo ugrabiteljico, pridobil svojo svobodo, zato naj bo ta zgodba v poduk vsem nam! Le lastna volja do življenja nas lahko reši iz še tako nevarnih okoliščin. Naj pa bo tudi v poduk vsem tistim, ki človekove svobode ne znajo ceniti – osvobodili se bomo, pa naj boj traja vso večnost, če hoče!

Nikar nikdar ne pozabimo na velike besede pogumnega Medonjama Kuglhupfa: »Mnogi ljudje pravijo, da je blagoslov, da je izpolnitev vseh želja, a jaz sem na lastni koži občutil, da je zakonska zveza najhujša oblika pekla.«

Rok Etsky

Tega nismo pričakovali

Vdor v strogo varovan sistem – Panika – So podatki varni ali ne? – Kaj je s kreditnimi karticami? – Od kod neznanke?

Tega nismo pričakovali! Kljub temu da družbi za varovanje vsak petek pustimo debelo kuverto, se je zgodilo tudi nam. Neka zatipkana najstnica je očitno nehote (ali hote?) postala članica našega uredništva. Zaenkrat še ne vemo, kdo je, od kod se je vzela, kam ji nakazati honorar, niti tega ne vemo, kdaj se je rodila, od kdaj je ženska in ali ima z okna razgled. Čemu bi nas vse to zanimalo, tudi ne vemo, so pa to vprašanja, na katere moramo odgovoriti, če želimo zaposliti novega avtorja (ali avtorico, kdo bi si mislil, op.šov.svi.) v skladu z novim Pravilnikom o nesramnem poseganju v osebne podatke.

Trenutno bi radi povedali, da za naslednja prispevka ne odgovarjamo:

1. Ne pozabi me

2. Pomagaj mi!

Še manj pa odgovarjamo za vse ostale prispevke. Razen morda za tega. Pa niti za tega ne.

Vsekakor vas bomo o poteku dogodkov še obveščali. Zaenkrat se le iskrivo oprašičujemo.

Sedmerec Brez Vratarja

Pomagaj mi!

Dragi dnevnik,

Očitno je bilo zadnjič nekaj l9378zt984hf, pa sem bila prepričana, da bo kiej98u48ju7273. Hudo. Nisem se še prav naučila delat s tem novim blogomatom. Mislim, krneki mi dogaja.

Sem klicala Šimija, pa se je nekaj zezal, zato sem mu prekinila. Me bo že poklical nazaj, kaj pa misli, da je. Itak je zadnjič že Gvido ugotovil, da se tale tip mal preveč zeza. Zdaj ravno spet kao-slutim, da bo nekaj počlo. Me je prav strah, da se bom spet osramotila pred vesoljno publiko. Mislim, sejvanje bi pa menda ja lahko že znala pri teh letih. Hudo!

Ej, zdej mi je ravno bila huda slutnja.

Pa zgleda, da je bil lažni alarm. Se mi zdi, da bo vse o980384uihzz0

Ne pozabi me

Dragi dnevnik,

Že dolgo se ti nisem posvetila. Hudo. Žal mi je in upam, da mi lahko odpustiš.

Zadnje dni sem bila hudo zaposlena z raznimi dodatnimi stvarmi, ki so se mi zgodile. Ja, kar zgodile so se mi. Hudo! Recimo predvčerajšnjim se zjutraj zbudim in kaj zagledam? Odejo! Hudo! In potem vstanem in kaj zagledam? Copate! Krneki!

Dvakrat sem pogledala, pa ne, ker bi me presenetilo. Kje pa! Ampak bila sta dva! Dva copatka z mačjimi obrazi! Pravi par ali nekaj takega. Krneki. Potem sem v kuhinji našla kozarce od prejšnjega večera. Bili so stekleni in to me je spomnilo na jedrske poskuse. In na njega. Kako je bil sladek. Ves večer sva se noro zabavala. Škoda, da ga je tako zgodaj zmanjkalo. Aha! Spomni me, da grem po nov kozarec. Misliš, da med redi?

Ko sem pomivala posodo, sem opazila, kako se voda zanimivo giblje. Mislim – teče. En japonski pesnik bi rekel, da se premika kot sandokan. Mislim, da naš šolski sistem ne učinkuje. Preveč je površnosti. Zakaj nismo več obravnavali japonsko umetnost? Še zdaj ne vem dobro, kakšna je razlika med sandokani in marcipani, pa sem imela matematiko na maturi! Take stvari me razočarajo. In potem moram nujno na svež zrak.

Na deponiji sem se sprostila. Bilo je tako mirno, kar spokojno, bi rekla. Le oddaljen zvok buldožerjev in potem noro hupanje kot na poroki. Sem se smejala in smejala. Potem so me vrgli ven. Iz deponije! Krneki! Kdo mi bo to verjel. Je tisti orjak (mišičnjak – Herkoleks) rekel, da nimam tam kaj iskat. Ha! Kot da ne ve, kje sem sploh bila! Tam sem že marsikaj našla. Me vedno veseli, ko dam potem na Bolho ali pa Ibej. Vse pokupijo. Hudoooo. Včasih še sama kaj kupim. Zadnjič sem tri dni licitirala zadnji skupni CD, ki ga je posnel Ramafcoti. Potem me je pa Bojana prepričala, naj odneham, ker njihova glasba ni več za poslušat, odkar on ni več skupaj.

Kotno brusilko še imam. Sem jo štirikrat nazaj poslala, ker ni imela niti enega kota – ne bojo oni mene okrog prinašali. Krneki! Ampak me je potem očka prepričal, da se samo reče kotna. Da sploh nima kotov! Hudo! In potem mi je bilo nerodno in skoraj ves dan nisem šla nazaj na Ibej.

Joj, zdaj pa nekaj zvoni. Grem gledat! Če me dolgo ne bo nazaj, shrani tale dokument, da ne

Nihče več varen pred ugrabitvijo

Ugrabitve znanih, srednje znanih, premalo znanih in dokaj neznanih oseb iz javnega, manj javnega, skoraj zasebnega in povsem nezanimivega življenja sodobne družbe na programu skoraj vsakodnevno – Pred vami je prvi del napetega prispevka, ki bo gotovo razburkal javnost

Pogovarjali smo se s tremi naključnimi mimoidočimi, ki smo jih obiskali na stalnem prebivališču in želijo ostati imenovani. Vsi trije so se po dolgih letih človeku povsem nesmiselnih muk končno uspeli rešiti iz razmeroma neprijetnih objemov svojih ugrabiteljev. Oni so jih ugrabili, mi jim dajemo slavo, vi nam dajete prav. Nikar ne zamudite ganljivih zgodb, ki jih je pisalo trpljenje.

 

Ugrabljen na poti iz šole

Ragnarok Hingelblaušek, 39, magister prepogibanja papirja do gostote 120 g/cm3, pripoveduje: »Po pouku, ko sem tudi zaključil z vsemi svojimi dnevnimi dejavnostmi, sem se tistega lepega zgodnjega popoldneva vračal iz šole, ko se je zgodilo.« Tresoči glas našega sogovornika za trenutek zastane. V zraku je čutiti neugodje.

»Že ves dan sem nekako slutil, da v zraku ni vse v najlepšem redu, potem pa so se moji strahovi uresničili.« Naš sogovornik ob teh besedah vidno vzdrgeta, kot bi mu po hrbtu polili liter in pol ledeno mrzle vode. »Ja, kar strese me, ko samo pomislim na tisti dan. Počutim se, kot bi mi po hrbtu zlili malo več kot liter ledeno mrzle mineralne vode.« Mi smo očitno spregledali mehurčke.

Kaj se je našemu prvemu sogovorniku v resnici zgodilo, bo, kot kaže, za vedno ostala skrivnost. On se tega dogodka spominja po svoje: »Ravno sem prišel do varnostne ograje, ki obkroža našo šolo, ko me je obstopila večja skupina treh odraslih moških, eden od njih je imel brke, druga dva pa tudi.«

»Verbalno so me napadli: 'Kako si, dečko? Gremo?'« Naš sogovornik se ponovno zdrzne, a tokrat ne tvegamo podrobnejšega opisa z metaforo.

»Poskušal sem se jim ogniti, oni pa so še naprej silili vame in mi preprečevali umik. Sprva sem jih poskušal odriniti, a so znova in znova premagali mojo telesno šibkost. 'Kaj se izmikaš,' je bil jezen tisti z brki. 'Gremo! Saj veš, da to hočeš!' Druga dva sta se le neumno režala.« Sogovornik se zagleda daleč v oddaljeno daljavo, nato se zdrami in nadaljuje.

»Še vedno sem se upiral in nekako iskal pot mimo njih, a mi preprosto ni uspelo. Odločil sem se, da se jim navidez prepustim na milost in nemilost, hkrati pa upal, da mi bo uspelo, da se izmuznem, ko bo njihova pazljivost popustila.«

Naš sogovornik, sicer ravnatelj osnovne šole Virblšmuc na Mokri gori, komaj zadržuje solze. Ugrabljen je bil pred nekaj meseci, ko se je vračal iz službe, na poti domov v varen objem svoje ljubeče in skoraj tristokilogramske ljubeče žene.

»Čakala sem ga ves popoldan, večji del noči in skoraj pričela zajtrk sama,« nam je povedala Ismurbenda Hingelblaušek, 43, certificirana gospodinja s presenetljivo zbirko gležnjarjev. »Mislila sem že poklicati policijo, ko je nekaj potrkalo pri vratih. Šla sem pogledat, kaj je bilo in…« Naša vidno pretresena sogovornica komaj zadržuje jok. Drobna, komaj kak deciliter velika solzica počasi pripotuje iz levega očesa in spolzi po ženinem licu. »…in potem zagledam… zagledam njegov povsem rdeč nos in izmučene oči na povsem izčrpanem obrazu. Moj ljubljeni možek se je končno vrnil!« Solzica čmokne na tla in se razlije po vsej kuhinji.

Ragnarok nadaljuje: »Kot sem omenil, sem bil prisiljen vse popoldne preživeti s tremi odraslimi in hudo… hm… motenimi moškimi, ki so me nič hudega slutečega ugrabili takorekoč izpred lastnega praga.«

»Najprej so me odvlekli v črno limuzino z zatemnjenimi stekli, kjer so mi slekli kravato, službeni kovček pa so zaklenili v prtljažnik.« Naš sogovornik je zdaj že vidno pretresen. Pravzaprav je bil že prej. Dejansko ni tako pomembno. Poslušajmo dalje.

»Že v limuzini so me pričeli nadlegovati. Ponujali… ah, kaj ponujali! Nalivali so me s polsuho penino in me silili s svežimi jagodami in sladko melono. Po krajši vožnji skozi puste mestne ulice smo se pripeljali pred veliko stavbo v bolj temačnem delu mesta. Iz avtomobila so me odvedli v kletne prostore nekega zasebnega podjetja, kjer je že vladalo temačno, sumljivo in res neprijetno vzdušje.«

»Napadi z alkoholom so se tu nadaljevali in stopnjevali. Šampanjcem in peninam je sledilo žganje in razni singlmalti in se mi je ob prihodu striptizet že kar precej vrtelo.« Sogovornik zdaj ves zaprepaden seže po kozarcu vode, da bi se odžejal. S tresočo roko dvigne kozarec in se skoraj v celoti polije. Ko se odžeja, nadaljuje: »Potem so me posedli za mizo in se usedli okrog mene, tako da nisem imel nobene možnosti pobega več.« Sogovornik požre slino ali nekaj podobnega.

»Potem se je pa začelo najhujše. Ena od razgaljenih deklet se mi je približala in me pričela telesno nadlegovati in posegati v moj zračni prostor s svojimi nevarnimi izboklinami. Ravno sem hotel odločno protestirati, ko se je brez mojega povabila kar naenkrat znašla v mojem naročju – v moji osebni integriteti!«

»Slišite? Mar sploh slišite, kaj so mu počeli?« nas vpraša vidno pretresena gospa Hingelblaušek. »Mojega ljubljenega moža so spolno napadali!« Vidno pretreseni Ragnarok ji pritrdi in nadaljuje: »Nekaj je poplesavala po mojem naročju, pri tem hudo motila mojo osebnost in celo povzročala fizične spremembe v mojem… hm… srcu. Čutil sem, kot da mi bo eksplodiralo!«

»Nesramneži! Banda! Kriminal!« krikne Ismurbenda. »Kaj takega si nisem predstavljala v sodobnem svetu, sploh pa ne v Evropi. To je višek!«

»Ne,« je odločen Ragnarok, »višek je prišel kasneje!« Zdaj našega sogovornika ponovno napade kašelj in ponovno poskuša z vodo umiriti razburjeno grlo. Pri tem se spet bolj stušira kot odžeja.

»Po tem začetnem napadu na moje z ustavo varovano telo in na mojo krhko duševnost so me možje odvlekli v zgornje nadstropje, v nekakšno spalnico, v kateri je gorela le šibka rdeča žarnica. Tam se je prvi napadalki pridružila še ena in potem sta me skupaj…« Ragnaroka ponovno napade hud kašelj – očitno so te krute in nepozabne zlorabe v njem pustile resne posledice. »Torej, potem sta me skupaj napadali verjetno kar vso noč, a tega žal ne vem zatrdno, ker sem v hudih mukah in v alkoholni omami, v katero se nisem spravil po lastni volji, omedlel in padel v nezavest.«

Ismurbenda ne more več zadrževati solz. Pred našimi pogledi se zateče v spalnico, od koder lahko slišimo pritajeno ihtenje. Tokrat se prvič opogumimo in poskušamo od sogovornika izvedeti še kaj več: »Pa ste vi prepričani, da ste bili ugrabljeni?«

»Ja,« pravi Ragnarok oprezajoč za ženo, »pravzaprav smo šli učitelji v petek malo ven, ampak ženi tega pravzaprav ni treba vedeti, kajne? Pa tudi to drugo resnico lažje razume.«

Gre torej za izredno perečo temo, ki čedalje bolj preveva sodobno družbo – ugrabitve, mamilsko in spolno nasilje – vse to na našo veliko žalost postaja del vsakdana.

V naslednjih prispevkih se bomo posvetili še nekaj žrtvam teh čedalje pogostejših kaznivih dejanj, ki kršijo tisto najbolj ključno od človekovih pravic – v pravico do samoodločitve in svobodo gibanja v tujem naročju. Ne pozabite in pazite nase, da se kaj podobnega ne zgodi tudi vam!

Kommé Nießt

Naše osnovne šole so polne pasti

Učenci osnovnih šol postali redkejši od pismenih poslancev, ki govorijo razločno – Rike tike tačke – Tri zelene kvačke – Člani bralnega krožka izgubljeni brez potnih listov v Rdeči Kapici – Likovni pouk v izrednih razmerah – Ravnatelju ombudsman zagrozil z ostrim opozorilom – Sardine po 239,640 SIT za kilogram

Sporočilo smo prejeli od svežega učenca šestega D, ki želi ostati neimenovan in obiskuje osnovno šolo, za katero nas je Futros Futros Vštali osebno preko telegrama vljudno prosil, naj je ne imenujemo s pravim imenom, zato je neodvisna skupina poštnih golobov določila kodno ime OŠ Golobnjak. Že takoj na začetku naj vas opozorimo, da smo bili prisiljeni prispevek nekoliko skrajšati, kar pa ni niti malo moteče, če tega ne veste.

»Prvi dan šole v šestem razredu je bilo zelo veselo. Smejali smo se in si iskali mesta za sedenje. Gospa učiteljica nas je lepo pozdravila in nam povedala, da nas bo učila matematiko, potem pa sem matatatatatatatata! tatatatatatata! sedel preblizu radiatorja in sem se od samega besa nesramno polil z bencinom in jokal na ves glas koroške narodne pesmi: 'Kje so tiste plenice, ki so včasih bile!? Zdej pa rastejo betonski bloki in tatatatatatatatatata!?'«

»Odkotalil sem se komaj slišno k tabli in splezal na poličko za kredo in gobo. Slednjo sem si natlačil v gobec in po tem, ko sem se po stropu prebil mimo neonskih luči do neba nad katedrom, izpljunil gobo, zajtrk in zlobo na gospo učiteljico. Zakričala je in ko ji je padel tlak, je tudi sama padla po tleh pod težo svoje ogromne riti.«

»Med potjo proti središču Zemlje je z eno roko skušala s svojega na smrt prestrašenega obraza sneti gobo, moj zajtrk in zlobo, z drugo pa se je ujela za kateder in ga s seboj potegnila v neskončne globine pekla, katerega ostri čeljusti sta se prav v tistem trenutku odprli v tleh.«

»Spodaj je v modrem kombinezonu že stal hišnik naše šole. Gospo učiteljico je ujel na svoja žareča rogova in ji odgriznil pol obraza.«

»Moji sošolci so ves ta čas nemo zrli v tablo, ker jih je risbica v Minibanu spravila v stanje popolne čustvene odrevenelosti, le jaz sem se ji uspešno upiral, ker imam doma računalnik in pišem bloge in sem že od prej tatatatatatatatatatatatatata…«

»Zavihtel sem se čez podboj in poletel v telovadnico, kjer sem se skril v medicinko. Dva dni kasneje so imeli telesno vzgojo učenci osmega B in že prvi dan se je gospod učitelj domislil čudovite igre, katere bistvo je bilo v tem, da gredo dečki domov, deklice pa poskušajo v tesnih, premočenih majčkah vreči medicinko iz levega kota telovadnice na stadion, ki je v sosednji občini. V osmi B hodi tudi moja sestra in je odlična učenka. Preko tele... tetepalo... televize… z mislimi sem jo prisilil, da je vzela s police medicinko, v kateri sem se skrival jaz. Postavila se je v kot in me prislonila na vrat. Odgnala se je in me sunila in ne vrgla, kar je bistvena razlika! Petnajstkrat sem obkrožil Zemljo, ampak sem pazil, da niti enkrat ne bi ubral iste poti. Nazadnje sem priletel mimo likovne učilnice in izskočil iz žoge, ki se je od same sile že začela smoditi. V glini sem si ohladil bojne rane, nato pa z ravnilom zamahnil po glavi gospoda učitelja likovne vzgoje. Plešasto in mastno bučo je ulovil prvošolček in stekel domov, da jo pokaže mami.«

»Naslednje dni sem se pretvarjal, da sem ustni opomin. Najprej sem se izrekel kuharici Štefki, ki pa ni bila preveč navdušena, zato sem jo moral utopiti v kokošji obari z žličniki. Ravnateljica je po kosilu izjavila, da bolj okusne svinjske župce še ni jedla.«

»Ker se mi je zahotelo malo tatatatatatatatatatatata! sem učence tretjega A zlepil skupaj z lepilnim trakom in jih obesil v avli, da so kot ogromen kokon mesa in kosti in odličnega selotejpa viseli s stropa.«

»Na vajah pevskega zbora sem zamešal note, pianino sem do vrha napolnil s konjskimi figami, učiteljici za glasbo pa sem glavo obrnil za 180 stopinj, pa naj zdaj res na slepo igra klavir. Solo pevki sem v trenutku, ko je odprla usta, po grlu zlil 6 litrov acetona in ji v nos vtaknil prižgan vžigalnik. Razpočila se je in se razmazala po stenah, tleh in stropu.«

»Popoldne sem za šolo pričakal bando mladoletniških delikt… delintvenk… prestpo… predpot… kriminalcev. Njihov vodja se je rad z urinom podpisoval na zid. Seveda sem se skrival v notranjosti zidu z manjšim predmetom, ki sem ga izmaknil v tehnični učilnici. Ko je pobalin razkril svoje zločinsko orodje, sem iz zidu tudi jaz potegnil svoj šraufštok in z njim sprešal korpus delikti. Ostali kriminalci v kratkih hlačah so se najprej na ves glas smejali, ko pa jih je umirajoči vodja poškropil od nog do glave z vročo krvjo, so jo ucvrli, da se je kar kadilo za njimi.«

»Naša šola je najboljša osnovna šola na svetu. Nikjer drugje nimajo toliko različnih interesnih dejavnosti, kot v naši šoli. Komaj čakam na Novo leto in ognjemet pred šolo. Do takrat pa tatatatatata!!!«

Tu smo morali prispevek skrajšati, kajti naš sogovornik je medtem že očistil in sestavil avtomatsko puško ter se vrnil k pouku. Zanima me, kateri predmet je bil na vrsti…

Lenko Nedelič

Božo Klinsman, naš junak

Ves svet v strahu – Stare gare v prahu – Naš junak v stiski – Očiten vonj po driski

Zadnjih nekaj dni je našim srcem vladal strah, trepetali smo čakajoč na vrnitev našega velikega heroja in borca za kolegove kraljice. Ob tem smo skoraj že pozabili, kako se je cela stvar pravzaprav sploh začela. Osvežimo si spomin.

Heroj Božo je v začetku letošnjega poletja po navodilih, ki jih je nič hudega sluteč našel na internetu, pričel zbirati razne običajne kemikalije, ki jih običajno najdemo v vsakem sodobnem gospodinjstvu. Do tu bi bilo vse povsem običajno, če Božo, avanturist, ne bi teh snovi zbiral v velikem plastičnem sodu. Tako pa je vsa stvar postala zelo sumljiva. Sod je bil namreč bolj kot ne po pomoti pravilno opremljen z znamkami za pošiljanje po letalski pošti. Božo sprva tega ni opazil, nato pa mu je bilo vseeno. A do tja še pridemo.

Zanimiva zmes se je že po nekaj dneh pričela peniti. Podobno je bilo tudi s hišnikom Božovega bloka. Tu in tam je bilo mogoče slišati kakšen obupan krik. Mode pa Božo ni mešal v že precej zapleteni odnos. Namesto tega se je odpravil na pot – Božo, naš junak, se je odločil odpotovati v daljne kraje – v Ameriko ali nekaj podobnega. Nesramnemu spletu okoliščin pa se imamo danes zahvaliti, da je spričo raznih stavk, vojn, nepismenih blagajničark, korupcije v četrtem B in raznih lažnih alarmov letalo-vlak pridobilo toliko zamude, da je Božu, našemu prijaznemu pesniku, zmanjkalo potnega lista. Verjetno je bilo temu krivo to, da je bil tako poten. Sod se je kljub vremenu in nizkim temperaturam v tovornem vagonu počutil odlično. Takoj po pristanku se nam je oglasil s prijetno razglednico.

Cariniki v daljni deželi niso bili tako prijazni. Našega Boža so po neuspelem branju potnega lista aretirali in brez nadaljnjega odvedli v klet supermarketa. Na srečo ga niso zvezali ali mu na nogo priklenili ogromno železno kroglo. Tako je naš predragi Božo uspel priti do kopirnega stroja, na katerem je s pomočjo vezalk, hotelskega mila in zdrobljenega ščurka napravil povsem nov potni list – k'o iz majke rođen. Žal cariniki vnovič kljub uspešnemu branju potnega lista niso nasedli zvijači. Tokrat so ga odvedli k sodniku za prekrške.

Sodnik za prekrške, ta zlobni, nesramni in vidno prenapeti predstavnik oblasti, ki ji ni mar za človekove iztrebke, je za našega nežnega Boža odredil odvzem alkohola in pregled kurjih očes. Tu so se stvari resno zapletle.

Sprva nihče ni želel prevzeti odgovornosti za nastalo situacijo. Kazalo je, da bo Božo za vedno ostal brez kurjih očes. Da nikoli več ne bo videl tistih neprijetnih kožnih izrastlin. Da nikoli več ne bo prestopil domačega praga in stokal od bolečin.

Nato se je pojavila prva stranka, ki je bila pripravljena pomagati. Navsezadnje je bilo to v supermarketu. Božu se je prižgala drobna lučka na koncu tunela. Na našo veliko žalost je že v nekaj minutah ugasnila, saj je neusmiljeni sodnik za prekrške strankam prepovedal vstop v kletne prostore.

Božova usoda je bila zapečatena. Nato si je prijazni in človekoljubni sodnik premislil – ni želel tvegati vojne s svetom, tako da je Božo, naš preveliki junak, medtem že doma. Zdaj je več kot tristo domačih, tujih, državnih, nedržavnih, paradržavnih, paravojaških, terorističnih, altruističnih, reinkarnističnih in podobnih organizacij ponosno prevzelo odgovornost za Božovo rešitev.

»Kaj pa sod?« Lepo, da ste se spomnili nanj.

Kommé Nießt

Pravilno odlaganje krogle v vdrtino v tleh

Drobni nasveti za ogromno zadovoljstva

Uredniški odbor Lažnivcev je na svoji posebni seji še pred pričetkom sezone trgatev sklenil, da računovodja premalo stori za svojo plačo, zato vas lepo pozdravljam v novi rubriki – drobni nasveti za ogromno zadovoljstva. Rubrika je v prvi vrsti namenjena temu, da zapolnim svojih osem ur delovnega časa, v drugi (in mnogo pomembnejši) vrsti pa je nova rubrika namenjena vam, lepi bralci in pametne bralke! Prijetno branje in čim več uspešnih rešitev!

…

Mnogi izmed nas smo se že srečali z vprašanjem, kako pravilno odložiti kroglo v vdrtino v tleh. Gre ne le za vprašanje prav ali narobe, temveč je od pravilne rešitve te – sicer drobne težave lahko odvisno marsikaj.

En aspekt se skriva v vprašanju varnosti. Pri vsakem početju v življenju je najprej potrebno poskrbeti za varnost. In edini način, kako doseči varnost, je premišljeno in organizirano ravnanje z nevarnimi stvarmi. Je krogla nevarna stvar? Še niste bili na kegljišču ali boulingališču? Kaj pa na biljardirališču? Pa v garderobi ženske reprezentance v judu?

Drugi aspekt se skriva v vprašanju, ali je življenje lažje v redu ali v neredu. Na vsakem koraku je potrebno zagotavljati tolikšno raven reda, da v morebitni pravdi z zavarovalnico ne potegnemo najkrajše slamice, temveč najdaljšo rento.

Tretji aspekt se skriva v vprašanju, ki ga ne bomo omenjali.

Poglejmo si torej praktični primer:

Glede na dejstvo, da imate kot redni bralci Lažnivcev že precej izkušenj z jogo, vam razlika ne bi smela ostati skrita.

Žarko Masslo

Začetek setve

Sezonski nasveti za posebne vrtnarje

Res je. Držim kot pribita. Ta mesec se za botanično dezorientirane kolerike z nazaj obrnjenimi kapami začenja sezona setve aluminijastih opilkov in čas, ki je najprimernejši za cepljenje obcestnih odsevnih količkov. To zadnje bo posebej zanimalo vrtnarje s posebnimi potrebami po zganjanju neumnosti.

Če so opilki že suhi in srebrnkaste barve, jih ožmemo in polupčkamo. Polno pest jih zaženemo v v ta namen pripravljen lončič in zalivamo osem do devetkrat na uro. Cimet in zeleno nasekljamo na drobne koščke in ju za en krasen popoldan namočimo v svež goveji urin. Osebno priporočam Cenetovo Lisko – zagotavlja ogromno svežine in že večkrat sem resno razmišljala o tem, da ga uporabim tudi kot mehčalec za perilo. To bi vsekakor spremenilo izraz »urinirati«. »A vi ne urinirate?« Vrnimo se k urinu. Vsake štiri minute radostno zmes poskakujoč premešamo (aerobični motiv si izberemo po lastnem okusu). Serviramo toplo. Najbolje je, da uscano župco nalijemo v podstavek prej omenjenega lončiča. To ponovimo vsakič, ko rastlinjak preneha zaudarjati.

Čez tri do štiri dni lahko pričakujemo sanitarno inšpekcijo, po dveh mesecih, ko se vrnemo iz zapora, pa lahko že uživamo v svežih, čeravno nekoliko neokusnih sadežih lastne pridelave. Pozor! Z aluminijastimi opilki si je mogoče poškodovati notranje organe, v redkih primerih lahko silijo na kašljanje ali – pri narkomanih – na kihanje. Res pa je, da dezorientiranih kolerikov z nazaj obrnjenimi kapami to ne moti.

Obcestne odsevnike cepimo zvečer, ko so aktivni. Prirezujemo jih na razdalji 2 cm od tal, kjer je največ rastnega tkiva. Seveda moramo imeti cepiče pripravljene že od prej. Najbolje uspevajo volnene nogavice, kubanski dežniki in buteljke penečih vin. Jaz, osebno, prisegam na podobice od obhajila. Zanimivo, da so nekatere sveže birmanke pripravljene brez pomisleka svojo zbirko podobic zamenjati za telefonske tone. »Tuu-tuu-tuu.« »O, hvala. Rade volje zamenjam.«

Vedno me preseneti, kako se cepiči na obcestnih odsevnikih hitro primejo. In trdno tudi. Skoraj neverjetno. Že v nekaj dneh lahko opazimo razraščanje in vsak dan kak nov poganjek. Najkasneje v štirih, vendar ne prej kot v dveh mesecih moramo poganjke pravilno zredčiti, sicer lahko tvegamo, da bomo vse štiri pasove zavili v neprehodno džunglo. Odrežemo vejice, ki so pregosto skupaj, vsekakor pa vsako podobico Judeža. Te shranimo za obredni sežig, ko pride božični čas.

Kdaj lahko pričakujemo plodove? Vsak trenutek bodo pozvonili pri vratih. Iz njih previdno izluščimo semena, jih posušimo s fenom in čez zimo shranimo v praznem rumtopfu.

To bi bilo za to sezono vse. Naslednja sezona prav res se že bliža, a mene ponovno pesti huda griža. Lep pozdrav!

Metka Drevoredka