Naše osnovne šole so polne pasti

Učenci osnovnih šol postali redkejši od pismenih poslancev, ki govorijo razločno – Rike tike tačke – Tri zelene kvačke – Člani bralnega krožka izgubljeni brez potnih listov v Rdeči Kapici – Likovni pouk v izrednih razmerah – Ravnatelju ombudsman zagrozil z ostrim opozorilom – Sardine po 239,640 SIT za kilogram

Sporočilo smo prejeli od svežega učenca šestega D, ki želi ostati neimenovan in obiskuje osnovno šolo, za katero nas je Futros Futros Vštali osebno preko telegrama vljudno prosil, naj je ne imenujemo s pravim imenom, zato je neodvisna skupina poštnih golobov določila kodno ime OŠ Golobnjak. Že takoj na začetku naj vas opozorimo, da smo bili prisiljeni prispevek nekoliko skrajšati, kar pa ni niti malo moteče, če tega ne veste.

»Prvi dan šole v šestem razredu je bilo zelo veselo. Smejali smo se in si iskali mesta za sedenje. Gospa učiteljica nas je lepo pozdravila in nam povedala, da nas bo učila matematiko, potem pa sem matatatatatatatata! tatatatatatata! sedel preblizu radiatorja in sem se od samega besa nesramno polil z bencinom in jokal na ves glas koroške narodne pesmi: 'Kje so tiste plenice, ki so včasih bile!? Zdej pa rastejo betonski bloki in tatatatatatatatatata!?'«

»Odkotalil sem se komaj slišno k tabli in splezal na poličko za kredo in gobo. Slednjo sem si natlačil v gobec in po tem, ko sem se po stropu prebil mimo neonskih luči do neba nad katedrom, izpljunil gobo, zajtrk in zlobo na gospo učiteljico. Zakričala je in ko ji je padel tlak, je tudi sama padla po tleh pod težo svoje ogromne riti.«

»Med potjo proti središču Zemlje je z eno roko skušala s svojega na smrt prestrašenega obraza sneti gobo, moj zajtrk in zlobo, z drugo pa se je ujela za kateder in ga s seboj potegnila v neskončne globine pekla, katerega ostri čeljusti sta se prav v tistem trenutku odprli v tleh.«

»Spodaj je v modrem kombinezonu že stal hišnik naše šole. Gospo učiteljico je ujel na svoja žareča rogova in ji odgriznil pol obraza.«

»Moji sošolci so ves ta čas nemo zrli v tablo, ker jih je risbica v Minibanu spravila v stanje popolne čustvene odrevenelosti, le jaz sem se ji uspešno upiral, ker imam doma računalnik in pišem bloge in sem že od prej tatatatatatatatatatatatatata…«

»Zavihtel sem se čez podboj in poletel v telovadnico, kjer sem se skril v medicinko. Dva dni kasneje so imeli telesno vzgojo učenci osmega B in že prvi dan se je gospod učitelj domislil čudovite igre, katere bistvo je bilo v tem, da gredo dečki domov, deklice pa poskušajo v tesnih, premočenih majčkah vreči medicinko iz levega kota telovadnice na stadion, ki je v sosednji občini. V osmi B hodi tudi moja sestra in je odlična učenka. Preko tele... tetepalo... televize… z mislimi sem jo prisilil, da je vzela s police medicinko, v kateri sem se skrival jaz. Postavila se je v kot in me prislonila na vrat. Odgnala se je in me sunila in ne vrgla, kar je bistvena razlika! Petnajstkrat sem obkrožil Zemljo, ampak sem pazil, da niti enkrat ne bi ubral iste poti. Nazadnje sem priletel mimo likovne učilnice in izskočil iz žoge, ki se je od same sile že začela smoditi. V glini sem si ohladil bojne rane, nato pa z ravnilom zamahnil po glavi gospoda učitelja likovne vzgoje. Plešasto in mastno bučo je ulovil prvošolček in stekel domov, da jo pokaže mami.«

»Naslednje dni sem se pretvarjal, da sem ustni opomin. Najprej sem se izrekel kuharici Štefki, ki pa ni bila preveč navdušena, zato sem jo moral utopiti v kokošji obari z žličniki. Ravnateljica je po kosilu izjavila, da bolj okusne svinjske župce še ni jedla.«

»Ker se mi je zahotelo malo tatatatatatatatatatatata! sem učence tretjega A zlepil skupaj z lepilnim trakom in jih obesil v avli, da so kot ogromen kokon mesa in kosti in odličnega selotejpa viseli s stropa.«

»Na vajah pevskega zbora sem zamešal note, pianino sem do vrha napolnil s konjskimi figami, učiteljici za glasbo pa sem glavo obrnil za 180 stopinj, pa naj zdaj res na slepo igra klavir. Solo pevki sem v trenutku, ko je odprla usta, po grlu zlil 6 litrov acetona in ji v nos vtaknil prižgan vžigalnik. Razpočila se je in se razmazala po stenah, tleh in stropu.«

»Popoldne sem za šolo pričakal bando mladoletniških delikt… delintvenk… prestpo… predpot… kriminalcev. Njihov vodja se je rad z urinom podpisoval na zid. Seveda sem se skrival v notranjosti zidu z manjšim predmetom, ki sem ga izmaknil v tehnični učilnici. Ko je pobalin razkril svoje zločinsko orodje, sem iz zidu tudi jaz potegnil svoj šraufštok in z njim sprešal korpus delikti. Ostali kriminalci v kratkih hlačah so se najprej na ves glas smejali, ko pa jih je umirajoči vodja poškropil od nog do glave z vročo krvjo, so jo ucvrli, da se je kar kadilo za njimi.«

»Naša šola je najboljša osnovna šola na svetu. Nikjer drugje nimajo toliko različnih interesnih dejavnosti, kot v naši šoli. Komaj čakam na Novo leto in ognjemet pred šolo. Do takrat pa tatatatatata!!!«

Tu smo morali prispevek skrajšati, kajti naš sogovornik je medtem že očistil in sestavil avtomatsko puško ter se vrnil k pouku. Zanima me, kateri predmet je bil na vrsti…

Lenko Nedelič