ICE in drugi dodatki

Naša življenja so zanimiva – Naše prenosne naprave so polne koristnih informacij – Nemudoma jih pričnimo posredovati naključnim mimoidočim

Gotovo vsi poznate najnovejšo svetovno pobudo, s katero lahko popolne neznance vključite v svojo zasebnost in to – kot glavni pobudnik in mnoge poslušne ovčice z velikim navdušenjem razglašajo po vsem Spletu – kar v trenutku, ko morda najbolj od vsega potrebujete ravno zdravniško pomoč, ne pa obisk neznanca.

Od ljudi, ki nam nudijo prvo pomoč seveda ne moremo pričakovati, da bodo o tem, da smo se prevrgli po zaledenelih stopnicah ali da smo se v stanju, neprimernem za udeležbo v prometu, prevrnili v obcestni jarek, nemudoma obvestili naše domače, če pa sploh ne vedo, kdo smo. Tudi reševalci nam bodo po najboljših močeh poskušali rešiti življenje, nam oskrbeti rane in poskrbeti za naše poškodbe, a v vlogo osebnega tajnika se bodo le stežka vživeli. Oh, ko bi v sodobnih državah vsaj imeli nekoga, ki bi imel pravico v primeru naše nezmožnosti ugotavljati našo identiteto in dolžnost o naši nezgodi obvestiti naše bližnje…

Ste slišali kdaj za policijo?

Res, tudi policisti imajo veliko dela. Zelo veliko. Včasih, na primer, organizirajo »večere odprtih vozil«. Kljub svoji prezasedenosti pa bodo vedno našli čas za svoje dolžnosti. Navsezadnje jim to nalaga zakon.

So pa trenutki, ko vsaka država odpove. To so trenutki, ko moramo svoje življenje in zdravje zaupati v roke naključnim mimoidočim. So trenutki, ko smo prisiljeni soljudem – poklicanim in nepoklicanim – brezpogojno zaupati. Zakaj jim torej ne bi zaupali kar vsega, kar imamo? Naj si postrežejo z vsebino naših žepov, z vsebino naše osebne prtljage! Naj za božjo voljo čim prej vzamejo v roke naš mobilnik, saj je spričo naše nezgode in nezavesti, ki je tej sledila, že več sekund popolnoma zapostavljen – gotovo so v njem shranjena elektronska sporočila, ki jih še nismo poslali naprej, in gotovo je v času naše »odsotnosti« prispelo kakšno novo, na katerega mora nekdo za vsako ceno odgovoriti.

In naj se nikar ne pozabijo iz naše denarnice poplačati za posredovano človekoljubno pomoč!

Med nami se je tako pojavil famozni ICE (če ga slučajno še niste srečali, ga poiščite na Spletu). Mi vam velikodušno posredujemo nekaj dodatnih predlogov, s katerimi bomo skupaj zelo hitro zelo izboljšali medčloveške odnose na tem vse srečnejšem planetu.

 

GIB

Kratica, s katero boste najditelju svoje negibnosti, povedali več, kot le to, komu naj zaupa, da ležite v mlaki krvi. Oznaka Great In Bed je dandanašnji informacija neprecenljive vrednosti.

 

HBH

Gotovo bo marsikaterega mimoidočega zanimalo to, kar skriva (in odkriva) ta kratica. Resnične vrednosti Has Big House se zlasti zavedajo lastniki nepremičnin v velemestih.

 

HAPS

Še ena priljubljena oznaka, ki bo zanimala mnoge naključne mimoidoče, ko se boste dušili z lastnim (ali tujim – mi ne diskriminiramo) bruhanjem. Has Additional Parking Space bo razveselila mnoge obiskovalce prireditev v mestnih središčih.

 

BMW, MERC, PORSH, LAMB, FER, LEX

Jasno in glasno govoreče kratice ne potrebujejo razlage, zaželen pa je naslov lastnika – aja, saj ste ga že vnesli. Pridni!

 

OOK

Ta kratica vam v nekaterih članicah Evropske Unije, zlasti pa v nečlanicah, lahko reši življenje. Brez šale! Only One Kidney bo naključne človekoljube odvrnila od tega, da si pri vas izposodijo ta pogosto redundantni organ. Če jo napišete takole »_OOK«, bo kar prva v imeniku!

 

CCN

Pod to zanimivo kratico zapišite čim več številk plačilnih kartic. Ne pozabite na kontrolne številke in datum veljavnosti! Mnogi »reševalci«-amaterji bodo veseli, da jim ne bo spet (!) potrebno odvreči najzanimivejše vsebine vaše denarnice. Kratica Credit Card Number bo odslej po vsej verjetnosti najbolj priljubljeno darilo po vsem svetu.

 

PWD

Kdo danes ne uporablja računalnika? Veliko zanimanje za podatke, označene s to kratico, boste morda zbudili že med sodelavci ali sostanovalci. Tako je, Password naj označuje vaša gesla za dostop do vseh osebnih računalnikov, ki jih uporabljate. K vsakemu geslu spada uporabniško ime. Je že poleg? Odlično!

 

SDTP

Med kraticami manj vitalnega pomena se je znašla ena, ki bo razveselila ljudi, ki čistijo straniščne školjke. V uredništvu Lažnivcev ne vidimo razloga, da Sits Down To Pee ostane v domeni nežnejšega spola. Kratica bo marsikomu prinesla vabilo na zabavo, na katero sicer nikoli ne bi bil povabljen.

 

Kot lahko vidite, je možnosti že zdaj več kot dovolj, seznam pa kljub temu raste iz dneva v dan. Tudi sami lahko dodate svoje (obrazložene!) predloge in z veseljem jih bomo vključili v centralni seznam, ki ga bomo odslej vodili prav tu.

Seveda kratice same žal nikoli ne bodo dovolj. Priporočamo vam, da imenike v svojih prenosnih »igračkah« izpopolnite, tako da bodo razumljive praktično vsakomur. Pomislite le na to, koliko različnih jezikov je ta trenutek v rabi po vsem svetu. Res je angleščina zelo razširjena, a kaj vas stane približna ocena verjetnosti, da se znajdete v delu sveta, kamor veliki rumeni M še ni vtaknil svojih lovk? Kratice bodo univerzalne, a smiselno bi bilo vse druge podatke prevesti še v kak drug jezik. Razmislite. Pripravljeni smo vam pomagati.

V nestrpnem pričakovanju raja na Zemlji,

Žarko Masslo

Več dvoriščnih mahinacij

Krepka zgodba, zdaj že – Epizoda Dve – »Napalm klovnov«

(zgodba se je pričela že óni dan)

V tistem trenutku je slika izginila z zaslona in prikazala se je pomanjkljivo oblečena deklica z vrtnico med živordečimi ustnicami. Vladek se je nasmehnil do ušes.

»Mmm!« je bilo vse, kar je spravil iz sebe. Mladenka je med tekom po peščeni plaži »po nesreči« izgubila vsa oblačila in počasi se je obrnila proti kameri. Vladek je skoraj padel s kavča, saj je v istem trenutku, ko je bila lepotica obrnjena proti njemu z bokom, videorekorder zagrabil trak. To je pospremil dim izza naprave in majhen plamenček iz reže za kaseto. V trenutku je bilo vsega konec. Vladek je daljinec, ki ga je do tistega trenutka krčevito stiskal v roki, z vso močjo zabrisal proti televizorju.

»Neeeeeeee!« je nemočno zavpil.

Majhna črna škatlica je preletela dnevno sobo in pristala v ekranu televizorja. Po silovitem poku je tudi ta onemel. V stanovanju sta bila zdaj le še Vladek in grobna tišina. Vstal je in med besnim sopenjem odkorakal v spalnico. Sprehodil se je po luži urina, ki je močil skoraj vso preprogo spalnice in ni mu bilo mar, da bo sedaj poleg smradu po kavi prenašal s seboj tudi neznosen smrad po scalnici. Nič ga več ni moglo presenetiti. Nemo je stal ob oknu in mrko gledal ven.

Skoraj celo uro je stal tam kot izložbena lutka. Iz odrevenelosti ga je zdramil telefon. Še vedno popolnoma hladen se je premaknil v vežo.

 

Dvignil je slušalko

»Ja?«

»Halo? Haló Vitám pri telefonu. Je Volga doma?« je iz telefona zahreščal glas Halója Vitáma, lokalnega mafijca in mecena gibalnih umetnic. Vladek je v trenutku zaživel in prijazno dejal: »Ne, na žalost je ni tukaj. Ji lahko kaj sporočim?«

»Si ti, Vladek?« je vprašal strogi glas in ne da bi čakal na odgovor nadaljeval: »V redu. Pripravi se. Takoj bom tam. Greva po opravkih. Šoferja potrebujem.«

Vladek je hotel še nekaj reči, pa je na drugi strani že kliknilo.

»Marija!« je zavpil in se hitel preobleči. V paniki se mu je zataknila zadrga na hlačah. Trudil se je na vse pretege, a zadrga se ni vdala. Vlekel je z levico, vlekel z desnico, toda presneta reč ni in ni hotela dol. Nazadnje je stopil do pisalne mize in iz predala mize potegnil kombinirke. S kleščami je zgrabil jeziček zadrge, povlekel in ga odtrgal.

Zakričal je nad svojo nesrečo in zalučal klešče v steno. Mamina slika, makramé in stenska ura so padli s stene od same sile. Pogled na Vladka, ki je v nemoči in popolnoma prestrašen norel in kričal po stanovanju je bil grozen. Tekal je po stanovanju kot kura brez glave. Kamorkoli je ta vrtiljak katastrofe pritaval, vse je pometal po tleh. Radio, mikrovalovno pečico, toaster, filodendron, namizni koledar, set kuhinjskih nožev, vazo s prelepimi rdečimi vrtnicami, ki jih je Halo Vitam kupil Volgi za obletnico zaroke…

Nazadnje je Vladek pritekel na balkon in na ves glas zakričal: »Voooolgaaaa!«

Pritekel je do ograje in kot da je ne bi bilo, strmoglavil z balkona. Nekako pri četrtem nadstropju je dejal le še: »Sranje…« nato pa se je razmazal na dvorišču.

Sosede so rekle le: »Pa ga je bog končno le zagrabil za kravatlc!«

»Ja, tega nemarneža!«

»Prav mu je!«

Volga je prišla domov nekaj čez pet popoldne. Ni mogla verjeti očem. Nekdo je vrgel z mize njen najljubši čipkasti prtiček…

Rok Etsky

Dvoriščne mahinacije

Krotka zgodba, vendar šele – Epizoda Ena – »Gomazeča golazen«

Vladek je rad metal smeti na dvorišče stanovanjskega bloka, v katerem je stanoval. Živel je pri Volgi, mladi sladoledarici, ki je potrebovala pomoč pri pranju denarja, ki ga je vsak večer prinesla domov od lokalnega mafijca Halója Vitáma, ki se je v prostem času in med delom v bližnji tovarni pokrovov za obešalnike ukvarjal z ne ravno čistimi posli.

To jutro je Volga že hitro stekla na delo, Vladek pa je dokaj pozno vstal, ker je bil brezdelnež in neroda. Že s postelje je med vstajanjem bolj padel, kot vstal. Malo mu je bila na poti nočna posoda, ki jo je kar pogosto uporabljal, ker je bil prelen, da bi šel še ponoči na stranišče. Lužo je samo grdo pogledal in zaklel. Med zajtrkom, se je, ker je pil kavo kar stoje, polil po kavbojkah. Samo nekaj je pojamral sam sebi in se takoj spet sprijaznil z usodo, ki je pri njem že prav butala, ne samo trkala po vratih.

»Ves dan bom zaudarjal po kavi! Kot kakšen bife!« si je rekel in se šel v kopalnico preobleč. Stopil je skozi vrata naravnost v lužo, ki jo je očitno pozabila pobrisati Volga, preden je zjutraj odšla. Telebnil je pod umivalnik in nekaj mu je škrtnilo v hrbtenici.

»Porka…!« je zavpil. Med vstajanjem je v temi butnil z glavo v sifon in pogoltnil zob. Od same sile je omedlel.

Prebudil se je premočen do kože, kajti več kot pol ure je ležal na mokrih tleh. Splazil se je iz kopalnice in odšel v kuhinjo, da bi si pripravil mrzel obkladek. Enega za tilnik in enega za čeljust. Z jezikom je otipal mesto, ki ga je nekoč krasil bel zob, zdaj pa je tam zijala črna luknja.

»Neeee!« je zavpil. »Neee! Zakaj že spet?«

Z lomljenjem zob je imel izkušnje že iz otroštva. Takrat mu je zdrsnilo na bazenu in pri padcu je z glavo, pravzaprav z zobmi, treščil na rob bazena. Na vso srečo ga je še pravi čas opazil plavalni mojster in mu takorekoč rešil življenje. Zoba ni mogel rešiti.

Da bi se pomiril, se je Vladek odločil, da bo malo gledal televizijo. Previdno je sedel na kavč, ker ni hotel, da se dan nadaljuje tako, kot se je začel. Prižgal je televizor. Niti en program ni deloval.

»Kaj je že spet?« je ves nesrečen skoraj zajokal Vladek. Zunaj je nekaj zaropotalo. Stopil je k oknu in prav mimo nosu mu je priletela antena, ki bi po vseh pravilih morala biti pritrjena na streho. Nič več mu ni bilo jasno. Se je morda ves svet zarotil proti njemu?

 

Ni se hotel kar tako vdati

Stopil je k regalu, na katerem sta stala televizor in videorekorder. Vstavil je kaseto. Ni pogledal, katero, ni ga zanimalo, pomembno se mu je zdelo le to, da se ob kakšnem filmu končno vsaj malo sprosti. Pritiskal je na »play«, a se ni nič zgodilo.

»Kaj je to!?« je zakričal in dobesedno skočil k videorekorderju. »Kaj ti je, hudič?« je nadrl napravo. Z roko je malo počil po videorekorderju. Nič. Udaril je malo močneje. Nič. Zatem je pa kar silno tresnil po ohišju videorekorderja, ki je spričo takšnega nasilja rahlo zaškripal in pospešil vrtenje traku. Vladek se je, vidno zadovoljen, usedel nazaj na kavč. Predstava se je začela. Na kaseti je bila predstavitev nekakšnega sokovnika. Dva možaka, od katerih je bil eden star nekje med tristopetdesetimi in štiristopetdesetimi leti, drugi pa je izkazoval intelekt poparjene cvetače, sta plesala po studiu in metala v trebuh ogromnega sokovnika neverjetne kombinacije najrazličnejšega sadja. Vladek je, ko je to videl, rekel le: »Drek!«

(se nadaljuje)

Rok Etsky

Razvozlali skrivnost piramid!

Po dolgih stoletjih je ugibanja konec – Velika skrivnost je pojasnjena – Presenečenje zlasti za ribiče, lovce, veterinarje, sodomiste, teologe, stomatologe, logopede, pedofile, filateliste, nogometaše, kleptomane, kontraparafridualiste in mlekarje

V Kairskem muzeju na prostem so lokalni arheologi s pomočjo kolegov iz Anglije, Francije, Nemčije, Italije, Irana, Izraela, Monte Carla, Monaka, Romunije, Kanade in Paragvaja končno povsem in v celoti razkrili resnico, ki se je več tisočletij neverjetno uspešno skrivala za piramidami ali kar v njih.

Odkar so pred več kot dvema tisočletjema naključni sprehajalci prvič opazili skupino geometrijsko sumljivo pravilnih geoloških pojavov v – takrat še – Dolini moljev, je skrivnost piramid razburjala in vznemirjala praktično ves svet. Domačini so kmalu po odkritju nenavadnih tvorb od Egiptovskega Zveznega zavoda za urbanizem ogorčeno zahtevali, naj se stanje v Dolini moljev za vsako ceno čim prej uredi, saj bi naj po zatrjevanju razburjenih lastnikov sosednjih parcel geološke tvorbe marsikomu povzročale hude preglavice. Najhujša izmed njih bi naj po trditvah staroselcev bila ravno dolga in široka senca, ki so jo ta velika oglata gorstva metala na bližnje enoetažne stanovanjske stavbe spalnih naselij ob Nilu zlasti ob svetlih dnevih. Hladna senca je v tiste vroče kraje prinesla novo grožnjo za zdravje: danes ji rečemo nahod, a stari Egipčani so jo imenovali krokodil-sova-motika-trikotnik.

Verjetno ni skrivnost, da prošnje sosedov piramid nikoli niso bile uslišane. Vmes je imelo tisto področje med Nilom in óno drugo geološko bariero na drugi strani – kakorkoli se ji že reče – zelo razburljivo zgodovino. Tam so se pretepali kar vsi po vrsti: Grki, potomci Grkov, sosedi Grkov, več ljudstev, ki nikoli niso poznala Grkov, ljubitelji Grkov, smrtni sovražniki Grkov in mnogi drugi Grki. Celo ljubitelji slanine poleg čaja so se tam večkrat ustavili; nazadnje na primer takrat, ko so od tam izganjali ljubitelje kislega zelja in klobas. Piramide so ves ta čas mirno stale v ozadju in nemo opazovale človeško dramo; tu in tam so sicer vrgle kakšno senco na sosede, sicer pa le pasivno vpijale bogato socialno dinamiko. Ko sta tam taborila brata Kralj in vsako noč plačevala runde pri Totem Kamenu, pa je dolina dobila svoje današnje ime. Pravzaprav je bilo to nekoliko kasneje – v slabem letu po njunem prihodu, ko je rodnost dežele na veliko presenečenje predelovalcev ovčjih čreves krepko narasla.

Za nedavno razkritje skrivnosti pa se imamo zahvaliti Češkemu arheološkemu konzorciju Prelepa Varšava, ko so pred le nekaj tedni člani njegove Roštiljske sekcije odkrili pomen zadnjega hieroglifa v seriji nepojasnjenih in s tem neovrgljivo razpletli skrivnost, za katero smo domnevali, da bo ostala večna.

Njihovi kolegi iz drugih držav sveta so bili zaprepadeni nad enostavnostjo rešitve: PIRAMIDAJ. Tisto, kar so vsi drugi egiptologi vsa stoletja do danes smatrali za presledek (morda za desni spodnji vogal okvirja?), je bila pravzaprav velika črka »J«. Presenečenje je bilo neizmerno, veselje nepopisno, zabava pa se je zavlekla pozno v noč.

Skrivnost piramid je tako letos po tisočletjih ugibanj končno razvozlana, znanstvenikom pa še vedno ni uspelo dognati, kdo jo je pravzaprav zavozlal.

Lenko Nedelič

Franček

Franček, ti Franček,

presneti pijanček, si piu ga preveč.

Rad fige si talo

in kelnarce žvalo, a zaj te ni več.

 

Ko babe si šlato

in žgance si mlato, čés piu si merlot.

Non-stop si ga tanko,

nikdar nisi manko, presneti falot.

 

Si pesmice piso,

te šmirgali niso, ker nisi biu »in«.

Mi zaj te poznamo,

tut radi te mamo, čeprav si že hin.

 

Si marsikaj spesno,

za hec al pa resno, saj nisi sam kriv.

Kak rime letijo,

nas v šoli učijo: največji si biu.

 

Ti Čop je odplavo,

Kopitar te gnjavo, čeprav si meu prav.

Smo te počastili,

smo himno dobili, si praznik nam dau.

 

Te Urška ni vzela,

ni rada te mela, si zdel se ji grd.

Zaj tvoja je slava

iskrena in prava, prezgodnja bla smrt.

 

Zaj maš spomenike,

maš kipe in slike, se z jurja smejiš,

maš trge in ceste,

praline in preste, podpisan drobiž.

 

Mi mamo te radi,

fsi – stari in mladi, tak supermen si.

Fsi drugi so nule,

olup od čebule, največji le ti!

Neznani junak

Črne točke

Pazite na cesti!

Zelje, 37. jaguar – V ravnini si izberemo točke A, B, C in premico p, tako da niti ena točka ne leži na premici. Točke pobarvamo črno in se zamislimo: »Je bilo tega res treba?«

 

Spodnja bleda gora, včeraj – Po hribu dol se privalé en fičo in ovčici dve. Povprašam jih od kod in kam vseh troje tak' beži na stran. A oni pej kot prej naprej po hribu dol se odvalé, zvečer jih srečam enkrat spet, ko v nočnem baru tiho žde. Sumljiva zdi se trojka ta, ker »cepepeja« ne pozna. Pa kaj, če ves dan kot za stavo podijo se tako brezglavo, že jutri jih ne srečam več, saj na vse zgodaj šel bom preč!

 

Govna Norica, 7. benfruar, 17:03:32 – Preobremenjen elektron je zaradi neprilagojene vožnje po namagnetenem pasu trčil v kolono papirnih sponk, ki so vozile v nasprotni smeri, in s tem povzročil delno ionizacijo mehke zlitine železa in niklja. Nesreča na srečo ni terjala niti ene žrtve med udeleženci trčenja, je pa svoje terjala angina in tako nimam glasu. Dvorni cenilec je škodo, ki je nastala pri nezgodi, ocenil na pet centov in en prisrčen pogled na levo.

 

Lojblana, danes, zgodaj, nekaj trenutkov pred zobivanjem um – V ogledalu me je presenetila nenavadna podoba, na levem licu sem opazil temne madeže. Ko sem nastavil še desno lice, sem jih opazil tudi na tej strani. Po videzu so spominjale na črne točke.

 

S teleprinterja prepisal

Sedmerec Brez Vratarja

Gojenje pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji

Kako vzgojiti pritlikavo zeleno plesen, ki smrdi po kanalizaciji – Kako skrbeti za pritlikavo zeleno plesen, ki smrdi po kanalizaciji – Kako se zabavati s pritlikavo zeleno plesnijo, ki smrdi po kanalizaciji – Kako se znebiti prevelike pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji

Tokrat mi spet nihče ni pisal, zato sem si morala vprašanje zastaviti kar sama. Najprej se mi je vprašanje zdelo neumno in nanj pod nobenim pogojem nisem hotela odgovoriti, po nekajdnevnem prepričevanju pa sem se končno le vdala in se odločila napisati odgovor tudi na to vprašanje, čeprav je bolj neumne sorte.

Najprej vprašanje:

Kako naj vzgojim, oskrbujem in se zabavam s pritlikavo zeleno plesnijo, ki smrdi po kanalizaciji?

Nato odgovor:

Preprosto.

Pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, je ena najhvaležnejših sobnih rastlin, ki jih je človek do sedaj uspešno privzgojil na osnovi izredno smrdljivih divjih plesni. Rastlinica – ali raje cvetlica – raste na skoraj vsakem nekoliko vlažnem in starem kruhu, uvoženem siru, nepravilno shranjenih antibiotikih, na truplu majhne podgane, za ovinkom na glavni cesti do Šentvida, v štirinajst dni polnem pralnem stroju vseh boljših proizvajalcev, na uporabljenem robčku in tudi v praktikumu Cankarjeve naložbe, na strani 478, desni stolpec. Moja domača pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, raste prav v tej knjigi.

Najprej se bom seveda vprašala, kako pritlikavo zeleno plesen, ki smrdi po kanalizaciji, sploh pripraviti do tega, da bo rasla meni, meni in edinole meni, natančno tam, kjer bom hotela, in nikjer drugje, če ne, bo joj! Preprosto. Ker sta oseba in kraj znana, je potrebno postoriti le še vse, kar je potrebno, da se to stori. Poiskati je treba nekaj gnilega, smrdljivega in to ne sme biti politik. Najraje vidim, da se vzame kak vlažen ogrizek sadja, ki povzroča nastanek ogrizkov, kot je na primer jabolko, hruška ali cvetača, in se ga ožme nad izbranim mestom. Takoj za tem moramo na zasnovo bodoče cvetlice mastno pljuniti. Pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, je tako pripravljena na vstajenje.

Čez nekaj dni, ko knjigo odpremo, smo lahko presenečeni, kako je naša nova ljubljenka že napredovala. Tokrat ocenimo, če barva že ustreza opisu. Opis: zelena. Če je tako, potem je naša pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, na pravi poti do popolnosti. Počakamo še dan ali štiri in znova pokukamo v smeri našega deteta. Tokrat opazujemo kemijske učinke pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji, na neposredno okolico. Tudi vsi ti učinki morajo ustrezati opisu. Opis: smrdi kot kuga. Če tudi to drži, smo lahko prepričani, da bo iz majhne pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji, kmalu zrasla velika pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji. Čez nekaj dni ponovno odkrijemo mesto, na katerem se bohoti naša preljuba pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, in se pripravimo na poslednjo preizkušnjo. Tokrat moramo vzeti ravnilce – najraje vidim bebotrikotnik – in izmeriti velikost cvetlice. Seveda morajo vse mere rastlinice ustrezati opisu. Opis: širina: zelo majhna, dolžina: zelo majhna, višina: zelo majhna. Pri čemer moramo upoštevati, da »zelo majhna« pomeni »manjša od 12 m«. Če izmerjene količine ustrezajo opisu, smo lahko zadovoljni, kajti uspelo nam je vzgojiti pravo pravcato pritlikavo zeleno plesen, ki smrdi po kanalizaciji.

Aja, skoraj sem pozabila! Če katerakoli opazovana situacija da negativen rezultat po primerjavi z opisom, kar pomeni: če so kje neustreznosti, moramo celotni postopek ponoviti. Tega se lahko lotimo tako, da spremenimo izvor pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji, ali pa poskusimo znova na drugem mestu.

Seveda se bom vprašala tudi, kako skrbeti za pritlikavo zeleno plesen, ki smrdi po kanalizaciji. Nič lažjega kot to! Ves čas ne storimo prav nič. No, tu pa tam lahko vržemo oko na mesto, kjer nam pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, veselo uspeva in se spominjamo, kako smo se zabavali, ko smo jo rojevali. Tudi kakšne prepotene nogavice lahko kdaj pa kdaj poveznemo na našo cvetlico, kar ji bo še dodatno vlilo volje do rasti. Skrb, da bi se pritlikavi zeleni plesni, ki smrdi po kanalizaciji, kaj pripetilo, je popolnoma odveč. Pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, nikoli ne gre ven v slabo družbo in se ne pretepa, tako kot slabo vzgojene perlagonije, ki venomer iščejo pretep.

Niti na to, kako se zabavati s pritlikavo zeleno plesnijo, ki smrdi po kanalizaciji, nisem pozabila, zato vam kar zdaj povem, da je to popolnoma preprosto. Enostavno sedemo poleg nje in ji pripovedujemo šale. Najlepše pri vsem tem je to, da pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, ne pozna niti ene, tako da ji lahko povemo na milijone starih šal z brado, pa bo to vedno enako zabavno, če ne celo bolj in bolj iz dneva v dan. Zabava s pritlikavo zeleno plesnijo, ki smrdi po kanalizaciji, je primerljiva z razburljivostjo spusta po stezi smrti brez certifikata tehnične ustreznosti, saj niti stalni gojitelj ne ve, kaj bo pritlikava zelena plesen, ki smrdi po kanalizaciji, storila v naslednjem trenutku. Je res izredno nepredvidljiva.

Pod nobenim pogojem pa vam ne nameravam povedati, kako se znebiti pritlikave zelene plesni, ki smrdi po kanalizaciji. To bi bilo krvoskrunstvo, mednarodni terorizem in višek nemarnosti, da ne omenjam še nehigieničnosti postopka in njegove nevarnosti za zdravje! Odgovor na to vprašanje si poiščite sami v kakšnem prejšnjem članku, ki se vam valja nekje pod kredenco.

Do naslednjič nasvidenje in srečno pot,

vaša draga

Metka Drevoredka