Več dvoriščnih mahinacij

Krepka zgodba, zdaj že – Epizoda Dve – »Napalm klovnov«

(zgodba se je pričela že óni dan)

V tistem trenutku je slika izginila z zaslona in prikazala se je pomanjkljivo oblečena deklica z vrtnico med živordečimi ustnicami. Vladek se je nasmehnil do ušes.

»Mmm!« je bilo vse, kar je spravil iz sebe. Mladenka je med tekom po peščeni plaži »po nesreči« izgubila vsa oblačila in počasi se je obrnila proti kameri. Vladek je skoraj padel s kavča, saj je v istem trenutku, ko je bila lepotica obrnjena proti njemu z bokom, videorekorder zagrabil trak. To je pospremil dim izza naprave in majhen plamenček iz reže za kaseto. V trenutku je bilo vsega konec. Vladek je daljinec, ki ga je do tistega trenutka krčevito stiskal v roki, z vso močjo zabrisal proti televizorju.

»Neeeeeeee!« je nemočno zavpil.

Majhna črna škatlica je preletela dnevno sobo in pristala v ekranu televizorja. Po silovitem poku je tudi ta onemel. V stanovanju sta bila zdaj le še Vladek in grobna tišina. Vstal je in med besnim sopenjem odkorakal v spalnico. Sprehodil se je po luži urina, ki je močil skoraj vso preprogo spalnice in ni mu bilo mar, da bo sedaj poleg smradu po kavi prenašal s seboj tudi neznosen smrad po scalnici. Nič ga več ni moglo presenetiti. Nemo je stal ob oknu in mrko gledal ven.

Skoraj celo uro je stal tam kot izložbena lutka. Iz odrevenelosti ga je zdramil telefon. Še vedno popolnoma hladen se je premaknil v vežo.

 

Dvignil je slušalko

»Ja?«

»Halo? Haló Vitám pri telefonu. Je Volga doma?« je iz telefona zahreščal glas Halója Vitáma, lokalnega mafijca in mecena gibalnih umetnic. Vladek je v trenutku zaživel in prijazno dejal: »Ne, na žalost je ni tukaj. Ji lahko kaj sporočim?«

»Si ti, Vladek?« je vprašal strogi glas in ne da bi čakal na odgovor nadaljeval: »V redu. Pripravi se. Takoj bom tam. Greva po opravkih. Šoferja potrebujem.«

Vladek je hotel še nekaj reči, pa je na drugi strani že kliknilo.

»Marija!« je zavpil in se hitel preobleči. V paniki se mu je zataknila zadrga na hlačah. Trudil se je na vse pretege, a zadrga se ni vdala. Vlekel je z levico, vlekel z desnico, toda presneta reč ni in ni hotela dol. Nazadnje je stopil do pisalne mize in iz predala mize potegnil kombinirke. S kleščami je zgrabil jeziček zadrge, povlekel in ga odtrgal.

Zakričal je nad svojo nesrečo in zalučal klešče v steno. Mamina slika, makramé in stenska ura so padli s stene od same sile. Pogled na Vladka, ki je v nemoči in popolnoma prestrašen norel in kričal po stanovanju je bil grozen. Tekal je po stanovanju kot kura brez glave. Kamorkoli je ta vrtiljak katastrofe pritaval, vse je pometal po tleh. Radio, mikrovalovno pečico, toaster, filodendron, namizni koledar, set kuhinjskih nožev, vazo s prelepimi rdečimi vrtnicami, ki jih je Halo Vitam kupil Volgi za obletnico zaroke…

Nazadnje je Vladek pritekel na balkon in na ves glas zakričal: »Voooolgaaaa!«

Pritekel je do ograje in kot da je ne bi bilo, strmoglavil z balkona. Nekako pri četrtem nadstropju je dejal le še: »Sranje…« nato pa se je razmazal na dvorišču.

Sosede so rekle le: »Pa ga je bog končno le zagrabil za kravatlc!«

»Ja, tega nemarneža!«

»Prav mu je!«

Volga je prišla domov nekaj čez pet popoldne. Ni mogla verjeti očem. Nekdo je vrgel z mize njen najljubši čipkasti prtiček…

Rok Etsky