V drugo po sledeh naših členkov…

Lažnivci, Vaše virtualno intonacijsko stranišče, pomaga mamam teptati otroke, očetom plašče in streptokokom rinitis

Joj, da niste slučajno zamudili prejšnje epizode!

Kakorkoli že, med jedjo se je oče na široko razgovoril. Tako na široko, da smo vsi lahko poizkusili, kaj jé, saj je pršil okrog sebe kot slap Rinka. Pripovedoval je o svoji karieri preddelavca praznih baterij, o vojski in nekaj malega o športu, za ljubitelje drame pa še nekaj malega o športu. Življenje v Mandžuriji je po njegovih besedah bilo pravi pekel. Delali so po uro in pol na dan v ogromni, z usnjem tapecirani dvorani z vrhunskimi klimatskimi napravami. Ves čas so morali ob polnih mizah in zabavnem programu s čarovniki in plesalkami opazovati pri delu majhne, rumene sužnje, ki so z bičanjem in vzkliki priganjali elektrone proti majhnim črnim škatlicam, v katerih so jih potem popokali na kup. Res je moralo biti grozno, da ni zdržal kaj več kot le sedem let.

Imeli smo se čudovito in nekaj časa nihče ni pogrešal Tuamota. Nato pa je mati vzkliknila, kje da je njen mali Tuamoto, ki ga tako ljubi iz vsega srca. Oče so ji povedali, da bodo Tuamota naslednji teden po vsej verjetnosti po pomoti izpustili in se bo, če bo vse po sreči, vrnil domov, če ga bo po pomoti ali drugače sploh še našel.

Tuamoto je bil nenavaden otrok, so pripovedovali mama. Strašno rad je imel rožice in kamenčke, a črne češnje pa še raje, sploh če so bile zrele. Nekoč so mu oče razkazovali sadovnjak. Sprehajala sta se bila tako po nasadu, pa vpraša Tuamoto, kaj so te rumene jagode na drevesih, pa mu oče razloží, da so to črne češnje. A mladi mož na prste stopi, pa pravi, kako črne, če so pa rumene. Pa mu oče odgovorijo, da so zdaj še pač zelene.

No glede družabnosti, pa je bil Tuamoto pravi posebnež: vedno je bil vsega kriv. Že v vrtcu so ga obtožili, da je začel drugo svetovno vojno in mu potem sodili na montiranem procesu v kletnih prostorih letnega kina. Sploh pa so se obtožbe, takšne in drugačne, v osnovni šoli vrstile kar iz dneva v dan. Najprej so mu v prvem razredu sodili zaradi utaje davkov, nato v drugem trikrat zaradi umora enega od Napoleonov, dvakrat zaradi hude telesne poškodbe van Gogha in skoraj enkrat zaradi oboroženega roparskega napada skupine štiriindvajsetih izraelskih tenoristov. No takrat pa je šel kot Gazda Jezda v popravni dom. Več pa pri najboljši volji ne ve nihče, razen njega, pa še on sam menda ne. V vsem tem času ga je navsezadnje obiskala le mama, pa še to le enkrat samkrat, pa ga niti našla ni, saj so ga menda tako neokusno skrili.

No Tuamoto nas je vse presenetil in se vrnil že takoj po večerji, ker je bil navajen že takoj po risanki spat. Še posebno je presenetil mene, ki sem ravno jemala svoj aspirinček, ko mi iznenada stopi pred oči tak hrust, da bi gore premikal. Ko smo ga prepričali, da lahko ostane še tudi po risanki, se je na široko razgovoril, kot so se oče nekaj pred njim, in spet smo lovili pljunke. In kosti. In tu in tam kakšen bruh.

Pripovedoval je o dneh v popravljalnem domu, za ljubitelje kriminalke pa tudi nekaj malega o športu. V domu je bil ves čas grešni krivec in dežurni kozel. Za kazen, ker je bil tam, je moral vsak dan zribati vsa tla dóma. Šele zvečer je lahko jedel, če je slučajno kaj ostalo za ščurki, sicer je jedel njih. Pa tudi Dajmond kolekcija mu je bila dokaj pri srcu. Stražarji so ga imeli ves čas na Piki in so mu neprestano nagajali. Skrivali so mu obleko, osebne predmete in celo njega samega. Včasih so pozabili, kam so ga dali in ga skoraj niso več našli, sam pa si tudi ni mogel pomagati; sploh kadar so ga s cianokolom prilepili na kakšno steno. Tako se je enkrat rešil šele, ko so prenavljali stavbo in je s stropa priletel na zidarske odre in jih vse porušil, z delavci na njih vred. Potem so se pa še vsi skupaj zalepili med ruševine. Bilo je grozno, a na srečo me ni bilo med njimi.

Nekoč, ko so bili stražarji še posebej veseli, pa so ga v preddverju pred glavnim vhodom pribili na tla in ga ves mesec uporabljali kot navihani predpražnik. To je bil tudi mesec, ko ga je prišla obiskat njegova mati in ga ni in ni mogla najti, najsi je storila karkoli. No, ob koncu meseca je bil že tako obrabljen, da se je kar sam hudomušno odluščil s praga.

A sedaj je bil končno doma z družino. Srečanje je bilo res presrečno. Več kot dve minuti smo vsi jokali od sreče in počutila sem se, kot da sem del te presrečne družine, ki se je združila v ljubezni in sreči po toliko letih nezavedanja, da sploh obstajajo. Zjutraj naslednjega dne pa sem jih morala na žalost zapustiti, saj sem bila naročena na lokalnem radiu, da preberem, kaj pišemo, kaj menimo in zakaj nič pametnega.

Družina Wurstknedlovih je res najsrečnejša družina v Domovini in jaz jih enoglasno predlagam za Viktorja (pa naj se estrada pregrizne, če hoče). Jaz ne odstopam, ker vem, da naša estrada ni tako srečna družina, kot so Wurstknedlovi. Predlagam tudi, da od sedaj naprej Mic oziroma Mici Wurstknedl vodi žrebanje 3×3, saj ima lepše bobne. Oče Wurstknedl pa naj vodijo Nedeljskih 180 Notpadlih in naj čim prej dobi Oskarja, Emija in Nobelovo nagrado za medicino, jaz pa bi rada Pulitzerjevo nagrado za najlepši pozdrav.

Pa srečno, Domovina!

Drahma Tik

Po sledeh naših členkov…

Lažnivci, Vaše virtualno informacijsko središče, pomaga mamam poiskati otroke, očetom tašče in otrokom meningitis

Družina Wurstknedl, o kateri smo pisali že pred več kot dvesto leti, je po množici srečnih naključij spet skupaj.

Potem ko se je oče, Majdek, srečno vrnil iz Mandžurije, kjer je sedem let živel in delal v tovarni baterijskih svetilk, in je mati Gladiola našla pot nazaj na prostost iz popravnega doma za neprilagojeno mladino Spodnji Odzgornjik, kjer je pred dvema letoma in pol obiskala sina Tuamota, ki je tam bival do nedavnega po pomoti, ker so ga že leta 1987 zamenjali z Gazdo Jezdom, starim družinskim zdravnikom in sošolcem babice Hermafride Koleričnik, ki je umrla okoli leta 1983 nekje na Dolenjskem v okolici Jesenic, in ko so končno našli sestro Bredo, sestrično Mici in bolničarko Vido, je srečna družina za nekaj trenutkov odložila svoje delo in prisluhnila drug drugemu. Vsepovsod in ves čas sem bila z Wurstknedli tudi sama, jaz, moj alter ego Ladja Zdej, in z menoj tudi vi, moji ljubi bralci in bralke. CMOK, CMOK!

Da ne bi česa zamudila, sem prišla na Nizko Brezo pod Vrhom pri partizanki Nadi že uro pred šesto zjutraj, ko so še vsi spali, razen tistih, ki jih ni bilo doma in seveda mene. Nekoliko izgubljeno sem se počutila ob tej zgodnji uri, pred hišo, sama in prezebla, zato sem si, da bi lahko zdržala do jutra, pripravila majhen taborni ogenj. Tako sveže se nisem počutila že, odkar sem bila zadnjikrat na taborjenju v Bohinju pod Šmarno goro na Koroškem. Leseno dračje je s prasketanjem zagorelo in z njim tudi senik, drvarnica in pasja uta z Bobijem vred.

Prijetno toplo mi je bilo vse do jutra, ko je ogenj pogorel in so domači že vstali. Takoj so me povprašali, kako da jih nisem zbudila in stopila v hišo, kjer bi lahko do jutra še malo zaspala. Rekla sem jim, da jih nisem hotela buditi, a v Gladiolinem glasu sem začutila njeno izrazito željo po tem, da bi jaz raje res bila morala priti v hišo ali pa jim pustiti vsaj psa čuvaja pri življenju. A kaj si moremo, takšno je pač življenje. In kot pravimo mi novinarji: »Pišmevuh alpejdurit.«

Mati Gladiola je pripravila čudovit zajtrk, ki sem ga res z užitkom pogledala, jest namreč nisem mogla, ker se mi je še malo kolcalo od zadnjega aspirinčka. Doma sta bili poleg matere še hči Breda in njena sestrična Mici.

Breda se je rodila tam okrog leta 1968. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju, vendar niti sama ne ve več, kje naj bi to bilo. Gimnazijo je obiskovala v sosednjem, večjem mestu, katerega ime je nekje založila skupaj z gorilnikom za fondue, ko se je selila od tam sem. O svojem življenju pravi, da je bilo do zdaj kar dolgo, in misli, da se bo še vsaj malo podaljšalo, če ne letos, pa drugo leto. Na srednji tekstilni šoli se je kasneje izšolala za intermediarno koordinatorko letalskih poletov Fram–Ptuj via Portorož z Brnika, letos pa se na vojaški šoli pripravlja za delo odpoklicanega nadpreddelavnega podpomočnika superintendanta za prvo enolončnico in pravi, da ji ta poklic resnično leži, ker si je že od nekdaj želela potovati. O poroki še ne razmišlja, ker meni, da mora mlad človek v teh časih najprej poskrbeti za kariero in ustrezno zdravstveno zavarovanje, šele potem lahko začne razmišljati o smrti. Njena najpomembnejša dela so: Let in padec v kukavičje gnezdo, To še spijemo, pa gremo (priznana drama, ki jo je lani režiral Pandurević), Faust 3 (Mefisto kot jezni sladoledar) in Hemendex (nekaj gnilega je v kuhinji ljubljanski).

Mici je Bredino pravo nasprotje.

Ona je namreč pravzaprav on (Mic), vendar je zaradi raznih olajšav spremenila spol (zdaj lahko uveljavlja porodniški dopust, krajšo obvezno delovno dobo in pravico do splava). Seveda bo Mic kot Mici povsem pravilno zaživela šele, ko bo našla stalno zaposlitev, kjer bo delodajalec z njo zdržal vsaj do konca skrajšanega delovnega obdobja, in ko bo morebitno nosečnost lahko prekinila, v primeru da ne bo želela uveljavljati porodniškega dopusta, skratka, ko bo resnično spremenila spol (zdaj namreč še ne sme niti na žensko stranišče – sploh spričo dolge brade in sijoče pleše). Naj bo to dovolj o Mici. Če se vam zdi, da je bilo premalo, si preberite še enkrat, če pa se vam zdi, da je bilo predolgo, si malo poradirajte. Po želji si lahko tudi kaj lepega dorišete – recimo ogromno bradato nosečnico, ki odtaka svojo odvečno vodo v pisoar…

Okoli desete ure je pred hišo glasno zaropotalo in mati je rekla, da so oče in se je hitro tekla preobleč, pa niso bili. Le senik se je namreč sesul v prah, kar ga je sploh še stalo.

No ob pol enajstih je pa res potrkalo po vratih. Najprej smo vse pomislile, da je zdaj še drvarnica, in najprej niti ena ni šla odpret. Potem ko se je pa trkanje ponovilo in je nekdo glasno zaklel, je šlo Mici gledat, kdo ali kaj (imenovalnik; op.prof.teo.) je. Poklicalo je mater, ki je vzdrhtela od sreče, ker očeta ni videla res že dolga leta. Stekla mu je naproti, a se je pred vrati ustavila, saj je bil le poštar s časopisom. Od jeze je surovo pograbila časnik in ga poštarju natlačila v gobec. Brez besed je odšel.

Z inkasantom za TV naročnino je bilo še huje. Njemu je v usta natlačila televizor, kar ga je dotolklo in truplo smo odvlekle do železniške proge, kjer ga je čufačufa malo povozkal.

Šele proti večeru naslednjega dne je prišel oče. Mama ni bila nič kaj več vzhičena spričo tolikih lažnih alarmov, tako da so morali oče prespati kar na predpražniku, a tega so bili vajeni, saj tudi v Mandžuriji ni bilo boljših postelj.

Zjutraj pa so se nam pri zajtrku lahko tudi oče pridružili. Jaz sem bila primorana prespati med štirimi stenami in dvema prašičema, ker so se v vasi nenadoma vsi tako bali ognja. Zajtrk je spet bil neznansko atraktiven, o okusu pa ne bi vedela povedati prav nič. Pač ni moj stil.

Joj, zdaj me je pa presenetil konec okna! Dovolite mi, da nadaljujem naslednjič!

Drahma Tik