Ha!

Gotovo ste spet pomislili, da gre le za privid – Heh – Kako naj se izrazim? – Huh – Imeli ste prav

Sprva je kazalo, da je na pravi poti, tako smo tudi sami raje stali ob strani in ga z glasnimi vzkliki vzpodbujali, ga bodrili, ga zasipavali z dobrimi željami, a ga je našemu trudu navkljub nazadnje zaneslo s sicer povsem jasno začrtane poti, ki naj bi vodila do cilja.

Naj je bil še tako težaven in občasno celo težaven, smo ga vedno imeli radi. Radi, radi, radi! Kot prašički mladi! Raje, kot da bi se prepustili negativnim učinkom nekaterih njegovih manj prijetnih lastnostih in njih manifestaciji v našem vesolju, smo se v tistih trenutkih poskušali spomniti občutkov, s katerimi nas je navdajala prisotnost njegove pozitivne plati, prisotnost njegove pristne prijetnosti.

So bili časi, ko razen prijetnosti pri njem nismo poznali prav ničesar. To so bili časi, na katere smo bili vedno posebej ponosni, to so bili časi, ko smo bili posebej ponosni nanj. So bili morda to tudi časi, ko je bil on posebej ponosen na nas? O tem lahko danes, ko stojimo tu, na tem mestu, med ljudmi, ki jim je prinesel nekaj posebnega v njihova drobna življenja, le ugibamo, saj vprašati ga žal ne moremo. Zdaj ne več. Ne zdaj, ne kasneje.

Zdaj je namreč napočil tisti čas, tisti neizogibni trenutek, tisti posebni dan – dan, kot ga ni bilo in dan, kot ga morda nikoli več ne bo. Dan, ko je kupil novo pnevmatsko kladivo. Zdaj je napočil čas prenove, čas novega začetka, marsikdo bi rekel – čas za remont.

 

…

Razmišljali smo, kako se zadeve lotiti, kako naznaniti svoje želje, svoje potrebe, svoje hrepenenje. Kako poskusiti navezati na tako dramatičen način izgubljen sicer izredno pristen medčloveški stik z njim, s ciljem našega navdušenja. Tako smo napravili prvi korak naprej, nov korak k vnovičnemu zbližanju. Že smo se prav narahlo nagnili naprej, že pričeli premikati temu namenjene dele svojih teles v smeri tako zaželenega ponora, ko se nam je utrnila streznjujoča misel. V odziv nanjo smo si rekli – roke stran!

…

Zdaj smo tu. Prispeli smo na novo točko, ki s svojim vonjem, a tudi na otip, spominja na točko, ki smo jo nekoč že obiskali. Prispeli smo tja, kamor nismo želeli, tja, kamor sonce ne posije, tja, kjer ni muh.

Zanimivo je le to, da je skoraj takoj zatem kar sam predlagal, da prične ustvarjati v novi rubriki, ki jo bo v pristni iskrivosti poimenoval Moji dogodki.

Pričakujte prvo epizodo prav kmalu. Pomnite: nikakor ne narobe kmalu.

Sedmerec Brez Vratarja