V drugo po sledeh naših členkov…

Lažnivci, Vaše virtualno intonacijsko stranišče, pomaga mamam teptati otroke, očetom plašče in streptokokom rinitis

Joj, da niste slučajno zamudili prejšnje epizode!

Kakorkoli že, med jedjo se je oče na široko razgovoril. Tako na široko, da smo vsi lahko poizkusili, kaj jé, saj je pršil okrog sebe kot slap Rinka. Pripovedoval je o svoji karieri preddelavca praznih baterij, o vojski in nekaj malega o športu, za ljubitelje drame pa še nekaj malega o športu. Življenje v Mandžuriji je po njegovih besedah bilo pravi pekel. Delali so po uro in pol na dan v ogromni, z usnjem tapecirani dvorani z vrhunskimi klimatskimi napravami. Ves čas so morali ob polnih mizah in zabavnem programu s čarovniki in plesalkami opazovati pri delu majhne, rumene sužnje, ki so z bičanjem in vzkliki priganjali elektrone proti majhnim črnim škatlicam, v katerih so jih potem popokali na kup. Res je moralo biti grozno, da ni zdržal kaj več kot le sedem let.

Imeli smo se čudovito in nekaj časa nihče ni pogrešal Tuamota. Nato pa je mati vzkliknila, kje da je njen mali Tuamoto, ki ga tako ljubi iz vsega srca. Oče so ji povedali, da bodo Tuamota naslednji teden po vsej verjetnosti po pomoti izpustili in se bo, če bo vse po sreči, vrnil domov, če ga bo po pomoti ali drugače sploh še našel.

Tuamoto je bil nenavaden otrok, so pripovedovali mama. Strašno rad je imel rožice in kamenčke, a črne češnje pa še raje, sploh če so bile zrele. Nekoč so mu oče razkazovali sadovnjak. Sprehajala sta se bila tako po nasadu, pa vpraša Tuamoto, kaj so te rumene jagode na drevesih, pa mu oče razloží, da so to črne češnje. A mladi mož na prste stopi, pa pravi, kako črne, če so pa rumene. Pa mu oče odgovorijo, da so zdaj še pač zelene.

No glede družabnosti, pa je bil Tuamoto pravi posebnež: vedno je bil vsega kriv. Že v vrtcu so ga obtožili, da je začel drugo svetovno vojno in mu potem sodili na montiranem procesu v kletnih prostorih letnega kina. Sploh pa so se obtožbe, takšne in drugačne, v osnovni šoli vrstile kar iz dneva v dan. Najprej so mu v prvem razredu sodili zaradi utaje davkov, nato v drugem trikrat zaradi umora enega od Napoleonov, dvakrat zaradi hude telesne poškodbe van Gogha in skoraj enkrat zaradi oboroženega roparskega napada skupine štiriindvajsetih izraelskih tenoristov. No takrat pa je šel kot Gazda Jezda v popravni dom. Več pa pri najboljši volji ne ve nihče, razen njega, pa še on sam menda ne. V vsem tem času ga je navsezadnje obiskala le mama, pa še to le enkrat samkrat, pa ga niti našla ni, saj so ga menda tako neokusno skrili.

No Tuamoto nas je vse presenetil in se vrnil že takoj po večerji, ker je bil navajen že takoj po risanki spat. Še posebno je presenetil mene, ki sem ravno jemala svoj aspirinček, ko mi iznenada stopi pred oči tak hrust, da bi gore premikal. Ko smo ga prepričali, da lahko ostane še tudi po risanki, se je na široko razgovoril, kot so se oče nekaj pred njim, in spet smo lovili pljunke. In kosti. In tu in tam kakšen bruh.

Pripovedoval je o dneh v popravljalnem domu, za ljubitelje kriminalke pa tudi nekaj malega o športu. V domu je bil ves čas grešni krivec in dežurni kozel. Za kazen, ker je bil tam, je moral vsak dan zribati vsa tla dóma. Šele zvečer je lahko jedel, če je slučajno kaj ostalo za ščurki, sicer je jedel njih. Pa tudi Dajmond kolekcija mu je bila dokaj pri srcu. Stražarji so ga imeli ves čas na Piki in so mu neprestano nagajali. Skrivali so mu obleko, osebne predmete in celo njega samega. Včasih so pozabili, kam so ga dali in ga skoraj niso več našli, sam pa si tudi ni mogel pomagati; sploh kadar so ga s cianokolom prilepili na kakšno steno. Tako se je enkrat rešil šele, ko so prenavljali stavbo in je s stropa priletel na zidarske odre in jih vse porušil, z delavci na njih vred. Potem so se pa še vsi skupaj zalepili med ruševine. Bilo je grozno, a na srečo me ni bilo med njimi.

Nekoč, ko so bili stražarji še posebej veseli, pa so ga v preddverju pred glavnim vhodom pribili na tla in ga ves mesec uporabljali kot navihani predpražnik. To je bil tudi mesec, ko ga je prišla obiskat njegova mati in ga ni in ni mogla najti, najsi je storila karkoli. No, ob koncu meseca je bil že tako obrabljen, da se je kar sam hudomušno odluščil s praga.

A sedaj je bil končno doma z družino. Srečanje je bilo res presrečno. Več kot dve minuti smo vsi jokali od sreče in počutila sem se, kot da sem del te presrečne družine, ki se je združila v ljubezni in sreči po toliko letih nezavedanja, da sploh obstajajo. Zjutraj naslednjega dne pa sem jih morala na žalost zapustiti, saj sem bila naročena na lokalnem radiu, da preberem, kaj pišemo, kaj menimo in zakaj nič pametnega.

Družina Wurstknedlovih je res najsrečnejša družina v Domovini in jaz jih enoglasno predlagam za Viktorja (pa naj se estrada pregrizne, če hoče). Jaz ne odstopam, ker vem, da naša estrada ni tako srečna družina, kot so Wurstknedlovi. Predlagam tudi, da od sedaj naprej Mic oziroma Mici Wurstknedl vodi žrebanje 3×3, saj ima lepše bobne. Oče Wurstknedl pa naj vodijo Nedeljskih 180 Notpadlih in naj čim prej dobi Oskarja, Emija in Nobelovo nagrado za medicino, jaz pa bi rada Pulitzerjevo nagrado za najlepši pozdrav.

Pa srečno, Domovina!

Drahma Tik