Kaj v naših gorah preži na nas

Spominjamo se nevarnosti – Beležimo spomine – Soočamo se z Resnico – Polagamo račune – Opozarjamo na očitno – Še kolnete, tovariši?

Že pred časom smo pisali o nevarnostih, ki prežijo na obiskovalce naših gora takorekoč na vsakem koraku. Posredovali smo vam tudi uradni odziv Ministrstva za altitudinalno sprehajanje, izpustili pa nismo niti odzivov prizadetih prebivalcev in turistov niti vaših prizadetih odzivov, spoštovano bralstvo.

Od našega zadnjega poročanja je minilo že nekaj dni, lahko bi rekli mesecev, pa smo se odločili, da se pozanimamo, kaj je novega, in da – v slogu pravih starih novinarskih mačkov – znova dregnemo v sršenje gnezdo v želji, da bi s tem povečali lastno opaznost.

Glede na to, da smo o grozotah, ki se dogajajo po planinskih poteh Domovine, pošteno rečeno že preveč napisali, vam tukaj predstavljamo le najbolj sveže odzive.

Govori Magnolija Impregnanta, tiskovna predstavnica Ministrstva za altitudinalno sprehajanje: »Na ministrstvu smo na podlagi poročila neodvisne preiskovalne komisije, ki je v štirih mesecih svojega dela skoraj v celoti preiskala primer, in prišla do marsikaterega presenetljivega zaključka, sprejeli akt, na podlagi katerega bomo lahko takoj, ko bodo zagotovljena ustrezna proračunska sredstva pričeli z izvajanjem ukrepov, s katerimi bomo zagotovili odpravo nepravilnosti, na katere so tudi mediji ves čas opozarjali in katerim bi se rada ob tej priliki iskreno zahvalila za ves trud. Uradni odgovor tega ministrstva je, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da se škodljive posledice omenjene zadeve zagotovo odpravijo in da se v prihodnje takšne stvari ne bi več dogajale.«

Himber Ezuhen, kmetovalec: »Odziv ministrstva in te vlade nas je navdušil. Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da bom na naslednjih volitvah znova podprl prav to opcijo, saj je v meni ne le prebudila skoraj izgubljeno upanje, temveč ustvarila ugodne razmere sproščenosti, v katerih moje navdušenje nad ravnanjem te vlade raste, se širi in brbota kot živahen potoček, ki je visoko med sivimi skalami teh prečudovitih Alp našel drobno razpoko, skozi katero je izbruhnil na plan in zdaj v impozantnem curku šumi in hrumi ter se spodaj v soteski postopoma zbira v veliko in neustavljivo reko, ki bo na svoji poti v večno morje napajala od suše iztrohnjeno pokrajino, katero jaz sam ter vsi moji prijatelji in znanci imenujemo rodna gruda, nakar bodo na obeh bregovih pognale zelene travé, rjavkasto grmičevje in mnoge cvetoče podrasti, nad katerimi se bodo bohotile zelene krošnje drevja, ki bo preraslo izčrpano puščavo in z izvorno neustavljivostjo mojega potočka vrnilo življenje nazaj v naše kraje, a tudi tiste, ki ležijo nižje od nas, v kolikor jih naša deroča reka ne bo odplaknila v Bolgarijo, nekdanjo kraljevino s prečudovitim razgledom na evropske fekalije.«

Riki Mandibula, obiskovalec iz zahodne sosede: »Res imate lepo tukaj v hribih, odkar ste zatrli tisto nesnago in odpravili večino posledic tistih neprijetnih dogodkov. Takrat nisem bil tu, vendar sem dogajanje spremljal preko rumenih medijev doma, tako da zelo dobro razumem, kaj ste pretrpeli. To, kako hrabro ste se spopadli s težavami, je pa sploh vredno pohvale. Najprej je kazalo, da je vse izgubljeno, da vam nikdar ne bo uspelo odpraviti posledic, zato sem toliko bolj presenečen zdaj, ko vam je uspelo. Iskrene čestitke! Kar tako naprej! Čestitke tudi gospe predsednici!«

Veronika Abramofigaro, bralka: »Že prvič nisem verjela svojim očem, pa tudi zdaj ne bom.«

Jodlanda Kanglones, bralka, ki želi postati bralec: »Ne morem verjeti, da nam je nazadnje uspelo. Ponosna sem na to, da živim v tej čudoviti deželi, kjer se cedita slina in zaigrana prijaznost. Najraje bi vas vse v uredništvu poljubila in zasnubila. Žal sem poročena in imam tri obroke kredita se za odplačat, ampak potem bom prosta in če vas družba moškega, ki je bil do pred kratkim še ženska, ne moti, vam zaupam njuno telefonsko številko.«

Januar Bimbo, direktor supernacionalke: »To, kar je ta država dosegla v tako kratkem času, je pohvalno. Z ženo sva navijala, da bi uspelo, in res se nama je želja uresničila. Žal je žena svojo budilko preveč navila in je v njej počila vzmet. Se sreča, da imamo tudi pri nas urarje, ki ne postavljajo preveč vprašanj. Žena je od danes zjutraj že izven življenjske nevarnosti.«

Jabol Kos-Pora, alpinist: »Ne razumem, kaj me sprašujete, tu je od nekdaj tako blatno.«

Simona Tevuhopiš, blagajničarka: »Lepo sem bila presenečena. Sploh po tistem prvem strahu, ki me ni in ni hotel zapustiti. Potem mi je odleglo, zdaj sem odležana.«

Filomena Karfijola, predstavnica medijev za stike z zasebnostmi: »Ko sem prvič prebrala o pasteh gorskega sveta, sem bila prepričana, da gre za časopisno raco. Ko pa sem ob ograji klepetala s sosedo in je nekaj zaprhutalo mimo moje glave in zagagalo, sem se zavedla, da je prava.«

Vprašanje naših planinskih poti in življenja v gorah ostaja živo. Mnogi ljudje, predvsem tisti, ki z gorami živijo, pa tudi tisti drugi, ki ne, čutijo, kako pomembno obdobje je za nami, žal pa se nihče razen nas ne zaveda, kako pomembno obdobje pa je pravzaprav še pred nami.

Ne bi vas radi spravljali v negotovost, še manj zbujali v vas strah, a vendar se nam zdi pomembno, da ste s tem v celoti seznanjeni.

Lažnivci