Raketna glava padla v senik

Na kmetijo padla raketa tipa zemlja-zrak, model »Gagarin AU«, izvedba brokeback, modelno leto 1977, sivo-rjave barve s tremi belimi črtami

Zgodaj zjutraj, kmalu po pričetku tradicionalnih vojaških manevrov v ruralnih razmerah Domovine je lastnik osamljene kmetije, Pepi Kola, s parom volov pripravljal svojo in krompirjevo njivo za zimo, ki se menda bliža. Med delom ga je presenetila najdba zelo posebne vrste.

Nekako na šestem oralu je Pepi naletel na kovinsko gmoto, za katero se je po krajšem obisku mestne knjižnice in relativno temeljitem vpogledu v poglavje »Februar 1979« priljubljene zbirke Izgubljena in pozabljena oprema, izkazalo, da gre pravzaprav za dolgo pogrešano raketo Vesoljske agencije Sovjetske zveze (VAZA), ki je pred skoraj tridesetimi leti iz neznanih razlogov zašla iz svoje ozke tirnice in nasilno pristala na njivi omenjenega gospoda kmeta. Pepi je raketo s pomočjo treh volov in ene vidno razburjene koze privlekel z njive do doma, kjer so krajani priredili slavnostni sprejem s komemoracijo in nastopom Zmešanega pivskega zbora. Pred domačo garažo sta jo nato sinova Albert in Pierre, oba divjaka Srednje kovinarske šale iz bližnje Štemazjarice, razstavila in očistila.

Po besedah obeh mladcev je bil trup potreben le lažjega avtokleparskega posega in svežega nanosa voska, sedaj pa – kljub temu da njen videz močno spominja na rusko trenirko – že nadomešča v času prejšnjih vojaških manevrov porušeni silos, v katerem so Kolovi shranjevali prepovedano finsko konopljo. Raketno glavo z vodikovo bombo je Pierre skupaj s svojo ženo Marie skril na seniku, saj se ji je nameraval podrobneje posvetiti po košnji.

Po treh tednih je bilo Kolovim in njihovim sosedom vsega dovolj. Oče Pepi, kmet in gospod, ki je v enem tednu ostal brez ene same dlake na jeziku, je od sinov, ki sta imela vsak le še po eno nogo in sta utrpela večjo škodo tudi v izgubi zob, s povzdignjenim glasom zahteval, naj se raketne glave čim prej znebita. Po besedah gospoda Kola si ta preprosto ni mogel več predstavljati, da bo še dolgo prenašal mimohode živordečih krav brez rogov, besne in komaj legalne dirke tridesettonskih prašičev brez oči, neprestanega bevskanja visokoraslih grbastih krokodilov in šakirastega poplesavanja trirogih koz vse dni in vse noči, da črnega mleka niti ne omenjamo.

Tudi mati Koka, trenutno še brez vseh udov, se je le stežka privadila na dieto s trdo kuhanimi jajci z okusom po usnju in cvrenje mukajočih petcentimetrskih kokoši s pasjimi glavami. Snaha Marie pa od dogodka dalje dejansko velja za pogrešano, nazadnje pa je bila opažena, ko je skupaj z večernim soncem vzhajala nad obzorjem.

Kot edini srečni dogodek, ki je sledil najdbi na krompirjevi njivi, pa družina Kola priznava čudežno ozdravitev nemškega ovčarja Sultana, ki je bil pred dogodkom že povsem zrel za odstrel, danes pa veselo leta po vrtu z ostalimi vrabci, kot da se ni bilo prav nič zgodilo.

Lenko Nedelič