Na izhodu nič novega

390 (tristo devetdeset) nenadejanih besed

Kot smo že prej pričakovali, ozirajoč se na nič kaj prijazno situacijo, v katero smo nič hudega sluteč (a ne po lastni krivdi) zašli že na samem začetku, torej na vhodu v to novo in šokantno pustolovščino, o kateri so nas vsi, ki na tem svetu kaj pomenijo, svarili, da nas bo precej stala, pa nas navsezadnje tudi je, kajti niti s tolikimi in tolikimi leti bogatih izkušenj na vseh mogočih področjih življenja, dela in bivanja nam ni (in nam verjetno vsaj še nekaj časa ne bo) uspelo prebroditi vseh težav, ki se kot temni nevihtni oblaki zgrinjajo na nas z vseh strani in v vseh mogočih in nemogočih oblikah, barvah in kombinacijah, v pustolovščino torej, kot še ni bilo nobene do sedaj, razen če lahko za tiste, ki so se zgodile že davno prej, rečemo, da po določenih značilnostih dosegajo našo avanturo ali pa so ji v določenih razsežnostih vsaj malo podobne, lahko zaključimo, da smo jo v nasprotju s pričakovanji večine obstranskih opazovalcev in komentatorjev še kar v redu prestali; seveda le, kar se zgodbe same tiče, ker takšnih stvari, kot smo jim bili priča mi, še zdaleč po vsem širnem svetu ni enakih, le ob dolgih zimskih večerih ob kaminu v družbi starih, dobrih prijateljev in življenjskih sopotnikov takšne ali drugačne vrste lahko pritekó na dan v vsej svoji lepoti, če so le izpolnjeni za to vsi potrebni pogoji, ki jih zahtevata tako morala kot običaji, pa tudi kot jih oblikuje dosedanja praksa, pa kljub vsej teži pustolovščine, ki nam je spremenila življenje, nas popeljala iz otroškega sveta sanj v svet krute resničnosti, kljub vsem oviram, ki smo jih spričo (na trenutke) morečih okoliščin bili prisiljeni brezkompromisno premagati, nas na koncu, se pravi na izhodu, ni čakalo popolnoma nič novega – same stare stvari, stara, že znana in že večkrat premleta dejstva, ki v nas niti več ne zbujajo spoštovanja do neskončnega boja med življenjem in smrtjo, in stare, že tolikokrat poprej preživete situacije, ki so le sledi nečesa, kar je nekoč davno, preden smo sploh začeli razmišljati o tem, da bi se nekoč odpravili na to dolgo pot, pot polno obupa in težkih izgub, bilo tu, kjer smo sedaj, kjer smo bili in kjer za vekomaj bomo, če lahko zaupamo našim prvinskim načelom – do sedaj je šlo, zakaj ne bi nadaljevali tako, kot smo začeli, tudi poslej?

Rok Etsky

Dresiramo plevel

Vzreja plevela – Zdrava prehrana plevela – Razgibavanje plevela – Plevel čuvaj – Sledilni plevel – Plevel akrobat – Higiena plevela

Tokrat me anonimna bralka Tina Grenadovski, roj. 22. 5. 1977, stan. Židovski trg 19, 4495 Šmornblat, sprašuje, kako naj vzredi, prehranjuje, razgibava in uči plevel. Nič lažjega kot to. Začnemo tako, da se na topel pomladni, poletni, jesenski ali drugače topel dan odpravimo k poklicnemu rejcu plevela, ki ima zdaj v tem času prav gotovo že novo gnezdo, se pravi, da mu je plemenska samica že skotila nove plevelčke.

Pri izbiri plevela moramo paziti, da vzamemo živahnega in gibčnega ter seveda močnega plevelčka z vlažnim smrčkom. Taki so zdravi. Saj nočemo, da nam plevelček pogine že prvi dan, kajne?

Tudi zdrava prehrana plevela je pol zdravja. Plevel ima rad vse vrste hrane za plevel, ki kroži po našem planetu; majhnih otrok se sploh ne brani. Ko je polna luna, mu dajmo jesti svežo živalsko kri, da bo postal močan kot pit-bul plevel.

Za razgibavanje plevela poskrbimo vsak dan. Z njim tečemo po zelenem okolju najmanj šest ur dnevno, da postane močan in gibčen, pa tudi nam malo teka ne more škoditi. Dokler je majhen, ga pa sploh moramo sprehajati po desetkrat na dan, sicer nam bo kmalu žal, ker se nam bo ponečedil po vsem stanovanju, potem pa bo jok in Stock.

Kako pa vzgojiti plevel v plevela čuvaja? Nič lažjega kot to! Že od prvega dne dalje ga učimo, kje je njegov teritorij, kdo so domači, kje je tuj teritorij, kdo so tujci, kdo je poštar, kdo je vlomilec in kje je sef. Pokažemo mu, kako napasti tolovaja, poštarja in pijanca, pokažemo mu, kako korakati po posestvu. Seveda ga, ko pravilno izvede nalogo, nadgradimo. Pazite! Ne dajajte mu sladkarij, sicer si bo pokvaril zobe! Ni lepše nagrade od vedra svinjske krvi.

Recimo, da se v vaši soseski izgubi otrok ali starejši občan. Mar ne bi bilo čudovito, če bi imeli sledilni plevel? Seveda! Zato lahko svoj plevel vzgojimo tudi, da bo znal izslediti sosedovega otroka ali zastaralega občana. Tudi to je zelo, zelo lahka naloga. Naučiti ga je treba iskati sled, ki mu jo mi določimo. Na primer: en copat vržemo iz drvečega avtomobila, doma pa damo plevelu povohat drugi copat in potem gremo skupaj z njim iskat par. To večkrat ponovimo, nazadnje tako, da iz avtomobila vržemo sosedovega otroka, doma pa damo plevelu povohat njegovega brata dvojčka. Rezultat ne more izostati. Tako vzgojimo sledilni plevel. Vsa ulica nam bo hvaležna.

Za domačo zabavo pa lahko plevel naučimo raznih akrobacij. Najpogostejše so: sedi!, lezi!, preval!, mrtev! (samo igra se, da je mrtev), fulmrtev! (zares), skoči!, prinesi!, preskoči!, daj taco!, daj poljubček!, daj glas!, daj daljinec na mizo!, daj, no daj!, skoči skozi obroč!, skoči skozi ognjeni obroč!, skoči skozi okno!, skoči v trgovino!, išči!, izpolni položnico!, na levo ravnaj se!, vozniško, prosim! in podobne. Ne morete si predstavljati, kaj vse lahko naučite svoj plevel.

Za konec samo še nekaj o higieni plevela. Najraje ima tuširanje z ne preveč toplo vodo, krtačenje in čohljanje za uhlji. Za bolhe poskrbimo z ustrezno odvratnico in z rednim namakanjem v petrolej.

Naslednjič bomo pogledali globoko v kozarec! Do takrat pa prav lepo podavljeni!

vdano Vaša,

Metka Drevoredka

Motila javni red in mir

Incidenti po vsej domovini se nadaljujejo – Nadaljevanka incidentov še traja – Nove epizode v neskončni sagi incidentov – Nadaljujemo z incidenti – Smo omenili incidente?

Nekoč ponoči je v restavraciji Raketnvurm v Hoblancu na Tamdolskem prišlo do nenavadnega incidenta, ki se je končal s čokoladno tortico. Lastnik restavracije, prečastiti R. Unkl, je malo po polnoči poklical lokalno Ustanovo za vzgojo in pospešeno izobraževanje v Hoblancu, da bi prijavil motenje javnega reda in miru. Pa tudi zato, da bi se pohvalil z novim mobilnikom. Ta poleg fotografiranja, skeniranja, fotokopiranja, priprave toplih in hladnih malic, pošiljanja večpredstavljivih sporočil, upravljanja s srednjeveliko Evropsko državo in vrhunskega stroja za varjenje pod vodo do globine 150 metrov omogoča tudi kratke zvočne pogovore, celo z že dolgo povsem zastarelimi stacionarnimi telefoni.

Ko so pooblaščenci Ustanove za prevzgojo in dodatno izobraževanje prihiteli na kraj dogodka, so tam opazili, kako se neodvisna gospodinja Majda B. (38, 105, 80, 130) nenavadno svetlika. Spričo očitnega dejstva, da vse morda ni v najlepšem redu, saj je na ves glas kričala, so bili izvajalci prisiljeni uporabiti zoper njo tako imenovani »BUVA«, po domače tudi »biološko ustrezen vulkanizirani anestetik« in jo pospraviti v bunker.

Ko se je Majda B. prebudila in ko so na njej razbili pisalno mizo standardne velikosti, je bila pripravljena sodelovati z organi. Inšpektorju s kravato, ki želi ostati neimenovan, saj običajno deluje pod krinko prijaznosti, je izpovedala, da je doma na kuhalniku, ki ga je sestavil njen mož Azrem B. (42, 6/8), kuhala pivo, ko je nenadoma prišlo do manjše nepredvidene okvare v nuklearnem jedru doma narejenega kuhalnika. Posebna enota organov je na kraju dogodka izvedla preiskovalna dejanja in enoglasno ugotovila, da je bil kraj dogodka lansiran z obličja Zemlje nekako med deseto in enajsto zvečer po srednjeevropskem času.

Skupina zdravnikov iz Prostovoljnega zdravstvenega doma Hoblanc je opravljala pregled Majde B. skoraj dvanajst minut, nakar je specialist za krvne derelikte ugotovil, da se pacientka svetlika, ker ima za hlačne nogavice zataknjeno baterijsko svetilko. V telesni preiskavi nato svetilke sicer niso našli, še vedno pa po njihovem mnenju obstaja verjetnost, da se je Majda B. sposobna z njim neznanim talentom svetilke na izredno prefinjen način znebiti, kadar se ji to zdi ustrezno. Nikakor pa niso zmogli pojasniti, kako to, da svetloba kljub temu sije skozi njeno kožo, kot pravi, zlatorumeni sončni vzhod nad obzorjem Honšuja na tipično julijsko jutro. Zaenkrat nič ni povsem jasno, razen bolniške sobe Majde B., v kateri je nemogoče napraviti temo. Uprava Prostovoljnega zdravstvenega doma zato razmišlja o ureditvi posebne čitalnice, ki bi lahko bila odprta vsaj 24 ur dnevno in bi v občinski proračun napeljala težko pogrešano finančno poplavo.

Vsekakor naj dogodek v mestu Hoblanc velja vsaj kot opozorilo vsem tistim ljubiteljem kuhe, ki doma še vedno kuhajo na nekvalitetnih štedilnikih iz držav nekdanje Sovjetske zveze, ki za kuhanje hrane izrabljajo moč plutonija. O podrobnostih, za katere nam je zmanjkalo časa, čeprav je prostora dovolj, pa kdaj drugič.

Rok Etsky

Pogumna ledvica

Pogumna ledvica že v kinu, smeh in solze v kino dvoranah, predvsem solze v pisarni producenta, predvsem smeh v pisarni 306

Že zelo dolgo ni slovenska filmska srenja s tako mero čokoladnega sladoleda čakala na nov film mladega režiserskega upa Štefana Igrogorskega. In sedaj, ko je film končno prispel na naša platna, smo tega neumornega slovenskega ustvarjalca komaj ujeli pred naš mikrokasetar, ko je ta (Štefan, ne mikrokasetar, op.nov.) ravno bežal pred razjarjenimi gledalci mariborskega Kiklopa, ki so zahtevali: »Gnar nazaj, prokleti kmet!«.

L: »Pogumna ledvica. Od kod ta naslov?«

Štefan: »Morate vedeti, da sem alergičen na diskriminacijo, pa naj se pojavlja v takšni ali drugačni obliki in pošteno mi je že šlo na živce, da se v vseh filmih tako zelo poveličuje ravno srce. Zakaj bi moralo biti prav srce najpogumnejši organ? Zame je čiščenje telesa prav tako pogumno kot poganjanje krvi po njem. Prav zato sem že, odkar sem videl film Pogumno srce, zbiral sredstva, da bi posnel svoj film, ki je sedaj končno gotov.«

L: »Pa vendar, samo dogajanje v filmu ni prav nič povezano s samim naslovom. Za nepoučene bom pojasnil, da film pripoveduje zgodbo mladega albanskega pastirja Viljamirija Valaquija, ki se bori z novo, v bližini njegovega pašnika zgrajeno tovarno sintetičnih oblačil.«

Štefan: »Naslov je simboličen, vendar v skladu s prej povedanim, v filmu lahko vidimo, da je ravno pogumna ledvica tista, ki pastirja žene v vnaprej izgubljenem boju s sintetičnim gigantom.«

L: »Tega v filmu sam sicer nisem opazil, je pa film očitno odskočna deska za novo zvezdo. John Cosworth, ki igra albanskega pastirja, sicer ni Albanec, ali pač?«

Štefan: »Seveda ne, saj že samo ime vse pove. Ne, John je Švicar. Srečala sva se na smučanju v Luzernu in veliko igrala poker. Za vlogo sem ga pridobil po neverjetnem blefu, na katerega sem še sedaj zelo ponosen.«

L: »Vendar se je John resnično izkazal, v filmu je nekaj prav ganljivih prizorov, sploh se mi je vtisnil v spomin tisti, ko Viljamirija ujamejo in ga pred delavci oblačijo v sintetična oblačila ter mu prigovarjajo, naj reče, da ima rad poliester, on pa z zadnjimi močmi ves zaripel zatuli: 'VOOOOOLNAAA!' Res, imel sem solze v očeh.«

Štefan: »Da, John je ta prizor res odigral z jetri in ni ga bilo človeka na snemanju, ki bi ob tem ne imel mokrih oči, pa čeprav od smeha.«

L: »Kaj pa ljubezenski prizori, menda ste morali precejšen del tega materiala odrezati zaradi cenzure?«

Štefan: »Da, govorili so mi, da sodomije na slovenskih platnih že ne bodo vrteli. S tem so mi v bistvu uničili bistveni del filma, saj je sedaj zelo težko razumeti, zakaj ima Viljamiri v filmu najrajši prav ovco Dolišo.«

L: »Razumem. V filmu naj bi bili tudi kruti prizori, ki pa ste jih menda ravno tako morali posneti drugače, kot ste si prvotno zamislili.«

Štefan: »Res je. Predvsem gre za prizor, ko direktor tovarne prav ovci Doliši v svoji pisarni prereže vrat in mrko reče: 'In zdaj naj ta smrkavec pride k meni.' Ta prizor sem moral, po nasvetu odvetnikov, posneti z umetno ovco, ker bi me drugače lahko kdo tožil.«

L: »Hm, morda bi bilo vseeno bolje, če bi bila ovca, ki ste jo v tem prizoru uporabili nekoliko večja, nekoliko manj plastična in ne bi piskala.«

Štefan: »Morda, ampak, saj veste, proračun pa to.«

L: »Seveda, no za konec tega prijetnega pogovora naj vam samo še zaželim veliko uspeha z novim filmom in glede na množico 'navdušenih gledalcev', ki naju je spet očitno našla, urne noge.«

Štefan: »Hvala.«

Filmo Füll Ik

Otvoritev nove avtoceste prestavljena za en mesec

Po javno opaženem in povsem neuspešnem, nato pa komaj opaženem in takorekoč uspešnem krstu mostu, ki naj bi po več stoletjih nadomestil brodarja, zdaj pred vsemi nami nove ovire za cestne dirke

Tiskovni predstavnik gradbenega podjetja HORUK, Vidig Plozneg, je na včerajšnji tiskovni konferenci ponovno razočaral Mihca, Tomija in Srečka s poročilom izvajalca. Avtocesta, ki jo omenjeni naročniki nestrpno čakajo že več kot petdeset let in ki bi naj povezovala levi in desni kot otroške sobe, še vsaj mesec dni ne bo gotova. Proračun, ki so ga presegli že takoj prvi dan gradnje, nujno potrebuje nove finančne injekcije, ki pa jih mama Blanka, predsednica Medsobnega monetarnega sklada, ne more več zagotoviti. Nazadnje, decembra lani, je nekaj finančnih sredstev posodila Teta d.d., vendar pa so le-ta pošla zaradi tvegane naložbe v dve zagrebški in eno princesko v slaščičarni na vogalu.

Po tiskovni konferenci so Mihec, Tomi in Srečko takole komentirali izjavo Vidiga Ploznega: »Dali smo jim vse naše prihranke, oni pa nas tako prinesejo okrog. Mama Blanka nam grozi z embargom, Teta d.d. s sodno izterjavo, sosedova Petra pa širi govorice, da smo nesposobni mali šolarji. In to še impotentni.«

Tiskovne konference se je udeležila tudi ekipa slovenske kolesarske reprezentance, vendar pa so konferenco zapustili, ko so opazili, da so oblekli napačne pulije za tovrstno priložnost. Zadnja ocena predstavnikov gradbenega podjetja, kdaj naj bi bila avtocesta gotova, je, da naj bi se gradnja zaradi manjkajočega vijaka zavlekla vsaj še za en mesec. Naročniki Mihec, Tomi in Srečko upajo, da v tem času mama Blanka in Teta d.d. ne bosta začeli z izvrševanjem napovedanih ukrepov, proti sosedovi Petri pa je trojica že sprožila tožbo zaradi kaznivega dejanja fentanja tople vode z namenom prepogniti medsobno razmerje med kavčem in filtrom za espreso.

Lenko Nedelič

Zgode in nezgode odvetnika Lojzeta Isjaka

I. Prizor

Hodnik pred razpravno dvorano Okrožnega sodišča v Sv. Injaku. Vidimo odvetnika Bojana Edaka, oblečenega v škrlatno odvetniško togo, v rokah drži vrvico. Na drugem koncu vrvice je rjavo-bela šekasta krava, ki ima glavo v odvetnikovi aktovki in žveči dokumente. Po hodniku se mu približa drugi odvetnik Lojze Isjak z odpeto odvetniško togo, ki mu pri hoji mahedra okrog nog.

L. Isjak (se smeji): »Šment, kolega Edak, a danes pa kar s kravo.«

B. Edak (resno): »Da, ime ji je Srečeslava, a ji rečem kar Sreča.«

L. Isjak (se krohota in tolče po kolenu): »Sreča na vrvici, torej.«

B. Edak (resno pogleda): »Res je. A danes nisva zato tukaj.«

L. Isjak (se zresni): »Ne, imate kar prav. A vaše stranke ne bo?«

B. Edak (pokaže na strop): »Saj je že tukaj.«

(S stropa na vrvi visi obešeno že precej razkrajalo truplo moškega.)

L. Isjak (pogleda gor in se poči po čelu): »Ah ja, saj res, a veste, da imam danes tako natrpan urnik, da nisem uspel niti spisa odpret. Danes imamo razveljavitev oporoke, za tistega utopljenca, ne?«

B. Edak (hitro): »Obešenca.«

L. Isjak (takoj): »Saj. Kaj dedičev pa ne bo?«

B. Edak: »Samo gospod Žan Robert Ebec pride, njegove sestre Brede Ebec pa danes ne bo, ker je zadržana.«

L. Isjak: »Ah, kje pa?«

B. Edak: »Pa nič, če mi ne verjamete. No, gospod Ebec je že tukaj.«

Ž. R. Ebec (gleda v strop in prhne): »Sem mislil, da smo očeta že zdavnaj pokopali.«

B. Edak: »Ja, saj ste ga. Včeraj ponoči sva ga z mojim pripravnikom Petrom Iflarjem zopet izkopala in ga obesila tukaj.«

Ž. R. Ebec (začudeno): »Čemu?«

B. Edak (skomigne z rameni): »Ne vem.«

Ž. R. Ebec (neprizadeto): »Tudi prav.«

Po hodniku pride sodnik Franc Ašist, v rokah nosi zelo debel sodni spis. Ko pride do razpravne dvorane, spis nasloni na okensko polico nasproti vrat, odpre okno in ga vrže ven, spodaj se zasliši krik.

F. Ašist (pogleda skozi okno na dvorišče in nato odvetnika Isjaka): »Glede na to, da se tožita dve tovarni za izdelovanje blazin iz gosjih peres, mu ne bi smelo biti hujšega, a ne kolega?«

L. Isjak (se smeji): »Vedno za hece, ne res, gospod sodnik?«

F. Ašist (resno): »Ne. Včeraj se mi je sredi obravnave po šestih dneh prvič spet premaknilo črevesje. TAKRAT nisem bil za hece… (zamišljeno) Uboge stranke… in čistilke. (hitro) Pa kaj hočemo, življenje je kruto. No, zdaj pa le brž noter, da vidimo, kako je s to služnostjo. (pogleda odvetnika Edaka) Samo, ta prasec bo pa zunaj ostal.«

B. Edak (užaljeno): »Oprostite, ampak tole je krava, ime ji je Srečeslava, a ji rečem k…«

F. Ašist (ga prekine): »Ej, govoril sem kravi.« (bruhne v krohot)

L. Isjak (se krohota, tečejo mu solze): »Nehajte, prosim kolega, ubili me boste.«

F. Ašist (se v trenutku neha smejati, resno): »Ne, ne bom.«

L. Isjak (se takoj zresni): »Hvala.«

 

II. Prizor

Razpravna dvorana. Vstopijo sodnik, oba odvetnika ter stranka in se posedejo vsak na svoje mesto. L. Isjak na levo (toženčevo) stran in B. Edak skupaj s stranko na desno (tožnikovo) stran. Sodnik obstoji pri vratih. V razpravni dvorani za sodniško mizo sedita porotnika, oba imata na nosovih velika smešna očala z nalepljenimi umetnimi brki in mirno gledata predse.

F. Ašist (napeto opazuje porotnika, nato vzklikne): »Samo Motan in Dejan Ebil!«

Oba porotnika se začneta smejati in si snameta očala.

S. Motan (smeje): »Pa, kako je to mogoče. (odvetniku Isjaku) Povem vam, lahko bi se spremenil v Bengalsko bolho, pa bi me stari Ašist še vseeno spoznal.«

D. Ebil (smeje): »Res, zadnjič sem si dal na glavo rdečo lego kocko, pa mislite, da me je zamenjal za porotnico Lano Ajdra, tako kot sem upal? Kje neki, takoj je rekel: 'Dejan,' je rekel, 'ne bodite tak debil.'«

F. Ašist (se usede na stol med oba porotnika): »Kot vidim, me niste poslušali. No, zdaj pa si poglejmo, kako je s to najemno pogodbo, da lahko grem spet kartat, hočem reči pisat pomembne sodbe.«

B. Edak (vstane): »Gospod sodnik, preden začnemo, bi samo izpostavil dejstvo, da mi na vrtu rastejo res lepe vrtnice, zato vas prosim, da to pri vodenju današnje obravnave upoštevate.« (se usede)

F. Ašist (pogleda B. Edaka, iz žepa potegne izvod revije Moj vrt, jo pokaže navzočim in se grozljivo zakrohota, nato jo da nazaj v žep): »Najprej bomo imeli narok za poravnavo. Ali obstaja možnost za poravnavo?«

B. Edak (zopet vstane): »Z naše strani ni problema, če mi lahko nasprotna stran poravna tole.« (iz žepa potegne popolnoma zmečkan list papirja)

F. Ašist (B. Edaku): »Dajte, da vidim.«

B. Edak mu izroči papir.

F. Ašist (si papir ogleda in ga preda odvetniku L. Isjaku): »Tožena stran, kaj pravite na to?«

L. Isjak (vzame papir in si ga ogleduje): »Hm, na eni strani je nekaj rdečega in res je zelo zmečkan.«

B. Edak (teatralno): »To je ostanek mojega včerajšnjega kosila. List sem imel ob sebi, ko sem kosil s svojo ženo, Bojano Utl Edak, in popackal točno ta list papirja, ki ga imate sedaj pred seboj.«

L. Isjak (vprašujoče pogleda B. Edaka): »In?«

B. Edak (mirno): »Nič, saj ste vi vprašali.«

F. Ašist (nestrpno): »Torej, tožena stran, vaš odgovor?«

L. Isjak se trudi poravnati list papirja, vendar ne gre, ker je list zlepljen z ostanki kosila.

L. Isjak (odločno): »Mislim, da ne bo šlo in mislim, da je spoštovani kolega Edak to ves čas vedel.«

B. Edak (se smeji): »Seveda sem vedel, samo je pa bilo smešno, a ni res?«

F. Ašist (jezno): »Za vice sem tukaj pristojen samo jaz, smo se razumeli? Prav tako tudi za nebesa in pekel!«

L. Isjak (veselo): »Mislim, da bo kolego Edaka smeh kaj kmalu minil.«

B. Edak (prestrašeno): »Zakaj pa?«

L. Isjak (prepričljivo): »Zato, ker sem si ravnokar prebral vašo tožbo, ki je učbeniški primer nesklepčnosti in jo bo sodnik takoj, ko si jo bo še on prebral, tudi zavrgel. Uvodoma namreč opisujete domnevno lažno oporoko, v nadaljevanju utemeljujete nekakšen odškodninski zahtevek zaradi premalo izplačanih banan, na koncu pa v izreku zahtevate svetovni mir in ukinitev Andore. Zato.«

Ž. R. Ebec (najprej zgrožen, nato besno odvetniku B. Edaku): »Odpuščeni ste! Jaz sem vam rekel, da morate zahtevati odpravo na Mars in ukinitev pravila desnega.«

F. Ašist (bere tožbo): »Odvetnik Isjak ima prav! Tožba je bolj nesklepčna od izredne seje državnega zbora, kjer naj bi se obravnavalo znižanje plač poslancem. Tožbeni zahtevek je zavrnjen. Sodba izide pisno, razen seveda, če bom ponesreči razsul in pogubil ves spis.« (vzame sodni spis stopi k oknu in ga vrže ven, spodaj se zasliši krik) »Ojej! No, kaj hočemo.«

 

III. Prizor

Pred razpravno dvorano stoji odvetnik L. Isjak, ob njem pa kopica novinarjev. Ob strani vidimo odvetnika B. Edaka, kako molze kravo.

Novinarji (drug prek drugega): »Po ponovni veliki zmagi v sodni dvorani, se vam obeta bleščeča kariera v tovarni ogledal, kaj boste sedaj?« »Kako dolgo ste študirali spis?« »Kako dolgo že nisem pil dobrega konjaka?« »Kaj lahko porečete na dogajanje v sodni dvorani?«

L. Isjak počasi hodi proti B. Edaku in kravi, pred njim pa se pomikajo novinarji, tako dolgo, da novinarji nazadnje kravo prevrnejo.

L. Isjak (jih svareče pogleda in pokaže na kravo): »Nikoli ne pozabite, Sreča je opoteča.« (se začne krohotati, novinarji se spogledajo in se prav tako začnejo smejati. Odvetnik B. Edak joče in pije mleko)

Konec

Drahma Tik

Kašljanje zmanjšuje potrebo po spanju

Znanost nam krajša muke – Nič več vas ne bo trpinčil kašelj – Z novim zakonom Državni mešani pevski zbor ukinja škodljive posledice kašljanja – Davica kot posebna terapija pri zdravljenju kostnih zlomov

Tudi sama najprej nisem verjela sinčku, ko je prišel domov ves polomljen in kašljal in rekel, da bo že bolje. Mislila sem si, sama pri sebi, ta mladina je pa res smešna – še samim sebi lažejo. Pa sem že takoj naslednji dan spregledala, ko sem na tiskovni konferenci nekaj podobnega slišala iz napol odprtih ust enega zdravnika.

Rekel je, da se lahko s kašljem in tresenjem špeha, ki ga res imamo vsi, ustvari rezontanca ali nekaj, kar potem celi odprte rane in pozitivno vpliva na proračun za zdravstvo. Prvi poskusi na podganah so prinesli presenetljive rezultate: vse podgane, ki so imele odprte rane, so pocrkale. Ko pa so jih zaprli v zakajen akvarij brez vode, so pa začele kašljati in so pocrkale, ampak brez zunanjih poškodb. Čutim, da me ta članek ne vodi nikamor, vseeno pa bi rada povedala le še to: kašelj je zdrav! Pravzaprav je celo bolj zdrav, kot dovoli Ante Makaronovič, nesojena kraljica Bahamskih otokov.

Glu Pačapapou