Videl preveč

Moji dogodki – 1

V iskanju resnično pogrešane rekreacije se tako sprehajam po naravi, pričakujoč njeno neokrnjenost in na kaj naletim tam med zelenjem in pozno cvetočo floro? Ti, plastična izzivalka, ti! Se mar ne zavedaš svojega greha?

 

Izza rastja nasmejan kuka ven obraz neznan.

Sprva, kdo je, res ne vem,

sčasoma se misel le utrne – Ken!

Kdo drug le, te vprašam, lepotička,

vdahne rdečico v tvoja sladka lička?

 

S stebra v soncu nasmejan spremlja me obraz neznan.

Zmeden ne razumem nič.

Kaj sporočaš mi, deklič?

Kaj je z iskrico v očeh junaka?

Zdi se mi, da tebe čaka.

 

Med cvetovi se svetlika novega neznanca slika.

Tudi ta, se zdi, je Ken.

Tokrat manj smejoč je – mož jeklen.

Pa že mislil sem, da eden –

le en sam – je tebe vreden.

 

Presenečenje je postopoma preraslo v razočaranje. Kar naj bi bil sprehod v naravi, je kmalu postal sprehod po rajonih snubcev. Ken tu in Ken tam in skoraj še Ken Hom. Na samem pragu jeseni takšno – z nebrzdano promiskuiteto in brezmejnim ekshibicionizmom naphano – nesramno onesnaženje? Nepričakovano!

Preveč? Odločno preveč!

Nadebudni mladi avtor