Rodila škrata in vrečo moke

Zanosila – Dočakala – Odtočila – Presenetila – Iz te moke ne bo kruha

Kot še nikoli doslej so bili presenečeni zdravstveni delavci mestne preporodnišnice, ko je prišla k njim rodit nekdanja filmska igralka Fej Danevé, trenutno gospodovalna gospodinja. V preporodnišnico jo je pripeljal avto in jo tam preložil na voziček, kot bi prelagal gromozansko davčno breme na pleča potrošnika.

Na oddelek so jo sprejeli z ognjemetom in ob spremljavi Pozicijske godbe na pihala, kot sprejmejo vsako nosečnico v dvainštiridesetem mesecu brez cigarete. Porodničar, lord Oven, je strokovno ugotovil, da je z nosečnico vse v najlepšem redu, nakar je s še dvema gostjama v izvrstni večerni toaleti zapustil zabavo.

Ko sem rekla »kot še nikoli doslej«, sem v resnici mislila »kot ponavadi«. Skratka – preporod se je lahko pričel in vodilno vlogo je prevzela Marlen Vitrih z ogromnim neprebojnim asfaltiranim predpasnikom iz umetne keramike.

Nosečnica je bila na samem začetku rahlo preveč odprta, nato pa je iz maternice naenkrat skočil majhen škrat, ki je v naročju držal vrečko ostre bele moke. Na presenečenje vseh prisotnih, zlasti tolkalne sekcije Pozicijske godbe na pihala. Jana Dežnmantl, ministrica za okolje in ločevanje polovic je bila prav tako globoko presenečena. Pred očmi tolpe mladoletnih poslancev in Lepe Vide je škrat zakričal nekaj takšnega kot: »Ich bin eine Praline!« in ob tem brutalno razsul moko po vsej operacijski dvorani.

Žrtve še iščejo, domnevajo pa, da jih skriva neizmerna belina. Gugú Plejforjú, vodnik lavinskih psov iz Madrida mi je zaupal, da bodo iskanje nadaljevali do večera. Vkolikor do takrat ne bodo uspešni, bodo prisiljeni z iskanjem preživelih odnehati, saj je po večerji po dolgi suši napovedan nekodiran prenos nogometne tekme med Sivimi in Temno Zelenimi. Podrobne informacije posredujejo na telefonski številki 090-7227 (zahtevajte Vročo Mileno).

Perverzno, kajne? Niti ne, ko pomislite, kdo smo. Nazaj k zgodbi!

Lord Oven se je na veliko žalost svoje matere motil – z nosečnico ni bilo vse v redu, kot bi naj po besedah Lažnivcev strokovno ugotovil. Njegov odhod v družbi skorajšnje golote smatramo za hudo kršitev zdravniške ipike, s tem pa se strinja celo lord Graben, predsednik Začasne komisije za preštevilčenje šumnikov.

Niti Lepa Vida ni bila zgolj okrasek v množici zijal. Policija ima zadnje čase ponovno mnogo honorarnih sodelavcev, ki so v zameno za svojo prostost pripravljeni potunkati marsikoga. Tokrat Lepa Vida ni le ob strani stala, ob strani stala in molče zijala. Tokrat ga je res posrala, res posrala, ko je Ovna izdala.

Marlen (Vitrih, da ne bo pomote) zadnje čase premalo spi, hkrati pa skorajda preveč bedi, a takrat ob preporodu Danevé je bila v samem središču dogajanja. Takšna je pač bila njena služba. Kot srednja nabadalka se je pogosto uteleševala takih prireditev, zakaj bi potemtakem bila ta iz Jemna? Njen tiskovni predstavnik žal ni bil na voljo, sem pa na oko ocenila, da je bil celotni postopek izpeljan korektno, čeprav mu nisem prisostvovala.

Vitrihova je svojo delovno mizo in omarico pričela prazniti včeraj zgodaj popoldne. Tudi od lorda Ovna so pričakovali, da bo sprostil dva ali tri predale, a je bilo včeraj iz kanje Zaman. Davi ga je našla čistilka, ko se je brez uspeha poskušal s sušilnikom za lase dehidrirati do smrti. Sušilnik mu je nemudoma odvzela in mu prisolila tri pristne domače zaušnice, ki so pomagale reaktivirati nekaj lordovih sivih celic. Po dogodku se je Oven opravičil drugim uporabnikom sanitarij, ki sicer sprva niso razumeli, kasneje pa niti niso želeli razumeti, kaj pravzaprav počne. Od danes sta dva nekdaj njegova predala zopet prazna in na voljo spravljanju predmetov, ki se prijetno počutijo tudi v vodoravnem položaju.

Pozanimala sem se še, kako je z Lepo Vido. Pravzaprav mi več kot to, da je v interesu preiskave, da policija še nadalje vestno skriva njeno resnično identiteto, žal ni uspelo odkriti. Ker moram tudi sama spoštovati odločitev Policijskega prezidija, bom odslej Lepo Vido imenovala z njenim uradnim kodnim imenom Sladka Breda. Slednja je danes v času kosila že slovesno zaprisegla kot mednarodna škratolovka. Dolžnost uradno nastopi v ponedeljek.

Ste kaj utrujeni? Fej Danevé po preporodu okreva v zaprtem oddelku termo-nuklearnega zdravilišča brez imena in je dosegljiva preko elektronske pošte na svojem običajnem naslovu (ne omenjajte farmacevtskih proizvodov, sicer se boste znašli med izdelki iz sesekljanega mesa). Njeni otroci iz prejšnjih zaslonov so jo doslej že nameravali obiskati, a tega po naših podatkih še niso uspeli, sto riti. Menda čakajo na serviserja za kabelsko televizijo. Medtem je Ruski veleposlanik slovesno odprl prvi nadzemni tunel med Krasnosranjskim in Helsinki.

Ostanite še naprej znani in nas videnje.

Glu Pačapapou

Kako smo začeli… (drugi del)

Spomini sinonimnega slovenskega filmskega režiserja, stezosledca, igralca, bibliofarmakolonista, off-road arhivista, stenopleskarja, kardiologa, violontimpanista in prisklednika

Danes zaključujem svojo žalostno izpoved in obenem razočaranj polno pripoved, polno visoko sofisticirane, a nizkotno razburljive kreativnosti, polno kot pasulj preprostih, a kot švicarska ura z Zlom prepojenih zločinov. Mnogi samozvani umetniki so vse moje življenje kradli moje nebrušene diamante, jih zbrusili do neprepoznavnosti, jih prodali kot svoje, z njimi zasloveli in s slavo zasenčili velikane kot so Preferen, Kotowöl, Gredolčič, Hemwynweight in jaz, se ve. Nazadnje pa so si celo drznili postati milijonarji. In to kar v tolarjih! Boli! Če še niste, poglejte, kaj vse so mi storili.

 

Zločin in kazen ali Kako so Štajerci kradli školjke ali Kako sta se dva odrasla človeka kregala zaradi polovice postelje ali Kako je glavni junak padel v kad ali Kako je zgorel Piran ali Kako je Bučko dobil ošpice

Na samem začetku sem si zamislil dramatični prizor med mamo in sinom. Šlo bo za dramatičen trikotnik sumljivih interstelarnih odnosov z manjkajočim ogliščem vendar bom to situacijo zapletal skozi ves film, tako da še ne vem natančno, kaj naj bi bil njen širši pomen za zgodbo in koliko oglišč bo nastalo; že sedaj pa lahko rečem, da bo šlo za vrtoglave preobrate in pa seveda za divji lov po plaži. Potrebovali bomo sedem avtentičnih ameriških vojaških džipov, tank in lesen gugalnik v obliki konjička. Lov se bo začel na zaprtem kopališču za nemške neon-naciste preoblečene v turiste, ta (prvi) akcijski del pa se bo končal v temačni ulici na robu civilizacije, v Kitajski četrti Pirana, kjer bo glavni junak postal kimono. Sledil bo pretep med dvema mladinskima nasilniškima skupinama, ki se bo končal z dramatičnim padcem glavnega junaka v kad, polno mlačne tekočine. Spodaj bo nekdo klical: »KDO!? KDO!?«, kar bo našega junaka zapletlo v tretjo svetovno vojno. Za kosilo bo zelenjavna juha s cmoki. Potrebovali bomo cisterno kerozina in dovoljenje luške policije za požig Pirana (pokliči scenografijo!) ter čistilo za žogice za golf (sobota!).

Naslednja akcijska sekvenca nas bo popeljala v globine človeškega uma: stari ladijski krmar Anže Vrtačnik iz Kotelj bo tihotapil kokain iz Izole v Ankaran preko morja in se bo s tovorom, vrednim pol milijarde dolarjev zapletel v obračun s tremi jadralnimi padalci iz Počehove pri Mariboru, ki bodo kradli sladoledne kornete brez sladoleda. Morje bo rdeče od krvi na celotni površini od Izole do Trogirja (pokliči za helikopter in naroči masko!). Zaključek druge akcijske sekvence bo na zabavi za rojstni dan neke maliganke (najverjetneje prosto po Bevku), ki se bo dogajala na Koprski noči v Portorožu, glavni junak pa bo ves ta čas priklenjen na strop garaže, kjer bo besnela tretja svetovna vojna v podobi plesalke brejkdensa (kliči profesorico za angleščino! NUJNO!). Sonca pa večina še lep čas ne bo gledala! (Kaj?) Paziti moram na to, da mi bosta za drugi del filma ostala vsaj dialog in pes… (ali pa je to nek drug film???)

P.S.: Mislim, da bo treba naslov malce popraviti.

 

Petíca

Trije študenti teologije: Brane, Stane in še en tretji, katerega ime naj bo zaenkrat še skrivnost (ker obstaja možnost, da bo to celo ženska z brado), bodo oropali tovarno lepilnega traku in kadrovskega pripeli na strop s šopom bankovcev. Nato bo sledil dolg lov na zločince, ki se bo končal v tretjem razredu. Junaki bodo uporabljali strelno orožje, disketo in naravne znamenitosti Kamne Gorice. Vmes bo tudi napad na vozeči tramvaj, zloraba akviziterja, družinski prepir, ločitev, čudovita scena na sodišču, kjer bodo tri priče jokale, motokros, v kad, polno vode, bomo vrgli delujoč fen, linčali bomo kenguruja, pojedli špagete in fotokopirali spačen obraz hišne pomočnice. Film bom posnel v treh jezikih, dva od policistov se bosta pisala Karantenov in bosta visela z lestenca v dnevni sobi. Sam bom ves čas lopatal pesek, vodo, ogenj in zrak med igralce, s čimer bom ustvarjal občutek, kot da je ves svet sestavljen iz alimentov. Na koncu bo Hamlet olupil mandarino, nekdo drug pa bo odkril Kip svobode v Ameriki.

 

Operacija »Kaj ti je?«

Če ne bo šlo drugače, bom za ta film najel trideset naturščikov iz nemškega filma za vlogo glavnega junca… junaka. V zgodbo bo vpletena ciganska družina, begunci iz popravnega doma in blontna prikazen v obliki človeka. Vsaj glavno žensko vlogo bo odigrala Nastasja Kinski, ki bo hotela glavnega junaka ugrabiti in ga na silo odpeljati na morje, kjer mu bo izpila kri. Potrebujem še tudi idejo za nek predmet ali kaj, kar bo filmu dalo nek smisel, morda celo poanto. Tu mora biti tudi vsaj en Neslovenec in dve plesalki kan-kana, sicer pa lahko vse vloge odigram tudi sam, strah me je le tega, da mi spodnje perilo glavnega junaka ne bo prav. O vsem moram še temeljito razmisliti!

Za rezervo pa mislim, da bom posnel kratek lov dveh proletarcev s pištolo, seveda v celoti brez besed, da mi ne bo treba z mikrofonom tekat za igralcema. Na koncu bosta padla na železniške tire, kjer bo ležala crknjena mačka z dlako s Ponterose (pokliči lektorja za nemški jezik!).

 

Babica gre smučat

Vzeli bomo neko starejšo mlado damo (po možnosti iz kakšnega prejšnjega filma za kontinuiteto in kontinenco) in jo vtaknili v star avto brez strehe in posneli 76-minutni videospot za glasbo, ki jo bom sam posnel s tranzistorjem in frajtonarco. Vmes bo vsaj šest minut teksta in plejbek.

P.S.: Upam, da bo vsaj denar za smučke.

 

Heil, gate!

Ciganski Paganini bo pred nogo pravice pobegnil v Ljubljano in študiral primerjalno umetnostno zgodovino. Tam ga bodo napadli domorodci, skozi več divjih akcij, ki jih bom sproti koreografiral, se bo vrnil nazaj v domačo hišo, kjer bo nato zavrnil mamino kavo. Vmes bosta dva alkoholika, oblečena v enega, bruhala na ciganske goslice. Upam, da ne bo prišlo do raznih nemirov. Ministra za notranje zadeve bom prosil, da odstopi pred kamero.

 

Rabljeva svečka

Če se ne motim, bom za ta film kupil sanke. Na steni bo razmazan Kristusov obraz, ki ga bo že kdo narisal s kislino z golimi rokami, kar bo celi stvari dalo rdečkast odtenek. Glavnega junaka bo povozil čas. Tudi tu bom vsaj eno sekvenco zapolnil s striptizom in motokrosom. Nekako moram vkomponirati tudi shranjevanje datotek.

 

Karmen

Opero bom uglasbil in dodal malo nasilja v obliki psihološke torture, ki jo bo v obliki kratkih nepoudarjenih vprašanj izvajala junakinja s štirimi imeni.

To je vse.

 

Sami ste se prepričali, da sem bil v mladih letih poln idej, poln mladostnega zanosa, poln ustvarjalne energije, do roba poln elana, entuziazma, poln nepremagljive volje do ustvarjanja. Žal sem bil prepoln zaupljivosti. Mimoidoči in mimostoječi gostje v raznih bifejih so bili prazni, tako jim ni bili težko od mene, ki sem rojen pripovedovalec, pobrati vseh teh fantastičnih in neponovljivih idej. Zdaj imam, kar imam – celo na dedevejih že dobim vse svoje filme, a kaj, ko niso moji. Nič več…

Tako sem razočaran, da grem pisat. Ah! Raje grem pit. Ne brad pit, ampak šnops. Vi pa vedite, da sem se trudil, za vse čase si zapomnite, kdo je resnični čudoviti um Holivuda!

 

Po halucinacijah slovenskega filmskega smrduha zapisal

Kommé Nießt

Mislim zeleno, mislim plesnivo

Kako si drznete pozabiti na vaše (in naše) barve!? – Tako!? – Kako!? – Halo!?

Ker ste, preljubi bralci, predragocene bralke in presladki neopredeljenčki, óni dan ignorantsko zgrešili srž našega cenjenega poslanstva, smo, Lažnivci, pri polni zavesti in ob zadovoljivi stopnji duševnega zdraaaaaaaaaaaauuuuuuuuuuuja sprejeli naslednjo

 

Odločitev

Nagrad v skupni vrednosti tristo (3-nula-nič) evrov, ki se na širni paleti nagrad bohotijo od vrednostne stopnje samolepilnih listkov za obvestila, preko ustnjene (ustnje pridobivamo iz živalskih ustnic – op.ust.) denarnice s posebnim predalom za praške, od čudovitih škornjev iz enaindvajset karatnega kevlarja vse do kozarcev vloženega korenčka, ne bomo podelili nikomur, temveč jih bomo obdržali in opazovali, kako vaša osebna, od matere in poštarja podedovana zavist klije, leze iz nežne ruše, poganja prve liste in vsa zeleneča pričenja rojevati prve osnutke čudovitih cvetov, medtem ko se mi v neprepustnih škornjih sprehajamo po Malibujskih plažah, vlečemo črtice, hrustamo korenček za korenčkom in po ležalnikih puščamo nesramna sporočilca. Sami ste si to napravili!

 

Svetujemo vam, da v prihodnje bolj pazljivo odgovarjate na naša vprašanja, posebno pa bodite pozorni na tista, ki so nagradna, sicer vam bo žal. Žal, žal, žal, žal, šal. Sicer pa…

Bodíte v cvrtju.

Sedmerec Brez Vratarja

Kako smo začeli… (prvi del)

Spomini danes anonimnega slovenskega filmskega režiserja, scenarista, igralca, skladatelja, dirigenta, tkalca svile, teologa, lastnika raznih franšiz, pediatra in bibliofila

Moja kariera filmskega genija se je začela pred več kot petdesetimi leti nekje na Slovenskem. Ker takrat v Sloveniji filmska industrija še ni obstajala, oziroma je bila še bolj v plenicah, sem se odločil, da bom napisal in posnel več filmov, ki bodo v svet ponesli slavo Slovenskega naroda in tudi vašo, drage Slovenke, preljubi Slovenci!

Začel sem s krajšimi zgodbicami, ki sem jih potem nameraval razširiti v celovite filmske pripovedi. To bi bil tudi storil, če mi moji kolegi – ki jih tu ne bom našteval, umazanih goljufov – ne bi pokradli vseh najboljših idej. Da imam prav, vam lahko najlepše dokažem tako, da vam predstavim nekaj osnovnih idej, ki so bile po mojem mnenju moje najboljše delo, pa so potem končale v bedi, pozabi in predalu. Zdaj sem že prestar, da bi lahko karkoli zahteval, želim pa, da ne ostanem neznan. Ideje so pred vami, o njih vrednosti presodite sami…

Vaše izvirne komentarje pričakujem na naslovu uredništva Lažnivcev, kjer vas že čakam pražnje oblečen in sveže stuširan. Če se mi pridruži ženska pripadnica nasprotnega nežnega spola, bom celo uporabil deodorant. Nato se bomo s skupnimi močmi postavili po robu plagiatorskim pretentačem in postavili Domovino nazaj na zemljevid Holivuda.

 

Tistega lepega tedna

Tistega lepega tedna bo še lepši dan. Šli bomo ven na svež zrak in poklicali teto Rozi, naj pride k nam, ven, kjer jo bomo nameravali toplo sprejeti. Ne bo hotela iti z nami. Rekla bo, da smrdimo. Šli bomo brez stare koklje in nam bo veliko lepše brez nje. Italijanski nogometaši bodo igrali na pavke pod balkonom v cirkusu Opalamala, Stefuč, majhen možak visoke postave z dolgo modro brado, bo poročen trojček, imel bo sedem otrok, enega lepšega od drugega in tretjega. Kar precej bo pel.

Torej bo lep dan in šli bomo na sprehod na svež zrak, vendar brez tete Rozi, ki pravi, da smrdimo. Zvečer bo že tema in dan bo malo manj lep, teta pa bo še vedno prepričana, da smo križanci med dihurjem in orlom.

 

Ples v žebljú

Skopiral bom nek drugi film, vendar bo glavno vlogo odigral bel golob, čaj pa bo serviral duševno moteni uradnik Sončne uprave. Glavni zaplet bo v nevihtni noči na Jurjevo, ko junak ne bo s tisto, ki jo ljubi, vendar pa bo plesal kot še nikoli. Nato se bo spotaknil ob cvetje in srce mu bo počilo.

 

Sinji golob

Snemal bom v čmo-beli tehniki, ker močno dvomim, da obstajajo sinji golobi, potopil bom več ladij in se več tednov sončil na Galebjem otoku v družbi treh Vikingov iz Dubrovnika. Če ne bo šlo drugače, bom pretepel glavne junake, ker hočem solze! Eden od enih ali drugih bo ustrelil očeta od drugih, nato bodo iskali morilca in tihotapili irsko sol iz Trsta. Hočem tudi travmatično sceno s kobilico, ki jo glavni junak dvigne na odstavni pas.

 

Drevje v jeseni

Mestni luzer se bo sprehajal po gorah, pretepel pastirce, zmagal v košnji na sto metrov in zapeljal staro asocialno zeliščarko Pehto (ali Plahto), kobacal se bo po snegu, sprejemal goste in nazadnje delal kot krotilec polhov na Jesenicah. Zmagal bo na volitvah in niti enkrat ne bo jokal. Ime mu bo Peter ali Petra (odvisno od maske!).

P.S.: Mogoče bomo morali minirati most na Soči.

P.P.S.: Mogoče bomo morali Triglavu dodati četrto glavo, nos in oči.

P.P.P.S.: Mogoče bomo morali kupiti radirko.

 

Speča na vrvici

Mladi Yah-Kor bo mladi fantič brez resorja, vendar pogumen partizanski kurir, ki bo v Metku spoznal bolničarko Matejo. Babica bo imela lase, črne kot ebenovina, v obraz pa bo bleda kot bela krizantema (Gregorčič!). Zgodba se bo dogajala nekje na vasi. Glavni junak bo v neki točki filma skočil z vrha silosa, takoj za njim pa utrujena babica, ki bo nato podedovala naftno polje v Dallasu in zgradila majhno vilo nekje v Kaliforniji, najverjetneje v Santa Barbari, če bo Ministrstvo za kulturo uspelo zbrati potrebna sredstva (Kalifornijo, vilo in Lassie). V najslabšem primeru bo potrebno pretepsti ministra, a tega se zaenkrat še izogibam. Kakorkoli že, Sveča na vrvici bo napeta drama o otrocih s postaje pri Kinu Šiška, zgodba o mamilih, mladinskem kriminalu in veterinarski babici, ki je po vrnitvi iz Vietnama popolnoma asocialna, nosi rdeč trak v laseh in papagaja na rami.

 

Čudovit let izumitelja polža

Zaenkrat mi je za ta projekt padlo na pamet le to, da bo sedemletna Marjetka izumila mikrovalovno pečico in skuhala leva. Vsaj v eni sceni bodo vsi igralci in igralke popolnoma goli, ko iz majke rođeni, takrat bom zapletel zgodbo s klavirjem, ljubeznijo in morskim psom. V najslabšem primeru bomo tekst razdelili na papirju. Vsekakor moram nekako vključiti ganljivo sceno med materjo in moškim otrokom, v katerem eden od njiju izumi polža.

 

Zdaj sem že tako vznemirjen, da mi zmanjkuje sape in komaj še narekujem. Oprostite, ampak te iskrene izpovedi vam danes ne bom mogel zaupati v celoti. Nujno moram vzeti nitroglicerin.

 

Ne pozabite se nam pridružiti naslednjič, ko bomo objavili nadaljevanje tega v nebo vpijočega vitalnega kurikuluma našega velikega umetnika.

Po spominih velikana med slovenskimi filmarji in filmofili zapisal

Kommé Nießt

Vremenske pasti terjajo čedalje več žrtev

Megla pogoltnila že več sto oseb – Kasneje jih je izpljunila – Mnoge žrtve pretresene, zmedene in vlažne

Gotovo ste opazili, da se je v zadnjih letih število letnih časov drastično povečalo. Zimi in jeseni sta se pridružila še dva zelo podobna, vendar povsem neprimerno nameščena letna časa, ki pa danes še nista bila uradno poimenovana. Pojavljata se običajno ob prehodu pomladi v poletje, eden pa zadnje čase kar redno prav sredi poletja.

To seveda ni vse – zelo popularni so v zadnjih letih postali še trije letni časi, dva od teh spominjata na pomlad in se pretežno pojavljata med zimo, o tretjem pa so meteorologi doslej komaj kaj spregovorili, saj jih navdaja s posebno grozo. Gre za tako imenovano poletje presenečenja, ki se lahko pojavi povsem nenapovedano in ogrozi že tako resno majavo zaupanje, ki ga imamo v meteorologe in njihove scenske nastope.

Tako se je prejšnji teden v že skoraj uradni iztek jeseni v zimo zlobno pretihotapilo poletje presenečenja ali strokovno: summera surprisa viciosa in pokvarilo obete mnogim prebivalcem (in dvema prebivalkama) Evrope, ki so nameravali napovedane deževne, tumorne in smrt izvabljajoče dneve v solzah preždeti za zagrnjenimi zavesami v domači kuhinji ob vročem timijanovem (ali drugem zeliščnem) čaju, čakajoč na neizbežni konec. Tako pa so njihove žene hkrati z nepričakovanim vremenskim preobratom pričele izvajati določene, posebej v ta namen zlobne aktivnosti, kot so sprehodi v naravo, izleti v Neznano, umivanje oken, sajenje pasjih iztrebkov, pripravljanje vrta na zimo in podobnih nesramnosti, ki se jim prebivalci (in dve prebivalki) Evrope v teh hladnih in deževnih dneh običajno izognejo z velikim uspehom.

Meteorologi so bili tokrat (za spremembo) popolnoma nedolžni, kot niso bili že od svojega štiriintridesetega rojstnega dne. Krivo je bilo vreme: popolnoma in brezpogojno! Prihuljenega novega letnega časa nihče, še posebej pa ne meteorologi, ni mogel predvideti.

Kar je bilo nazadnje najbolj presenetljivo, je bil pojav, ki je ob sočnih dneh drugače povsem nepredstavljiv – da ne rečem neobičajen ali celo pričakovan. Srednje gosta megla, ki se je iz nekaterih gozdov po Evropi ponekod priplazila vse do obronkov urbanih naselij, je tako zelo presenetila nekatere nenadejane sprehajalce, da so ti kar onemeli, zastali sredi poti, nato pa vsaj za minuto ali uro prenehali obstajati. Umikajoča se meglena zver jih je kasneje pustila pretresene, brez občutka za orientacijo in rahlo vlažne.

Mnogi izmed njih že pripravljajo tožbo, s katero bodo pred Evropskim sodiščem za človekove plenice od Predsednika predsedstva Evrope zahtevali povrnitev izgubljenega časa in visoke denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala na nekaterih kosih premoženja.

Predsednik predsedstva Evrope takoj po dogodku ni bil pripravljen izdati svojega mnenja, od oseb, ki so mu blizu, pa smo iz zaupljivih virov izvedeli, da ga ima. Nasprotno je Predsednik predsedstva Sveta dejal, da o teh dogodkih nima mnenja, ker Evropa v Svetu ne pomeni dovolj – kot poglavitni argument je navedel, da v zadnjih mesecih v Evropi ni divjala niti ena omembe vredna Svetovna vojna, kateri bi bilo smiselno nameniti kakšno posebno misel.

Zdaj menimo – in Združenje polpismenih meteorologov se s tem v celoti strinja, da se jesen brezpogojno bliža koncu in da lahko računamo z zimo, ki pa zna biti vseeno milejša, kot so bile zime doslej, saj do danes posebni priučeni pudelj omenjenega združenja v zraku še ni zaznal tistega posebnega, srce parajočega vonja po snegu. Seveda pa ne izključujejo možnosti, da se je pudelj z digitalne televizije nalezel kakšnega virusa, ki zdaj nezaznavno razgraja po njegovem smrčku in preprečuje objektivni vpogled v stanje snežne odeje v tem čudovitem od jeseni poslavljajočem se ozračju Evrope.

Snežno službo bo sneg prav gotovo znova presenetil. Tudi v primeru, da ga ne bo. Zakaj pa ne – to nas zdaj res ne bi smelo več presenetiti.

Lenko Nedelič

Odveden v daljne kraje

Ugrabljen na poti iz trgovine – Odpeljan v tujo deželo – Zlorabljen v medicinske namene – Zaznamovan za vso večnost

Nadaljujemo in zaključujemo napeto trilogijo na temo družbeno perečega vprašanja nedovoljenega odvzema prostosti in omejitev gibanja. O tem smo že pisali. Dvakrat!

Z našim tokratnim sogovornikom smo bili za intervju dogovorjeni že pred meseci, a se mu je žal vmes ponovno pripetila tista najbolj kruta od krutosti – ponovno je bil ugrabljen in odveden na kraj, kjer ga nismo mogli obiskati. Preprosto nismo mogli ugotoviti, kje, čeprav smo uporabili najboljše zveze in poznanstva.

»Zdaj se mi že zdi, da je nekdo nad mene poslal prekletstvo, saj sem bil ugrabljen že tolikokrat, da sem vmes že nehal šteti kolikokrat,« so odslej slavne besede našega pretresenega in razočaranega sogovornika.

 

Pogovor

Pred nekaj dnevi smo končno dobili priložnost, da z našo zadnjo žrtvijo res spregovorimo. Našega sogovornika smo obiskali kar v spremstvu varnostne službe, saj nismo želeli tvegati morebitnih zapletov, zlasti pa ne nove ugrabitve – ne njegove, ne naše in ne vaše, preljube bralke, prespoštovani bralci.

Sedli smo pod domačo lipo, oblečeni v bunde, saj je bil precej vetroven dan, na mizici kupica, v kupici tekoča voda, okoli nas do zob oboroženo spremstvo varnostnega podjetja Sequ-u-ryt.

Šáblonar Hleborez je spregovoril: »Največkrat se mi je zgodilo, da so me zgrabili, ko sem izstopal iz kakšne trgovine, pošte, mesarije, lekarne ali Centralne tehniške knjižnice. Tudi nazadnje sem ravno odnašal špecerijo iz svoje priljubljene samopostrežne, ko me neznana sila zgrabi najprej za rame, potem pa sproži paralizo celotnega telesa, da se sploh nisem mogel več premikati.«

Naš sogovornik se ob teh težkih prvih besedah zazre v daljavo. Nato se besedni dež pripovednika nadaljuje.

»Potem mi običajno zmanjka zavesti in nastopi nezavest, zbudim se pa šele, ko sem že tam.«

Lažnivci: »Tam, v daljni deželi?«

Šáblonar: »Da. Včasih ležim na operacijski mizi, včasih sedim v majhni sobici, čakajoč na poseg, čakajoč na to, da me neznana sila odnese v operacijsko dvorano. Včasih tudi ležim.«

L: »Operacijsko dvorano? Torej so na vas izvajali medicinske poskuse?«

Š: »Nazadnje me sploh niso več nič pregledovali in sondirali. Kar tako so me pustili, da se pacam v lastnem soku. Na koncu sem bil sicer spet zelo srečen, da so me izpustili, ampak malo jezen, ker se mi zdi, da me ugrabljajo le še zaradi lepšega. Naj me potem raje pustijo, da živim svoje življenje dalje, kot sem si ga zamislil.«

Šáblonar udari s pestjo po mizi, da se kupica kar zamaje.

L: »Ampak doslej so vas vedno trpinčili z medicinskimi poskusi?«

Š: »Prvič je sploh bila čisto druga zgodba. Takrat me je bilo res strah. Odpeljali so me izpred Centralne tehniške knjižnice. Ravno sem stopil ven s kupom knjig – študijske literature, ko me neznana sila položi na tla. Videl sem knjige, kako padajo po tleh, a nisem mogel več nič, saj me je sila položila na trebuh in me praktično prilepila na hladne tlakovce, nato sem padel v nezavest.«

Našega sogovornika vidno spreleti srh ob teh srce parajočih spominih.

Š: »Prebudil sem se v majhni sobi, obkrožen s stenami, ležal sem na postelji, ki je bila na tleh, zgoraj je bilo okno, a skozenj ni prihajala svetloba, temveč tema. Pomislil sem, da je zunaj noč, a sem kasneje opazil, da je res.«

L: »Nadaljujte, prosim.«

Šáblonar napravi velik požirek vode.

Š: »Potem so me peljali pred velikega poglavarja. Sedel je tam za veliko leseno mizo in govoril v meni neznanem jeziku. Mislim, da je govoril meni, a kaj morem, ko pa nisem razumel njihovega jezika. Še danes ga ne, pa sem bil tam že mnogokrat.«

Šáblonar s tresočo roko dvigne kozarec in s strahom v očeh napravi kratek požirek, nato nadaljuje.

»Ko je zaključil pridigo – vsaj zvenela je tako in to sem razbral iz njegovih kretenj, so me peljali v neko temačno sobo, nato pa so me prepeljali v veliko in razsvetljeno operacijsko dvorano, kjer so me položili na mizo, potem pa so me obstopili možje v belem z maskami in pričeli z… operacijo. Velika luč na stropu je bila zadnja stvar, ki se jo spomnim.«

Podobne stvari so se našemu sogovorniku nato zgodile še mnogokrat – kot sam pravi, je vmes celo prenehal šteti, kolikokrat.

 

Izvor skrivnosti

Poskusili smo se pozanimati o Šáblonarjevem ozadju in to nam je v celoti uspelo. Kot falirani osnovnošolec se je pri osmih letih prvič zaposlil kot specialist za plastelin pri znanem proizvajalcu slaščic. Hitro se je učil in napredoval v vodjo stikala za izklapljanje stroja za embaliranje napolitank v nujnih primerih. Kot član vodstva je pridobil možnost dodatnega plačanega izobraževanja na Pariški univerzi Louzre, kar je gladko zavrnil in raje postal tehnološki višek. Novi položaj mu je tako omogočil nekaj, česar mu tudi dodatno izobraževanje ne bi moglo – postal je delničar največje družbe v javni lasti, ki je ena redkih, ki dividende izplačujejo mesečno, vendar hkrati zahteva, da delničarji kar se da hitro izstopijo in si poiščejo drug vir prihodkov. Tako je tudi naš tokratni sogovornik pri štirinajstih letih izkusil vonj, otip in okus poslednje dividende ter praktično takoj zatem postal zidar. Žal ta, nova in up vzbujajoča kariera ni trajala dolgo, saj je Šáblonar žal trpel zaradi posledic prepogostih angin v rani mladosti; ni mogel uporabljati lestve, niti delati stoječ na stolu. Za zidarje do višine enega metra pa pri Nas takrat, v času neverjetne popularnosti stolpnic s tudi do petimi nadstropji, ni bilo dovolj dela, da bi preživljali sebe, žene in otrok. V času krize sladkorne pene v Sorbetski zvezi je Šáblonar služboval kot laični nadškof v Liftenschweinu, manj znani komunistični republiki na jugu Rta dobre Nade. Spričo pretiranih kontradikcij v uku, ki bi ga naj nudilo Sladko pismo, je laični oče Hleborez dokončno obupal nad človeštvom in za tri mesece postal srednje velika krpa lišajev na sončni strani Ravne gore.

Za časa druge velike bitke za poenostavitev nekaterih polinomov se je Šáblonar z velikim pompom vrnil med nas in prevzel krmilo na prvi svobodni prekooceanski plavajoči oftalmološki ordinaciji, odkar so bolezni srca in ožilja postale razlog za opuščanje kajenja, pretiranega pitja, vzgajanja sobnih kopriv, krčenja perila in podobnih za družbo škodljivih finančnih storitev. Takrat je Šáblonar prvič pripeljal dogodke na točko brez vrnitve, čemur bi se lahko skoraj brez truda izognil, če bi krmilo po uporabi vrnil lastnikom ordinacije, tako pa je skoraj nemudoma postal vsesplošna tarča posmeha. Kasneje je – v napadu neverjetne instipacije – iz krmila izdelal čudovit lestenec, primeren za manjše diskoteke, ter ga na posebni ceremoniji v tipičnem računovodskem slogu krstil za svojega prvega nezakonskega sina. Takoj zatem ga je obredno razdedinil.

V spomin na brodolomce prve svobodne prekooceanske plavajoče oftalmološke ordinacije brez krmila je takrat ponovno katoliška republika Liftenschwein razglasila državni praznik, katerega še dandanašnji spremljajo vojaške parade, vzklikanje parol in pečen kostanj. Ne smemo pa pozabiti na Maše na prostem. Nikakor ne smemo dovoliti, da se v teh hladnih nočeh prehladijo, zato jim nesimo vsaj kakšno termovko čaja z rumom.

Kako je Šáblonar postal tat, goljuf in ropar, ne vemo, izvedeli pa smo, da je bil pogost gost v gostinskem obratu Pripor. Tam se je – po pričevanju prič – enkrat kar nenadoma zgrudil, tako da so ga morali odpeljati v bolnišnico. V Splošni bolnišnici Radost so specialisti za brskanje po telesnih odprtinah respiratornega sistema odkrili na Šáblonarjevih možganih temen madež, ki je po obliki spominjal na dva zajčka v kompromitirajočem položaju. Kako sta dva kunca prispela v Šáblonarjeve možgane, bo, kot kaže, za vedno ostala skrivnost, saj sama o tem nikoli nista želela govoriti. Frikasé je bil pa menda več kot odličen, je pa operativni poseg, s katerim so kosmatinca rešili iz opustošene in temačne ječe, na Šáblonarju pustil trajno.

Prvemu sojenju in sodbi so sledila nova sojenja in nove sodbe. Vmes so bile tudi obtožnice, obtožbe in odmori za kavo, vse to pa je šlo mimo Šáblonarja kot premice v ravnini osamljenih likov. Daljna dežela je za nekatere že njihova lastna glava.

Š: »Pravijo, da je daljna dežela za nekatere že njihova lastna glava.«

L: »Pa se vi s tem strinjate?«

Š: »Kdo?«

 

Pot, ki vodi v svobodo

V Splošni bolnišnici Radost smo poiskali zdravnika, ki se je največ ukvarjal z našim sogovornikom. Mirko Zanzibar, dr.brsk.tel.odp.res.sis.spec. je bil zelo prijazen, da nas je sprejel, vendar nas je precej zmotilo njegovo neprestano vrtanje po nosu, zato smo se raje dogovorili za telefonski pogovor. Poklicali smo ga kar iz čakalnice pred ordinacijo.

L: »Dovolite, da vas vprašamo kar naravnost: ali na podlagi svojega strokovnega znanja in dolgoletnih izkušenj menite, da za gospoda Hleboreza obstaja sploh najmanjša možnost izboljšanja stanja in – če dovolite – možnost popolne ozdravitve?«

M: »Obstaja, seveda obstaja. Zdravljenje niti ne bi bilo pretirano zapleteno. V bistvu bi ga lahko pričeli zdraviti že pred časom, a je bil on sam največja ovira. Kar naprej je bil odsoten.«

L: »Pa kaj je v bistvu izvor njegove bolezni?«

M: »Ja, veste, gre za znano težavo otrok, rojenih s papeškim rezom.«

L: »S papeškim rezom?«

M: »Ne poznate? Podoben je carskemu, vendar je precej manjši in zareže se v obliki črke X.«

L: »Kako pa to povzroči težave?«

M: »Otrokom je v šoli nerodno, ko jih drugi otroci zafrkavajo, zato se zatekajo v svet domišljije, to pa se v adolescenci izrodi, tako da postanejo kleptomani. Le redki med njimi so v tem uspešni; večina je izredno nesposobnih, saj se po tatvini na begu skoraj brez izjeme zgrudijo in pričnejo halucinirati o zunajzemeljskih bitjih.«

L: »In temu je kriv papeški rez?«

M: »Nikakor! Temu je kriva nestrpna družba. Še bolj pa – po mojem mnenju – klepetave babice.«

Ob tej zanimivi teoriji se nam je utrnila misel. (misel smo odstranili, ker je vsebovala besedo 'pleostat', op.tisk.) Menimo, da lahko z vašo pomočjo, predrage bralke in spoštljivi bralci pomagamo Šáblonarju Hleborezu. Pišite nam, rišite nam! Najboljše pismo bomo prepisali na steno, najboljšo ilustracijo pa predali Državnemu tožilstvu. Skupaj bomo za vedno premagali zlobneže, ki jim za človekove pravice in svoboščine ni mar! Le s skupnimi močmi nam bo uspelo! Usoda človeštva je v naših in vaših rokah, zapomnite si to, sicer nam bo žal!

Lenko Nedelič

Zangršmulf ins bingurblam

Gangerštauf – Hablbrum – Kehlnauf ug bambl bi – Rangl ins bambl

Kekl hamza indu, geštranzl bamfla zpinzl. Čanga knefl uzbrluk? Neksa hebl bunker puf. Krempl azna vur ga pepla, ander zimpl kenin barbi. Mimim und us – ge frorn kem bes kanza hardi puj (abel niks kajn umbringerl – kup.sr.anja.) štambrle ganc kenjo rivis ind uplati viktnšvajn. Lerdi ge sten ge kinki špljoc, haba daba nudi bar Rajšg Amam kot ebe.

L: »Kingu bardi zangl?«

R: »Ningu. Rangli zmejl čin guanga dejl. Nanga pej šalomski frejl.«

L: »Angu zbinski ganga luli?«

R: »Minči binči sinki puli. Huli? Mjanski ana pinki flir tananski krem špandan skij.«

L: »Nengo?«

R: »Dengo! Bengo! Ralja findum Gambol Puddy!«

L: »Rezno lekn hju Puddy? Azderman gans kimp lufladski?«

R: »Knedl v urštl benga džanki. Regna rodli kambla fri, gas mas kara fen za tri!«

L: »Lara krof?«

R: »Krofilano vlijski pransk. Škij za prazni čned ni ma žem.«

L: »Hazno. Nek na ritsk Gib Onny.«

R: »Hazno, hazno, niks na Zvonny. Čemski dejl nam klampski fredo alkibra nad kremna šnitski.«

L: »Angu firi skanta vekši?«

R: »Labra dor cegan envem, arboli jago fin to zaro bijo hla če.«

L: »Ginki nambo spralovniški. Hepi trevl nah obala!«

R: »Ginki nengo, kam pa naj?«

Friski man drago, ra ta pa kar kol, kče dase. Serna, jel eni, vauk, lesij ca, zaj ci, ouv ca, kra. Va!

Ziben Mitgeš Prudlšajze