Odveden v daljne kraje

Ugrabljen na poti iz trgovine – Odpeljan v tujo deželo – Zlorabljen v medicinske namene – Zaznamovan za vso večnost

Nadaljujemo in zaključujemo napeto trilogijo na temo družbeno perečega vprašanja nedovoljenega odvzema prostosti in omejitev gibanja. O tem smo že pisali. Dvakrat!

Z našim tokratnim sogovornikom smo bili za intervju dogovorjeni že pred meseci, a se mu je žal vmes ponovno pripetila tista najbolj kruta od krutosti – ponovno je bil ugrabljen in odveden na kraj, kjer ga nismo mogli obiskati. Preprosto nismo mogli ugotoviti, kje, čeprav smo uporabili najboljše zveze in poznanstva.

»Zdaj se mi že zdi, da je nekdo nad mene poslal prekletstvo, saj sem bil ugrabljen že tolikokrat, da sem vmes že nehal šteti kolikokrat,« so odslej slavne besede našega pretresenega in razočaranega sogovornika.

 

Pogovor

Pred nekaj dnevi smo končno dobili priložnost, da z našo zadnjo žrtvijo res spregovorimo. Našega sogovornika smo obiskali kar v spremstvu varnostne službe, saj nismo želeli tvegati morebitnih zapletov, zlasti pa ne nove ugrabitve – ne njegove, ne naše in ne vaše, preljube bralke, prespoštovani bralci.

Sedli smo pod domačo lipo, oblečeni v bunde, saj je bil precej vetroven dan, na mizici kupica, v kupici tekoča voda, okoli nas do zob oboroženo spremstvo varnostnega podjetja Sequ-u-ryt.

Šáblonar Hleborez je spregovoril: »Največkrat se mi je zgodilo, da so me zgrabili, ko sem izstopal iz kakšne trgovine, pošte, mesarije, lekarne ali Centralne tehniške knjižnice. Tudi nazadnje sem ravno odnašal špecerijo iz svoje priljubljene samopostrežne, ko me neznana sila zgrabi najprej za rame, potem pa sproži paralizo celotnega telesa, da se sploh nisem mogel več premikati.«

Naš sogovornik se ob teh težkih prvih besedah zazre v daljavo. Nato se besedni dež pripovednika nadaljuje.

»Potem mi običajno zmanjka zavesti in nastopi nezavest, zbudim se pa šele, ko sem že tam.«

Lažnivci: »Tam, v daljni deželi?«

Šáblonar: »Da. Včasih ležim na operacijski mizi, včasih sedim v majhni sobici, čakajoč na poseg, čakajoč na to, da me neznana sila odnese v operacijsko dvorano. Včasih tudi ležim.«

L: »Operacijsko dvorano? Torej so na vas izvajali medicinske poskuse?«

Š: »Nazadnje me sploh niso več nič pregledovali in sondirali. Kar tako so me pustili, da se pacam v lastnem soku. Na koncu sem bil sicer spet zelo srečen, da so me izpustili, ampak malo jezen, ker se mi zdi, da me ugrabljajo le še zaradi lepšega. Naj me potem raje pustijo, da živim svoje življenje dalje, kot sem si ga zamislil.«

Šáblonar udari s pestjo po mizi, da se kupica kar zamaje.

L: »Ampak doslej so vas vedno trpinčili z medicinskimi poskusi?«

Š: »Prvič je sploh bila čisto druga zgodba. Takrat me je bilo res strah. Odpeljali so me izpred Centralne tehniške knjižnice. Ravno sem stopil ven s kupom knjig – študijske literature, ko me neznana sila položi na tla. Videl sem knjige, kako padajo po tleh, a nisem mogel več nič, saj me je sila položila na trebuh in me praktično prilepila na hladne tlakovce, nato sem padel v nezavest.«

Našega sogovornika vidno spreleti srh ob teh srce parajočih spominih.

Š: »Prebudil sem se v majhni sobi, obkrožen s stenami, ležal sem na postelji, ki je bila na tleh, zgoraj je bilo okno, a skozenj ni prihajala svetloba, temveč tema. Pomislil sem, da je zunaj noč, a sem kasneje opazil, da je res.«

L: »Nadaljujte, prosim.«

Šáblonar napravi velik požirek vode.

Š: »Potem so me peljali pred velikega poglavarja. Sedel je tam za veliko leseno mizo in govoril v meni neznanem jeziku. Mislim, da je govoril meni, a kaj morem, ko pa nisem razumel njihovega jezika. Še danes ga ne, pa sem bil tam že mnogokrat.«

Šáblonar s tresočo roko dvigne kozarec in s strahom v očeh napravi kratek požirek, nato nadaljuje.

»Ko je zaključil pridigo – vsaj zvenela je tako in to sem razbral iz njegovih kretenj, so me peljali v neko temačno sobo, nato pa so me prepeljali v veliko in razsvetljeno operacijsko dvorano, kjer so me položili na mizo, potem pa so me obstopili možje v belem z maskami in pričeli z… operacijo. Velika luč na stropu je bila zadnja stvar, ki se jo spomnim.«

Podobne stvari so se našemu sogovorniku nato zgodile še mnogokrat – kot sam pravi, je vmes celo prenehal šteti, kolikokrat.

 

Izvor skrivnosti

Poskusili smo se pozanimati o Šáblonarjevem ozadju in to nam je v celoti uspelo. Kot falirani osnovnošolec se je pri osmih letih prvič zaposlil kot specialist za plastelin pri znanem proizvajalcu slaščic. Hitro se je učil in napredoval v vodjo stikala za izklapljanje stroja za embaliranje napolitank v nujnih primerih. Kot član vodstva je pridobil možnost dodatnega plačanega izobraževanja na Pariški univerzi Louzre, kar je gladko zavrnil in raje postal tehnološki višek. Novi položaj mu je tako omogočil nekaj, česar mu tudi dodatno izobraževanje ne bi moglo – postal je delničar največje družbe v javni lasti, ki je ena redkih, ki dividende izplačujejo mesečno, vendar hkrati zahteva, da delničarji kar se da hitro izstopijo in si poiščejo drug vir prihodkov. Tako je tudi naš tokratni sogovornik pri štirinajstih letih izkusil vonj, otip in okus poslednje dividende ter praktično takoj zatem postal zidar. Žal ta, nova in up vzbujajoča kariera ni trajala dolgo, saj je Šáblonar žal trpel zaradi posledic prepogostih angin v rani mladosti; ni mogel uporabljati lestve, niti delati stoječ na stolu. Za zidarje do višine enega metra pa pri Nas takrat, v času neverjetne popularnosti stolpnic s tudi do petimi nadstropji, ni bilo dovolj dela, da bi preživljali sebe, žene in otrok. V času krize sladkorne pene v Sorbetski zvezi je Šáblonar služboval kot laični nadškof v Liftenschweinu, manj znani komunistični republiki na jugu Rta dobre Nade. Spričo pretiranih kontradikcij v uku, ki bi ga naj nudilo Sladko pismo, je laični oče Hleborez dokončno obupal nad človeštvom in za tri mesece postal srednje velika krpa lišajev na sončni strani Ravne gore.

Za časa druge velike bitke za poenostavitev nekaterih polinomov se je Šáblonar z velikim pompom vrnil med nas in prevzel krmilo na prvi svobodni prekooceanski plavajoči oftalmološki ordinaciji, odkar so bolezni srca in ožilja postale razlog za opuščanje kajenja, pretiranega pitja, vzgajanja sobnih kopriv, krčenja perila in podobnih za družbo škodljivih finančnih storitev. Takrat je Šáblonar prvič pripeljal dogodke na točko brez vrnitve, čemur bi se lahko skoraj brez truda izognil, če bi krmilo po uporabi vrnil lastnikom ordinacije, tako pa je skoraj nemudoma postal vsesplošna tarča posmeha. Kasneje je – v napadu neverjetne instipacije – iz krmila izdelal čudovit lestenec, primeren za manjše diskoteke, ter ga na posebni ceremoniji v tipičnem računovodskem slogu krstil za svojega prvega nezakonskega sina. Takoj zatem ga je obredno razdedinil.

V spomin na brodolomce prve svobodne prekooceanske plavajoče oftalmološke ordinacije brez krmila je takrat ponovno katoliška republika Liftenschwein razglasila državni praznik, katerega še dandanašnji spremljajo vojaške parade, vzklikanje parol in pečen kostanj. Ne smemo pa pozabiti na Maše na prostem. Nikakor ne smemo dovoliti, da se v teh hladnih nočeh prehladijo, zato jim nesimo vsaj kakšno termovko čaja z rumom.

Kako je Šáblonar postal tat, goljuf in ropar, ne vemo, izvedeli pa smo, da je bil pogost gost v gostinskem obratu Pripor. Tam se je – po pričevanju prič – enkrat kar nenadoma zgrudil, tako da so ga morali odpeljati v bolnišnico. V Splošni bolnišnici Radost so specialisti za brskanje po telesnih odprtinah respiratornega sistema odkrili na Šáblonarjevih možganih temen madež, ki je po obliki spominjal na dva zajčka v kompromitirajočem položaju. Kako sta dva kunca prispela v Šáblonarjeve možgane, bo, kot kaže, za vedno ostala skrivnost, saj sama o tem nikoli nista želela govoriti. Frikasé je bil pa menda več kot odličen, je pa operativni poseg, s katerim so kosmatinca rešili iz opustošene in temačne ječe, na Šáblonarju pustil trajno.

Prvemu sojenju in sodbi so sledila nova sojenja in nove sodbe. Vmes so bile tudi obtožnice, obtožbe in odmori za kavo, vse to pa je šlo mimo Šáblonarja kot premice v ravnini osamljenih likov. Daljna dežela je za nekatere že njihova lastna glava.

Š: »Pravijo, da je daljna dežela za nekatere že njihova lastna glava.«

L: »Pa se vi s tem strinjate?«

Š: »Kdo?«

 

Pot, ki vodi v svobodo

V Splošni bolnišnici Radost smo poiskali zdravnika, ki se je največ ukvarjal z našim sogovornikom. Mirko Zanzibar, dr.brsk.tel.odp.res.sis.spec. je bil zelo prijazen, da nas je sprejel, vendar nas je precej zmotilo njegovo neprestano vrtanje po nosu, zato smo se raje dogovorili za telefonski pogovor. Poklicali smo ga kar iz čakalnice pred ordinacijo.

L: »Dovolite, da vas vprašamo kar naravnost: ali na podlagi svojega strokovnega znanja in dolgoletnih izkušenj menite, da za gospoda Hleboreza obstaja sploh najmanjša možnost izboljšanja stanja in – če dovolite – možnost popolne ozdravitve?«

M: »Obstaja, seveda obstaja. Zdravljenje niti ne bi bilo pretirano zapleteno. V bistvu bi ga lahko pričeli zdraviti že pred časom, a je bil on sam največja ovira. Kar naprej je bil odsoten.«

L: »Pa kaj je v bistvu izvor njegove bolezni?«

M: »Ja, veste, gre za znano težavo otrok, rojenih s papeškim rezom.«

L: »S papeškim rezom?«

M: »Ne poznate? Podoben je carskemu, vendar je precej manjši in zareže se v obliki črke X.«

L: »Kako pa to povzroči težave?«

M: »Otrokom je v šoli nerodno, ko jih drugi otroci zafrkavajo, zato se zatekajo v svet domišljije, to pa se v adolescenci izrodi, tako da postanejo kleptomani. Le redki med njimi so v tem uspešni; večina je izredno nesposobnih, saj se po tatvini na begu skoraj brez izjeme zgrudijo in pričnejo halucinirati o zunajzemeljskih bitjih.«

L: »In temu je kriv papeški rez?«

M: »Nikakor! Temu je kriva nestrpna družba. Še bolj pa – po mojem mnenju – klepetave babice.«

Ob tej zanimivi teoriji se nam je utrnila misel. (misel smo odstranili, ker je vsebovala besedo 'pleostat', op.tisk.) Menimo, da lahko z vašo pomočjo, predrage bralke in spoštljivi bralci pomagamo Šáblonarju Hleborezu. Pišite nam, rišite nam! Najboljše pismo bomo prepisali na steno, najboljšo ilustracijo pa predali Državnemu tožilstvu. Skupaj bomo za vedno premagali zlobneže, ki jim za človekove pravice in svoboščine ni mar! Le s skupnimi močmi nam bo uspelo! Usoda človeštva je v naših in vaših rokah, zapomnite si to, sicer nam bo žal!

Lenko Nedelič