Nazadnje je res počilo

…in s seboj odneslo vse, kar smo poskušali ohraniti

Simona je imela rada nežne sobne rastline. Vedno je bila strogo prepričana, da imajo nežne sobne rastline rade tudi njo. Šele mnogo kasneje, ko je rezervne ključe vhodnih vrat zamenjalo že mnogo sostanovalcev in sostanovalk, je postalo nekoliko bolj očitno, da stvari niso tako enostavne, kot je bilo videti na začetku.

Zoki je bil prvi; pravzaprav je on naročil (in plačal) izdelavo prvega duplikata ključev Simoninega trisobnega stanovanja v bolj zelenem delu mesta. Absolvent organske kemije, ljubitelj dobre kuhe in eden najhitrejših šprinterjev, ko je nastopil čas pomivanja posode, je bil v prostem času izvrsten kitarist. Simona je hitro opazila njegov dar.

»V tej škatli imaš kitaro ali pasje truplo?« ga je v šali večkrat vprašala. »Hecam se, pomiri se,« je nadaljevala. Prvič je morala kar pohiteti s pomirjujočo razlago, saj se je Zokiju ob vprašanju kar zaletelo.

Ob večerih, ko sta pojedla, ko je Simona pomila posodo in se je Zoki vrnil s svojega teka, sta rada posedela ob kaminu. Tam je Zoki pogosto kaj zaigral na kitaro. Simona ni dala dosti na trubadurstvo in serenade; še vsa sreča, saj je Zoki navadno komaj našel občinstvo za svojo glasbo.

Med njima se je skozi preigravanje Killed by Death in podobnih prijetnih melodij razvilo globoko prijateljstvo, takšno, ki je med moškim in žensko prava redkost. Nato je Zoki preselil svoje stvari v javna skladišča in vrnil ključe, saj se je moral udeležiti prestajanja svoje zaporne kazni. Kljub mnogim sposobnostim in zanimanjem je bil izredno neuspešen bančni ropar. Na precejšnje Simonino razočaranje je ostal dolžan eno najemnino.

Vislána je v Simonino stanovanje pripotovala iz daljne dežele. V Litvi je sicer doktorirala iz psihologije, primerjalne književnosti in sociologije kulture, a dela tam nikakor ni mogla najti, zato je emigrirala v Slovenijo – s trebuhom za kruhom – in doživela novo razočaranje. Tudi pri nas nihče ni potreboval še ene psihologinje, primerjalne književnice, niti sociologinje.

Simona je Visláno zelo prijazno sprejela, skupaj sta mnoge popoldneve in večere, pogosto tudi večji del noči preživeli (prebedeli) ob avtokarti in zemljevidu našega slavnega mesta, ko se je Vislana pripravljala na delovno mesto taksistke. Seveda je na koncu pridobila licenco in menda še danes odlično opravlja svoje delo, čeprav jo je šolski sistem nekdanjih socialističnih držav povsem zavedel z bleščečimi imeni, (skoraj) brezplačnim šolstvom in odličnimi akademiki (žal vsi med slednjimi že več stoletij zasedajo edina predvidena delovna mesta).

Vislana je z dela vedno prinesla mnogo zanimivih in včasih komaj verjetnih zgodbic, ki so se pripetile njenim strankam, včasih pa celo njej sami. S Simono sta se zabavali, kot se v kakšnem drugem okolju gotovo ne bi, dosti sta se smejali, včasih v razočaranju skupaj potočili kakšno solzo, a večino časa sta uživali v medsebojni družbi. Vislana je prinesla razburjenje, Simona pristno domačo kuho – kombinacija ne bi mogla biti boljša.

Vislana je zahvaljujoč svojemu novemu poklicu kmalu zaslužila dovolj za popolno osamosvojitev. Še več – v nekaj mesecih je ustanovila lastno prevozno podjetje in celo avto šolo. Te dni menda ravno gradi tretjo vilo na ogromni parceli v s soncem obsijanih hribčkih nad Izolo. Izobrazba ji je nedvomno odprla nebeška vrata.

Uroš ni imel te sreče. Kmalu po tistem, ko je v Simoninem stanovanju nadomestil Visláno, si je na smučanju zlomil nogo. Cela zadeva ne bi bila tako huda, če si ne bi nesrečne noge polomil na znanem (in bolj kot to – bogatem) odvetniku. Takrat je bil Uroš prvič vesel, da nima premoženja, ki bi mu ga lahko zaplenili. Simona je bila sprva v dvomih, ali naj pod streho vzame najemnika, ki bo morda imel resne težave s plačevanjem najemnine in vsaj začasno sploh ne bo mogel prispevati k plačilu stroškov. Zgodba je zvenela nekam znano.

Kljub temu si je rekla: »Kdor tvega, zmaga!« in ga vzela k sebi. In res – v nekaj dneh, ne tednih, mesecih ali letih – dneh! – je bila tožba pred sodiščem zavržena. Znani (in bogati) odvetnik je v komaj verjetni nezgodi med lovom na smučeh po nesreči kruto in tragično izgubil življenje. Dolgo časa se je govorilo, da je Zoki z obrestmi odplačal svoj dolg do Simone, a to so bile le govorice.

Uroš je bil šaljivec. Skoraj vsak dan je Simoni pripravil kakšno zabavno presenečenje. En večer je njeno spalnico napolnil z baloni, kako jutro se je Simona prebudila v cvetličnem vrtu, najmanj dvakrat je postavil televizor na glavo. Slednje je celo pomagalo, da so nekatere oddaje domačih televizijskih postaj dajale vtis smiselnosti in organiziranosti.

Tik pred svojim odhodom »na lepše«, kot se je takrat zabavno izrazil, je Simonino spalnico napolnil z udeleženci tekmovanja slovanskih moških oktetov. To je bilo smeha!

Nato je poravnal svoje dospele obveznosti, vrnil ključe in se odselil na Antarktiko, kjer še danes poučuje etiko in moralo na Fakulteti za cesarske pingvine. V resničnost te zadnje govorice Simona nikoli ni bila povsem prepričana, je pa bila z njo povsem zadovoljna.

Za Urošem se je v Simoninem stanovanju zvrstila vrsta raznovrstnih najemnikov in najemnic. Med njimi nima smisla omeniti niti enega.

Za njimi – oh, za njimi! Za njimi se je Simoni pridružil dr. Janez. Doktor! Janez! Ko sta razčistila, kateri del imena je zakonsko določen znanstveni naziv, je dobri doktor v Simonino življenje pripeljal mnogo visoko intelektualnih debat. K tem ju je večinoma privedla kakšna povsem naravna in vsakdanja okoliščina; enkrat je bila pregorela žarnica, drugič komar, tretjič vrtne mravlje, ki so kot velika miniaturna sladkosnedna vojska plezale po stranici omare, v kateri sta shranjevala piškote, četrtič in petič so bile cene naftnih derivatov, šestič smrt velikega filozofa, sedmič smrt majhnega. Praktično ni bilo naravne in vsakdanje okoliščine, ki ju ne bi privedla do visoko intelektualnih pogovorov, a kljub temu nista zamenjala žarnice, pregnala komarja, ustavila mravelj, kupovala naftnih derivatov, niti se nista udeležila pogreba velikih ali majhnih filozofov.

Nazadnje sta ugotovila, da so mravlje povsod. V temi sta se komaj še lahko spopadala z njimi. Komar jima je vsako noč neusmiljeno pil kri. Težave s kurjavo so postale hujše in hujše, ko je v vsej državi zmanjkalo naftnih derivatov. Nazadnje sta po pošti prejela nesramno pismo Mednarodne organizacije ljubiteljev velikih filozofov in obsceni telegram Društva prijateljev majhnih in drobnih filozofov.

Pred krutim svetom sta se zatekla na Simonino klubsko mizico. Ko sta tako stala na stekleni plošči klubske mizice ekskluzivnega italijanskega proizvajalca, je Simono prešinila strašna misel – žal prepozno, saj je v istem trenutku steklo res počilo. In s seboj odneslo vse, kar smo poskušali ohraniti za naslednjo napeto epizodo.

Nadebudni mladi avtor