RSS Feed Link
 
 
 
 
 

Sveže

 
 
To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?
si.blogs
SlovenskiBlogi
Blogorola
 
 

Ne pozabi me Večna povezava.

Dragi dnevnik,

Že dolgo se ti nisem posvetila. Hudo. Žal mi je in upam, da mi lahko odpustiš.

Zadnje dni sem bila hudo zaposlena z raznimi dodatnimi stvarmi, ki so se mi zgodile. Ja, kar zgodile so se mi. Hudo! Recimo predvčerajšnjim se zjutraj zbudim in kaj zagledam? Odejo! Hudo! In potem vstanem in kaj zagledam? Copate! Krneki!

Dvakrat sem pogledala, pa ne, ker bi me presenetilo. Kje pa! Ampak bila sta dva! Dva copatka z mačjimi obrazi! Pravi par ali nekaj takega. Krneki. Potem sem v kuhinji našla kozarce od prejšnjega večera. Bili so stekleni in to me je spomnilo na jedrske poskuse. In na njega. Kako je bil sladek. Ves večer sva se noro zabavala. Škoda, da ga je tako zgodaj zmanjkalo. Aha! Spomni me, da grem po nov kozarec. Misliš, da med redi?

Ko sem pomivala posodo, sem opazila, kako se voda zanimivo giblje. Mislim – teče. En japonski pesnik bi rekel, da se premika kot sandokan. Mislim, da naš šolski sistem ne učinkuje. Preveč je površnosti. Zakaj nismo več obravnavali japonsko umetnost? Še zdaj ne vem dobro, kakšna je razlika med sandokani in marcipani, pa sem imela matematiko na maturi! Take stvari me razočarajo. In potem moram nujno na svež zrak.

Na deponiji sem se sprostila. Bilo je tako mirno, kar spokojno, bi rekla. Le oddaljen zvok buldožerjev in potem noro hupanje kot na poroki. Sem se smejala in smejala. Potem so me vrgli ven. Iz deponije! Krneki! Kdo mi bo to verjel. Je tisti orjak (mišičnjak – Herkoleks) rekel, da nimam tam kaj iskat. Ha! Kot da ne ve, kje sem sploh bila! Tam sem že marsikaj našla. Me vedno veseli, ko dam potem na Bolho ali pa Ibej. Vse pokupijo. Hudoooo. Včasih še sama kaj kupim. Zadnjič sem tri dni licitirala zadnji skupni CD, ki ga je posnel Ramafcoti. Potem me je pa Bojana prepričala, naj odneham, ker njihova glasba ni več za poslušat, odkar on ni več skupaj.

Kotno brusilko še imam. Sem jo štirikrat nazaj poslala, ker ni imela niti enega kota – ne bojo oni mene okrog prinašali. Krneki! Ampak me je potem očka prepričal, da se samo reče kotna. Da sploh nima kotov! Hudo! In potem mi je bilo nerodno in skoraj ves dan nisem šla nazaj na Ibej.

Joj, zdaj pa nekaj zvoni. Grem gledat! Če me dolgo ne bo nazaj, shrani tale dokument, da ne


Večna povezava.   Objavljeno



 
 
 
 

Specialnetete

 
 
Valid XHTML 1.0 Transitional Valid CSS! [Valid Atom 1.0] © 1994-2008 Matija Lah & Tilen Ivič & Benjamin Lesjak Opozorilo