RSS Feed Link
 
 
 
 
 

Sveže

 
 
To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?
si.blogs
SlovenskiBlogi
Blogorola
 
 

Ko sem bil jaz mlad… Večna povezava.

Spoznajte resnični svet skozi oči resničnega izkušenega občana – Imel sem oseminsedemdeset bratov in sester – Stanovali smo v tesnem zaboju za sadje – Delali smo od zore do mraka in od mraka do zore – En kos kruha smo imeli za zajtrk, kosilo in večerjo – Stari sralec piše

Ko sem bil še golobradi mladenič z Gorenjskega, sem bil najsrečnejši v svojem življenju, čeprav nisem imel vseh teh stvari, ki jih ima današnja mladina, ki zato nima nobenega spoštovanja do nikogar in do ničesar več. Kljub temu, da je bilo moje otroštvo najtežje na svetu, se rad spominjam tistih srečnih dni, za katere vem, da se nikdar več ne vrnejo, ne pa tako kot današnja mladina, ki le stremi za tem, da bi čim prej pozabila na vse in vsakogar!

Ko sem bil star pet let, se prvič spomnim svojega rojstnega dne. Takrat še nismo poznali daril in praznovanja. Rojstnega dneva se predvsem spominjam po tem, da so me oče s šibo po riti in me nato vrgli skozi okno. Bil sem najmlajši izmed otrok in zato mi je bilo najtežje. Nositi sem moral obleko, ki jo je pred menoj nosilo mojih petdeset bratov in petdeset sester. Lahko si predstavljate, da so bile obleke, ko sem jih dobil jaz, precej izrabljene. Popolnoma so bile iz mode, a na srečo takrat niti vedeli nismo za modo. Moje hlače so bile tako tanke, da se je skoznje videla moja cela zadnja plat, ampak me ni bilo nič sram, ker sem vseeno imel vsaj nekaj za obleči. Stanovali smo v mnogo pretesnem zaboju za jabolka, kjer je zaradi rež v stenah bil stalno neznosen prepih. Ampak smo tudi to zdržali. Takrat nismo bili takšne reve, ki še pozimi zapirajo okna in spijo pod odejami. Odej sploh nismo poznali. Bili smo vzdržljivi kot konji, močni kot medvedi in pogumni kot levi, čeprav levov takrat sploh nismo poznali, ker levi takrat še niso živeli na Gorenjskem.

Nekega dne, se spomnim, nas je obiskal krošmar, ki je prodajal vse mogoče stvari: od obleke do suhega sadja, vse do šolskih potrebščin in okrasnih letev za tjuning. Jasno – takrat nismo poznali tjuninga. Še tjulnjev ne! Torej, takrat sem dobil svoj prvi svinčnik. Bil je komaj za mezinec dolg in črn kot oglje. Uporabljal sem ga vse do dne, ko sem že dobil delo in sem si lahko kupil novega. Šolo sem obiskoval tri leta in se izredno hitro učil. Moj učitelj mi je celo dejal, da bo nekoč še nekaj iz mene. Seveda sem bil odličen učenec vsa štiri leta v vseh predmetih, čeprav takrat še nismo poznali vseh teh stvari, ki jih dandanes učijo v šolah: črke, številke, lahko algebro. Smo pa bili veliko bolj pridni in smo se hitreje učili, zlasti jaz. Takrat še nismo poznali računalnikov, vse smo računali na pamet ali pa na prste, če smo jih sploh imeli, ker to so bili težki časi.

Seštevali smo in odštevali, množili in delili in nekateri vladali. Imeli smo tudi lepopis, pri katerem sem vseh pet let dobival pohvale od učitelja, ne pa tako, kakor to počnejo sedaj, ko otroci vsi kracajo, kot da bi se kura okužila s steklino, stopila v črnilo in nato vsa slinasta odkrevsala čez papir. Takrat papir sploh ni prenesel vsega tega, kar prenese dandanašnji, zato ni bilo Lažnivcev. Takrat sploh nismo znali lagati. Pisali pa smo celo brez črnila. Ko nam je zmanjkalo črnila, nam je učitelj naročil, naj nalovimo nekaj črnih polžev lazarjev, da smo jih potem v šoli sprešali in iz njih dobili črnilo. Bilo je grozno, ampak smo vse prenesli, ker smo bili močni in smo imeli véro. Dandanašnji je vse drugače, ko imamo pelikane. Je veliko lažje. Ko sem bi jaz mlad, je bilo življenje veliko težje.

Pogosto nismo imeli nič za pod zob. Takrat smo si lakoto krajšali s petjem in pripovedovanjem pravljic. Če smo že imeli kaj hrane, je bil to le kakšen košček suhega, trdega kruha, ker mati nikoli niso imeli dovolj moke za cel hlebec. Vseh osemdeset z očetom vred si nas je moralo razdeliti en sam kos kruha in to za zajtrk, kosilo in večerjo. Ob praznikih smo jedli tudi meso. Oče so šli na lov in vedno prinesli nazaj vsaj kakšnega polha ali pomrznjeno veverico. Ker oče niso imeli smodnika in krogel, so moral žival zadeti že s prvim metom puške in jo nato ubiti z golimi rokami, sicer se je lov zavlekel, saj je bila goščava veliko bolj gosta, ne pa tako kot danes, ko so Avstrijci pokupili že pol Slovenskega lesa.

Tisto so bili strašni časi. Za Miklavževo nas ni obiskal Miklavž, ampak le parkeljni, ki so nas natepli s šibo. Božička nismo poznali, o Božiču so nas oče namahali s palico, da smo si praznike bolje zapomnili. Novega leta nismo praznovali, ker so bili oče utrujeni od prejšnjih dveh priložnosti. Ker vode nismo imeli, smo se umivali samo vsake pet let. Tega se še tako živo spominjam, ker so me mati umili za moj peti rojstni dan s čašo ledeno mrzle vode in s sirkovo metlico. Mila nisem videl tako rekoč do včeraj. Ko sem jaz bil mlad, so bili to res hudi časi.

Nismo imeli ne televizije, ne radia, niti knjig, kaj šele mobilnih tulipanov, zato smo si čas krajšali tako, da so nas, mlajše, tepli starejši bratje in sestre. Jaz sem bil najmlajši in lahko si predstavljate, da nisem imel koga tepsti, ker sem bil najšibkejši in najmanjši in so me tepli vsi, ker – to so bili hudi časi.

Zdaj sem že star in betežen in od vsega hudega, kar se mi je pripetilo v življenju, me že malo zapušča razum, a še vedno imam od časa do časa tu in tam kakšen svetel trenutek. To ni eden od njih.

Alta Knabe Alta Knabe (biografija)


Večna povezava.   Objavljeno



 
 
 
 

Specialnetete

 
 
Valid XHTML 1.0 Transitional Valid CSS! [Valid Atom 1.0] © 1994-2008 Matija Lah & Tilen Ivič & Benjamin Lesjak Opozorilo