Razplet katastrofe v Malem mistu

Prepotili smo se do 3. dela članka – Naša Glu ostaja pretresena, a trdno prepričana, da sme nadaljevati terapijo z Glonoinom – Lenko pripravlja goveji kolaž

Brez obotavljanja preberite prejšnji del, če ga še niste, saj bo na koncu KVIZ!

 

»Moja žena se je z vami pogovarjala mimo mene…«

»…in tako njenih besed ne morem spoznati za resnične, ker glede tega, kar vam je povedala, ne morem dati objektivnega komentarja. Jaz namreč nisem dovolj osveščen o tem, kaj vam je v pogovoru povedala, torej ne morem njenih besed ne potrditi, ne zanikati, niti vam ne morem ponuditi pijače, ker je vzela ključe od biféja.«

Prav imate, gospod Pesko Lom, vaša žena je res govorila mimo vas. Si lahko predstavljate, kako bi naš pogovor potekal, če bi se pogovarjali skozi vas, ali kako bi bilo, če bi govorila čez vas ali pod vami. Povem vam, spoštljivi gospod, bilo bi grozno. Tako je bil pogovor mimo vas edina rešitev. Kar se pa tiče vaše uniformiranosti o tem, kaj počne vaša žena, in s tem problem vaše odjektivnosti in zmožnosti za komandiranje njenih besed, pa naj vam povemo, da se o tem ne želimo pogovarjati, ker ta srajca ne sodi k tem hlačam. Nočemo biti žaljivi, a Resnica mora priti na dan.

Tretji (skrivnostni?) krajan Ravnega peska je njuna udomačena sramna uš Pika. O njej krožijo mnoge govorice. Nekatere med njimi sežejo tudi v zelo visoke družabne kroge v mnogih državah Sveta. Pravijo, da je bila v kočljivih položajih že s premnogimi bolj ali manj pomembnimi danes nekulturnimi delavci, ko so ti še bili vsaj za trohico kulturni. Tudi njena sedanja lastnika in skrbnika, tako rekoč krušna starša, sta se z njo prvič srečala v postelji.

 

»Nekaj me je pikalo okoli riti, pogledal sem, kaj za vraga to je, in najprej nisem nič videl.«

»V vsej tisti naglici in nevednosti, kaj se dogaja z menoj sem najprej pomislil na to, da sem se kolesarskega maratona udeležil na napol udomačenem ježu. Odhitel sem v kopalnico, da bi se pod lučjo natančneje pregledal in poskušal ježka osvoboditi. Nekako sem se zvil na tleh kopalnice, da sem videl skeleče mesto v vsej svoji razsežnosti. Takoj sem ugotovil, kaj mi povzroča takšne težave, da mi stojijo lasje pokonci. In imel sem kaj videti! Prav na sredini bolečega področja je vame zijala široka, temna odprtina in na njenem ustju sem opazil majhno bitjece, ki je s svojimi majhnimi gledalo naravnost v moje presenečene oči, ki do takrat še niso videle česa tako frapirajočega, kot je majhna in zvedava živalca z inteligenco bolhe in prefinjenostjo amebe. Hotel sem jo že zmečkati med prsti, pa me je tako milo gledala, da sem jo raje vzel na dlan in jo tekel pokazat Dajmimiri. Tudi njej…«

»Da, tudi meni je ta majhna ljubica takoj pri rasla k srcu,« gospoda Loma prekine njegova gospa. »Tako srčkana in živahna je bila na njegovi roki. Kar obdržala sva jo.«

»In ker me je s pikanjem opozorila nase, sva jo poimenovala Pika,« zaključi gospod Lom.

Zgornji Ravni pesek ob Bistrem potoku je prav gotovo eden bolj nenavadnih krajev v Domovini in to pravimo tudi mi, ki smo sicer vajeni vseh vrst posebnosti v vseh možnih in nemožnih oblikah, vseh velikosti, barv in modelov. Saj veste, ne? Norost vsaj dveh Ravnopeščanov pa je takisto najboljši dokaz za to, da jim nismo dolžni nikakršnega opravičila, ne glede na to, da smo ustanovitelja kraja iz Kjepa Vetrpiha preimenovali v Tomija Đerija, letnico ustanovitve pa zgrešili za 131 let.

Ah, porečete, kaj pa je to spletnemu mestu s slovesom lovca, ribiča in piar-ovce. Če smo popolnoma iskreni, prav nič, ravno to pa je tudi vse. Naše mnenje o vsem, kar smo o Ravnem pesku spoznali v tej raziskavi in med prepiranjem glede naših in njihovih napak, je konec koncev, a ne nazadnje le to, da sta zakonca Lom navadni ušivi opici.

Aja, da ne pozabim na kviz:

Kateri vlak ima zamudo?

Krohotanje vešč iz zasede.

Kalna voda izganja zapeko.

Konec veselja Irenine zadnjice.

Kositrni vojaki interpretirajo znake.

Kilave vlačuge izvajajo zaroto.

Krepka veverica izdeluje zavihke.

Krotkega vola igraje zakoljem.

Karantena v igvanodonovi zibelki.

Sedmerec Brez Vratarja

Vrhunec katastrofe v Malem mistu

Kaj je našo Glu tako razburilo, da je tu že 2. del članka?

Da boste zgodbo lažje ali pa celo težje razumeli, vam Minister za kajenje priporoča vpogled v prvi del. Glu medtem počasi okreva od srčnih naporov, jaz sem pa vesel, da jo smem nadomeščati. Pravzaprav nisem, a o tem kdaj drugič.

 

»Bla, bla, blabla, blablabla, bla, bla... « nadaljujejo neumorjeni krajani Malega mista

Mi pa jih sploh več ne šmirglamo. Predsednik Krajevne skupnosti spoštljivi gospod Pesko Lom razume našo stisko: »Vem, da ste Lažnivci zelo zavzeti, zelo prizadeti in da ste poleg tega tudi v hudi časovni stiski, tako da niste v stanju sproti preverjati podatkov in jih popravljati, kot to delajo v medijih, kjer imajo zaposlene.«

Tudi mi razumemo gospoda Loma in mu sporočamo naslednje: »Vemo, da ste v svoji fanatičnosti zelo dovzetni, zelo prizadevni in da ste poleg tega tudi v hudi duševni stiski in da niste v stanju neprestano hoditi na preglede k psihiatru, ki bi utegnil vaša obolenja sproti popravljati, kot to delajo v ustanovah, kjer imajo zaposlene.«

Žal nam je, da moramo biti tako grobi z ubogim gospodom Lomom, ki je navsezadnje le glasnik svojega ljudstva. Zato je tu še sporočilo vsemu širnemu ljudstvu Zgornjega Ravnega Peska ob Bistrem potoku (vsem trem!): »Bingo, bango, z malo štango!«

Kaj porečete na to? Dajmimira Inpira Lomova, žena spoštljivega gospoda predsednika krajevne skupnosti poreče tole: »Ne skrbi me več ekonomska politika afriških republik, ker niti ne vem, kje stanuje, niti tega v kateri trgovini nakupuje ambrušide. Pravzaprav ne vem niti tega, kje stanujem jaz, niti kje jaz nakupujem zemeljske oreščiče, ker sem preprosto fascinirana nad vsemi temi vrhunskimi filmi o pralnih sredstvih.«

Poskusili smo gospo Lomovo pripraviti tudi do tega, da bi malo razširila to svojo, kot naprstnik liliputanske mravlje globoko misel. Če smo popolnoma iskreni, nam je to uspelo. Vendar šele, ko smo ji v kletko natresli pol vrečke arašidov, pol vrečke lešnikov in pol vrečke Silprilanila.

Dajmimira: »Kako belo!!! Kako barvasto!!! Kako zaslepljujoče!!! Sama sicer nisem tako pametna, kot recimo hidrant, ali raje: prazen hidrant, toda kljub temu vem, da se akviziterstvo v velemestih splača le, če imaš zagotovljeno strokovno kirurško spremstvo od vrat do vrat, ker to, kar se zadnje čase dogaja po naših blokih, ni več nikomur podobno. Vse prodajalce na dom in celo jehovce nekateri stanovalci reci, piši in beri kar skozi okno pomečejo ali pa jih ozmerjajo z maškarami in jih pretepejo s pustnimi krofi ali pa jih obrijejo po glavah in jim zažgejo osebne avtobuse ali pa jim razstavijo bicikle na prafaktorje. Tako so zadnjič nekega prodajalca priročnikov za ureditev vrtov dobesedno posejali na travniku za hišo. Res je, da so ga ustrezno zalivali in okopavali vso sezono in ga pokosili za vse štiri košnje, ampak to vseeno ni način komunikalizacije z navadnimi, nič hudega mislečimi akviziterji, ki resnično nočejo nič več kot le prodati nekaj neuporabnih knjig ali sumljivih gospodinjskih pripomočkov v največjem možnem številu kosov. Nič več in nič manj.«

Lažnivci: »Zanimiva elaboracija.«

D: »Seveda, a to še ni vse. Podobni problemi so tudi s svežimi dateljni. Teh ni in ni mogoče dobiti v nobeni trgovini; niti v najbolje založenih veleblagovnicah, kar ni res, je pa res res. Če slučajno kdo misli drugače, pa naj se pripravi, da ga bom tožila, kot še nisem tožila nikogar do sedaj, pri bogu, da je tako.«

L: »Hvala, za to popolno dezertacijo s področja resnega idiotizma in depresivnega tremensa.«

D: »Jaz pa že nisem debrecinka. Samo ta cel svet je tako beden, tako črn, tako svetlo roza. Včasih ne vem, kaj bi s sabo. Naj jočem, naj se smehljam in v sebi zatrem to razočaranost nad sodobnim svetom, naj vso to žalost kopičim v sebi in nikomur ne pokažem svoje resnične prizadetosti? Res sem v strašni stiski in ne vidim izhoda… Oh, glejte no! Izhod!«

Naslednjič vam bomo zaupali.

Lenko Nedelič

Katastrofa v Malem mistu

Kako sploh lahko kršitve katastrske tajnosti nimajo zveze z nečim drugim – Kdo naj sploh še verjame, kaj je res, kaj ni res in kaj je milost božja?

Užaljeni bralci tožijo novinarja Lažnivcev, mojega domnevnega kolega, zaradi obrekovanja, klevete in neavtorizirane antipropagande: »Zahtevamo, da novinar Piso Bejžgasrat v nedeljo, 27. aqrila, ob 14. uri in 16 minut v Domu krajanov v Zgornjem Ravnem pesku ob Bistrem potoku pred dvanajstimi naključno izbranimi apostoli stori izredni obredni samomor s samoamputacijo levega kolka.«

Po besedah predsednika krajevne skupnosti Zgornji Ravni pesek ob Bistrem potoku je omenjeni novinar o kraju, na katerega so vsi krajani očitno izredno navezani, izjavil precej reči, ki naj ne bi bile resnične. Ravnopeščane pa je najbolj zmotilo, da kolega Bejžgasrat v članku o Ravnem pesku ob Bistrem potoku, ki smo ga objavili – uh, dolgo nazaj – ni dovolj natančno navedel datuma ustanovitve Ravnega peska in da je napačno navedel ime in priimek soustanovitelja Peska. Kako sem jezna!

 

»Mi hočemo kri!« lajajo Ravnopeščani

A karavana je že crknila. Res so mi na predstavništvu Svetlo roza križa v Bistrem potoku povedali, da v Ravnem pesku že od leta gospodovega 1873 ni bilo organizirane krvodajalske akcije, ki bi imela za rezultat pridobitev prepotrebne krvi, temveč je šlo večinoma (ali vedno, kot temu rečejo poklicani) za slabo organizirane vaške pretepe in klanje na črno, pri takšnem početju pa ne gre pričakovati, da bo sodelovanje na akciji potekalo v smislu, ki ga ta nosi že več tisoč let: humanitarno in v zdravem delovnem vzdušju.

S krvodajalnih akcij so krajane običajno vse polomljene in poklane vozili in nosili v bližnji Bistri potok, kjer so jih bili veterinarji tamkajšnje mesnice primorani zdraviti in jim organizirati prenočišča za čas neusmiljene bitke, ki se je bila med tem bíla v Ravnem pesku.

Zahteve krajanov so torej utemeljene in predsednik Odbora za organiziranje krvniških akcij in drugih vrst nasilja, Pazmal Trolagre, dr. psih., je že vpisal ime Ravni pesek v svoj rokovnik in je pripravljen sodelovati z okupatorjem.

Ob tem bi rada opozorila vse krajane Ravnega peska, da bo krvodajalska akcija potekala od 28. do 30. aprila vsako leto in sleherni dan od 8. do 16. ure v Domu krajanov Zgornji Ravni pesek ob Bistrem potoku za abonma rdeči in izven. Vsak darovalec bo prejel značko mladega krvodajalca in obvezno malico (kranjska, žemlja in komplot). Vljudno vabljeni vsi toplokrvni krajani s krvjo krvnih skupin, ki so danes v medicini dovoljene.

 

»Zahtevamo opravičilo in popravek napačnih podatkov, sicer vas bomo poslali poštno boleče!« nadaljujejo svoje zahteve Zgornjeravnopeščani

Kar se tiče zahtev, priznavam, da so zgornji ravni peščenci dokaj natančni in očitno tudi dobro poučeni o tem, kaj si lahko privoščijo, ne da bi jih bile primorane navidezno bombardirati enote Združenih Nerod. Ko pa govorimo o pogojih, ki jih pri tem postavljajo, pa z veliko žalostjo v svojem drobnem srčku ugotavljam, da so Ravnopeščani popolnoma nori, nori od peta do temen, nori od leve proti desni in nekoliko nazaj, pa še nori trikrat cik-cak počez. Kdorkoli, ki pričakuje od nas, da bomo objavljali Laži le zavoljo njihove nečimrnosti in izrazitega nastavljaštva, ob katerem nas je lahko upravičeno sram, da živimo v isti Domovini, je nor. Pa še predujma v višini 10 € nam niso nakazali.

Nos je za vohanje, ne za vihanje! Nikakor ne moremo ugoditi bedastim in napuhnjenim Ravnopeščanom. Mi smo namreč neodvisna revija in nimamo namena služiti peščici polpismenih bralcev.

Edino, kar resnično lahko storimo, da operemo čast Ravnopeščanov, je da se jim opravičimo, ker nimamo njihove slike.

Preveč sem se razburila, zato bom nadaljevala kdaj drugič.

Glu Pačapapou

Note sem in note tja

Kako kaj vaša moda? – Ste modni? – Vsakomur nova moda!

Z naraščajočim veseljem vam, preljube bralke in predragi bralci, sporočamo veselo novico, ki bo posebej razveselila vse modne. Modne navdušence – da ne bo pomote.

Res se vračajo tudi ozke hlače, a nikakor ne bodite v skrbeh za svoja moda. Prehiteva jih namreč zelo drugačna modna pogruntavščina – gotovo ste jo opazili. V polpretekli zgodovini so med modnimi dodatki prevladovale raznobarvne rutke, izdelane iz različnih materialov in prav tako, če ne še bolj, raznolika pokrivala, pa seveda kravate (pri močnejšem spolu), a tudi denarnice, rokavice in drugi izdelki iz usnja. Danes so valovi preko morja prinesli modno posebnost, ki smo jo doslej poznali zelo drugače.

Med nami so note. Hrumeče in doneče, pritajene, komaj slišne, osebne, javne, posredne, neposredne, takšne in drugačne, celo protestne in demonstrativne – note so brez dvoma tu!

Ker Lažnivci nismo od lani, se tej skoraj evforiji pridružujemo tudi sami. Žal vam ne moremo postreči s fotografijami, še manj s posnetkom z modne revije, nimamo niti enega samega zvočnega posnetka izkušene svetovalke za modne z motečim narečjem. Proračun nam ta trenutek preprosto ne omogoča tako sofisticirane opreme, edini risar, ki je bil v preteklosti pripravljen sodelovati z nami, pa še ni zaključil prestajanja zaporne kazni. Tako vam žal lahko ponudimo le dva kroja, pri čemer pa srčno upamo, da poznate koga, ki si bo lahko z njima kakor koli pomagal. Morda pa ste celo sami dovolj stari (čudovito zreli; op.prof.fil.), ustrezno izšolani ali pa preprosto nadarjeni za upravljanje s šivalnim strojem ali vsaj s šivalnim priborom.

Nepovezane zgode in povezane nezgode

Presenečenje, a to ni – Brez ene Dženje, a doni – Brezplačno prilagamo dvanajst nasvetov za zdravo življenje

Od tiskovnega predstavnika krajevne skupnosti Miškice Slatkíš smo davi (da, prav davi; op.prof.slov.jez.) prejeli alarmantno novico in pri tem nimamo v prvi vrsti v mislih pojočega telegrama, s katerim je vest pripotovala do nas.

 

O, to pa ne!

V prvi vrsti imamo v mislih zgodbo, ki se je skrivala v ozadju novice in v razkritje katere sem se lastnonožno odpravil zgodaj zjutraj prejšnji vikend. Zdaj (o, prav zdaj; op.prof.fiz.) vas brez obotavljanja informiram. (1) Prehranjujte se pravilno!

 

Brez obotavljanja

Mirno, spalno in od mraka do zore redno spečo sosesko krajevne skupnosti Miškice Slatkíš je razburila presenetljiva odločitev ravnatelja knjižnice, Čarlija Spenkmija, opuščeni nekdanji kurnik, skrit za cipresami, s katerimi je slavna knjižnica še slavnejšega Olfa Pipsnerja na svojevrsten način izolirana od avtobusne postaje, postavljene v spomin na Vikija Ekvisa, lokalnega mecena in prvega lastnika motornega čolna v krajevni skupnosti, poimenovati po že skoraj pozabljenem pesniku, kiparju in amaterskem serviserju motornih sani Čipčislavu Rizibiziju, ki je krajevno skupnost Miškice Slatkíš izredno rad obiskoval vse od 1. maja 1981, ko se je v tem prijetnem kraju ob žuboreči rečici, ki kar kipi od življenja in od enoceličnih prenašalcev nekaterih izredno nevarnih kožnih bolezni, ustavil le dan po slavnem tradicionalnem lokalnem kresovanju, pa vse do 2. maja 1981, ko se je pod streli iz avtomatskega orožja po naključju zgrudil prav pred omenjenim, do nedavna skoraj pozabljenim, a odslej, kot kaže, vse slavnejšim kurnikom, v katerega se je nato z zadnjimi močmi umaknil pred Parado »po nosu« in v njem v hudih mivkah izdihnil, žal le nekaj ur pred prihodom dežurne ekipe reševalcev iz bližnje Breskvice ob Sangviniji. (2) Ne pretiravajte z razvadami!

O resničnem pomenu Čipčislava Rizibizija za krajevno skupnost Miškice Slatkíš sam težko govorim, saj sem ga komaj poznal – če prav pomislim, ga, peci in riši, sploh nisem – zato menim, da je v tem primeru najbolje besedo (bolj stavek; op.prof.stat.) prepustiti kar prebivalcem rečene krajevne skupnosti, ki edini zmorejo v popolnosti doumeti nedvoumni pomen literata in kot takšni brez pomisleka edini tudi smejo nastopati v vlogi pripovedovalcev, da boste lahko zlasti vi, ljubitelji Lažnivcev, z dolžnim spoštovanjem do velikana krajevne skupnosti Miškice Slatkíš razumeli in v celoti zapopadli neovrgljivi in neomajni pomen Čišpčislava Rizibizija za prebivalce slavne krajevne skupnosti, ki – kot sem sam spoznal – meji na religijo (na religijo meji pomen, ne občina; op.prof.geo. po posvetu s prof.teo.). (3) Zmanjšajte število prostih radikalov!

Laktislav Zizoljub, župan krajevne skupnosti Miškice Slatkíš: »Sodobni človek prepogosto pozabi na stvari, ki so ga naredile uspešnega, pomembnega in nenazadnje sodobnega. Tudi mi, krajani krajevne skupnosti Miškice Slatkíš, smo prevečkrat pozabili nanje, a zdaj, v teh novih trenutkih, smo se odličili (odličili? ah, ja! »odličiti se« pomeni »odločiti se odlično«; op.prof.nuk.fiz.), da vzamemo krmilo nazaj v svoje roke, da obrnemo nov list, da zaplujemo na odprto morje, da prestopimo prag neznanega, da prerežemo rdeči trak, da pomirimo duhove prednikov, da obujemo svežo rokavico in da od matične občine zahtevamo, kar je našega – izplačilo iz sklada za varstvo kulturnih znamenitosti! Čas je bil, je in bo in s tem se strinjamo vsi, zlasti jaz sam!« (aplavz para rok) (4) Uživajte dovolj vlaknin!

Slavči Mucovun, voznik premične barikade: »Jaz se bom ob tej priliki komentarja vzdržal, ker mislim, da o tako nepomembnih zadevah, kot je ta kurnik in njegov pesnik, kratko malo nima smisla razpravljati. Mislim – vsaka rit ima svoje mnenje, ali kako je že rekel ljudski pesnik? 'F têmo luč posije, róka róko zvije, jas pa jem pomije.' Vesel sem, da je našemu lokalnemu velikanu svetovnega kalibra uspelo spraviti svoje ime na hišno številko ali kam mu ga bodo že dali. Vesel sem, kaj naj rečem…? Še danes se spomnim, kako je Čipčibiz prvič obiskal našo krajevno skupnost. Ob tisti priliki sem mu svojeročno umaknil barikado.« (5) Ne spite preveč!

Čarli Spenkmi, ravnatelj knjižnice Miškice Slatkíš: »Da je bilo razburjenje, pravite? Prav! Edino pravilno! Naj se le razburjajo tam doli! Oni ne vedo, kako je tu gori! Ne, prav nič ne vedo! Tudi mi imamo domače ustvarjalce svetovnega pomena. O tem smo že premnogokrat govorili tako tu, v naši krajevni skupnosti, kot v občini, pa tudi z ministrico. Čipčičuk Zanzibar si zasluži več kot le omembo v centralni enciklopediji, ki menda ý-tak-tarak-tak-ý še dolgo ne bo izšla. To, da znameniti objekt, ki mu je nudil zadnje zatočišče, poimenujemo po njem, je skoraj tako pomembno kot dobro pomerjena krogla, ki ga je vanj ponesla.« (6) Ne spite premalo!

Gizmoblast Dečkograb, laični tehnolog, v.d. duhovnega vodje: »Včeraj sem gledal dečke. Vem, da ne bi smel, a nisem mogel drugače, ker sem nadomeščal registriranega prestopnika. Žogali so se. Eni so prav lepo mišičasti, ampak tega niste slišali od mene. Smem kaditi pet metrov okrog vas?« (7) Plačujte davke!

Filankrof Marginal, lovec, veterinar, v.d. direktorja poštnega urada in strastni kadilec: »Mene ne boste ugašali, to ni le moja pravica, to je moj dimni zid. Ravno tako je pesniški velikan korakal po etilenskih poljanah, kakor jaz zdaj tu stojim. Edino, da je on korakal, jaz pa le stojim. In to, da je on korakal po poljanah, jaz pa stojim pri kantah za smeti. Nimamo podtlačne kumare. Ne še. Da še nismo na vrsti, so rekli na občini. Če mene vprašate, je vse skupaj sumljivo, da se kar ikre krešejo. Ne bi bilo bolje, če bi jih najprej razdelili nam, ki rabimo le eno ali dve, namesto da čakamo na gospode in gospe iz mest, da se bodo odločili, ali bodo ali ne bodo nehali ali znova ali kar sprva začeli. Je pa prav, da je dobil svoj kurnik nazaj. Čeprav meni ni prav. Je bila vsaj streha, pa smrdelo je drugače.« (8) Poskrbite za ustno higieno!

Lúsija M'houm, polpismena gospodinja: »Oh, ko bi vi vedeli, kolikokrat sem našega župana prosila, naj za božjo voljo končno že kaj stori za našo krajevno skupnost, dokler je še čas. Veste, bliža se dan, ko bo prišla Evropska komisija za varstvo kulturne dekliščine in nam podelila plaketo. Vem, da jo bo, ker mi znamo! Ker mi zmoremo! Ker mi smo in bomo! Ker ravno za nas in na nas sije srečna zvezda! Ker v nas tli iskra spoznanja! Ker mi hočemo spravo! Ker mi smo se za to borili!« (9) Ne tekajte v goreče stavbe!

Riki Inko Muni Kado, Lúsijin mrož: »Spet kričiš, Lúsi? Zlikaj mi kopalke!« (10) Izogibajte se škodljivim vplivom okolja!

Fredi Kriptofor, domnevni morilec: »Ma, kaj naj rečem. Ni parade po nosu brez strelnega orožja. Vprašajte jih! Jaz sem samo streljal. Ni moj problem, če se je tam šunjal. (jao; op.prof.hrv.jez.) Bom drugič pazil, sem tudi že takrat rekel šerifu – mi je dal OK. Se zgodi. So mu pa zdaj dali hišno številko in ime. Bo kar prav. Hm, tole varovalo pa ni zaprto.« (11) Ne brijte se v temi!

 

…

Kot ste se lahko prepričali sami in na lastne oči (z izjemo tistih, ki ste zgodbo poslušali in ne brali; op.dr.med.spec.orl.), zmorejo le pričevanja ljudi, ki so bili temu velikanu svetovne književnosti lokalnega pomena najbližje, dovolj dostojno prenesti pripoved o njegovem razburljivem življenju z vrhunsko tragičnim koncem. Ti srečni ljudje so edini poklicani govoriti o vtisu, ki ga je véliki pesnik pustil na njih, na njihovem okolju, v njihovih srcih.

Nedvomno je jasno tudi to, da sem v svoji vnemi pravilno in pravično povedati zgodbo o tem večdimenzionalnem orjaškem literalnem gigantu pozabil omeniti, od kod pravzaprav izvira moja uvodna napoved, da gre za alarmantno novico. V upanju, da bo manjkajoči člen v tej verigi veselja dodal urednik (ne bom, nimam pisala; op.ur.) se od vas prisrčno poslavljam. (12) Uporabljajte rodilnik!

Lenko Nedelič

Neslutena golota na ogled

Pogled v globino, širino in Jasmino

Prišla je pomlad, prihaja poletje, vsak dan bolj ga čutimo. Zlasti tisti izmed nas, ki so prejšnje dni imeli priložnost pometati sneg s pragov in odvažati led z vrtov. V peklenski vročini so celo Norvežani oblekli majice, Norvežanke pa… tudi. Ali pač?

Ste opazili, kako majhna je brisačka? Le komaj pokrije nekaj kvadratnih centimetrov kože na telesu osebe z veliko kože, ki je nekajkrat večja od brisačke. To lahko v zelo razumljivi obliki prikažemo z naslednjo formulo, a ne bomo. Nočemo se vdati skušnjavi.

Leto je naokrog, odkar smo se skozi virtualnost vrnili v resničnost. To (!) smo pravzaprav želeli omeniti. Bi vas to zanimalo, če ne bi omenjali in ponujali golote? Vprašajte se sami, odgovori naj kdo drug. Jasmina bo gotovo…

Želimo vam veliko sonca s snegom v tem vsak dan zanimivejšem zimletju.

Vaši Lažnivci