Vrhunec katastrofe v Malem mistu

Kaj je našo Glu tako razburilo, da je tu že 2. del članka?

Da boste zgodbo lažje ali pa celo težje razumeli, vam Minister za kajenje priporoča vpogled v prvi del. Glu medtem počasi okreva od srčnih naporov, jaz sem pa vesel, da jo smem nadomeščati. Pravzaprav nisem, a o tem kdaj drugič.

 

»Bla, bla, blabla, blablabla, bla, bla... « nadaljujejo neumorjeni krajani Malega mista

Mi pa jih sploh več ne šmirglamo. Predsednik Krajevne skupnosti spoštljivi gospod Pesko Lom razume našo stisko: »Vem, da ste Lažnivci zelo zavzeti, zelo prizadeti in da ste poleg tega tudi v hudi časovni stiski, tako da niste v stanju sproti preverjati podatkov in jih popravljati, kot to delajo v medijih, kjer imajo zaposlene.«

Tudi mi razumemo gospoda Loma in mu sporočamo naslednje: »Vemo, da ste v svoji fanatičnosti zelo dovzetni, zelo prizadevni in da ste poleg tega tudi v hudi duševni stiski in da niste v stanju neprestano hoditi na preglede k psihiatru, ki bi utegnil vaša obolenja sproti popravljati, kot to delajo v ustanovah, kjer imajo zaposlene.«

Žal nam je, da moramo biti tako grobi z ubogim gospodom Lomom, ki je navsezadnje le glasnik svojega ljudstva. Zato je tu še sporočilo vsemu širnemu ljudstvu Zgornjega Ravnega Peska ob Bistrem potoku (vsem trem!): »Bingo, bango, z malo štango!«

Kaj porečete na to? Dajmimira Inpira Lomova, žena spoštljivega gospoda predsednika krajevne skupnosti poreče tole: »Ne skrbi me več ekonomska politika afriških republik, ker niti ne vem, kje stanuje, niti tega v kateri trgovini nakupuje ambrušide. Pravzaprav ne vem niti tega, kje stanujem jaz, niti kje jaz nakupujem zemeljske oreščiče, ker sem preprosto fascinirana nad vsemi temi vrhunskimi filmi o pralnih sredstvih.«

Poskusili smo gospo Lomovo pripraviti tudi do tega, da bi malo razširila to svojo, kot naprstnik liliputanske mravlje globoko misel. Če smo popolnoma iskreni, nam je to uspelo. Vendar šele, ko smo ji v kletko natresli pol vrečke arašidov, pol vrečke lešnikov in pol vrečke Silprilanila.

Dajmimira: »Kako belo!!! Kako barvasto!!! Kako zaslepljujoče!!! Sama sicer nisem tako pametna, kot recimo hidrant, ali raje: prazen hidrant, toda kljub temu vem, da se akviziterstvo v velemestih splača le, če imaš zagotovljeno strokovno kirurško spremstvo od vrat do vrat, ker to, kar se zadnje čase dogaja po naših blokih, ni več nikomur podobno. Vse prodajalce na dom in celo jehovce nekateri stanovalci reci, piši in beri kar skozi okno pomečejo ali pa jih ozmerjajo z maškarami in jih pretepejo s pustnimi krofi ali pa jih obrijejo po glavah in jim zažgejo osebne avtobuse ali pa jim razstavijo bicikle na prafaktorje. Tako so zadnjič nekega prodajalca priročnikov za ureditev vrtov dobesedno posejali na travniku za hišo. Res je, da so ga ustrezno zalivali in okopavali vso sezono in ga pokosili za vse štiri košnje, ampak to vseeno ni način komunikalizacije z navadnimi, nič hudega mislečimi akviziterji, ki resnično nočejo nič več kot le prodati nekaj neuporabnih knjig ali sumljivih gospodinjskih pripomočkov v največjem možnem številu kosov. Nič več in nič manj.«

Lažnivci: »Zanimiva elaboracija.«

D: »Seveda, a to še ni vse. Podobni problemi so tudi s svežimi dateljni. Teh ni in ni mogoče dobiti v nobeni trgovini; niti v najbolje založenih veleblagovnicah, kar ni res, je pa res res. Če slučajno kdo misli drugače, pa naj se pripravi, da ga bom tožila, kot še nisem tožila nikogar do sedaj, pri bogu, da je tako.«

L: »Hvala, za to popolno dezertacijo s področja resnega idiotizma in depresivnega tremensa.«

D: »Jaz pa že nisem debrecinka. Samo ta cel svet je tako beden, tako črn, tako svetlo roza. Včasih ne vem, kaj bi s sabo. Naj jočem, naj se smehljam in v sebi zatrem to razočaranost nad sodobnim svetom, naj vso to žalost kopičim v sebi in nikomur ne pokažem svoje resnične prizadetosti? Res sem v strašni stiski in ne vidim izhoda… Oh, glejte no! Izhod!«

Naslednjič vam bomo zaupali.

Lenko Nedelič