RSS Feed Link
 
 
 
 
 

Sveže

 
 
To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?
si.blogs
SlovenskiBlogi
Blogorola
 
 

Tipam in psu masiram rane Večna povezava.

Odhod gorske čete v boj brat na brata – 6. del strahovlade

Tokrat zaključujemo. Ste nas spremljali od prej?

Navdušene ribičinje ni bilo več. Pipi je stal ob potočku in ravno dvigoval taco, da bi se polulal v vodico. Sunkovito sem ga pograbil, da ne bi spet od kod prilomastila stara baba in me še zavoljo Pipijeve lule učila kozjih molitvic. Hitro sem pobegnil na sever. To vem, ker me je že po treh urah neprestanega teka močno zanohtalo v oči. Ničesar več nisem videl, zato sem se pretipal do nekega velikega drevesa. Tu sem se bil primoran ustaviti, ker sem z vso silo z glavo treščil v deblo in se onesvestil.

Sledile so sanje, o katerih najraje ne bi niti govoril, a pisal bi. Sanjal sem, da me je nežna gozdna vila vzela v svoje toplo naročje in me poljubila na čelo. S svojimi nežnimi ročicami mi je masirala utrujena stopala in mi šepetala sladke besede v uho. Nato me je počasi dvignila s tal, me pograbila za roke in me kot atletsko kladivo ob spremljavi grozljivega krohota zavihtela nad svojo glavo ter me zalučala proti soncu. Tam so me ujeli rdeči leteči vragi in me pričeli odbijati ob trda tla kot žogo. Ravno v trenutku, ko me je srednji igralec hotel vreči proti ogromnemu košu, obešenem pod nebo, pa sem se ves poten prebudil.

Ležal sem na železniških tirih, namenjenih vožnji vlakovnih kompozicij. Ne vem, kdo me je bil tjakaj položil, a počutil sem se tako sveže in samozadostno. To je prav gotovo morala biti čudovita oseba, da me je bila tako lepo zavila v toplo volneno odejo. Predstavljal sem si svojo mater, kot se je spominjam, ko me je bila kot otroka vedno nežno zavijala v obteženo kravjo kožo, da sem mirno spal in nisem sredi noči kolovratil po stanovanju in počel neumnosti. Vsa čudovita predstava pa se je precej zamajala, ko sem opazil, da v denarnici nimam več karte, oziroma, da pravzaprav nimam niti denarnice v žepu in da sploh nimam več žepov, da pravzaprav nimam ničesar več, da sem tako rekoč popolnoma gol, zavit v smrdljivo staro rjuho, ležeč na hladnih železniških tirih!

Bil sem sam, izropan in gol kot dojenček. Hkrati sem opazil, da so tudi Pipija iztrgali iz njegovega toplega gnezda, mojega vročega objema in surovega koščenega primeža, ki je prav gotovo iztiskal vso pasjo dušo iz njegovega drobnega telesa.

Vstal sem, v tem trenutku pa za mano nekaj zatrobi, zemlja se strese, obrnem se, da bi videl, kaj se dogaja, in moje poslednje besede so: »Že vidim vlak, nasvidenje!«

Za menoj je ostala le majhna packa krem barve: tiramisu.

(ne boste verjeli: ni več!)

Alta Knabe Alta Knabe (biografija)


Večna povezava.   Objavljeno



 
 
 
 

Specialnetete

 
 
Valid XHTML 1.0 Transitional Valid CSS! [Valid Atom 1.0] © 1994-2008 Matija Lah & Tilen Ivič & Benjamin Lesjak Opozorilo