Kočljiva zadeva

Naslov ne pove dosti – Bo uspešnejša vsebina?

Skoraj hkrati s sunkom vetra je okrog vogala pot prinesla Petra. Čeprav ga je Jasna pričakovala, se je zdrznila, ko se je nenadoma pojavil. Srh pa jo je spreletel tudi kot spremljevalec kočljive zadeve, o kateri je želela govoriti z njim.

»O, a dosti zamujam?« je bil presenečen tudi Peter.

»Ne,« je odvrnila. »Sem te čakala, ampak sem bila zgodnja.«

Nasmehnil se je, ona pa je dodala: »Pravzaprav sva oba zgodnja.«

V tistem trenutku je v bližnjem zvoniku glasno zadonelo. Nato je zvon, kot bi želel potrditi Jasnine besede, še štirikrat oznanil točen čas.

Obsijana s soncem sta Jasna in Peter z roko v roki počasi nadaljevala pot proti parku. Kljub lepemu vremenu so zeleni nasadi in peščene poti skorajda samevali. Navsezadnje je bil delovnik. Očitno so bili potencialni sprehajalci šele na poti iz službe.

»Veš,« je Jasna prekinila nekajminutni molk, »danes sem bila pri zdravniku.«

Peter, ki je bil sprva zazrt v daljavo pred njima, je pogled preusmeril k Jasni. Zazrl se je v njene zelene oči: »Pri zdravniku?«

Za trenutek je umaknila pogled, nato sta se ustavila in se en drugemu zazrla v oči.

»Ja,« je pritrdila. »Pri zdravniku.«

Peter je nežno stisnil Jasnini roki v svojih toplih dlaneh; želel ji je zagotoviti, da ga ni prav ničesar strah in naj tudi nje ne bo, pa karkoli že čaka nanju.

Ob tej molčeči gesti je Jasna začutila njegovo moč in se šele v tistem trenutku zavedla, kako zelo pravzaprav potrebuje nekoga, ki ji bo v vsakem trenutku stal ob strani. Tudi sama se je čvrsteje oprijela Petrovih dlani. Ni potrebovala kogarkoli – potrebovala je Petra. Svojega Petra.

»Povej,« je dejal. »Meni lahko poveš vse.«

»Veš,« je Jasna počasi zbirala pogum. »V resnici sem se zmotila…«

»Zmotila?« jo je takoj prekinil Peter. »Kako – zmotila?«

»Ja, namenjena sem bila po cigarete in časopis, pa sem narobe zavila,« je nadaljevala Jasna, pri tem pa je še krčeviteje stisnila Petrove dlani in v očeh so se ji komaj zaznavno pričele rojevati drobne solzice.

Peter je to seveda opazil in se v odgovor nasmehnil, tako da je Jasnin obraz obsijala neka nova, čarobna in pomirjujoča svetloba, ko je skozi solze vrnila nasmeh.

Nekaj časa sta molče stala na beli poti sredi parka in se sončila v ljubečih smehljajih.

»Da le ni bilo kaj hujšega,« je nato s pomirjujočim glasom dejal Peter.

»Res,« se je strinjala Jasna. »V cvetličarni imajo v teh dneh pogosto mokra tla. Bi lahko padla.«

Rok Etsky