Dedek Mraz oropan!

»Čudovita zgodba za na vsako spletno stran,« je rekla teta Blanka in ostala živa – Dedek Mraz, najslavnejši sezonski delavec, zapleten v umazane posle z mafijo – Siva kučma, bela brada, črn avto-lak in ponarejeni dokumenti, da o mamilih sploh ne govorim – Bolje prepozno, kot nikoli

Vsi otroci že zagotovo komaj čakajo na obisk Dedka Mraza, ki bo vse pridne otroke tudi letos obdaril s prelepimi darili, za katere so starši dajali poslednje tolarčke na stran že od praznika dela dalje.

»Jok, brate! Nema ništa!« kot bi rekla jaz, Glu. »Dedka Mraza letos ne bo. Odpade!«

Pred komaj nekaj urami so ga namreč naši kriminalisti aretirali zaradi utemeljenega šuma uničevanja javne lastnine, ponarejanja in zlouporabe dokumentov, govori pa se tudi o sodelovanju z mafijsko družino Kamelleonny iz Krakowa na Poljskem.

Kot so zapisali možje v modrem, naj bi bil gospod Mraz Dedek (3776) že od lanskega oktobra zelo aktivno vpleten v večje število ne ravno lepih dejanj, s katerimi so bili krepko omajani temelji srednjeevropskega kapitalizma: »Vrnite Zemljo Zemljanom!«, »Nisem morilec – ne pijem marmelade!«, »Kolagensko zaščito gobam!«, »Naj živi…!« in podobni grafiti na steni podhoda pri Tiboliju v Luwignani naj bi po mnenju Ministrstva za steno podhoda pri Tiboliju v Luwignani nastali zaradi uporabe desne roke v kombinaciji s kantico črnega avto-laka, s čimer naj bi po mnenju neodvisnega komisarja za preiskavo desne roke in črnega avto-laka upravljal talamus našega gospoda Mraza. Tudi lokalni mafijozo Lizardo Kamelleonny (44), ki uraduje na Trgu Sladkega Evrokremčeka od prve do druge ure, je bil aretiran hkrati z Dedkom Mrazom istega deževnega dne, osmega ponosnega ob treh popoldne tistega dne, in priveden pred sodnika za lokalne mafijoze in hladne zimske dni pod pretvezo, da bo čez dva dni konec tolarja.

Po določenem času – kako dolgo je to bilo, me niti približno ne zanima, ker ne znam šteti – se je zgodba srečno razpletla in Nerodna komisija za zapravljanje časa je napisala obširno poročilo o vseh dogodkih, povezanih s tihotapljenjem marmorja z Brežine. Po oceni komisije je šlo v tem primeru za nedovoljeno preprodajo nedovoljenih substanc, kajti skupina besnih mormonov iz Izole zlorablja marmorne plošče kot posebno vrsto svojevrstne prepovedane zabave: ob toplih poletnih večerih z neizčrpno radóstjo butajo z glavami ob marmor in mrmrajo prepovedane besede začenši od zadaj naprej: ».nataS ej jom ečO«

Kot posebna oblika zasvojenosti se marmofilija pojavlja hkrati z izpadanjem las in nastankom velikih rdečkastih bušk, ki se širijo predvsem od skupaj k narazen. Nakladala bi lahko do onemoglosti, pa nisem taka neumna koklja. Hvala za rože in lahko noč.

Glu Pačapapou

Prazniki znova neizbežni

Šok! – Sok? – Ne, šok! – Kakšen šok? – Precejšen šok! – Precejen sok?

V boleči neizbežnosti praznikov in spremljajočega prazničnega vzdušja tudi Mi ugotavljamo, da se nam tudi letos ne bo uspelo izmuzniti v naslednje leto brez voščilnic in daril.

Resnica je manj dramatična – ljubimo darila in neverjetno radi prejemamo voščila, zato ste vsi bralci vljudno vabljeni, da nas zasujete z darili in voščili, mi pa se vam vnaprej zahvaljujemo z osebnimi sporočili članov uredništva.

Gremo po abecedi (če dovolite – op.abec.).

 

Lenko Nedelič

Želim si prenovo garderobe, tako da vas z vso iskrenostjo, kar je premorem, vabim, da me povabite v ustrezno trgovino, kjer bom poskrbel za vašo, s trdim delom zasluženo božičnico. Naših očitno ne bo – tudi letos sta Žarko in Sedmerec pognala sadove naših žuljev v spletnih stavnicah. Očitno nikoli ne bosta razumela, da so nekatere nacionalne lige pač v rokah organiziranega kriminala.

Kaj pričakujem od novega leta? V mislih sem imel nekaj dvodelnih oblek – iz zanesljivih virov sem izvedel, da se dvoredno zapenjanje brez najmanjšega dvoma vrača na modne piste, pa tudi v naše omare. Že čutim veselje na obrazih vas, ki manj redno prevetrite svoje omare, in vas, ki imate veliko klet, čutim pa tudi veliko razočaranje, ki postopoma prerašča v bes, v vas, ki ste morda prav pred kratkim obupali nad možnostjo, da skoraj pozabljena garderoba, s katero ste briljirali pred desetletjem ali več, vendarle doživi svoj come-back.

Svojo telefonsko številko pustite v uredništvu – nakup lahko opraviva tudi v evrih. Srečno!

 

Alta Knabe

Neverjetno je, kako ste vsi vi mladi mladci in mladenke razvajeni. Ko sem bil jaz mlad, smo imeli eno samo darilo pa še tistega smo si ves čas bratsko delili, dokler se oče niso utrudili ali dokler ni šiba od redne rabe razpadla. Edino stvar, ki sem jo res kdajkoli dobil v dar in na katero sem še danes ponosen, sem dobil v Budimpešti od lahkega dekleta, vendar pa je cena mazila s katerim sem se darilca znebil krepko presegla njegovo vrednost. Ne morete si misliti, kako sem razočaran nad vami in vašim materializmom! Na mojega ste preprosto pozabili!

 

Nadebudni mladi avtor

Senca zime je dlje kot teden dni grozila, da bosta ona (osebno) in mraz (po njenem nalogu) nepopravljivo pokvarila vse praznične dni. Zdaj pa že vsi vemo, da bo dobro počutje, ki izvira iz nas samih, kot vroča lava prodrlo na površje in odgnalo temne, hladne in turobne misli ter jih nadomestilo s sončno radostjo, ki se bo – nalezljiva, kot je – prelivala med nami, kakor smehljaj z obraza na obraz, kakor objem s telesa na telo ob snidenju s sorodnikom, ki ga nismo videli celo večnost, kot poljub z ustnic na ustnice med ljubljenima osebama.

Zima nas ne bo začarala, mi bomo začarali njo.

 

Drahma Tik

Dedek Mraz: »Kaj je, Drahma, mi ne boš nič pisal?«

Drahma Tik: »Pisala! Že pišem. Upam, da razumeš dialog kot pripovedno sredstvo.«

Dedek Mraz: »Kako, da ne. Ho-ho-ho! Jaz sem vendar doma v dialogih!«

Drahma Tik: »O, tega se pa dobro zavedam.«

Dedek Mraz: »Priden.«

Drahma Tik: »Pridna.«

Dedek Mraz: »Saj res, ti si zdaj fantek. Kaže, da imam v mislih zastarel seznam.«

Drahma Tik: »Pa te ni zmotilo, da skoraj že vse življenje med željami naštevam nove barvne svinčnike, plišaste živalce in brezkončno ljubezen namesto piva, piva in piva?«

Dedek Mraz: »Ni res, da si vsi fantki želijo le pivo, tudi mnogo deklic se ne brani zlato-rumene naslade.«

Drahma Tik: »Joj, da ne bo kdo tega narobe razumel.«

Dedek Mraz: »Ne bo! Vsi bralci Lažnivcev so preveč pridni za kaj takega.«

 

Glu Pačapapou

Oh, moji ljubi oboževalci! Nerodno mi je, ko tako stojim pred vami skoraj razgaljena. Razkrita duša po kakovosti, včasih pa tudi po količini, presega telesno goloto. Striptiz morda obvlada skoraj vsaka pol-legalna turistka, a za iskreno odkrivanje lastne duše je potrebno nekaj več. Potrebna sem jaz. Vsem želim zdravja in veselja! In ne pozabite name!

 

Metka Drevoredka

Ne pozabite tudi zaliti dreveščka! Vendar pozor! Ni vsak božični drevešček primeren za zalivanje. Če si smem sposoditi pravilo Thomasa Alve Edisona: potreba po zalivanju je geometrijsko obratno sorazmerna s stopnjo elektrificiranosti jelkastičnega spremljevalca božično-novoletnega prazničnega obdobja.

Sama prisegam na plastiko in zalivanje prisotnih. V ta namen že od pričetka šolskega leta v svoji vlažni in temačni kleti hranim osemindvajset steklenic penine, postavljenih na glavo, saj si neizmerno želim pričakati rojstvo odrešenika in menjavo letnice z velikim pokom. Prav rada bi vam zaupala še kaj v zvezi z vrtnarjenjem v tem letnem času, a me kličejo moje žejne »rastlinice«. Počasi in s pametjo pa boste srečni in zdravi tudi v prihajajočem letu!

 

Kommé Nießt

Za vse vas, dragi bralci, prelepe bralke, imam namesto običajnih sezonskih floskul, s katerimi prav gotovo ne bodo skoparili moji sodelavci, en sam dvobesedni izraz: davčna oprostitev. Naj vam polepša prihajajoče leto! Če pa ne bo šlo, pa veliko zdravja, veselja, uspehov v zasebnem in poklicnem življenju ter koš poljubčkov!

 

Filmo Füll Ik

Nimam časa, to je sezona premier. Želje pa imam: želim si več gneče v kinodvoranah – filme že imam rad, a teme in samote me je kljub temu strah. Pa več izraelsko-francoske in romunske produkcije prosim; vi še niste naveličani barv?

 

Mama Leone

Približno 400 gramov nojevega stegna razpolovimo, da dobimo dva zajetnejša zrezka (dve osebi sta lahko ljubezni lačen par, kajne?). Kvašo pripravimo iz treh žlic sezamovega olja, dveh žlic temne sojine omake, izravnane čajne žličke popra in prav tolikšne količine mletega ingverja. Če ste bolj pogumne sorte, dodajte še žlico (največ dve) balzamičnega kisa in čajno žličko trsnega sladkorja; v slednjem primeru kvašo dobro premešajte, da se sladkor v celoti raztopi. Meso dobro prepojite s pripravljeno zmesjo in pustite čez noč v hladilniku na temperaturi med 4°C in 8°C.

Meso na hitro popecite na srednjem do močnem olju – največ štiri minute na vsaki strani (pri debelini dveh do treh centimetrov), nato prestavite v ogreto posodo. Nikar se naj ne ohladi! V isti ponvi prepražite na kolobarje narezan por (pol belega, pol zelenega dela), zalijte s črnim vinom in pustite da povre. Preostalo omako zgostite s sladko smetano, nato za borih 5 minut vrnite meso v posodo, da se dodobra pregreje. Zaključujte na znižani môči.

K »nojčku« lahko postrežete na hitro popraženo zelenjavo (jaz to počnem na zeliščnem maslu): korenček, mesnato rdečo papriko, paradižnik (brez koščic – lahko tudi na soncu sušeni paradižnik) in mlade koruzice v storžih. Za prilogo od srca priporočam njoke ali krompirjeve svaljke. Vino? Črno, seveda!

Dober tek in vse lepo v novem letu!

 

Rok Etsky

Ne morem drugače, kot da priznam, da sem ga pričakoval. V dnu duše sem čutil, da prihaja. Ne slutil, skoraj oglušel sem v sprva pritajenem, nato pa v bolj in bolj naraščajočem hrupu bližajočega se konca leta. Običajno me prične stiskati okrog srca nekje med Dnevom varčevalcev in poslednjim škorpijonom, nato pa se vznemirljiv občutek le še stopnjuje. Svoj vrhunec doseže nekje okrog prvega zimskega dne. Letos nas je v obdobju neposredno pred tem odločilnim mejnikom presenetil novi letni čas in presenečenost smo tokrat delili z meteorologi, čeprav njih ne preseneti prav nič več (manj pa tudi ne – op.meteor.). Naj bo to prvi od mnogih zimladnih božičev!

 

Neznanec z železniške postaje

Res si nisem predstavljal, da vas bo moje golo telo tako zmotilo. Bi bili vsaj tako prijazni, da mi v tem mrazu in vetru vrnete plašč?

 

Žarko Masslo

Kot kaže, bomo leto zaključili v plusu. Nekaj korporacij je skoraj do zadnjega čakalo z izplačilom dividend, a nazadnje so vse bile dovolj prijazne, da nam ne bo treba pretirano zapletati računovodskih izkazov za fiskalno leto 2006. Od Dneva mrtvih dalje me sodelavci sprašujejo, kako bo z božičnico letos, in od Dneva reformacije dalje jim – kot kaže, neuspešno – razlagam, da je do božiča še daleč. Zdaj (!) je pa ta praznik končno pred vrati, a uredništvo ni sposobno več pravilno funkcionirati. Po eni strani me to malo moti, po drugi pa zdaj vsaj lahko jasno povem, da božičnic ne bo. (KAJ!? – op.ur.) Šala. (ti bom že dal šalo! – op.šal.) Seveda bodo! Vsak si je zaslužil vsaj eno.

Nič. Kaže, da moram sam napolniti kuverte. Vsem vesele praznike in srečno novo leto!

 

Sedmerec Brez Vratarja

Leto se izteka, vino izteka, če ste se odločili za pozne koline, odteka še marsikaj drugega. Mi smo zadovoljni adovoljni dovoljni ovoljni voljni oljni ljni jni ni i. Ni konec sveta, le konec leta, a tej drobni razliki navkljub smo srečni in veseli, da smo lahko vsaj nekaj mesecev tega zanimivega leta preživeli v vaši družbi. Ste bili vi v naši? Ste preživeli?

Takšni časi so, da vsak človek potrebuje sočloveka, ne le drugega človeka, marveč sočloveka. Veseli nas, da ste bili naši soljudje – naši sočloveški posamezniki. Na zdravje!

Sedmerec Brez Vratarja

Poslednji sončni vzhod

Neustrezna izbira glasbenega ozadja vse pogosteje botruje bolečim človeškim tragedijam

Jutranje meglice se še niso povsem splazile nazaj med podrast vlažnega barjanskega gozda, ko se je inšpektor Lindl z beležnico v levi in papirnatim lončkom kave v desni roki povzpel na majhno gozdno jaso, kjer sta dežurna policista že označila in ustrezno zavarovala kraj dogodka.

»Iza,« je dejal policist Heiwers, ki je prisopihal takoj za Lindlom.

»Kako?« se je namrščil Lindl.

»Jaso domačini imenujejo Iza,« je presenečenemu inšpektorju pojasnil Heiwers. »Kot otroci smo se tu pogosto igrali.«

»Mm…« je negodujoče zamrmral Lindl, ko je k ustom prinesel vročo kavo. Po izredno kratkem požirku se je obrnil k policistoma, ki sta očitno že nekaj časa stala tam sredi gozda. Delovala sta povsem premraženo, a sta bila verjetno le pretresena – prizor še zdaleč ni bil prijeten.

»Vidva sta bila prva na kraju?« se je Lindl obrnil k dežurnima.

»Da, gospod inšpektor,« je dejal policist Regels, visokorasli mladenič resnega videza. »Bil je anonimni klic.«

»Heiwers,« je poklical Lindl, »poglejva, kaj nama povedo dokazi.«

Heiwers si je ravno natikal gumijaste rokavice, nato je pristopil k truplu.

»Po položaju nog sodeč, bi sklepal, da je žrtev po turško sedela ali klečala prav na tem mestu, ko jo je zadela krogla. To je gotovo kraj.«

Heiwers je počepnil k negibnemu telesu in si pobližje ogledal mladeniča, najverjetneje še najstnika; znova je mlado življenje prezgodaj zapustilo ta svet.

»Glede na vstopni kot in položaj strelne rane domnevam, da je žrtev orožje sprožila sama.«

Heiwers je po teh besedah dvignil pogled proti Lindlu in nadaljeval: »Tudi položaj pištole kaže na to, da je žrtev streljala sama.«

Heiwers se je premaknil k desnemu boku žrtve.

»Po poškodbah sodeč je nedvomno šlo za strel od blizu, kar je še en jasen dokaz.«

Inšpektor je prikimal. Med Heiwersovim pripovedovanjem je tudi sam opazil vse najočitnejše podrobnosti in prišel do enakega zaključka; leta izkušenj so tista, ki so mu pomagala napredovati na mesto samostojnega inšpektorja. Nemo je prikimal in se obrnil proti vzhodnemu delu jase. Za trenutek se je zazrl v veliko rdečkasto kroglo, ki se je počasi dvigala nad drevesa, in napravil še en kratek požirek kave.

»Policist,« je zaklical Lindl proti dežurnima. »Ste preverili, da ni bilo v času vajinega prihoda na kraju nikogar drugega?«

»Sem, pravzaprav sva,« je odvrnil Regels. »Nikogar ni bilo. Takoj sva zavarovala kraj. Edina pot, ki je vodila skozi travo, je ta, ki vodi do žrtve.«

Lindl je napel oči in se razgledal po okolici, ki jo je zdaj že skoraj v celoti osvetljevalo jutranje sonce. Razen kroga stopinj, ki sta ga za seboj pustila policista, ko sta z rumenim opozorilnim trakom označila kraj dogodka, in ozke poti, ki je vodila do žrtve, ni bilo drugih sledov v vlažni in kljub jesenskemu času še vedno visoki barjanski travi samotne jase. Lindl je napravil nov požirek kave, ko se je Heiwers ponovno dvignil na noge in dejal: »Kaj več bo znal povedati forenzik. Sem pa prepričan, da gre za samomor.«

Lindl se je obrnil proti Heiwersu in dejal: »Prav gotovo želim slišati tudi strokovno mnenje.«

»Dobro jutro, doktor Mauser,« je glas nekoliko povzdignil Lindl, ko je zagledal prihajati dežurnega forenzika. Ta je prav v tistem trenutku s črno torbo v desni in papirnatim lončkom kave v levi roki prispel na jaso. Spogledali so se, sončni žarki pa so s čarobno svetlobo poudarili paro, ki se je dvigala iz inšpektorjevega in forenzikovega lončka.

»Dobro jutro,« je odvrnil Mauser.

»Domnevam, da trupla niste premikali,« je nagovoril prisotne. Lindl je le nemo zrl v žrtev, Heiwers je odkimaval, policista, ki sta bila našla truplo, pa sta skoraj v en glas poročala; eden: »Takoj sva videla, da mu ni več pomoči,« in drugi: »Nisva ga niti poskušala oživljati.«

»Prav,« je odvrnil forenzik med natikanjem gumijastih rokavic. »Pa poglejmo.«

»Sodeč po legi, žrtve nihče ni premikal. Poškodbe pričajo o strelu iz neposredne bližine, kót in položaj vstopne rane, pa tudi lega orožja pa kažejo na to, da si je fant sodil sam.«

»Ampak to sta verjetno že vidva dognala, kajne?« je dejal forenzik, ko je dvignil pogled proti Lindlu in Heiwersu. Lindl je le nemo prikimal in napravil požirek kave, Heiwers se je kljub spoznanju, da je že sam pravilno ocenil situacijo, potrudil skriti sledi zadovoljstva na svojem obrazu – navsezadnje tisto ni bil ne kraj ne čas za veselje.

Doktor Mauser je medtem s posebno tekočino omočil žrtvino desnico. Po nekaj sekundah se je obarvala. Temne lise so potrdile njihove ugotovitve.

»Tako. Zdaj je gotovo: sledi smodnika na fantovi desni roki so lahko nastale le kot posledica strela,« je pojasnil forenzik.

»In ni jih mogoče kar tako ponarediti,« je dodal Heiwers.

Med tem sta se kraju približala tudi reševalca, ki sta dotlej stala ob reševalnem vozilu povsem pri robu jase in čakala na dovoljenje, da pristopita na kraj dogodka. Lindl se je obrnil proti Mauserju: »Ste zaključili s pregledom kraja?«

»Sem,« je odvrnil forenzik, pobral svoj pribor in vrečke, v katere je prej previdno zložil najdene predmete – med okrvavljenimi drobci lobanje je ležalo tudi nekaj jasno prepoznavnih ostankov priljubljenega predvajalnika datotek mp3. Nato se je obrnil k reševalcema: »Zdaj ga lahko odpeljeta. Jaz se pripeljem za vama.«

Inšpektor Lindl se je obrnil k Heiwersu in dejal: »Zdaj naju čaka neprijetna dolžnost.«

»Obvestiti svojce,« je z muko v glasu dejal Heiwers.

»Pojdiva,« je nadaljeval Lindl, policistoma pa dejal: »Dobro sta poskrbela za vse, fanta. Ko odide forenzik, pospravita stvari in se vrnita na postajo.«

»Razumem,« sta hkrati vzkliknila oba policista.

»Žalostno je tole,« je razočarano dejal Lindl, ko sta se s Heiwersom odpravljala nazaj proti avtomobilu. »Vse skupaj je tako žalostno. Vzel si je življenje – svoje največje bogastvo!«

Niti doktor Mauser ni mogel skrivati razburjenja: »Pa spet otrok! Le kaj jim sploh gre po glavi, da si ga kar tako vzamejo?«

»Meni se zdi tu nekaj dosti hujše,« je vse prisotne presenetil Heiwers. »Vzel si ga je na Izi.«

Nadebudni mladi avtor

Nova pot v vesolje

Uniforme oprane in zlikane, raketa zloščena, skafandri opremljeni z našitki sponzorjev, vrečke polne tekoče kulinarike

Na Rogli, v zabaviščnem centru Čupakabra, so te dni potekale priprave Ameriške reprezentance v vesoljskih sprehodih in čeprav je bil dogodek organiziran v popolnoma strogi tajnosti, mi je uspelo izvedeti o njem vse, saj sem nekaj dni prej na avtobusni postaji v Slovenskih Konjicah spoznala Rudija Brkeca, receptorja zabavišča Čupakabra, ki boleha za Tourejevim sindromom.

»Prite, prite, fse vemo,« so bile njegove prve besede, ko sem telefonično preverjala resničnost govoric.

»Prite, prite, da nêbojo prej šli furt,« so bile druge.

Sledilo je nekaj besed, ki jih ne smem objaviti. Tem je sledil daljši monolog.

»Ot fséh sort treninga so se mi najbol dopadli tisti heci, ko so kuj tak malo gór pa dól laufali pa probali lebdét. So se trudli, sámo jim ni lih ratalo, dva sta se fêjst vdarla.«

»Krave so ble nervozne, tak da so se rajš spraule na spódni dél. Vete, zaj, ko je zimlad, so naši pustli živino kuj tu góri, da se pase; doklêr ni snéga.«

»Fsako leto do zaj so trenirali v Arizoni – ne v ónem diskačo, f tapravi Arizoni! Pje, jim je pa blo mênda malo prêveč vroče, té pa so rajš zaj tu góri, ko je malo bol frišno. Bemu, f skafandro mene nêbojo sprauli f puščavo. Še nagi nêa grem tja!«

»Zvečer so pa najrajši kuj plésali, tak da se je fse treslo. Sn jim reko, da se naj malo ejajo, da se nêo keri spet polomo. Niso me splóh šmirglali, so mi pa točli pir, ko da je kravji bal.«

»Dósti so se namučli, da so dali fse vaje skos. Je tega puno, ka fse morajo znat. Jas bi crkno prvi dan. Je skor blo v JLA majn muk.«

»Fsako jutro, čuj, res fsako, so fstali že pred zóro in so laufali do Peska pa nazaj. Magda je rekla, da so hteli fsako jutro gobovo juho jest. Óvi so bolani, čuj. Keri te zjutraj lahko gobe žere?«

»Srei dneva so ponavadi špilali fuzbal tu zadi, malo so meli neki 'te k vandó' al neke borilne veščine al pa so kuj šli z bejzbol palcami nekaj mahat.«

»Nóro je blo. Nonstop so nekaj skakali pa laufali pa mahali. Zvečer so ga pa fsaki dan žlampali! In to kak! Še jas sn jim komaj sledil. Psihoti!«

»Zadni dan jim je pa Veronika pripraula špecjaliteto: namesto ónega sranja f plastičnih vrečkah jim je skuhala krajnske – óne prave – pohorske! So bli fsi paf! Še ova Indika. Njej se je še posebej odpêlalo. Je htela, da jo kuj krstim.«

»Te pa sn jo. Sn jo tak s špago po riti vseko, da je kuj preval naredla. Nisn mislo, da jo bo tak kipnlo. Je bla čisto erdeča. V obras tui. Zaj je naša, čuj.«

»Pól so se pa zvečer že poslavlali. Malo je blo souz, pa dósti smeha. So rekli, da priejo še kdaj nazaj tu gór. Res, da pa nêa vejo kdaj. Bojo že poklicali – ka te naj?«

»Vjutro jih je pobral helikopter, ker jih je f Slivnici že čako 'džêt'. Tak so rekli: 'džêt'.«

»Zaj so mênda že góri. Indika je vzela par krajnskih sabo. Óvih pravih, pohorskih.«

»Če jih bo tam góri pekla, bo res zanimivo. Upam, da nêbo kira poknla. Mi jih nêa vakumsko pakiramo.«

»Upam, da se kmalu kaj vidimo spet, ne? So vrei. Fsi!«

Moram priznati, da sem imela pripravljenih mnogo vprašanj, a je Rudi nehote odgovoril na vsa, ne da bi mu jih bila sploh zastavila. Bil je eden mojih najljubših sogovornikov.

Po zvočnem zapisu prevedla in priredila

Glu Pačapapou

Nove in nove in nove povezave

Strokovnjaki se niso naveličali – Nam se je dremalo – Oni so odkrivali dalje – Osvežilni bonboni z okusom tune – Pogrešana želva našla lastnico za hladilnikom

Poročali smo že o najnovejšem odkritju Komisije za računanje verjetnosti, da je slap Savica nezakonski sin Kape Sante, ki izpričuje mnogo povezav – skratka, eno. Širno bralstvo je kljub našemu trudu obdržati najvišjo stopnjo objektivnosti izrazilo željo, da prenehamo z nesramnimi poskusi diskriminacije deprivilegiranih državljanov, zato ne moremo drugače, kakor da jih preprosto uslišimo in vam v slogu vse pravičnejše Domovine ponudimo vpogled v resnico skozi oči tipičnega predstavnika Društva ljubiteljev mladosti zunaj šolskih klopi.

Hkrati omogočamo vsem tistim, ki so se odločili muke, prebite ob knjigah, zamenjati za nedolžno žoganje pred blokom, trpinčenje malih živali in demoliranje tujih jeklenih konjičkov, da tudi sami spoznajo nekatera pomembna dejstva, ki so jih vse sodobne države doslej uspešno skrivale pred njimi in nami.

Odločili smo se, da tudi ljudem, ki so se odločili, da je izobrazba nevidni zapor, iz katerega ni mogoče uiti, omogočimo opaziti resnično vez med zvokom, ki ga dobro nabrušen nož povzroči med zdrsom tesno ob Reksovem mednožju, in zvokom, ki ga povzroča vzgojno varstveni zavod ob izdaji odločbe, da je spričo nezapolnjenih kapacitet stavba primerna le še za rušenje.

Dovolj besedí, naj govori ljubezen – ljubezen do signaliziranja.

Séde pop v helikopter pa pravi pilotu: »Sem slišal, da so v cmokih marelice.«

Pilot odvrne: »So, kadar sliv zmanjka.«

»Pa kako lahko sliv zmanjka,« se čudi pop, »ko pa se sezona v ogrevanih rastlinjakih nikoli ne konča. Haha ha, haha, haha, haha, ha, hahaha, haha, ha-h, h-ah, ha-ha, ha.«

Pilot se obrne k zadnjim sedežem in reče: »Gospod, da niste vi pretiravali z rakijo…?«

Pop hladno bevskne: »A, ti nis?«

Nato vzletita. Velika elisa se sprva le počasi zavrti, nato pa kmalu silovito pospeši, da kmalu uide očesu in nad našimi glavami zariše čaroben krog, ki spominja na krinolino ponorele balerine. Nato se ob naraščajoči glasnosti hrumenja motorjev helikopter (po domače »helihopter«; op.glup.) odlepi od tal in pop preneha razmišljati o svojem obisku na tržnici, temveč se osredotoči le še na to, kako so ti koledarji zmedeni, koliko truda zahteva ugibanje, kateri mesec je, nato pa še vsa ta imena in kar dva božiča.

Pod njima počasi novi kraji prehajajo v stare, kolone vozil se počasi premikajo na poti na vse strani sveta, premikajo se ovčice na pašniku in premika se marsikaj, kar se móre in kar se móra. Prava môra!

Pop mirno drema na zadnjem sedežu, zleknjen v položaj fetusa, s palcem v ustih, ko pilot pod seboj, na presenetljivo ohranjenem asfaltu, pred super-mega-kingsajz nakupovalnim središčem zagleda naslikano veliko črko H. Spodaj že nestrpno čaka dežurni kontrolor poletov in takoj, ko zagleda helikopter (po domače »čóper«, op.tup.), prične svojo značilno točko v parterju z dvema lučkama in s pomočjo signalov sporoča svoje želje bližajočemu se zrakoplovu.

Pilot nekaj časa opazuje signale in si s pomočjo znanja, pridobljenega v pilotski šoli, ter izkušenj, pridobljenih v desetletju svoje razburljive kariere, povsem brez muk razlaga kontrolorjeve signale.

Naenkrat se zdrzne in na ves glas pravi: »Hja, tole bo pa zadnjič, da sem za kosilo pojedel femidon.« Pop nemoteno drema dalje. Navsezadnje ne on, ne pilot nimata popolnoma nobene zveze z današnjim člankom. Ali pač?

Lenko Nedelič

Dokazali povezavo med zmanjševanjem števila rojstev in kontracepcijo

Podatki, ki jih vsaka oblast želi skriti pred svojimi, še posebej pa pred tujimi državljani!

Domači specialisti za humanitarni repromaterial so uspešno dokazali, da lahko uporaba tako imenovanih kontracepcijskih sredstev v nekaterih primerih posredno vpliva na zmanjšanje števila novorojenih otrok, nikakor pa ne more vplivati na število cepcev.

»Novi otroci se sploh ne rodijo, še pogosteje pa se zgodi, da sploh niso bili spočeti,« je na predstavitvi rezultatov raziskave Komisije za računanje verjetnosti, da nespočetju otroka ne sledi rojstvo, izjavil dr. Stojan Čepe, predsednik komisije, ki jo je Vlada ustanovila z namenom, da število proračunskih postavk postane večkratnik števila dvanajst. Prireditev so spremljali smešni kanapejčki podjetja Franclek-ovi knedlni, ki je tudi eden od naših bolj priljubljenih sponzorjev.

»Verjetnost, da se staršem, ki niso spočeli otroka, le-ta rodi, je zelo majhna. Lahko bi rekli, da ni vredna omembe,« je za Lažnivce izjavil dr. Čepe in dodal: »Natančnih podatkov sam sicer nimam, ker še vedno vsako noč močim posteljo, vendar pa so vam vse podrobnejše informacije na voljo pri mojem asistentu.«

Dr. Lula Stoje, asistent: »V velikem številu primerov, ki sem jih srečal skozi vsa leta svoje prakse na področju ustne higiene, znaša delež primerov, ko se je parom, ki niso imeli spolnega življenja, rodil otrok, komaj skoraj nekaj, torej malo ali manj.«

Na celodnevni predstavitvi poročila Komisije smo bili prijazno seznanjeni s številnimi številčnimi podatki; predstavljeni so v sodobnem marketinškem slogu:

Ljubitelji samoupravljanja s temelji marksizma verjetno ne boste imeli nobenih težav z razumevanjem statističnega vpogleda v rezultate Komisije, vsem mlajšim bralcem pa ponujamo še prevod v bolj priljubljeni in iz dnevnega časopisja zelo znani tridimenzionalni fensi-šmensi polnobarvni tortni prikaz z legendo, ki pove vse. Ekonomisti in družbeni vedeži, imejte robčke pri roki!

Graf govori sam zase, zato je kakršen koli komentar povsem odveč. A nas takšna dejstva ne ustavijo! Mi ne dovolimo golim dejstvom vladati našim glavam. Mi se redno in brez izjeme upremo vsakršnemu poskusu vsiljevanja tujega mišljenja. Jasno, da smo v teh težkih časih, ko je človek človeku paranoidna drhal, pripravljeni na kompromise, a le pod pogojem, da se kompromitira nasprotna stran. Oziroma kompresira, kajne? Je pravilno kompresirati ali kompostirati? Morda kompenzirati? Komunirati? Ne glede na nomenklaturo se mi ne damo. Zato pričakujte komentar!

Na prvi pogled rezultati te – sila pomembne! – raziskave morda zbujajo v vas dvome, morda bojazen, mogoče celo kanček strahu ali vsaj pritajeno anksioznost. Tudi sam sem bil vesel, da smo na predstavitvi sedeli, sicer bi se pod težo svojih jeter sesedel kar na tla. Ob sprejemu so nam ponudili zanimivo drobno pecivo in seveda kavo. Preprosto ljubim rahlo skisano mleko – navdaja me z upanjem, da bom v naslednjem svetu nagrajen s svežino, ki jo premore le nor. Pa rezultati? Rezultati niso izostali.

Lenko Nedelič

Melone in meči

Poetski pregibi – Prvi del

Bil je tak dan, da bi gore premikal. Po dolgem času zimladne melanholije sem se ponovno počutil kot novorojen… pravzaprav prerojen, zato sem takoj ob sončnem vhodu vstal iz tople postelje in se pognal skozi okno.

Med poletom sem se spomnil, da imam pravzaprav balkon, nato sem prav tam prav nerodno padel. Na urgenci so mi zatrdili, da imam polomljena kar tri rebra. Po mnenju kardiologa naj bi eno od njih celo bilo moje. Odkar so mi ukradli slepič in mandlje, zdravnikom ne zaupam preveč, zato naj vam ne bo nerodno ob misli, da sem se vstani-in-hodi takoj odpravil proti domu svojega skiró-praktika.

Na avtobusu mestnega prometa je sedel olivno zelen kaktus in bral Žnudral. Opazil je, da nesramno buljim vanj, zato je časnik zložil in posodo, iz katere je poganjal, prestavil bližje k vratom. Vem, da je še vedno čutil moj oster pogled na svojem bodljikavem hrbtu, saj so kapljice znoja sijale z njega kot praznično okrasje s premnogih mestnih podrtij. Zanimivo, kako se je potil od zadruge… pravzaprav zadrege. Izstopil je tri postaje pred mojo postajo.

To postajo si moram zapomniti. Na njej je vstopila čudovita kuna zlatica. Visela je na vratu prelestne plavolase gospodične s kot ocean globokimi očmi in ogromnimi melonami. Očitno se je vračala s tržnice. Upal sem, da bo sedla nasproti meni, a je raje sedla poleg mene. Kot poklicni šarmer sem pričel: »Krasno krzno. Montevidéjski bober?«

Naklonila mi je pogled, kakršnega si – domnevam – običajno zasluži brutalni morilec njenih krvnih sorodnikov, in odvrnila kratko: »Seveda.«

Priznati moram, da me je tak odgovor šokiral, frapiral in vznemiril bolj kot izid športne napovedi prejšnji teden, ko je bil prvič negativen.

»Melone z vodko?« sem vprašal in pogledal v vrečko v najlepšem naročju v mestu.

»Ja. Takšne imam najrajši. Sočne in močne…« je smeje dejala in me prestregla s pogledom skozi oči naravnost v srce. Takoj sem vedel, kaj hoče.

»Čik-gumi?«

»Brez sladkorja? Prosim.«

Žvečila sva kot dve brezgrbi kameli (saj sva vendar mlada, lepa, zdrava) in se ves čas sabljala s pogledi. Medtem smo se peljali mimo moje postaje. Nič čudnega in hkrati nič hudega; vsaj ne pretirano: avtobusi imajo to razvado, da vozijo v obe smeri.

V njenem prijetnem, svetlem in toplem eno ali večsobnem stanovanju – nisem prepričan, saj popisovalci vanj še niso pomolili svojega premraženega smrčka – me je najprej posadila na kavč v dnevni sobi.

Ko je videla, da sem obe svoji nogi s čevlji vred parkiral na njeni dragoceni klubski mizici, me je poskušala spoditi na ozek fotelj preblizu televizorja. Malo mi je bilo nerodno spričo bližine oglasov za pralni prašek, ampak zavedal sem se, da moram še naprej igrati vlogo nepremagljivega, s testosteronom prepojenega monstruma, zato sem se ji uprl. Na moj odločen odpor je odgovorila s tem, da mi je fotelj umaknila dlje stran od neusahljivega izvora idiotizma. Škodljivosti elektromagnetnega sevanja niti ne bom omenil.

Sedel sem, čakal in gledal na uro. Čez devet minut se je zopet pojavila. Ustavila se je med vrati v svetlo rdeči polprozorni svileni halji. Njeni dolgi svetli lasje so padali skoraj do njenih sanjskih bokov in njene dolge noge so segale vse do tal. Neverjetno ljubko me je pogledala in dejala:

»Boš…«

Takoj sem skočil pokonci in na ves glas zakričal: »Ja! Ja! Ja! Takoj zdaj!«

Ona pa je rahlo presenečena nadaljevala tam, kjer sem jo prekinil: »…kaj pil?«

Zdrznil sem se in odvrnil: »Ja… Prosim.«

Takrat mi je postalo jasno, da sem ga malo biksnil. Odsihmal nič več ne bi moglo biti tako, kot bi bilo nekdaj lahko bilo. Odkorakala je iz sobe. Njena odločna hoja je izdala, da nekaj ni v redu. Ni mi bilo potrebno dolgo tuhtati.

Vrnila se je v viteškem oklepu z dolgo helebardo in zaprto čelado. Tudi skozi hladno jeklo sem lahko čutil njen slasten vonj, kako se kot dim cigare neustavljivo širi po vsem stanovanju.

Na mizo je položila jogurtov lonček, poln prozorne tekočine.

»Spij!« je hladno ukazala skozi ozke rešetke na čeladi. Nagnil sem kozarec k ustom in na dušek izpil vso toplo vodo. Nato sem videl le še njeno senco, ki je zamahnila nad menoj.

Prebudil sem se v beli sobi s svetlo modrimi stenami in brez pomišljanja pomislil na smrt. Roko sem previdno popeljal v spodnji del abdominalnega področja in se popolnoma umiril šele, ko sem ugotovil, da sta oba vitalna organa še na mestu. Nato sem otipal rebra. Dodatna peterica je imela nenavadno obliko, torej skupaj osem. Sranje.

Tisti trenutek so se odprta vrata in v sobo je stopila temnolasa medicinska sestra z rdečkastimi prameni in hipnotičnimi očmi.

(se nadaljuje)

Nadebudni mladi avtor

Novi statut ukinja več pravic kot klobas

Bližajoče se novo leto prinaša s seboj nov statut, a kaj takega še niso videle moje rahlo vlažne oči – Ta članek nima popolnoma nikakršne zveze s klobasami – Besedo »klobase« zlorabljamo, da pretentamo spletne iskalnike – Klobase so nedolžne – Ste si drznili misliti nasprotno?

Omenjeni Statut Mednarodne organizacije varstva razvajenih potrošnikov v kopenski plovbi ukinja to, za kar se je študentska sodrga borila vse od marca 1848 in kar je zahtevalo množične žrtve na vseh straneh. Naj citiram: »Izrecno je vsem študentom prepovedano na kakršenkoli način dihati pod vodo v času predavanj, razen posameznim posameznikom, ki so to uredijo z obrazcem, oddanim v referatu fakultete, kjer so vpišani, najmanj sedem dni pred načrtovanim dihanjem pod vodo.«

To še zdaleč ni vse. V statutu je med drugim zapisano: »Vsaka kršitev omenjenega določila se kaznuje z obvezno prisotnostjo na podaljšani seji kluba arhivistov-prostovoljcev. V primeru da se storilec ne odzove na pravilno poslano vabilo, se ga sme privesti s silo in v storilcu na vsak način in za vsako ceno v smiselnem obsegu zlonamerno ustvariti prepričanje, da gre za vroči zmenek z neznanko.« Pri slednjem očitno računajo tudi na študente matematike.

Zaslepljujoče očitno je, da so stvarniki omenjenega statuta delali račun brez krmarja. Mi (jaz in moj prijatelj Piki Jakob) se namreč nismo zaman borili vsa ta desetletja, odkar je mogoče v nedogled podaljševati status, da bi zrak, ki se nahaja v ozemeljskih vodah, ostal neizkoriščen. Tudi premnoge žrtve, ki so jih terjale prepotrebne raziskave, ne smejo biti zaman. Omenim naj, da je le v fazi preizkušanja sistema na premnogih javnih kopališčih izgubilo življenje več tisoč stereo-tipičnih blondink, ki so se nič hudega sluteč prijavile na javni razpis. Ne! Tega ne bomo sprejeli sede! Nikoli! Ob takšni zlati žili niti pomisliti ne smemo na sedenje!

Štrudeljske organizacije vseh dežel so že napovedale proteste. Z vilami in baklami na ulice pa ne poziva le študentarija – zadnje čase so vse aktivnejši tudi organizatorji nočnih pohodov v počastitev spomina na kmečke upore v starejših članicah Evropske unije ob prvih resnih ukinitvah subvencij pred nekaj desetletji. Tem se rada solidarnostno pridružijo društva ljubiteljev večerov brez elektrike, ki so v zadnjih nekaj letih pridobila več deset milijonsko članstvo po vsej Zahodni Evropi. Res so tam doma največji strokovnjaki za razvoj varčnih žarnic, a kaj, ko so strokovnjaki za pretiravanje v porabi energije in drugih snovi že od konca recesije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v veliki premoči pridobili izredno prednost. Potem so tu seveda tudi anarhisti – nanje ne smemo pozabiti, sicer se nas bodo spomnili naslednjič, ko jim ne bo všeč barva pulija, v katerega bo oblečen kdo od nas.

Ne glede na to, kateremu delu resnično ali navidezno zatiranega prebivalstva pripadate, vam želimo veliko veselja in dobro merico nepotrebnega nasilja ob naslednjem nočnem pogromu in vam kličemo: »Nasvidenje nad fojbami!«

Obljubljamo, da bomo še naprej spremljali razburljivo polenovko ob spremembah omenjenega statuta in vam omogočili podroben vpogled v vpliv klobas na ločitev države od javnih prihodkov. Tako, zdaj pa si končno skuhajte svojo vročo juho!

Žarko Masslo