Melone in meči

Poetski pregibi – Prvi del

Bil je tak dan, da bi gore premikal. Po dolgem času zimladne melanholije sem se ponovno počutil kot novorojen… pravzaprav prerojen, zato sem takoj ob sončnem vhodu vstal iz tople postelje in se pognal skozi okno.

Med poletom sem se spomnil, da imam pravzaprav balkon, nato sem prav tam prav nerodno padel. Na urgenci so mi zatrdili, da imam polomljena kar tri rebra. Po mnenju kardiologa naj bi eno od njih celo bilo moje. Odkar so mi ukradli slepič in mandlje, zdravnikom ne zaupam preveč, zato naj vam ne bo nerodno ob misli, da sem se vstani-in-hodi takoj odpravil proti domu svojega skiró-praktika.

Na avtobusu mestnega prometa je sedel olivno zelen kaktus in bral Žnudral. Opazil je, da nesramno buljim vanj, zato je časnik zložil in posodo, iz katere je poganjal, prestavil bližje k vratom. Vem, da je še vedno čutil moj oster pogled na svojem bodljikavem hrbtu, saj so kapljice znoja sijale z njega kot praznično okrasje s premnogih mestnih podrtij. Zanimivo, kako se je potil od zadruge… pravzaprav zadrege. Izstopil je tri postaje pred mojo postajo.

To postajo si moram zapomniti. Na njej je vstopila čudovita kuna zlatica. Visela je na vratu prelestne plavolase gospodične s kot ocean globokimi očmi in ogromnimi melonami. Očitno se je vračala s tržnice. Upal sem, da bo sedla nasproti meni, a je raje sedla poleg mene. Kot poklicni šarmer sem pričel: »Krasno krzno. Montevidéjski bober?«

Naklonila mi je pogled, kakršnega si – domnevam – običajno zasluži brutalni morilec njenih krvnih sorodnikov, in odvrnila kratko: »Seveda.«

Priznati moram, da me je tak odgovor šokiral, frapiral in vznemiril bolj kot izid športne napovedi prejšnji teden, ko je bil prvič negativen.

»Melone z vodko?« sem vprašal in pogledal v vrečko v najlepšem naročju v mestu.

»Ja. Takšne imam najrajši. Sočne in močne…« je smeje dejala in me prestregla s pogledom skozi oči naravnost v srce. Takoj sem vedel, kaj hoče.

»Čik-gumi?«

»Brez sladkorja? Prosim.«

Žvečila sva kot dve brezgrbi kameli (saj sva vendar mlada, lepa, zdrava) in se ves čas sabljala s pogledi. Medtem smo se peljali mimo moje postaje. Nič čudnega in hkrati nič hudega; vsaj ne pretirano: avtobusi imajo to razvado, da vozijo v obe smeri.

V njenem prijetnem, svetlem in toplem eno ali večsobnem stanovanju – nisem prepričan, saj popisovalci vanj še niso pomolili svojega premraženega smrčka – me je najprej posadila na kavč v dnevni sobi.

Ko je videla, da sem obe svoji nogi s čevlji vred parkiral na njeni dragoceni klubski mizici, me je poskušala spoditi na ozek fotelj preblizu televizorja. Malo mi je bilo nerodno spričo bližine oglasov za pralni prašek, ampak zavedal sem se, da moram še naprej igrati vlogo nepremagljivega, s testosteronom prepojenega monstruma, zato sem se ji uprl. Na moj odločen odpor je odgovorila s tem, da mi je fotelj umaknila dlje stran od neusahljivega izvora idiotizma. Škodljivosti elektromagnetnega sevanja niti ne bom omenil.

Sedel sem, čakal in gledal na uro. Čez devet minut se je zopet pojavila. Ustavila se je med vrati v svetlo rdeči polprozorni svileni halji. Njeni dolgi svetli lasje so padali skoraj do njenih sanjskih bokov in njene dolge noge so segale vse do tal. Neverjetno ljubko me je pogledala in dejala:

»Boš…«

Takoj sem skočil pokonci in na ves glas zakričal: »Ja! Ja! Ja! Takoj zdaj!«

Ona pa je rahlo presenečena nadaljevala tam, kjer sem jo prekinil: »…kaj pil?«

Zdrznil sem se in odvrnil: »Ja… Prosim.«

Takrat mi je postalo jasno, da sem ga malo biksnil. Odsihmal nič več ne bi moglo biti tako, kot bi bilo nekdaj lahko bilo. Odkorakala je iz sobe. Njena odločna hoja je izdala, da nekaj ni v redu. Ni mi bilo potrebno dolgo tuhtati.

Vrnila se je v viteškem oklepu z dolgo helebardo in zaprto čelado. Tudi skozi hladno jeklo sem lahko čutil njen slasten vonj, kako se kot dim cigare neustavljivo širi po vsem stanovanju.

Na mizo je položila jogurtov lonček, poln prozorne tekočine.

»Spij!« je hladno ukazala skozi ozke rešetke na čeladi. Nagnil sem kozarec k ustom in na dušek izpil vso toplo vodo. Nato sem videl le še njeno senco, ki je zamahnila nad menoj.

Prebudil sem se v beli sobi s svetlo modrimi stenami in brez pomišljanja pomislil na smrt. Roko sem previdno popeljal v spodnji del abdominalnega področja in se popolnoma umiril šele, ko sem ugotovil, da sta oba vitalna organa še na mestu. Nato sem otipal rebra. Dodatna peterica je imela nenavadno obliko, torej skupaj osem. Sranje.

Tisti trenutek so se odprta vrata in v sobo je stopila temnolasa medicinska sestra z rdečkastimi prameni in hipnotičnimi očmi.

(se nadaljuje)

Nadebudni mladi avtor