Satanisti zavzeli slaščičarno!

Nasilje v Sladkem raju – Tortice v krvi – Pentagrami na palačinkah – Zaklane mačke v vitrinah – Sveče namesto žarnic – Natakarice govorijo nazaj

Óni dan sem sedela v slaščičarni Sladki raj nasproti banke in kaj se mi pripeti! Hotela sem naročiti in sem pomahala natakarici. Ker je bilo dokaj temačno – res ne vem, zakaj so Sladkemu raju zazidali okna – in so svetili le s svečami, sem lahko natakarico dobro videla šele, ko je stopila k mizi. Prestrašila sem se njenega bledega obraza, las črnih kot noč in rdeče krvi, ki se ji je cedila iz ust. Pogledala me je s svojimi praznimi očmi in rekla z glasom, kot da bi prihajal iz želodca: »Misorp?« Kljub temu da mi je že postopoma uhajalo v hlače od groze, sem se zbrala, tako da sem lahko naročila. Zahotelo se mi je vroče čokolade, palačink in sirove štručke. Natakarici »iz pekla« sem posredovala svoje naročilo, ona pa se mi je v obraz nesramno zarežala. Njen smeh, če temu lahko tako rečem, je bil kot glasno bruhanje. Prihajal je menda iz samih črev. Kar zmrazilo me je.

Če je bil poleg mene še kdo tisti dan v Sladkem raju, ne vem, ker v temi nisem videla niti do nasprotnega roba svoje mize, kaj šele kam globlje v prostor.

Čakala sem tako nekaj minut, a mi ni bilo dolgčas. Poslušala sem glasbo in ne morem reči, da je bil radio, ker tako turobne glasbe še nisem slišala svoj živi dan. Slišalo se je kot bruhaje, a niti to mi ni moglo pokvariti razpoloženja. Glasba je včasih za trenutek zamrla in zdelo se je, kot da slišim krike.

Nato je iz teme stopila moja natakarica. Kar malo sem se je ustrašila, ko pa je hodila tako tiho. Servirala mi je brez besed in enako, kot se je prikazala, je tudi izginila v temo. Vroča čokolada je bila resnično vroča (kar malo sem si poparila ustnice) po okusu pa ni bila niti malo podobna čokoladi. Prej bi rekla, da je imela okus po krvi. Fuj! No vsaj palačinka je bila prava. Le tega ne vem, zakaj je niso zvili. Verjetno so mi hoteli pokazati, kako lepo so jo namazali. Opazila sem, da je kuhar v Sladkem raju velik borec za mir na svetu: marmelado, ki se mi je zdela nekoliko redka, je po palačinki namazal v obliki kroga, v katerega je narisal peterokrako zvezdo. Res lepo. No palačinkico sem si lepo zvila in jo lepo popapcala. Nato sem se posvetila sirovi štručki. Že takoj na začetku se mi je zdela rahlo sumljiva. Oblika je sicer bila prava, a videz je bil nekoliko nenavaden. No, tudi s tem sem se nehala ubadati, ko se mi je posvetilo, da je to zaradi luči. Ugriznila sem v štručko. Bila je hladna. Pravzaprav mrzla.

To je bilo pa res nenavadno! Ob tretjem grižljaju pa me je spreletela huda misel: DROBOVJE! Res! Sirova štručka je imela okus po drobovju! Izpljunila sem, kar sem še imela v ustih, in od studa pobruhala še vse ostalo. Še več! Ugasnila mi je tudi sveča. Od groze sem pustila vse in zbežala iz Sladkega raja.

Tako se že od obiska v parlamentu nisem prestrašila. Še sedaj, ko to pišem, moram bruhati, če se le za trenutek spomnim na Sladki raj in to, kako je prenovljen.

Mama Leone

Prva jubilejna gastroenterološka konferenca odpira svoja vrata (in še kaj)

Vsak dan napete lutkovne predstave – Sejem kopalniških dodatkov – Degustacija mineralnih olj – Zabava s kolonoskopijo presenečenja – Klistir za vsakogar – Ljubezen do sočloveka se preliva po mestnih ulicah

Tudi letos – ah, kaj govorim – letos prvič se je mestna oblast odločila, da običajno in že ničkolikokrat prežvečeno poletno turistično ponudbo razširi z novostjo po vzoru podobnih prireditev v drugih Evropskih velemestih, pobratenih s tem našim mestom, ime katerega sem nekje založil. Kakorkoli že, prireditev se te dni takorekoč šele pričenja in vsi smo prijazno povabljeni, da se udeležimo mnogih v ta namen pripravljenih dogodkov. Pravzaprav se bo konferenca odvijala v več naših krajih hkrati – gre za multibedasto prireditev s pestrim programom.

»Program je natrpan,« je izjavil naključni mimoidoči in dodal: »Po poklicu sem industrijski oblikovalec, tiskar in bolonjski magister, specializiran za zamenjavo tonerja, tako da dobro vem, da so pamflet s programom prireditve naročili na papirju premajhnega formata. Morala bi biti šestka. Tale trojka je povsem mimo.«

Med drugim smo od obiskovalcev izvedeli še marsikaj.

Jolanda, 46, poklicna stanovalka: »Konferenca? Sem mislila, da zbirajo kosovne odpadke. Potrebujete star ležalnik ali šivalni stroj?«

Viktor, 37, dekorater: »Sam se vsako leto udeležim te konference. Sam. Popolnoma sam. Nikogar nimam. A da je prvič? Res? A bo kaj drobiža, lepi gospod?«

Cheegummy Skoop Dawggy, 14, šolar: »Mi smo tu zaradi pijače. Zdaj ni šole. Kako? Zoki Da Main Man Buoay, ti si pa rekel, da še ni!«

Med obiskovalci smo naleteli tudi na nekaj starejših dam s pedigrejem.

Viola, 67, upokojena balerina: »Odkar sem pridobila zasluženi plemiški naslov, sem popolnoma preveč razburjena zaradi položnic, zato si tu celim rane.«

Gvendolina, 72, upokojena podajalka papirja: »Lepo je priti ven, med drevje, na sonček, med mlade, prijetne ljudi in pasja darilca.«

Jadranka, 68, umirjena gospodinja: »Jaz sem po pokojnem soprogu polila kavo z mlekom.«

O podrobnostih konferenčnega programa je z menoj govoril predsednik organizacijskega odpora, Ludvik N. Štiman: »Vsa leta do danes smo bili razočarani nad odnosom mesta do ljubiteljev inkontinence, tako da smo se letos odločili tem izredno slabim razmeram napraviti konec.«

Lažnivci: »O čem govorite?«

Štiman: »Se ne zavedam, jaz sem le predsednik.«

Lažnivci: »Lahko govorimo s katerim drugim članom organizacijskega odpora?«

Štiman: »Lahko, a ni potrebno.«

Lažnivci: »Ker…?«

Štiman: »Ni lepo s 'ker' pričeti stavka.«

Vse pohvale organizacijskemu odporu, saj odlično opravljajo svojo nalogo. Kot rečeno, je namen konference izboljšati odnos družbe do drugačnih – do klovnov, do agorafobičnih altruistov, do pobeglih nogavic, ki so se zaposlile pri lutkarjih, do veganskih mesarjev, do barvno slepih pleskarjev, do vseh tistih posebnih ljudi, ki so v svojih življenjih na nek način prikrajšani – milijonarji, na primer, so prikrajšani za stanje v vrstah, nekadilci so prikrajšani, kadar se deli ogljikov monoksid (ogljikov dioskid s popustom, op.prof.kem.), kolesarji, recimo, imajo le dve kolesi, nekateri vidnejši predstavniki ljudstva so prikrajšani za pismenost, spet drugi za pismenost. Svet enostavno ni pravičen in namen Konference Sranje je, da poskrbi za ekvilibrium (podobno kot kolibrium, vendar popolnoma drugače, op.prof.bio.). Kot nam je zaupal Ludvik N. Žajfan lahko to izenačenje dosežemo na zelo enostaven način.

»Nekaj minut po tem, ko skozi redkeje rabljen vhod v vaše telo vlijem toplo in ne preveč nasičeno milnico, boste pozabili na večino svojih skrbi,« pravi gospod Žajfan, šef kuhinje in vodja prehrane konference. »Če sem iskren, vam ostane ena sama skrb, a dokler naš dobri stari diksi ni prezaseden, je tudi ta skrb zanemarljiva.«

»Na ta način vsako leto, to je vsako od letos naprej, nameravamo v vseh naših velemestih poskrbeti za osnovna načela svobode in enakosti – Liberté, Egalité, Excrementé!« tako trdi Ludvik N. Šajzan, letošnji prvi jubilejni povezovalec programa. »Potrudili smo se in priskrbeli najboljša maziva, med njimi več mineralnih olj, kot jih dovoli Šarm El Oil, poleg tega pa smo pripravili tudi razstavo ročno izdelanih gumijastih termoforjev. So zelo primerni za naš namen.«

Lažnivci: »Se na razstavi predstavijo tudi umetniki, ki so eksponate izdelali?«

Šajzan: »Žal ne, ker je Kitajska precej daleč in je skoraj nemogoče pridobiti vstopne vize za majhne otroke brez spremstva odraslih.«

Lažnivci: »Kaj pa nastopajoči?«

Šajzan: »Za njih nismo potrebovali viz.«

Lažnivci: »Zanima nas, kdo so.«

Šajzan: »Kdo so potrebovali vize?«

Lažnivci: »Ne, kdo so nastopajoči.«

Šajzan: »Ja, to bi pa moral pogledati v scenarij. Jaz le povezujem.«

Lažnivci: »Kje ga pa imate?«

Šajzan: »Ni to vprašanje nekoliko nesramno?«

Lažnivci: »Scenarij!«

Šajzan: »A, tu nekje. Ali pa v prikolici. Zakaj?«

Lažnivci: »Ste morda tudi vi član organizacijskega odpora?«

Šajzan: »Sem. Kako vam lahko pomagam?«

Lažnivci: »Boste imeli tudi predavanja?«

Šajzan: »Predavanja? Ja, menda res. Eno ali dve.«

Lažnivci: »Potem vsaj diskusijo ali work-shope?«

Šajzan: »Vrk – kaj?«

Lažnivci: »Kako boste upravičili ime 'konferenca'?«

Šajzan: »Mislite, da bi ga morali?«

Lažnivci: »Nam lahko poveste vsaj, kateri pomembni gastroenterologi so se napovedali?«

Šajzan: »Napovedali? Jih pričakujete?«

Kot vidite, je organizacijski odpor izredno dobro organiziran. Upam, da to drži tudi za konferenco, saj bo potemtakem izredno uspešna.

Med znanimi gosti smo videli mnogo znanih obrazov, vsi so bili na relativno dobro znanih telesih – tako, nekje v zgornjem delu, v neposredni bližini sončnih očal. Med neznanimi obrazi nisem prepoznal nikogar, sem pa bil presenečen nad številom obiskovalcev. Najti ljudi, primerne za intervju, ni bilo težko, a sem se kljub temu odločil drugače. Sicer sem pa večino časa preživel v šotoru VIP. Ena spalna vreča je bila takrat še prosta.

Na vprašanje, kako ocenjujejo dosedanji uspeh prve jubilejne konference, so vsi trije Ludviki v en glas zatrdili, da bodo računalnik zagnali še pred večerom. Menda imajo odličen program za žirafe ali nekaj podobnega. Ta bele zaenkrat še praznijo. Tudi mene so, čeprav sem se sprva bal za svojo notranjo lepoto – doslej sem bil vedno prepričan, da je le ta tista prava, a zdaj menim nasprotno, saj sem jo videl počasi odteči po prizorišču.

Predvidevam, da bom v naslednjem mesecu lahko objavil še kakšno podrobnost več s te izredno številno obiskane konference. S koncem septembra se namreč prične oktober.

Lenko Nedelič

Otroška literatura ali literarna otročjost

Knjižne novosti – Intervju (na srečo) prekinjen

Danes vam predstavljamo malo znano avtorico otroške literature gospo Živo Zver. Gospa Zver je ravno končala svojo zadnjo knjigo z naslovom Kaj otroci smejo in česna ne. O tej in drugih njenih knjigah je tekla beseda v najinem pogovoru, ki sva ga imeli v čudoviti čajnici z razgledom na Tovarno dušika Predrje. Gospa Zver se je, kot boste lahko sami videli, izkazala za zelo iskrivo sogovornico, ljube bralce pa opozarjam, da je med pogovorom na žalost prišlo do več nenadzorovanih eksplozij v prej omenjeni tovarni, zaradi česar sva morali pogovor predčasno prekiniti, da so nama lahko prijazni gasilci pogasili goreče obleke in nama oči sprali z destilirano vodo. Bogu hvala za masiven senčnik, ki je bil prevrnjen pred najino mizo. No, pa nazaj k témi.

L: Gospa Zver, vaša strast so predvsem predelave znanih otroških knjig.

Z: Res je, Maček Čurić v operaciji Tajfun je bila med 9:30 in 9:35 uro 12. oktobra lanskega leta ena najbolj branih knjig v zunanjem oddelku vrtca Zburje.

L: Ali ni bila ta knjiga prepovedana zaradi obscenega govora in razpihovanja medverskega nasilja?

Z: Takrat še ne.

L: Razumem. Kaj pa knjiga Drekec si pomaga sam? Tudi ta je bila prepovedana zaradi preveč eksplicitnih prizorov spolnega nasilja.

Z: Tega še danes ne razumem. Knjiga je pravzaprav zelo poučna in v njej si Drekec, ki je že v puberteti, res nauči pomagati sam, poleg tega pa se za vse zlo maščuje gluhi Majdi.

L: Mislite Plahti?

Z: Ne, Majdi. Plahta je umrla že v prejšnjem delu, ko se je v njeni koči razstrelil Kociper. Šlo je za poetično pravico.

L: Seveda. Vseeno me zanima, zakaj se trudite pisati ravno za otroke, ko pa se mi zdi, da vam bolj leži pisanje izključno za odrasle.

Z: Prav to sem želela ovreči s svojo zadnjo knjigo Kaj otroci smejo in česna ne. Ta knjiga je namreč zbirka nasvetov za otroke, kako naj živijo, da bodo zdravi in tudi za starše, kako naj svoje malčke vzgajajo, da ne bodo kasneje imeli z njimi težav.

L: Je to res? V vaši knjigi namreč pišete, da je česen strupen, v oddelku o življenju v gozdu otrokom predlagate naj iščejo mladiče srn in jih božajo, prav tako jim prigovarjate, naj brez skrbi jedo katerekoli sadeže, ki tam rastejo ter naj pred medvedom vedno zbežijo, češ, da so tako ali tako hitrejši od nerodnega kosmatinca. Nadalje jim v gospodinjskem oddelku svetujete naj si lase sušijo kar med kopanjem, da bodo prihranili čas, odsvetujete jim, da bi hodili v vrtec, zato, ker jih bo tam dobila Čvika Čvaka, poleg tega pa jih skozi vso knjigo prepričujete, da so majhni in brezvezni.

Z: Če pa so.

L: Mimogrede, kdo ali kaj je Čvika Čvaka?

Z: Uf, o tem pa raje ne bi.

L: Prav. Staršem pa v knjigi nalagate, naj bodo pametni in uporabljajo kondome.

Z: Da! Si predstavljate, kako miren svet bi to bil…?

Eksplozije, ogenj, obleke, gasilci, pena, destilirana voda…

Glu Pačapapou

Kaj sanja Sanja?

Že óni dan sem vam obljubil, da vam povem skrivnost, ki se skrivno skriva, tokrat pa vam zagotavljam, da si jo lahko sami nekam namalate!

Mnogi ljudje, predvsem pa alpinisti, plezajo v visoke gore. Kaj je tako čudovitega na sivih skalah in belih ledenikih? Sneg? Skale? Mah? Zrak? Ne! Temveč rdeči anoraki! Vse povsod rdeči anoraki! Rdeči anoraki in modre pumparice. Rumene bunde in zelene čelade. Juhe v kockah in vrčki marmelade. Tu doli imamo dovolj zraka. Vsaj za dihanje ga je za zdaj dovolj. Nimamo pa prostora za vse te stvari. Ni prostora za omare, podboje in psihoze. Za psihoze ga je dovolj.

Posebnost Lažnivcev je skrita nekje onstran te strani in čaka na svoj trenutek, da ti bo z vso slo skočila za vrat in ti dala misliti. Pazi na slavnične nrpoke. Še vedno je razpisan lov na vse, kar ne spada k Lažnivcem. Kdor bo do jutri ali do jutri zvečer našel vsaj eno stvar, ki ustreza tem pogojem, bo izmed anonimnih kositrnih figuric izžreban za glavno, rezervno in tolažilno nagrado v vrstnem redu presenečenja. Nagrade so (v redu, op.nagr.): kasetofon-grafoskop s krožno žago za rezanje salam, zložljiva betonska sirena iz Austerdama z več univerzalnimi nastavki, s katerimi lahko vrtate v steno, les, karton, plastelin in napovedovalce, ter s štirimi nastavljivimi ščetkami za paradiranje mimo Državnega zbora in nenazadnje enoletno naročnino na svež zrak z okusom po kumarični solati in bureku.

Zadnjo nagrado bo izbrancu, se pravi izbranki podelil precednik opčine Wartburg na Labi ob spremljavi budalnega kvarteta mastnih svečnikov na obletnico napada na Pajl Hajba. V primeru vremena nagrade odpadejo. V primeru, da število prijav preseže število planetov, ki so manj kot dva kilometra oddaljeni od Zemlje, nagrade odpadejo. Po pogojem, da kdorkoli odda komentar, nagrade odpadejo. Pod pogojem, da kdo ne odda komentarja, se uredništvo kaznuje s šamrolo. V primeru, da budalni kvartet odigra melodično skladbo napisano v drugi polovici dvajsetega stoletja, se šteje, da je dvajseto stoletje zaključeno in vsi računi izstavljeni.

Sanja sanja sama.

Ampak ne več za dolgo.

Sedmerec Brez Vratarja

Ko sem bil jaz mlad…

Spoznajte resnični svet skozi oči resničnega izkušenega občana – Imel sem oseminsedemdeset bratov in sester – Stanovali smo v tesnem zaboju za sadje – Delali smo od zore do mraka in od mraka do zore – En kos kruha smo imeli za zajtrk, kosilo in večerjo – Stari sralec piše

Ko sem bil še golobradi mladenič z Gorenjskega, sem bil najsrečnejši v svojem življenju, čeprav nisem imel vseh teh stvari, ki jih ima današnja mladina, ki zato nima nobenega spoštovanja do nikogar in do ničesar več. Kljub temu, da je bilo moje otroštvo najtežje na svetu, se rad spominjam tistih srečnih dni, za katere vem, da se nikdar več ne vrnejo, ne pa tako kot današnja mladina, ki le stremi za tem, da bi čim prej pozabila na vse in vsakogar!

Ko sem bil star pet let, se prvič spomnim svojega rojstnega dne. Takrat še nismo poznali daril in praznovanja. Rojstnega dneva se predvsem spominjam po tem, da so me oče s šibo po riti in me nato vrgli skozi okno. Bil sem najmlajši izmed otrok in zato mi je bilo najtežje. Nositi sem moral obleko, ki jo je pred menoj nosilo mojih petdeset bratov in petdeset sester. Lahko si predstavljate, da so bile obleke, ko sem jih dobil jaz, precej izrabljene. Popolnoma so bile iz mode, a na srečo takrat niti vedeli nismo za modo. Moje hlače so bile tako tanke, da se je skoznje videla moja cela zadnja plat, ampak me ni bilo nič sram, ker sem vseeno imel vsaj nekaj za obleči. Stanovali smo v mnogo pretesnem zaboju za jabolka, kjer je zaradi rež v stenah bil stalno neznosen prepih. Ampak smo tudi to zdržali. Takrat nismo bili takšne reve, ki še pozimi zapirajo okna in spijo pod odejami. Odej sploh nismo poznali. Bili smo vzdržljivi kot konji, močni kot medvedi in pogumni kot levi, čeprav levov takrat sploh nismo poznali, ker levi takrat še niso živeli na Gorenjskem.

Nekega dne, se spomnim, nas je obiskal krošmar, ki je prodajal vse mogoče stvari: od obleke do suhega sadja, vse do šolskih potrebščin in okrasnih letev za tjuning. Jasno – takrat nismo poznali tjuninga. Še tjulnjev ne! Torej, takrat sem dobil svoj prvi svinčnik. Bil je komaj za mezinec dolg in črn kot oglje. Uporabljal sem ga vse do dne, ko sem že dobil delo in sem si lahko kupil novega. Šolo sem obiskoval tri leta in se izredno hitro učil. Moj učitelj mi je celo dejal, da bo nekoč še nekaj iz mene. Seveda sem bil odličen učenec vsa štiri leta v vseh predmetih, čeprav takrat še nismo poznali vseh teh stvari, ki jih dandanes učijo v šolah: črke, številke, lahko algebro. Smo pa bili veliko bolj pridni in smo se hitreje učili, zlasti jaz. Takrat še nismo poznali računalnikov, vse smo računali na pamet ali pa na prste, če smo jih sploh imeli, ker to so bili težki časi.

Seštevali smo in odštevali, množili in delili in nekateri vladali. Imeli smo tudi lepopis, pri katerem sem vseh pet let dobival pohvale od učitelja, ne pa tako, kakor to počnejo sedaj, ko otroci vsi kracajo, kot da bi se kura okužila s steklino, stopila v črnilo in nato vsa slinasta odkrevsala čez papir. Takrat papir sploh ni prenesel vsega tega, kar prenese dandanašnji, zato ni bilo Lažnivcev. Takrat sploh nismo znali lagati. Pisali pa smo celo brez črnila. Ko nam je zmanjkalo črnila, nam je učitelj naročil, naj nalovimo nekaj črnih polžev lazarjev, da smo jih potem v šoli sprešali in iz njih dobili črnilo. Bilo je grozno, ampak smo vse prenesli, ker smo bili močni in smo imeli véro. Dandanašnji je vse drugače, ko imamo pelikane. Je veliko lažje. Ko sem bi jaz mlad, je bilo življenje veliko težje.

Pogosto nismo imeli nič za pod zob. Takrat smo si lakoto krajšali s petjem in pripovedovanjem pravljic. Če smo že imeli kaj hrane, je bil to le kakšen košček suhega, trdega kruha, ker mati nikoli niso imeli dovolj moke za cel hlebec. Vseh osemdeset z očetom vred si nas je moralo razdeliti en sam kos kruha in to za zajtrk, kosilo in večerjo. Ob praznikih smo jedli tudi meso. Oče so šli na lov in vedno prinesli nazaj vsaj kakšnega polha ali pomrznjeno veverico. Ker oče niso imeli smodnika in krogel, so moral žival zadeti že s prvim metom puške in jo nato ubiti z golimi rokami, sicer se je lov zavlekel, saj je bila goščava veliko bolj gosta, ne pa tako kot danes, ko so Avstrijci pokupili že pol Slovenskega lesa.

Tisto so bili strašni časi. Za Miklavževo nas ni obiskal Miklavž, ampak le parkeljni, ki so nas natepli s šibo. Božička nismo poznali, o Božiču so nas oče namahali s palico, da smo si praznike bolje zapomnili. Novega leta nismo praznovali, ker so bili oče utrujeni od prejšnjih dveh priložnosti. Ker vode nismo imeli, smo se umivali samo vsake pet let. Tega se še tako živo spominjam, ker so me mati umili za moj peti rojstni dan s čašo ledeno mrzle vode in s sirkovo metlico. Mila nisem videl tako rekoč do včeraj. Ko sem jaz bil mlad, so bili to res hudi časi.

Nismo imeli ne televizije, ne radia, niti knjig, kaj šele mobilnih tulipanov, zato smo si čas krajšali tako, da so nas, mlajše, tepli starejši bratje in sestre. Jaz sem bil najmlajši in lahko si predstavljate, da nisem imel koga tepsti, ker sem bil najšibkejši in najmanjši in so me tepli vsi, ker – to so bili hudi časi.

Zdaj sem že star in betežen in od vsega hudega, kar se mi je pripetilo v življenju, me že malo zapušča razum, a še vedno imam od časa do časa tu in tam kakšen svetel trenutek. To ni eden od njih.

Alta Knabe

Ljubezensko pismo poškodovalo mimoidočega

Nekaterih vojne, nasilje in nedeljske oddaje v živo ne ganejo – Nekateri ustvarijo svoje lastne krvave orgije nasilja in pačenja pred kamerami – Nekateri o tem z velikim veseljem poročamo

Neslana šala, ki si jo je izmislil Vasja Nerabimveč Itedomu, je povzročila telesno poškodbo na nedolžnem mimoidočem, ki je šel mimo.

Okrog pol desete zjutraj je Vasja Nerabimveč Itedomu nesel na pošto majhno ljubezensko pisemce, ki ga je nameraval od tam poslati svoji sebi dragi ženski osebi nasprotnega spola. Ker je pismo preveč zavil in nerodno razporedil vanj atlas sveta, žemljevid, polmetrsko svinčeno cev in kopačke ter tri opekice, mu je paketek z ljubezensko vsebino padel iz rok na tla. Nekaj podobnega je že v sedemnajstem stoletju napovedal praktično neznani Isaac Newton, česar pa njegov sin, mnogo slavnejši Isaac Newton, sprva ni hotel verjeti, nato pa ga je v to prepričala jablana. To seveda ni bilo v Jablancu. Pač pa drugje.

Prav na tistem delu ceste (smo že spet v sedanjosti, op.prof.zgod.) je prav po naključju vsepovsod ležalo več sto tisoč milijonov trampolinov. Preko teh je paketek za ljubico odskakljal v sosednjo vas in tam do krvi ranil nekega bedaka v sandalih.

»Glih sn hóto zalit cesni robník s prisno domačo rédbuljo, pa se mi spadne célo nébo na glavóu,« je dogodek pokomentiral poškodovani badek, potem ko se je skobacal iz sandalov. Več prič je prisostvovalo dogodku, nekatere od njih so še danes v Šoku. Bar Šok sta pred stoletjem ali malo kasneje na temeljih med vojno pobrušnega mlina na Muri zgradila policistom dobro znana podjetnika Branko Model in Bradko Motel.

»Postrežemo vam lahko z več kot tremi različnimi vrstami piva v treh standardnih velikostih in dodatni 'ajmer-pa-tri-šefle' izvedbi. Posebej vabljeni varuhi reda in miru,« je dogodek pokomentiral Mandel Bračko, univ.dež.nat., dežurni natakar.

»Vsak dan se radi oglasimo. Celo med malico, saj je vzdušje prijetno, pivo toplo in golaž pravilno rahlo plesniv,« je izpovedal varuh Reda in miru. Red in mir je prijetna trgovinica z zmešanim blagom nižje ob cesti. Skoraj tam, kjer cesta prečka ozek kanal, poln vode – ali po domače: potok. Prečkanje omogoča mostiček – ali po domače: brf. Izbira blaga je skoraj neverjetna, poseben popust je predviden za skupine in mlade upokojenke (do 32 let, op.preds.rep.).

Policisti in vodja nočne izmene mestne knjižnice se trenutno (da, vrnili smo se na rdečo nit, op.prof.lik.vzg.) še ubadajo z identifikacijo posledic te drobne nesreče in se veselijo pomoči morebitnih dodatnih oči vidcev, ki bi karkoli vedeli o spletu dogodkov, zato vsem, ki bi karkoli vedeli o tem, kje je izgubljeni paketič, neizprosno ukazujemo, da to sporočite Nevenki Maštofer Damanos-Ranje. V namen izboljšave odnosov med enimi in drugimi, zlasti drugimi, sta Branko in Bradko Mandla pooblastila, da speče piškotke. Uporabil bo orehe, zato pozornost ni odveč.

Glu Pačapapou