Pozdravljena, Hermelindis Agnostik

Epizoda 2 – Grmelo je in bliskalo, a njen obraz je ostal hladen

Ne drznite si brati te epizode, dokler niste prebrali prejšnje. Ah, kaj govorim… berite dalje, mi pa se bomo pretvarjali, da je vse v najlepšem redu.

V atriju je pihal hladen veter. Javier je stal med oboki dolge arkade in zrl v mračni vrt porodnišnice. Skoraj v istem hipu se je z neba vsulo nekaj hladnega, še bolj kot to pa mokrega. Dež.

Javier se je zdrznil: »Sva zaprla okno spalnice?« Za hip je njegov obraz prekril izraz groze, kot jo pozna le duhovnik v majhni vasici, ki so mu prepovedali poučevati otroke, mlajše od 81 let. Nato se je Javierjev obraz nenadoma razjasnil in zasijal kot bengalska ikebana.

»Ha, le kaj se nama lahko zmoči, če pa ničesar nimava,« je dejal – takorekoč – pomirjeno. Res sta parket že prejšnjo zimo porabila za kurjavo, osebne predmete pa sta pravzaprav že dolgo časa uporabljala kot hrano. Le stežka se je še spominjal, kakšno marinado je Jadviga uporabljala, ko je nazadnje pripravila morski list po Alzaško, ko je kot meso morskega lista uporabila kar krajca njegovega tvidastega plašča. Ali pa takrat, ko je za božič spekla sadno torto iz nenavadno zelenkastih kosmičev, ki jih je našla pod posteljo, za testo pa je uporabila kar dve vojaški srajci, ki ju je za seboj pustil eden od prejšnjih najemnikov stanovanja, najverjetneje bonapartist. In kako sta si pri sosedu lovcu sposodila mušketo, s katero sta razstrelila par Javierjevih škornjev na drobne kosce, ki so še isti večer postali kilogram slastnih ocvirkov.

»Gospod Bolana,« je Javierjevo sanjarjenje prekinila mlada sestra Scentogiornata, ki je prav tedaj stopila v atrij. »Spoštovanemu gospodu sporočam, da so postali oče zdravega dekletca.«

Javierju je zaigralo srce, ko se je z njega odkotalil velik kamen skrbi in kot neustavljiva sila treščil na tla ter se zaril vsaj pol metra globoko v po treh tednih neprekinjenega dežja zelo zmehčano zemljo.

Presrečni očka je stekel naravnost proti sobi, v kateri sta ležali Jadviga in takrat še neimenovano novorojeno dete.

»Hop!« je zaklicala sestra Vandalina. »Če gospod ne bi bili stekli, bi bili lahko brez odlašanja obiskali svojo ženo, tako pa jih moram vljudno naprositi, da se zglasé pri sestri Jakopikni v sobi 101, kjer boste dobili injekcijo.«

»Injekcijo?« je bil presenečen Javier. »Kakšno injekcijo, za božjo voljo!?«

»I, proti steklini vendar, spoštovani gospod Bolana,« je pojasnila sestra porodničarka. »Zdaj ni primeren čas za steklino.«

Javier ni želel drezati v redovnico, niti v drobno vesolje, katerega del je bila, zato je le molče prikimal. Pravzaprav je od tistega dne dalje postal prvi poklicni kimavček v zgodovini nemške zahodne sosede, ki ni Luksemburg.

Ko se je vrnil s cepljenja, je bila Jadviga že budna, njuna hčerka je ležala v njenem naročju in radostna mlada mamica je svoji se neimenovani potomki ravnokar recitirala Iliado. Javi je ostal brez besed; vedel je, da ga bo sleherni poskus, da bi karkoli rekel, spravil v solze. Tega si seveda ni smel privoščiti. V tistih težkih časih je bila za solze na obrazu moškega, katerih izvor je živo bitje, ki ni obenem tudi samica homo sapiensa, zagrožena denarna kazen sto treh let zapora, ki jo je mogoče spremeniti v zaporno kazen ali odvzem nočne posode.

Pot domov se je vlekla kot velika, dolga in deloma svetla zadeva, ki se vleče. Na srečo je bil portir več kot prijazen, tako da je lahko Javi napovedal izid športne napovedi.

Zima je pričela popuščati, a njen obraz je ostal hladen. Vetrovi so neusmiljeno mršili še tako skrbno urejene pričeske.

Nadaljevanje sledi.

Rok Etsky