Odnosi z živalmi po novem

Tranzicija terja nove žrtve – V boju med svobodo in zdravo pametjo zmagal red

Dragi moji, odsihmal bomo morali vsi dvakrat premisliti, preden bomo poskušali navezati stike s predstavniki živalskega sveta – živalski inšpektorji so namreč že pričeli opravljati svoje posebne naloge. Če niste bili pozorni, naj pojasnim: pred kratkim (datum ni znan, saj gre za zelo poseben predpis) je pričel na ozemlju Domovine veljati poseben predpis, ki v skladu z najnovejšimi modnimi trendi striktno omejuje pravice ljudi v korist doslej (si sploh še upam kaj takega napisati?) manj pomembnih živalskih vrst (očitno si upaš – op.prof.psih.).

»V časih bratstva in edinstva smo imeli živali celo za hrano,« nam je povedala brkata klepetulja na postaji. »Si predstavljate, da smo nekoč živali celo jedli?«

Težko si predstavljamo, kakšen šok predstavlja nova ureditev živalskih pravic za starejše občane našega relativno pomembnega Mesta z mnogo križišči – nekateri od njih so šibkega zdravja že, odkar je Ministrstvo za življenje na koruzi najstrožje omejilo uporabo mesa živalskega izvora. A o tem smo dovolj pisali že, ko je bila tema še aktualna.

Odslej je brez izjeme in v celoti prepovedana tudi uporaba predstavnikov živalskega sveta v znanstvene namene. Še več! Morebitnim kršiteljem so zagrožene astronomske globe. Ja, dragi moji, tudi manj zmogljiv teleskop je draga stvar! Poglejmo nekaj primerov.

Jadranki M. je Inšpektorat za preprečevanje vmešavanja v evolucijo nekaterih ptic zaplenil hišo, ko obsojenka ni mogla plačati globe v višini 300.000 € za storjen prekršek.

»Res nisem vedela, da sem v prekršku, ampak me inšpektor ni poslušal, ker je menda 'arogancija judis počen',« pripoveduje Jadranka. »'Uporaba ptic v namene proizvodnje ali prodaje poljščin' je bila moj prekršek. Nisem vedela, da potrebujem ustrezno izobrazbo, da postavim ptičjo hišico.«

Res, odslej je dovoljeno hranjenje ptic pozimi le ustrezno usposobljenim diplomiranim ornitonutricionistom (Ex Conventio Bolognese) z ustrezno koncesijo. Za okroglih 260.000 € lahko na dvodnevnem seminarju skoraj vsak državljan s telesno višino najmanj 190 (ena-šest-na-glavi-nula) centimetrov pridobi ustrezno izobrazbo, nato pa tudi koncesijo, če ga Minister za gnezdenje izžreba iz množice enakopravnih kandidatov. Poizvedovala sem dalje.

Zoper Čačija H. je Inšpektorat za odpravo štirinožnega suženjstva zaradi ponovljene naklepne večplastne zlorabe štirinožca odredil obvezno psihiatrično zdravljenje in ga oglobil po progresivni lestvici, ki je predvidena za takšne primere – po 26.000 € za vsako nogo, kar skupaj znese 114.000 € (štejejo vse udeležene noge in nekaj drobiža).

»Priznam, krivda je bila v celoti na moji strani in inšpektor je imel prav, ko je zoper mene ukrepal v skladu z zakonom,« je z monotonim glasom povedal Čači. Ko sem ga obiskala, je ves čas strmel v daljavo za mojo glavo.

Več nam je razložila Čačijeva žena, Imbis: »Jaz si, iskreno rečeno, nisem nikoli mislila, da bi mož šel s Kukijem pred blok, pa da ne bi imel vseh papirjev s sabo. On je ja bolonjski magister kanitranspedije – lahko sprehaja psa, lahko mu meče palico, lahko ga celo kliče po imenu.«

Čačija je inšpektor aretiral po tem, ko ga je nekaj minut opazoval. Sosedi – prigovarja jim tudi znani odvetnik – pravijo, da je inšpektor tu sam odgovoren za to, da je bil prekršek opravljen v ponovitvi, ker sam ni pravočasno reagiral. Ministrstvo za živalstvo je tu povsem krito z vseh strani – sodba se izreče na licu mesta, pritožba ni mogoča, tudi vsi omnibusmani so na strani pravice.

»Niso poslušali njegovih prošenj in tudi niso upoštevali mene, ki sem prinesla vse papirje dol, pred blok. Nič ni pomagalo, so ga kar odpeljali in lobominirali. Zdaj je pa tu, doma, nekaj momlja, tu in tam ponovi tisti svoj slavni stavek o pravičnosti, sicer je pa kot blanširana cvetača,« je razburjena Imbis. »Psa bi najraje prodala, pa nimam šol.«

Glede odnosov s štirinožci, ki lajajo – kot splošno določa novi predpis – je zadeva povsem jasna: potrebna je ustrezna izobrazba, ki pa jo na tridnevnem seminarju za ceno od 140.000 € do 760.000 € lahko pridobi prav vsak državljan. Cena seminarja je sorazmerna s povprečno letno dolžino štirinožca, ki laja. Diplomiran kanitranspedist lahko ima s psom skoraj večino odnosov, a le magister kanitranspedije sme psu tudi metati palico oziroma ga klicati po pravem imenu. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da ste dolžni potrdilo o doseženi izobrazbi imeti ves čas pri sebi, da inšpektorju olajšate poseg.

Lâdida Vinko U. se je prostovoljno odločil obiskati enega cenejših enodnevnih seminarjev v vrednosti 45.000 € za diplomirane rodentiste. Pri tem je storil eno samo napako: zaradi pretirane neučakanosti je na dan seminarja kar med malico skočil v trgovino z drobnimi predstavniki živalskega sveta in kupil hrčka. Majhna predrznost je na njegovo veliko razočaranje takoj ob vrnitvi v predavalnico prerasla v osebno katastrofo – inšpektor, ki je vodil tečaj, ga je kar tam aretiral, mu naložil globo v višini 230.000 € in mu do smrti odvzel možnost odnosov z drobnimi predstavniki živalskega sveta. Prepoved velja tudi za vse obsojenčeve sorodnike do vključno tretjega kolena.

Lâdida Vinko ni bil pripravljen na pogovor, Rinkula, njegova zunajzakonska partnerica pa je bila bolj zgovorna: »Ne razumem, kako ni mogel malo počakati, saj je bilo le še kakih šest ur do konca, pa bi lahko legalno vse uredil, tako pa morava zdaj prodati vse, pa še nikoli ne bo nič s hrčkom. Kako naj to razložim otrokom? Ne bo ne hrčka, ne miške, ne rovke, ne krta, ne veverice, ne polha, ne voluharja, ne morskega prašička, niti podgane! Nič ne bo!«

Takih in podobnih zgodb je še mnogo; žal mi proračun ne omogoča, da vse stlačim v en članek.

Novi predpisi so nekatere izmed nas očitno ujeli premalo pripravljene ali pa v celoti nepripravljene – ne dovolite, da se to zgodi tudi vam! Pravočasno se pozanimajte, ali imate ustrezno izobrazbo za odnose s predstavniki živalskega sveta, in nikakor ne poskušajte imeti odnosov, dokler niste pridobili ustrezne izobrazbe. V množici dodatnih izobraževanj, ki jih ponuja Domovina, bo vsak izmed nas našel vse, kar potrebuje za uresničitev svojih želja. V novem svetu je vsaka želja le nekaj tisoč € stran.

Glu Pačapapou

Nihanje vrbe žalujke podžiga ljubezen do prizvoka skrivnostnosti

Nepojasnjeno in na pogled čudno

Ste se že kdaj vprašali, kaj pravzaprav pomeni pomen? Jaz tudi ne. In se tudi ne nameravam, zato vam bom raje povedal zgodbo o NLP in neumni lokvanjski parapsihozi.

Bil je prelep dan. Stal sem tam in gledal sèm, ko se domislim, da bi bilo bolje, če bi stopil kam pod streho, saj je lilo kot iz škafa. Stopil sem v sosednjo občino in zašel v nekakšno hišo iz opeke. Že med vrati sem začutil, da opekam dela družbo mnogo lesa. Hotel sem stopiti skozi zaprta vrata, ki so mi prehod skoraj popolnoma onemogočila.

 

Jaz se nikoli ne vdam!

Stopil sem k sosednji hiši, da bi vzel zalet, a kar naenkrat so se vrata odprla in ven je pogledala starejša gospa v klovnovski uniformi.

»Želite?« je dejala in se nasmehnila na oba zoba. Vrnil sem se k hiši in jo prijazno pozdravil: »Kaj bi rada?«

»Nič,« je dejala. »Samo to me zanima, če imate morda kakšen jušni tetraeder, ker mi jih je zmanjkalo, za kocke sem pa preveč vinjena.«

Odvrnil sem: »A ti nimaš?« Takrat je zaprla usta in vrata.

Morda sem že omenil, da se nikoli ne vdam. Tudi zdaj se nisem. Ker pa je nehalo deževati, sem se odločil za taktno potezo. Odprl sem majhen bife na križišču Hopacupove in Lejgakamaštojeve. Promet je bil fantastičen: hopa-cupa so hoteli vsi vedeti, kaj imam to, lejga.

Prišla je tudi ona, trezna kot vedno in brez njega. Videl sem jo že prej, a nikoli tako brez vsega. Sploh pa ne brez onéga. On je bil namreč njena nalepka. Se je morda odlepil, ko se je tuširala z ne ravno hladno vodo? Ah, kdo bi vedel…

 

Jaz že ne!

Najprej je hotela vedeti, od kod mi ideja za vodnjak med regalom in električno vtičnico. Nisem ji mogel pomagati, ker sem bil enako presenečen, če ne celo bolj kot ona. Vprašala me je, če lahko v mikrovalovki kremira želvo. Pomagal sem ji spraviti zadevo iz žepa in majhno rumenkasto želvico po imenu Slavko potisnil v pečico.

»Dve minuti bo treba počakati,« sem dejal, ona pa se mi je nasmehnila tako slastno, da sem skoraj padel v tretji sklon.

Čez čas je hotela imeti še temno-modro čepico iz aluminija. Tu me je našla! Niti ene nisem imel več! Hotel sem ji to dopovedati, takrat pa je skozi špranjo v šotorskem platnu velikanskega cirkusa stopil on. Vedel sem, da je zdaj konec vsega lepega. Dovolj mi je bilo žajfaste scene, ki se niti še ni prav začela, zato sem se lotil kletke z levom. Odgriznil sem en košček. Bila je tako sladka, da me je tek v trenutku minil. Med se je kar cedil z nje, sosedovi najmlajši pa je prekipelo mleko. Preveč rada je kuhala mleko.

 

Vsega imam dovolj!

Naveličal sem se ene in iste pesmi iz dneva v dan. Odskočil sem v sosednjo zgodbo in rodil majhen cilinder brez roba.

Rok Etsky

Masaže in drenaže

Poetski pregibi – Drugi del

Rdečkasti prameni zapeljive temnolase medicinske sestre so se svetlikali v nenavadno močnem popoldanskem soncu kot plameni vročega ognja, ki počasi požira letve vinskega soda iz črne hrastovine. Če me njene hipnotične rjave oči ne bi nekoliko prestrašile, bi se privid prav gotovo nadaljeval v kakšni kleti v Brdih.

»O, ste že budni?« je dejala, ko se je približala k postelji, na kateri sem ležal, in se sklonila k meni, da sem začutil prijetno toploto njenega telesa in čaroben vonj po razkužilu.

»Kar mirno. Smo mislili, da boste še dolgo tavali po deželi sanj,« je nadaljevala smejé.

Hotel sem jo vprašati, kaj počnem tam, in kje pravzaprav 'tam' je, a je bila ona preprosto hitrejša: »Obrnite se na bok, prosim.«

Oho, sem si mislil, tole pa zna biti zanimivo. Zbral sem vse moči in se premaknil na svoj desni bok, tako da sem na svoji levi napravil prostor za mojo nepričakovano, a strastno obiskovalko. Odgrnila je odejo in takoj pričela slačiti moje hlače. Vse se je pričelo odvijati tako hitro…

Nato se je v mojem svetu stemnilo. Temni oblaki so prekrili nebo, sonce ni moglo več do mene, črnina je prekrila vse, kar sem poznal, tèma je pogoltnila vse, kar sem imel, in namesto spominov na srečno otroštvo je mojim mislim zavladala ledeno hladna praznina.

Vsak človek, pa naj bo še tako predan drugim, naj bo še tako pripravljen svojo zasebnost deliti z javnostjo, prav vsak v sebi skriva posebno mesto, kamor ne dovoli nikomur. Na tem mestu, v tej skrivni kamrici, hranimo vsi ljudje pred svetom – pred javnostjo – tiste stvari, ki so nam svete, takšne, da bi zanje ubijali.

Jaz imam dve takšni mesti in v enem se je tisti trenutek pojavil tujek, ki mu je pot tja odprla… zloraba!

Zloraba zaupanja je najhujša oblika zlorabe, to je jasno vsakomur.

»Štirideset,« je bila beseda moje neusmiljene mučiteljice, ki je pospremila umik tujka iz mesta, ki od tedaj nikoli več ne bo takšno, kakršno je nekdaj bilo.

»Kaže, da bo z vami vse v redu.«

Lepa tolažba, sem pomislil, kaj pa največja rana? Tista, prizadejana ravnokar? In kaj bo zacelilo rane v moji duši, če jih sploh kaj more?

»Čez kako uro bo tu še zdravnik in on vam bo vse razložil. Pa-pa!«

Me je prav zanimalo. Moj izraz slovesa sta bila hladen molk in vlažne oči.

Minute so se vlekle kot ure, ure pa so stale takorekoč nepremično; zdelo se mi je kot dvodnevni seminar iz bibliotekarstva na témo razvrščanja leposlovnih del po navzkrižni metodi mednarodne abecede. Kot vodoravno položena osmica.

Zdravnik se ni dolgo zadrževal v hladni bolniški sobi, ki je kljub toplemu dopoldanskemu soncu delovala kot hladilnica velike klavnice.

»Nič hudega ni, gospodič,« so bile besede, ki mi jih je naklonil z vznožja moje postelje potem, ko je pogled dvignil z mojega bolniškega lista. »Ni znakov notranjih poškodb, čeprav smo se, iskreno rečeno, sprva že bali, da se nikoli več ne prebudite.«

»Je moral biti res silovit udarec, da vas je spravil tako globoko v deželo sanj. A je mnogo večje presenečenje to, da nikjer na telesu kljub odlični osvetljenosti v operacijski dvorani nismo našli nobenih znakov poškodb.«

Priznam, da me medicinske serije na televiziji vedno pritegnejo, a tega z osvetljenostjo operacijske dvorane nekako nisem dojel.

»Sestra,« se je zdravnik obrnil k osebju, »nadaljujte predvideno terapijo in spremljajte telesno temperaturo v običajnih intervalih. Po popoldanskem počitku gospodiču izmerite še krvni tlak.«

Priznati moram, da se sestrine obljube niso uresničile – zdravnik mi ni povedal vsega. Ni mogel! Kajti, če je to res bilo vse, potem mi ni bilo jasno, čemu sem sploh bil tam. Čemu so me zadrževali v bolnišnici, če je bilo očitno z menoj vse v najlepšem redu? Mar ne čaka na sleherno bolniško posteljo množica resnično bolnih ljudi, ki brezpogojno potrebujejo pomoč usposobljene zdravniške ekipe, opremljene z najsodobnejšo medicinsko opremo?

Prav v tistem trenutku pa se mi je ponovno stemnilo pred očmi. Črni vran se je spustil z neba, zakričal tik nad mojo glavo, nato pa me je s svojimi ostrimi kremplji pograbil za ramena in me dvignil s tal kot igračko ter me z nekaj sunkovitimi zamahi ponesel pod nebo. S kotičkom očesa sem opazil, kako svetla modrina neba v istem trenutku pričenja izginjati v množici črnih oblakov, ki so se z vseh strani pričeli zgrinjati nad do tedaj sinje modro streho sveta. Črni vran je še nekajkrat silovito zamahnil s krili in naju dvignil nad črne oblake v svetlóst in modrino. Čeprav nisem zdravnik, bi si upal trditi, da sem omedlel.

Letela sva tako, »moj« vran in jaz v njegovih krempljih, morje črnine pod nama, neskončna modrina nad nama, z vseh strani pa zaslepljujoča svetloba. Vse čas sem moral zatiskati oči, tako da sem dogajanje opazoval le, kot bi gledal skozi ozko razpoko v zavesi lastnih vek. Preletavala sva neskončno črnino, ki se je spričo močne svetlobe na čistem nebu zdela neskončno daleč, ko nenadoma vran glasno zakriči in ves vztrepeta. Moral je močneje zasaditi svoje ostre kremplje vame, sicer bi se mu bil izmuznil iz prijema in strmoglavil nazaj na zemljo. Tako pa me je zadržal, a sva hkrati pričela oba padati proti tlom. Že po nekaj trenutkih sem videl črne oblake komaj nekaj metrov pod nama, a kmalu zatem naju je črna pošast oba pogoltnila. Ponovno sva letela, pravzaprav bolj padala skozi temo, nato pa sem v strahu spoznal, da je vranov prijem v celoti popustil in pričel sem svoj samotni in neustavljivi spust proti tlom. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da to niso sanje, saj bi se, če bi bile, zdaj gotovo že prebudil. Resnično sem padal z neba! Nad seboj sem le še slišal oddaljene krike črnega vrana, ki me je pahnil v… smrt?

V popolni temi sem pod seboj zaznal nekaj obrisov – gore, gozdove, morda hiše in ceste – nato sem brez najmanjše možnosti rešitve silovito treščil na tla.

»Kar mirno,« sem zaslišal besede za mojim hrbtom. Ležal sem na hrbtu in hkrati s tem, ko sem se pričel zavedati, da so tisto prej vendarle bile le sanje, sem zaznal, da je postalo eno od mojih dveh povsem zasebnih in pred svetom skritih mest ponovno žrtev zarote. Tokrat se je skelečemu občutku pridružil še eden – vlažen, mlačen in izredno moteč občutek vdiranja neke neprijetne tekočine v moje kraljestvo zasebnosti.

Tega nisem več mogel zdržati, a se spričo svoje izčrpanosti, ki jo je dopolnjevalo do tedaj neizkušeno breme treh rok, ki so me pritiskale v vzmetnico, praktično sploh nisem mogel premikati. Bil sem ujet v lastni postelji, prepuščen na milost in zlasti nemilost svojih mučiteljic – zdaj sta bili dve – ki sta vame zlivali jedko snov, katere namen mi je bil popolnoma nerazumljiv.

Kar naenkrat pa se je namesto mene uprlo kar moje telo. Začutil sem, kako so moje lastne mišice z divjim krčenjem preusmerile vdirajočo tekočino zarotnic nazaj tja, od koder se je vzela! To so potrdile tudi besede ene od mojih mučiteljic: »Aha, zdaj bo.« Zaslišal sem, kako reka zla iz mojega telesa v močnem curku odteka v plastično vedro.

Iz mojega zlorabljenega mesta je izbruhnila kar vsa zlonamerna tekočina, in ob tem sem začutil nepopisno zmagoslavje. Pričel sem se nenadzorovano smejati, skoraj krohotati. Zazdelo se mi je, da je prijem močnih rok na mojem šibkem telesu nekoliko popustil, tako da sem se že lahko premaknil, a je mojemu poskusu ubega kmalu sledila vrnitev moči v primež, s katerim sta me mučiteljici pritiskali v vzmetnico.

Nato pa šok! Zavedel sem se, da iz mene odteka tudi nekaj več: nekaj, kar bi moralo po vseh pravilih biti prav tam, v meni. V tistem trenutku sem spoznal resnično naravo zlobne tekočine, za katero sem bil prepričan, da sem njen neusmiljeni napad že odvrnil in preprečil. Namen mojih surovih mučiteljic je bil, da me ogoljufajo za vse moje tekočine! Morda celo organe! Postalo mi je jasno, da hkrati z zlobno tekočino iz mene skozi moje skrivno mesto v nevredno plastično vedro odtekajo vsi moji življenjski sokovi. Postal sem popolnoma šibak in moje mlahavo telo se je razlezlo po vsej vzmetnici kot maslo na vroči ponvi. Vsi moji čuti so postali osredotočeni le še na to, kako moje življenje odteka iz lupine, ki je nekoč bila moje telo.

»Tako, pa smo vas očistili,« je nato tišino prekinila ena od sester. Sunkovito je iz mojega onečaščenega mesta odstranila tujek in zlorabljeno mesto odrgnila še z vlažno, a grobo brisačo.

»Tako,« je rekla druga, ko je z mojega izčrpanega telesa dvignila svoji roki, sposobni pravega jeklenega objema.

»Veste, kako imenujemo tale poseg?«

Res me ni zanimalo, z molkom in negibnostjo sem jima skušal to dopovedati, a ni zaleglo.

»Drainage a trois! Hahahaha! Hahaha! Hahaaa!« sta rekli v en glas in se odkrohotali iz sobe. Mene sta pustili tam – zlorabljenega in brez življenja. V meni ni bilo niti trohice življenjske moči več, niti ene same želje po preživetju. Bil sem le še spomin, le še senca, le še silhueta nekdaj tako živahnega, tako neustavljivega in povsem neustrašnega ljubitelja življenja in vsega živega.

Nato pa sem v daljavi zaslišal prijetni glas meni dobro znane gospodične.

(se nadaljuje)

Nadebudni mladi avtor

Kopalni salon Sayonara

Laž v bazenu – Mokra Laž – Sedem dni vode – Laž v savni – Zdrava Laž v zdravem telesu – Ponedeljek prestavljen na sredo

Že dolgo se nisem namakala v kloru, pa sem se odpravila v kopalni salon Sayonara. To je novi bazensko-savnistični kompleks, ki so ga preuredili iz nekdanje farme piščancev prav v središču Mesteca ob Mokri reki.

Tisti, ki ne veste, kje to je, boste vse podrobnejše informacije lepo urejeno zbrane našli v Atlasu Sveta. Potovanje z avtobusom se sploh ne vleče, z avtom še manj, kolesom z motorjem pa je večji del poti promet prepovedan. Že pri vhodu v prečudoviti bazensko-savnistični kompleks na Oporačepnoležnovi 3 vas pričaka prijazno osebje, ki je posebej dobro izvežbano v prijaznem sprejemanju gostov in igranju na kontrabas. Kabine so čiste kot le kaj, edino nekoliko prašne in neprezračene. Dostop do garderob je popolnoma neoviran, če nimate s seboj psa, šotora in kredence. Če ste tak tip človeka, resno razmislite o spremembi načina življenja; vsaj preden se resno poškodujete. Nogavic ne puščajte po hodniku, ker se to ne spodobi in ker vas sme osebje kompleksa oglobiti zaradi odlaganja fec. Jaz, osebno, sem morala plačati 28,19 €, ker sem se prehitro sezula. Vsa sreča, da se nisem tudi slekla, preden sem prišla na vrsto za kabino za preoblačenje. Mimogrede: gneča je ena od temnih strani Sayonare, vendar meteorologi napovedujejo razjasnitve hkrati s padcem cen jabolčnega kompota, tako da bi moral biti problem gneče omiljen že do konca tega tedna.

Najprej sem skočila v savno. Na spolzkih tleh sem padla in si za trenutek zlomila nos, nato pa pomislila, da bi bilo morda bolj primerno lepo počasi vstopiti. V tistem trenutku je bilo za takšno spremembo taktike že drobčkeno prepozno, pa sem raje vztrajala v danih razmerah. V savni sem bila začuda popolnoma sama. Najprej sem se ustrašila, da kabina, v katero sem se prekopicnila, sploh ne deluje, a že čez dobre četrt ure so moji dvomi zamrli, ko sem skoraj izdihnila v peklenski sopari. Priznati moram, da se v savni nisem prav dolgo zadrževala, ker mi je silovito padel krvni tlak in sem omedlela. Zbudil me je elektrošok na urgenci mestne bolnišnice (podobno kot TV serija, vendar brez Klúnija, op.prev.). Tam sem takoj zahtevala, da me oblečejo, ker me je bilo golo nekoliko sram sredi parkirišča. V dobre pol ure so me potem praktično nagnali iz bolnišnice, ker sem vznemirjala starejše gospode z gripo.

Brez obotavljanja sem se vrnila v kompleks – kot sem rekla, stoji v samem središču Mesteca ob Mokri reki – in šla ponovno pod tuš. Tu sem srečala starega klovna iz cirkusa Laure Palmer in med prerivanjem pod edinim tušem sva se zapletla v pogovor. Vprašala sem ga, če je tu pogosto in kako to, da se mu maska v vodi ne spere z obraza. Rekel je, da vsak dan in da to ni maska. Postalo mi je nerodno, pa sem mu ponudila, da tudi on mene kaj vpraša. Mislim, da me ni vzel resno, je pa vzel zalet in se pognal v bazen. Jaz tega na njegovem mestu ne bi bila storila. Pri skoku v bazen je namreč pristal na glavah ostalih obiskovalcev in povzročil serijo incidentov, ena od obiskovalk je v trku menda celo zanosila. Iz kaotične mokrote se je dvignilo telo visokoraslega kopalniškega mojstra v beli majici, ki je starega klovna prijazno umaknil na teraso. Tam mu je priskrbel napotnico za ortopeda.

V bazenu je bilo tisti dan veliko zanimivih ljudi: knjižničarka iz Čičibanove knjižnice, Društvo anonimnih alkoholikov, Ciril, Metod in tisti tretji, dva uglaševalca pianinov, nekaj županov s spremljevalkami iz nečlanic Evropske Unije ter zelenkast striček iz Ljubljanice. Odločila sem se, da se slednjemu približam in da ga pobaram o občutkih, kot novinarke pač redno in vedno in brez izjeme povprašamo.

Bila sem pod vodo, bila sem nad vodo, a on je dejal le: »Poglej jo, nerodo!« Priplavala sem že prav v njegovo bližino, pa me je njegova zala spremljevalka ugriznila v laket, tako da sem resno razmislila o umiku. V vodi sem nazadnje ostala kakšno uro, kar mi je zelo dobro delo, zlasti pa sta mi koristila pekoč občutek v očeh in gekonske gube po dlaneh. Najlepše pa je bilo, ko so prišli v vodo mladi neplavalci in sem na enem skoraj brez muk delala kroge. Nekako na pol poti me je kopalniški mojster prijazno pospremil do garderob. Napotnice mi ni priskrbel; mislim, da me je diskriminiral, a mu odpustim, saj vem, kako zaposlen je bil z reševanjem utapljajočega se dečka. Ko sem se oblekla, mi je pripadnica prijaznega osebja zelo pazljivo osušila celotno telo in me namazala z olivnim oljem, rožmarinom, sojino omako in balzamičnim kisom. To me je nekoliko vznemirilo, a sem se na srečo uspela izmuzniti z vozička tik pred vhodom v kuhinjo. Lepšega dne v kopalnem salonu še nisem doživela in vem, da se bom v bazensko-savnistični kompleks Sayonara še vrnila – če ne lepa, pa grda.

Glu Pačapapou

Oropal banket nezaposlenih veveric

Neverjeten splet okoliščin – Neverjeten razplet dogodkov – Neverjetna zgodba – Ne verjamem, da je to pot v Zabukovico!

Za zdaj še neznani storilec je včeraj malo po osmi uri v mestnem parku hkrati s pričetkom vsakoletnega dobrodelnega banketa nezaposlenih rdečih veveric napadel skupino nič hudega slutečih rdečkastih veveric, članic treh vplivnih lož, ki krojijo notranjo politiko mestnega parka že od leta 1738.

Kot so povedali očividci, je imel napadalec obute rumene športne gojzarje s črto, oblečen je bil v črne in modre kavbojke, grunge-karirasto srajco, kosmata kurja prsa in kavbojski klobuk s pavjim peresom. Menda je bil videti zelo smešno. Kričal je tiho in brez narečnih prizvokov, ni imel daljinsko vodenega avtomobilčka, niti ni nikoli slišal za East 17.

Nasilnež je brez milosti s spominsko znamko za 200 €, izdano v spomin na prepozno izgubljene pakete, grozil prestrašenim veveričkam. Napadene žrtve se neposrednemu in dejanskemu nasilju preprosto niso mogle upirati, pa tudi pobeg jim je bil onemogočen, ko jih je napadalec zvito pritisnil ob drevo in jim iz osebne prtljage odvzel obe možnosti za beg. Nato je najprej verbalno, nato pa tudi genitalno napadel združbo pacifističnih veveric. Vse prisotne je divje ozmerjal, pri čemer je uporabil kar bogato število vulgarnih besed in besednih zvez ter nekaj manj znanih izrazov iz enologije. Nobena prošnja napadenih ni pomagala, niti prošnje za milost.

Veverice so se sprva – z namenom preprečiti najhujše posledice – poskušale z napadalcem pogovoriti o njegovih težavah doma ter iz analize njegovih spominov na otroštvo ugotoviti resnični razlog za njegove frustracije in očitno neprimerno vedenje. Napadalec se ni odzival na besede veveric, temveč je nadaljeval svoj nasilni izbruh. Med drugim je s tal pobral oreh, ki je očitno ostal tam od jutra, ko občani na poti z banke vevericam po starem običaju darujejo nekaj prostovoljnih priboljškov. To ga je še posebej razburilo, tako da je takoj zatem iz bivališč žrtev pobral še ostale orehe, namenjene dnevni prehrani, ter štiri različne nočne dodatke.

Napad se je nadaljeval s pretepom, v katerem je ena smrtna žrtev izgubila življenje, tri pa so ostale resno žive. Napadalec se še dolgo po tem ni umiril: na veliko srečo prisotnih pa je vendarle spolno zlorabil le devetnajst rdečkastih veveric, klopco in lepilni trak.

Policija je ta trenutek še v slepi ulici, a kmalu bi naj vrli kriminalisti našli vzvratno prestavo in se vrnili na glavno cesto. Drugič bodo menda bolj pazili na prometne znake, posebej na tistega za slepo ulico. Po besedah mestnega redarja vse sledi za zločincem vodijo proti Štirim ribnikom, zato je težko oceniti, v katerem od dveh se napadalec, v prostem času 78-centimetrski nočni smučar, dejansko skriva.

Policija prosi vse občane, ki bi prišli v stik z opisom morilca, da tega nemudoma prijavijo na najbližji postaji mestnega avtobusa ali na številko poljubnega vročega telefona. Zločinca čaka bičanje s postanim pustnim krofom in dvanajst minut strogega zapora. Avtor se pridržuje mnenju divje jerebice: »Gru, gru.«

Rok Etsky

Prva diploma juhe!

Juha diplomirala – Šolski sistem pred vprašanjem: Kaj še pride? – Planinsko društvo v plamenih – Kam sem dal robčke?

Od našega vohuna na Ministrstvu za organizacijo juh smo prejeli sledeče sporočilo: »Goveja juha s fritati je prejšnjo soboto uspešno zagovarjala svoje diplomsko delo na Fakulteti za komične vede. Člani komisije, sami odlični profesorji: dr. Rezanc, prof. dr. Skušafilet, dr. Vegetáč in v vlogi predsednika komisije prof. dr. Kajzašmuorn, so bili zelo zadovoljni s samim diplomskim delom, še bolj s predstavitvijo, nazadnje pa jim je najbolj teknila diplomiranka.

»Kandidatka se je izredno dobro pripravila. Izredno dobro je izvedla predstavitev. Mislim, da je bilo prvič v naši državi, da je goveja juha s fritati predstavila diplomsko nalogo multimedijalno in ob spremljavi godbe na pihala. Posebno bi rad pohvalil diapozitive in kratek igrani film, ki ga je juha sama režirala, napisala zanj scenarij in odigrala vse vloge. Res sem navdušen in kar vidno ganjen,« je po predstavitvi izjavil predsednik izpitne komisije prof. dr. Kajzašmuorn.

Goveja juha s fritati se je kritično lotila – po besedah predsednika komisije – od drugih svetovnih znanstvenikov preveč zanemarjene téme: poglobila se je v odpravo paralakse pri ugotavljanju združljivosti posameznih jušnih enot, poskušala doseči izničenje napak pri merjenju korealnosti rezancev z različno vlažnostjo in praktično sama v celoti razvila metodologijo določanja odpornosti keramike na zunanje dejavnike med obedom ter postavila odlične temelje za mehanizem izenačevanja elastičnosti jedi z okusom posameznika, ki je tik pred tem, da poje govejo juho s kroglicami.

Tole pa nam je zaupala nova diplomiranka: »Kot goveja juha s fritati praktično vsak dan sama stojim pred enakimi vprašanji, kot sem jih poskušala obdelati in nanje poiskati odgovore v svojem diplomskem delu, tako da sem bila – po domače povedano – na domačem terenu in ni obstajal niti en sam problem, ki mu nisem bila kos, seveda vsaj kar se téme tiče. Glede prihodnosti pa tole: če sem zmogla to, bom pa še kakšno, kajne? Čeprav sem po juhi priplavala!«

Zaupala nam je tudi, da namerava v kratkem doštudirati še psihologijo, matematiko in jazz na Dunajski akademiji za glasbo in umetelnost. Želimo ji veliko uspehov in dolgo kariero!

Po besedah dopisnika Lažnivcev z Ministrstva za mini golf zapisal

Kommé Nießt

Nas viden je v novem le tu

Pest pol na E v rov – Že pip ra z nit orbi ceu krade ne – Mi nis terza fin Ancez apre pašč en – Ce neš vig a jovne bo

Dom ne v nois k rene ob ljub et'r go v cev dac ene ob preh od unae v roneb od oras les ose k malu poiz te kuve lik ihdra gihin od več ni hog nje me to v pov sejdomo v inir azbli ni levla hnihju tra njih me gli ca h kom ajzim ske gajanu ar ja.

V nas prot juzgla s nimin apo ved mit'r gov cevin po nud ni kov sto rit evso ce nes trmoz grme lena v zdolkarje mar si kat ere gadrž a v ljana iz red nopre se ne ti loama tem a tikios taja jotrez ni in mir ni. Mars ika ter idrž a v ljan je oči tnop oza bil pomisli ti na drob nodej s tvoda kloba se pač ni sohru ške.

Teža vaje na stop ilak oje čeda ljeveč drža v ljank pri čelo ugo ta v ljatida sevo brat ni smer ira čuni cane iz teče v sklad uspri čak ova nji. S prvaj emno gopre se ne če ni h kup cev po misli lona na pa ko v evrotran kula tor ju a so tu dizna vad ni mi kal kula tor ji pri šlido iste gaza ključ k acéne sobo disi osta le ena ke, pad le ali z rast le s kom ajza z navno ra z liko.

Nag las ne protest emno gih drža v ljano v pose bejpa drža v ljank trg ovci od gova rja jo: »E v kli D. Pačni mogel v ede ti v sega sajta krat ni imel ne kal kula tor janes uper hitre ga in ter ne ta! K dormu da ne s slepo za up aga čaka v eli ko raz očara nje!«

Mini sterse je s prva s trinj alkas ne je paso iz njegove gaura da s poročili da je mini s trovoki manj ebi lor azumlje no na robe saj je dejan s kozak in kav. Drugih pojas nil za en kratni sobi lipri pravlje ni po sredo v ati saj naj bi sejim na službe ni zabavi pok varil foto ko pir ni stroj. Nas plet nih stran eh pala h konaj dete tu didok azno grad ivo mnogo gol ihriti.

Ona dalje v anju teza skrb lju joče dramevas bom oše ob vešč ali.

Lenko Nedelič