Nihanje vrbe žalujke podžiga ljubezen do prizvoka skrivnostnosti

Nepojasnjeno in na pogled čudno

Ste se že kdaj vprašali, kaj pravzaprav pomeni pomen? Jaz tudi ne. In se tudi ne nameravam, zato vam bom raje povedal zgodbo o NLP in neumni lokvanjski parapsihozi.

Bil je prelep dan. Stal sem tam in gledal sèm, ko se domislim, da bi bilo bolje, če bi stopil kam pod streho, saj je lilo kot iz škafa. Stopil sem v sosednjo občino in zašel v nekakšno hišo iz opeke. Že med vrati sem začutil, da opekam dela družbo mnogo lesa. Hotel sem stopiti skozi zaprta vrata, ki so mi prehod skoraj popolnoma onemogočila.

Jaz se nikoli ne vdam!

Stopil sem k sosednji hiši, da bi vzel zalet, a kar naenkrat so se vrata odprla in ven je pogledala starejša gospa v klovnovski uniformi.

»Želite?« je dejala in se nasmehnila na oba zoba. Vrnil sem se k hiši in jo prijazno pozdravil: »Kaj bi rada?«

»Nič,« je dejala. »Samo to me zanima, če imate morda kakšen jušni tetraeder, ker mi jih je zmanjkalo, za kocke sem pa preveč vinjena.«

Odvrnil sem: »A ti nimaš?« Takrat je zaprla usta in vrata.

Morda sem že omenil, da se nikoli ne vdam. Tudi zdaj se nisem. Ker pa je nehalo deževati, sem se odločil za taktno potezo. Odprl sem majhen bife na križišču Hopacupove in Lejgakamaštojeve. Promet je bil fantastičen: hopa-cupa so hoteli vsi vedeti, kaj imam to, lejga.

Prišla je tudi ona, trezna kot vedno in brez njega. Videl sem jo že prej, a nikoli tako brez vsega. Sploh pa ne brez onéga. On je bil namreč njena nalepka. Se je morda odlepil, ko se je tuširala z ne ravno hladno vodo? Ah, kdo bi vedel…

Jaz že ne!

Najprej je hotela vedeti, od kod mi ideja za vodnjak med regalom in električno vtičnico. Nisem ji mogel pomagati, ker sem bil enako presenečen, če ne celo bolj kot ona. Vprašala me je, če lahko v mikrovalovki kremira želvo. Pomagal sem ji spraviti zadevo iz žepa in majhno rumenkasto želvico po imenu Slavko potisnil v pečico.

»Dve minuti bo treba počakati,« sem dejal, ona pa se mi je nasmehnila tako slastno, da sem skoraj padel v tretji sklon.

Čez čas je hotela imeti še temno-modro čepico iz aluminija. Tu me je našla! Niti ene nisem imel več! Hotel sem ji to dopovedati, takrat pa je skozi špranjo v šotorskem platnu velikanskega cirkusa stopil on. Vedel sem, da je zdaj konec vsega lepega. Dovolj mi je bilo žajfaste scene, ki se niti še ni prav začela, zato sem se lotil kletke z levom. Odgriznil sem en košček. Bila je tako sladka, da me je tek v trenutku minil. Med se je kar cedil z nje, sosedovi najmlajši pa je prekipelo mleko. Preveč rada je kuhala mleko.

Vsega imam dovolj!

Naveličal sem se ene in iste pesmi iz dneva v dan. Odskočil sem v sosednjo zgodbo in rodil majhen cilinder brez roba.

Rok Etsky