RSS Feed Link
 
 
 
 
 

Sveže

 
 
To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?
si.blogs
SlovenskiBlogi
Blogorola
 
 

Poslednji sončni vzhod Večna povezava.

Neustrezna izbira glasbenega ozadja vse pogosteje botruje bolečim človeškim tragedijam

Jutranje meglice se še niso povsem splazile nazaj med podrast vlažnega barjanskega gozda, ko se je inšpektor Lindl z beležnico v levi in papirnatim lončkom kave v desni roki povzpel na majhno gozdno jaso, kjer sta dežurna policista že označila in ustrezno zavarovala kraj dogodka.

»Iza,« je dejal policist Heiwers, ki je prisopihal takoj za Lindlom.

»Kako?« se je namrščil Lindl.

»Jaso domačini imenujejo Iza,« je presenečenemu inšpektorju pojasnil Heiwers. »Kot otroci smo se tu pogosto igrali.«

»Mm…« je negodujoče zamrmral Lindl, ko je k ustom prinesel vročo kavo. Po izredno kratkem požirku se je obrnil k policistoma, ki sta očitno že nekaj časa stala tam sredi gozda. Delovala sta povsem premraženo, a sta bila verjetno le pretresena – prizor še zdaleč ni bil prijeten.

»Vidva sta bila prva na kraju?« se je Lindl obrnil k dežurnima.

»Da, gospod inšpektor,« je dejal policist Regels, visokorasli mladenič resnega videza. »Bil je anonimni klic.«

»Heiwers,« je poklical Lindl, »poglejva, kaj nama povedo dokazi.«

Heiwers si je ravno natikal gumijaste rokavice, nato je pristopil k truplu.

»Po položaju nog sodeč, bi sklepal, da je žrtev po turško sedela ali klečala prav na tem mestu, ko jo je zadela krogla. To je gotovo kraj.«

Heiwers je počepnil k negibnemu telesu in si pobližje ogledal mladeniča, najverjetneje še najstnika; znova je mlado življenje prezgodaj zapustilo ta svet.

»Glede na vstopni kot in položaj strelne rane domnevam, da je žrtev orožje sprožila sama.«

Heiwers je po teh besedah dvignil pogled proti Lindlu in nadaljeval: »Tudi položaj pištole kaže na to, da je žrtev streljala sama.«

Heiwers se je premaknil k desnemu boku žrtve.

»Po poškodbah sodeč je nedvomno šlo za strel od blizu, kar je še en jasen dokaz.«

Inšpektor je prikimal. Med Heiwersovim pripovedovanjem je tudi sam opazil vse najočitnejše podrobnosti in prišel do enakega zaključka; leta izkušenj so tista, ki so mu pomagala napredovati na mesto samostojnega inšpektorja. Nemo je prikimal in se obrnil proti vzhodnemu delu jase. Za trenutek se je zazrl v veliko rdečkasto kroglo, ki se je počasi dvigala nad drevesa, in napravil še en kratek požirek kave.

»Policist,« je zaklical Lindl proti dežurnima. »Ste preverili, da ni bilo v času vajinega prihoda na kraju nikogar drugega?«

»Sem, pravzaprav sva,« je odvrnil Regels. »Nikogar ni bilo. Takoj sva zavarovala kraj. Edina pot, ki je vodila skozi travo, je ta, ki vodi do žrtve.«

Lindl je napel oči in se razgledal po okolici, ki jo je zdaj že skoraj v celoti osvetljevalo jutranje sonce. Razen kroga stopinj, ki sta ga za seboj pustila policista, ko sta z rumenim opozorilnim trakom označila kraj dogodka, in ozke poti, ki je vodila do žrtve, ni bilo drugih sledov v vlažni in kljub jesenskemu času še vedno visoki barjanski travi samotne jase. Lindl je napravil nov požirek kave, ko se je Heiwers ponovno dvignil na noge in dejal: »Kaj več bo znal povedati forenzik. Sem pa prepričan, da gre za samomor.«

Lindl se je obrnil proti Heiwersu in dejal: »Prav gotovo želim slišati tudi strokovno mnenje.«

»Dobro jutro, doktor Mauser,« je glas nekoliko povzdignil Lindl, ko je zagledal prihajati dežurnega forenzika. Ta je prav v tistem trenutku s črno torbo v desni in papirnatim lončkom kave v levi roki prispel na jaso. Spogledali so se, sončni žarki pa so s čarobno svetlobo poudarili paro, ki se je dvigala iz inšpektorjevega in forenzikovega lončka.

»Dobro jutro,« je odvrnil Mauser.

»Domnevam, da trupla niste premikali,« je nagovoril prisotne. Lindl je le nemo zrl v žrtev, Heiwers je odkimaval, policista, ki sta bila našla truplo, pa sta skoraj v en glas poročala; eden: »Takoj sva videla, da mu ni več pomoči,« in drugi: »Nisva ga niti poskušala oživljati.«

»Prav,« je odvrnil forenzik med natikanjem gumijastih rokavic. »Pa poglejmo.«

»Sodeč po legi, žrtve nihče ni premikal. Poškodbe pričajo o strelu iz neposredne bližine, kót in položaj vstopne rane, pa tudi lega orožja pa kažejo na to, da si je fant sodil sam.«

»Ampak to sta verjetno že vidva dognala, kajne?« je dejal forenzik, ko je dvignil pogled proti Lindlu in Heiwersu. Lindl je le nemo prikimal in napravil požirek kave, Heiwers se je kljub spoznanju, da je že sam pravilno ocenil situacijo, potrudil skriti sledi zadovoljstva na svojem obrazu – navsezadnje tisto ni bil ne kraj ne čas za veselje.

Doktor Mauser je medtem s posebno tekočino omočil žrtvino desnico. Po nekaj sekundah se je obarvala. Temne lise so potrdile njihove ugotovitve.

»Tako. Zdaj je gotovo: sledi smodnika na fantovi desni roki so lahko nastale le kot posledica strela,« je pojasnil forenzik.

»In ni jih mogoče kar tako ponarediti,« je dodal Heiwers.

Med tem sta se kraju približala tudi reševalca, ki sta dotlej stala ob reševalnem vozilu povsem pri robu jase in čakala na dovoljenje, da pristopita na kraj dogodka. Lindl se je obrnil proti Mauserju: »Ste zaključili s pregledom kraja?«

»Sem,« je odvrnil forenzik, pobral svoj pribor in vrečke, v katere je prej previdno zložil najdene predmete – med okrvavljenimi drobci lobanje je ležalo tudi nekaj jasno prepoznavnih ostankov priljubljenega predvajalnika datotek mp3. Nato se je obrnil k reševalcema: »Zdaj ga lahko odpeljeta. Jaz se pripeljem za vama.«

Inšpektor Lindl se je obrnil k Heiwersu in dejal: »Zdaj naju čaka neprijetna dolžnost.«

»Obvestiti svojce,« je z muko v glasu dejal Heiwers.

»Pojdiva,« je nadaljeval Lindl, policistoma pa dejal: »Dobro sta poskrbela za vse, fanta. Ko odide forenzik, pospravita stvari in se vrnita na postajo.«

»Razumem,« sta hkrati vzkliknila oba policista.

»Žalostno je tole,« je razočarano dejal Lindl, ko sta se s Heiwersom odpravljala nazaj proti avtomobilu. »Vse skupaj je tako žalostno. Vzel si je življenje – svoje največje bogastvo!«

Niti doktor Mauser ni mogel skrivati razburjenja: »Pa spet otrok! Le kaj jim sploh gre po glavi, da si ga kar tako vzamejo?«

»Meni se zdi tu nekaj dosti hujše,« je vse prisotne presenetil Heiwers. »Vzel si ga je na Izi.«

Nadebudni mladi avtor Nadebudni mladi avtor (biografija)


Večna povezava.   Objavljeno



 
 
 
 

Specialnetete

 
 
Valid XHTML 1.0 Transitional Valid CSS! [Valid Atom 1.0] © 1994-2008 Matija Lah & Tilen Ivič & Benjamin Lesjak Opozorilo