O balonarjih, ki to niso

Drugačen pogled na Domovino – Znova sem imela tiste dni

Ob besedi balonar marsikdo pomisli na kos oblačila ali pa na v nebo vpijoče nadležno, vendar na vso srečo izredno redko kožno bolezen, le malokdo pa se zaveda, da ta beseda označuje tudi za sodobno družbo zelo pomemben poklic.

Govorila sem z Vintiagom Bumbumflugijem, balonarjem, ki ne pozna meja.

Lažnivci: »Kakšen je vaš tipični delovni dan?«

Vintiago Bumbumflugi: »Poln vročega zraka, hahahahaha!«

L: »Tudi, če zaprete pipico? Hihihi…?«

VB: »Potem šele je vroč, hahahahaha!«

L: »Torej preživite večino dneva v oblakih?«

VB: »Kakor kdaj. Včasih tri škatle, včasih pa le pol – odvisno od tega, koliko strank pride.«

L: »Škatle? Gotovo mislite košare, kajne?«

VB: »To, kar jaz kadim, je po navadi v škatlah, takih majhnih, žepnih, šikanih, s pokrovom…«

L: »Koliko strank pa imate tako v povprečju v enem mesecu?«

VB: »Ja to boste pa morala vprašat v parlamentu. Tisti strici in tete tam se toliko kregajo, da je vsak dan kaka nova.«

L: »Mislila sem na vaše stranke, na tiste, ki jih z balonom peljete na panoramski polet.«

VB: »Ja tiste so pa druga pesem. Tistih je uradno le kakih pet ali šest mesečno, neuradno pa okrog petdeset, največ pa kakih dvesto.«

L: »Uradno? Neuradno? Od kod taka razlika v številu?«

VB: »Ja vseh računov pa res ne izdam, saj nisem izdajalec, hahahahahahaha!«

L: »Za poklic vas je navdušil vas oče?«

VB: »To vam je on povedal? Res me je čevljarstvo začelo zanimati, ko sem videl očeta pri delu.«

L: »Čevljarstvo? Potem niste poklicni balonar?«

VB: »Samo malo, gospa, kakšen balonar? Kaj vas spominjam na plašč? Se norčujete iz moje lepo grajene telesnosti? Prvo kot prvo – to ni moj poklic, to je moj hobi. Drugič, jaz nisem noben balonar, sem toplozračni mezosferski sprehajalec – amater! In tretjič, moj zdravnik mi je zatrdil, da imam idealno telesno težo, poleg tega se brez posebnih težav vsak dan vsaj petkrat dvignem na višino, o kateri lahko vi le sanjate!«

L: »Jaz se vam iskreno opravičujem – kot kaže, sem bila napačno informirana. Meni je bilo rečeno, da ste poklicni balonar. Tisočkrat oprostite!«

VB: »Tisočkrat!? Kaj mislite, da imam cel dan čas? Lepo vas prosim! Tu me nekaj integrirate, mene pa stranke čakajo!«

S tem manjšim nesporazumom sva z gospodom Bumbumflugijem zaključila zelo ploden pogovor in se poslovila. Žal nisem imela priložnosti videti, kako mezosferski sprehod dejansko poteka, a vse leto je še pred menoj, zato bom to gotovo preizkusila kdaj drugič (in zavoljo kratkega stika z mojim tokratnim gostom kje drugje).

Kot kaže, se letni čas balonskih poletov znova prebuja in tudi mnogi – poklicni in nepoklicni – toplozračni mezosferski prevozniki so svojo opremo že odkonzervirali, jo pripravili za uporabo in po dolgi zimi že zakrpali prenekatero luknjo v svojih napravah, zato vam panoramski ogled domačega kraja toplo priporočam, zlasti tam, kjer je to mogoče. Naj vas pospremim s klasičnim balonarskim pozdravom, ki sem se ga naučila od mojega sogovornika: »Beži, nadležna kura babja!«

Glu Pačapapou

Ah, ne že spet na današnji dan!

Pregled minulih dogodkov, ki si z današnjim dnem delijo del datuma – Preverjeno aktualno, a brez trenj

505 pr.n.š.

Po večmesečni suši, ki je v dobrih treh letih zdesetkala večinoma poljedelsko prebivalstvo Mingurije, je izstradane prebivalce te komaj opazne Grške kolonije na obalah Majćine Guzice v Jadranskem morju zadela nova katastrofa, ko je veter s kopnega prinesel večmilijonsko jato mesojedih kobilic vrste olvezinka (hexopedosalto olvesinia). Za to trdovratno vrsto kobilic je posebej značilno to, da so spolno aktivne le vsakih štiristo let, ves preostali čas pa se spopadajo s temu primernim predmenstrualnim sindromom. Olvezinke živijo v povprečju štiristo let in dva dni. Po izračunih antičnih zgodovinarjev je poslednje Mingurce hitra smrt pravzaprav razveselila.

V dvajsetem stoletju je proizvajalec kozmetike iz čiste hudomušnosti ime te redke vrste kobilic uporabil za poimenovanje svojega higienskega paradnega konja.

311 pr.n.š.

Malo po marčevskih idah so Rimski zgodovinopisci skoraj ob istem času ostali brez papirusa, tako da se je v zapisih, nastalih v tednu, ki je sledil, ohranilo bore malo zanimivosti. Dva Sirijska ujetnika sta se zaposlila kot sužnja, ena koza se je poškodovala pri skoku čez pastirja, trije Galci so kašljali.

23 n.š.

Prebivalce Palerma, antične rimske utrdbe, je presenetil nenavadni dogodek, ko se je sredi mestnega trga na tleh nenadoma pojavil velik siv oblak, iz katerega je stopil Makko Rinkannen, finski izumitelj časovnega stroja. O podrobnostih dogodka žal drugega ne vemo, saj je večina prič izjavila, da niso videle prav ničesar, nekaj prič pa je izginilo neznano kam.

672 n.š.

4. marca leta 672, po koledarju, ki je bil tedaj v uporabi, pa 12. srednjega travna s čepico leta 402, je Franc III. Asimptomatski, takratni fevdalni vladar Svobodne kneževine Spodnji Duplek, s posebnim ukazom med svoje podanike razdelil rodovitno zemljo Zgornjega Dupleka, kar je njegovega brata Ferdinanda XII. Kontraindikacijskega, takratnega vladarja Od sonca razvajene grofije Trčove, spravilo v takšen krohot, da je v naslednjih treh tednih ob stalnem poskakovanju lastnonožno spremenil tok reke Drave, kar je skoraj poldrugo stoletje kasneje omogočilo gradnjo hidroelektrarn, v katerih še danes proizvajajo zelo fino umetno svilo, primerno za proizvodnjo prestižnega ženskega perila. Morda pa tudi ne.

1893 n.š.

Sir Anthony Gertrude Vindalew Mahoney Silverstone O'Shaven, britanski arheolog, je 6. maja 1893 med izkopavanji v Dolini kraljev takorekoč po naključju odkril, da ima njegova žena afero z najmanj dvema domačinoma, s katerima se je prav v tistem trenutku zabavala v njegovem šotoru. Lady Mary Jane Sylvestra Vindalew O'Fine Jussfyne Aye Didndooeyt je kasneje za domačinko, ki je delovala kot medij, izjavila, da ni storila nič posebnega, predvsem pa naj ne bi bila prešuštvovala, saj naj bi ji po njenih besedah oba lokalna kamnoseka zgolj pomagala prestaviti moževo pisalno mizo na drugo stran šotora, vendar pa so se vsi trije pri tem po nesreči spotaknili ob kamen, ki se je skrival v pesku, in čezenj padli na tla, kjer jih je gole odkril Sir Vindalew in si dogodek popolnoma nepravilno razlagal. Goloto vseh treh pa je Lady Vindalew pojasnila kot golo naključje.

Ko so kasneje kamen odkopali, pod njim niso našli ničesar posebej zanimivega, predvsem pa nič takšnega, kar bi se splačalo prodati zbirateljem magnetov za prah.

1978 n.š.

Po zahtevni akciji je na današnji dan v popoldanskih urah leta 1978 načelnik Policijske postaje v Pêsovcih na svoje veliko začudenje v kletnih prostorih Društva prijateljev mladine iz Kukavcev našel sedemindvajsetletnega Radislava U., pogrešanega dvanajstletnega izseljenca, sicer pa osemletnega prvaka v lahki matematiki, za katerega so domnevali, da je bil ugrabljen, njegovi ugrabitelji pa naj ne bi bili pismeni in naj ne bi znali uporabljati telefona. Še mnogo bolj presenečena pa sta bila njegova starša Piksnoljub in Jurimsama U., a gotovo je bil najbolj presenečen nemški državljan Wickwam Hinterstehen, najemnik Radislavove nekdanje otroške sobe, v prostem času Nemec.

Presenečenja je bilo kmalu konec, ko so le dan kasneje objavili tako imenovano Roza knjigo, v kateri so bile črne koze kot posledica ukrepov zmanjševanja stroškov v Domačem zdravstvu s strani ministra razglašene kot »ozdravljive brez posebnega truda«, nakar se je Radislav izkazal kot tipična izjema od te nove ugotovitve. Gospod Hinterstehen je na svoje vnovično presenečenje kasneje z veseljem podaljšal najemno pogodbo.

Od treh šolark, ki so špricale pouk in posedale v Bubleguz baru, preslišal

Alta Knabe

Na podstrehi zasačili vlomilca

Po seriji predrznih vlomov nazadnje ujeli storilca – Maskirani vlomilec v obrambo povedal, da je zamujal na pustni karneval – Ah, te preozke hlače

O seriji predrznih vlomov, ki je v preteklem mesecu dni pošteno pretresla prebivalce Krajnje vasi pri Staublju na Dorenjskem, doslej nismo pisali, saj je nekdo v uredništvu potreboval vtičnico in je zato bil prisiljen odklopiti naš teleprinter. V akcijo smo takoj poslali našega dopisnika, torej mene, ki je, torej sem, zadevo preučil in izprašal odgovorne, poleg tega pa sem dodobra izkoristil sobno kolo v Krajnjevaški mestni knjižnici.

Med prebivalci Krajnje vasi, ki med poznavalci velja za pravi mali slovenski Holivud, saj tam pogosto snemajo poroke, rojstne dneve, pogrebe in krste, se je v zadnjih dveh letih znašlo kar precej predstavnikov domače estrade. Med njimi posebej izstopa velika diva turbo folk rocka s primesmi disko opere, Hermona Bognedaj – Cica, ki s svojimi stopetindvajsetimi centimetri prekosi prenekatero slavno oprsje.

Vlome – triindvajset jih je bilo vsega skupaj – je preiskoval inšpektor Binbald Curuk, ki je na tiskovni konferenci takole povzel preiskavo: »Pred natanko devetindvajsetimi dnevi ali pa kak dan prej nas je vznemirjeni občan poklical na pomoč, saj je ob prihodu iz službe v svojem stanovanju naletel na veliko razdejanje, pri tem pa je takoj opazil, da v dnevni sobi desno od akvarija manjka televizor. V naslednjih dneh smo prejeli še dva ali tri podobne klice, skupaj torej triindvajset, mogoče tudi kakšnega več ali manj, tako da smo nemudoma pričeli s strokovno preiskavo.«

Na kraju so specialisti za kriminalne preiskave našli ogromno množico prstnih odtisov, med katerimi so prav očitno prevladovali prstni odtisi stanovalcev in lastnikov preiskanih predmetov, na vsakem kraju vloma pa so našli tudi en primer prstnih odtisov, ki jih je za seboj pustila neznana oseba. Kasneje se je izkazalo, da gre za Jadrana Krmežljavčka, starega znanca policistov, ki pogosto moti preiskovalna dejanja in niti v savni ne nosi rokavic.

Policisti so po tem odkritju obupali nad preiskavo in jo nepreklicno opustili, hkrati pa so se z Gogijem Spidajevim, v Krajnji vasi svetovno znanim piscem opravičil, dogovorili, da bo oškodovancem posvetil svojo naslednjo zbirko opravičil za vsakdanjo rabo.

Na veliko srečo Krajnjevaščanov pa zgodbe s tem ni bilo konec. Pred nekaj dnevi je namreč Viktor Pilimadžarov, lokalni zidar, krojač in zlatar, vlomilca kar sam ujel pri delu.

Gospod Pilimadžarov pripoveduje: »Kolegi zlatarji smo sedeli pri Štamperlu in smo primerjali zapiske v zvezi z vsemi temi vlomi in smo zaključili, da mora biti vlomilec nekdo iz Blede razstave, priljubljene gostilne, kamor zahaja mnogo Krajnjevaščanov, predvsem pa vsi tisti, pri katerih je bilo vlomljeno.«

Nenavadno, kaj vse se lahko izcimi iz običajne bifejske primerjave zapiskov.

»Potem smo se pa odločili, da mu – ali njej – ker mi ne diskriminiramo – nastavimo past. Tako sem pri šanku pri Bledi razstavi pač en večer na glas razlagal, da bom podstrešje predelal v domači kino, da bom postavil not sto inčni televizor in podobne stvari.«

Sedaj se verjetno sprašujete, kako to, da policisti niso pomislili na kaj takega. Ko sem o tem povprašal inšpektorja Curuka, je odvrnil, da je policija operativni organ oblasti in se s takšnimi stvarmi ne ukvarja.

Kakorkoli že, še isti večer je gospod Pilimadžarov med smrčanjem svoje soproge zaslišal nenavaden ropot, ki je prihajal s podstrešja. Takoj je sklical izredno sejo zlatarskega zbora in s skupnimi močmi so nato v odlično izpeljani akciji skupaj eden po eden vpadli na podstrešje, kjer so z navdušenjem spoznali, da dolge ure, preživete za šankom, niso bile zaman: pred zbrano druščino je stal maskirani bandit.

»Seveda pa v gostilnah nisem nič povedal, kaj vse se imam na podstrešju,« je še povedal gospod Pilimadžarov.

Med zamolčanimi predmeti so bile tudi tri pasti za medvede, ki so vlomilca pridržale do prihoda policistov. Ti potem vseeno niso nasedli vlomilčevim izjavam, da se ni ujel vanje, temveč da je imel obute že prej.

Inšpektor Curuk se je kasneje na slavnostni ponovitvi tiskovne konference občanom zahvalil za izkazano pomoč pri aretaciji, druge občane pa je prosil, naj v prihodnje takšne in podobne zadeve raje prepustijo policiji in ne ukrepajo na lastno pest ter se tako po nepotrebnem izpostavljajo visokim tveganjem. Občani in vsi prisotni novinarji smo inšpektorjeve besede pospremili z gromkim krohotom.

Vlomilec, katerega identiteta do nadaljnjega ostaja skrita pod masko, je za Lažnivce izjavil, da namerava Krajnjevaščane sodno preganjati zaradi neupravičenih posegov v njegovo temeljno pravico proste izbire sprehajalne obutve. Po podatkih Krajnjevaške mestne knjižnice pa bo vlomilec ostal maskiran, dokler organom pregona ne bo uspelo pravilno nasloviti kuverte, v kateri mu zadnjih petnajst let brez uspeha poskušajo vročiti uradni zahtevek za demaskiranje.

Tako. Dovolj imam. Malo sem se tudi spotil. Do naslednjič pa razmislite, kdaj boste vzeli roko v svoje pravice in o tem govorite z bližnjim sorodnikom, ki si ga izberite po prosti presoji.

Lenko Nedelič in njegov tiskarski škart

Pomlad je pred vrati, naj vas ne ujame nepripravljene

Nov paket nasvetov za vrtnarje in druge upravičence do tujega denarja

Dragi moji, kako ste? Dolgo se vam nisem oglasila, saj me je vreme – po domače rečeno – vznemirilo, kot že dolgo ne, pa mi je bilo pretežko kaj uporabnega napisati, zato sem se raje zadnjih nekaj tednov vdajala intravenoznim razvadam. Iz starega recepta moje nekdanje tete sem se naučila, kako iz detergenta za belo perilo, zobne paste in polovice banane izdelati pristni domači opij z okusom jabolka. Prijelo je kot velika neustavljiva prijemalka.

Ker se prav lahko zgodi, da bo zima počasi popustila, moramo biti pripravljeni v nizkem startu za naskok na vrtne gredice in okenska koritca. Pa na balkon ne smemo pozabiti. Toliko dela, a tako malo plastelina! V tokratnem prispevku vas bom spomnila na tri najpomembnejše zadeve v zvezi z zgodnje pomladnimi opravili na vrtu.

Prvič

Čas je za tarfufe. Prav ste prebrali – v nasprotju s tartufi, ki jih je mogoče umetno gojiti le v filmih Györgya Lukazsa, je vzgoja tarfufov povsem enostavna ali kot pravim jaz: ni lažjega kot to. V lokalni semenarni imajo semena tarfufov na zalogi vsak drugi torek. Cena je zanimiva, nakup pa postane še posebej razburljiv, ko prodajalka gleda stran. Semena doma nemudoma vtaknemo v prazno glineno posodo iz keramike, nato jih zasujemo z mivko, če pa ta ni pri roki, pa lahko tudi z mivko. Na desetcentimetrsko plast mivke ali mivke nato nasujemo še vsaj dvajset centimetrov humusa (tudi nos habebit humus bo pravi). Šele tretji dan pričnemo zalivati in nato to ponavljamo naslednje leto in pol. Že čez tri do deset mesecev pa bomo lahko pričeli uživati v svežih tarfufih in to brez koščic. Je kaj lažjega na tem svetu?

Drugič

Še preden sneg skopni, marsikje iz tal pokukajo zvončki – to prav gotovo veste vsi med vami. A tega, kdo jih je v sneg pravzaprav zakopal, tega ne ve pa prav nihče. Naslednji nasvet je namenjen vsem vam, ki še niste postali ponosni lastniki gozda, z drevesi obkoljene jase ali ozkega, rahlo zaraščenega tolmuna brez dna. V tem mesecu se namreč prične čas obrezovanja borovnic. Borovnice so tiste neprijetne stvarce, ki se v mnogih gozdovih skrivajo na borovničevju in čakajo, da se zapletete vanje, nato pa vas prav počasi prebavljajo več dni, lahko pa tudi dlje. Za obrezovanje lahko uporabimo navadne vrtnarske škarje, če pa ste posebej vešči, vam bo bolj prav prišel lovski nož ali mačeta. Nič lažjega kot to. Moram pa priznati, da sama raje uporabljam super napalm, saj s svojo lepljivostjo in razmeroma resnimi težavami ob poskusu gašenja le ta nudi tisto varnost pred zlobnimi borovnicami, o kateri ponoči rada sanjam. Pazite pa, da ne odrežete preveč, saj to ne bo po godu Sosedom, katerih mejníške rošade šele v opustošenem gozdu postanejo prava turistična atrakcija.

Tretjič

Še preden pa sonce svojo moč s polno paro upre v tla, moramo tudi vsi zbiratelji mravljic pričeti razmišljati o tem, kako lanske bube zavesti v napovedi dohodnine. Jaz jih zapišem v rubriko 37 na strani 6-u, čeprav sem jih doslej zapisovala med vzdrževane družinske člane. Moj finančni kiropraktik me je opozoril, da tako drobnih živali pač ne morem šteti med družinske člane, poleg tega pa ta rubrika naj ne bi bila predvidena niti za kivi, slive, mandarine in osamosvojene genitalije. Zatorej bodite pozorni, pazljivi in prudentni, sicer pa težav ni pričakovati.

Četrtič

Rada bi vam še kaj povedala, a se mi ne da popravljati uvoda, zato o tem prihodnjič.

Večno vas ljubi vaša vdana,

Metka Drevoredka