Ti pa nisi na vseh štirih

Razgled skozi opno letečega tetrapaka – 3. del eldorade

Postaja napeto? Ne? Ste preskočili prejšnjo epizodo?

Nisva dolgo tako sedela, Pipi in seveda jaz, ko me nekaj zvije v trebuhu. Bolečina je postala kmalu zares peklenska in neprijetna. Vstal sem in stekel proti stranišču. Pot se mi je zdela neznansko dolga, a se niti prav ne spominjam same poti, bolj se mi je v spomin vtisnil dogodek, do katerega je prišlo kak trenutek kasneje.

Pritekel sem tako do sanitarij, odprl vrata in sédel, ne da bi se prepričal, če je to dobra, malo manj dobra ali – bog ne daj – slaba ideja. Seveda je bila slaba. Tako rekoč najslabša. Sédel sem namreč na školjko, ne da bi si slekel hlače. Pa sem raje kar vstal in to promptno popravil.

Školjka je bila prijetno topla in mehka. Zdelo se je, da je tapecirana z žametom – v mladih letih o takšnem udobju niti nisem znal sanjati! Prav prijetno sem se olajšal. Nato sem spet vstal, se lepo obrisal, oblekel in se obrnil, da poplaknem za seboj. Tedaj pa – o, tempera, o, mores, o, fitofarmacores – školjka ni bila tapecirana! Po pomoti sem sédel na Pipija, ki se mi je zelo nerodno umaknil, ko sem prej tako dinamično kolovratil po stranišču, pa sem ga na smrt prestrašil. Sedaj pa je bilo, kar je bilo.

Hotel sem ga sprati in umiti in očediti, a je v tistem trenutku vlak sunkovito zavrl, tako da sva se oba s Pipijem prevrgla po tleh, nato je pa še luč kar iznenada ugasnila.

Bila sva sama, v temi, v stranišču, na vlaku.

Ko se je vlak ponovno premaknil z mesta, sem se tudi že toliko znašel v temi, da mi je uspelo vstati in vzeti Pipija v naročje. V tistem trenutku stiske mi je bila toplina mojega največjega prijatelja najlepši božji blagoslov.

Otipal sem kljuko in odprl vrata. S Pipijem v naročju sem stopil na hodnik naravnost neki mladi gospodični (to vem, ker je še vedno imela dekliški priimek) na nogo. Zakričala je, kot da se svet podira in me boksnila naravnost v genitalije. Vsa sreča, da že dolgo prej niso več delovale, sicer bi od bolečin omedlel. Tako pa sem se ji pričel na dolgo in široko opravičevati, ker da nisem hôtel, pa nisem mógel, pa bi móral, a mi ni uspelo… Ona pa me krikoma nadere s starim perverznežem, ki kar na vlaku napada mlade ženske. V opravičilo sem ji dejal, da to preprosto ne more biti res, saj imam vendar psa v naročju. Takrat šele je opazila Pipija in šele tedaj je res gromko zavpila. Razlog mi sprva ni bil jasen.

Sprva sem pomislil, da se morda boji psov, morda jo je v krik spravilo dejstvo, da je bil Pipi nekoliko popackan po kožuščku. Ni mi bilo povsem jasno, kaj bi jo lahko zmotilo.

(se nadaljuje)

Alta Knabe

Čokolada ni banana

Dan iz življenja nekega sanitarnega inšpektorja – Po resničnem dogodku

Bilo je lepo jutro. Bilo je čudovito, enostavno popolno jutro. Bilo je eno tistih juter, ko te ima, da bi šel na cesto, jodlal in brcal mimoidoče.

Ura je bila 7:30 in sonce se je že upiralo v rešetke kletnega stanovanja Johnyja Scheißfüllerja, privatnega sanitarnega inšpektorja, specializiranega za restavracije s prehitro hrano. V postelji se je pretegnil kot zavaljen maček, ki je za večerjo pojedel preveč Kitekata, pomešanega s Cezarjem. Očitno je spet sanjal o uslužbenkah pri Donaldu, saj je bil madež na rjuhi še vedno moker.

Vstal je, malo se mu je zavrtelo – po vsej verjetnosti zaradi njegovega dobrega prijatelja Jacka Daniela, ki je bil zvečer na obisku – in kar naenkrat mu je neko budalo postavilo tla pokonci. Zaklel je, se prijel za razbolel nos in ponovno vstal. Odmajal se je v kopalnico in se posral v bidé, kar je opazil šele, ko si je hôtel v straniščni školjki umiti zobe. Z največjim odporom je počistil drek iz bidéja in tega takoj za tem spet pobruhal.

Ko je končal v kopalnici, je šel v dnevno sobo in si prižgal televizor. Slučajno je preklopil na poskusni satelitski program TV Domovina, kjer je Boštis Rompitar ravno razlagal prednosti frajtonarice pred klavirsko harmoniko. Johny, ki prej še ni skozlal vsega, kar mu je ostalo v želodcu od prejšnjega dne, je sedaj to storil. Po vsaj zasilnem čiščenju zaslona televizorja se je oblekel in odpravil v pisarno. Tam ga je že čakala tajnica.

»Zdravo, Mary,« jo je pozdravil in vrgel klobuk proti obešalniku, a je namesto tja odletel skozi okno. »Kaj sporočil?«

»Ja, od Donalda so klicali.«

»Že spet?! Kaj za hudiča je pa zdaj narobe?«

»Popravilo ene njihovih restavracij v kateri ste izvedli inšpekcijo, je še zdaj v teku. Pravijo, da je potres božja milost proti temu, kar ste naredili vi. Če ne boste plačali računov, vas bodo, so rekli, servirali kot glavno jed novega ‘Johny's’ menija.«

»Pha, kar naj grozijo! Meni nihče nič ne more,« je rekel z glasom, ki ni trpel ugovarjanja, ter ponosno zavihtel glavo na drugo stran in ob tem z njo razbil šipo na vratih.

V bolnišnici so mu iz glave pobrali drobce stekla ter mu zašili štiri centimetre dolgo rano na čelu. Malo za tem ga je poklicala Mary in mu predala sporočilo nekega Mortimerja Štrapacla, ki je pri Bumber Bingu namesto naročenega bananinega dobil čokoladni milk-shake, v katerem je po vrh vsega plavala mušica. Johny se je takoj odpravil na Main Street 9, kjer se je takrat še nahajala ta restavracija. Ko je prispel, mu je nasproti že prišel Mortimer z milk-shakeom v roki.

»Pokažite mi dokazni material,« je brez pozdrava ukazal Johny. Prijel je milk-shake in se polil po hlačah.

»Sranje! No ja, saj sem pravzaprav videl dovolj. Ostanite zunaj! To lahko postane nevarno, gospod Štrapacl.«

Potegnil je pištolo magnum 44, se vrgel skozi vrata in dvakrat ustrelil v strop. Reklamna tabla, ki je padla na stekleni bar in ga popolnoma demolirala, kot po čudežu ni poškodovala nikogar. Ljudje so se v paniki poskrili pod mize, nekaj jih je celo skočilo skozi zaprta okna. Uslužbenci so takoj začeli jemati denar iz blagajn.

Johny je spustil pištolo.

»Ne, ne, jaz nisem ropar. Sem inšpektor Johny Scheißfüller. Vse bo v redu, če boste sodelovali.«

Če so bili ljudje prej panični, jih je zdaj nekaj padlo v komo drugi pa so dobili napade zelo podobne šizofreničnim, saj so Johnyja zelo dobro poznali iz medijev.

V lokalu je nastal splošen nered: vse povprek so letele mize in klopi, šipe so se razbijale ena za drugo, svetlobne reklame so v šopih isker padale na tla, Johny pa je odšel umikajoč se letečim predmetom proti pultu in od prestrašenega uslužbenca zahteval bananin milk-shake. Ko ga je dobil, je odšel neopažen ven in v množici poiskal Mortimerja.

»Tule je vaš milk-shake. Moj honorar je sto petdeset dolarjev plus stroški nakupa.«

Mortimer je brez besede plačal in naslednji trenutek izginil.

Johny se je z avtomobilom zadovoljen odpeljal v večerno zarjo. Za sabo je pustil še en uspešen dan, a čakali so ga novi in tega se je Johny zavedal, vse dokler ni na neki črpalki nerodno odvrgel cigaretni ogorek.

Drahma Tik

Tiranski sin na trdnih virih

Pamflet rodi mošnjo rdečega avto-laka – 2. del čokolade

Hvala za poroznost! (Začeli smo drugje…)

Kakorkoli že, izračunal sem maso sestavin za en keks in ga spekel. Vse ostale kekse sem seveda moral zavreči, saj je brez izjeme vedno in povsod red, da se vse dokazno gradivo uniči, da ne bi nepooblaščenim osebam služilo kot dobičkonosna informacija. Zanjo bi bili véliki keksualni karteli, ki so mi neprestano za petami, pripravljeni izplačati astrološko finančno nagrado v denarju, a jaz se tako ne grem.

Po zajtrku sem zavezal svojo culo in se obul v en črn in en rjav čevelj. Črn čevelj sem si nadel na svojo odrivno desno nogo, tako da sem si hkrati tudi označil, katera noga ni odrivna, če bi bil kdaj kasneje slučajno v stiski in se ne bi pravi trenutek spomnil, s katero nogo kam in bi lahko padel na nos. Jaz nisem od včeraj!

Pipija sem privezal na jermen in odšel skozi vrata. Ker sem že od malih nog skrben in natančen gospodar, sem karto zase in za Pipija kupil že dva dni prej, tako da se mi sedaj na vlakovno postajališče za vlake ni tako zelo mudilo.

Šla sva peš, saj ni daleč. Šla sva pa dokaj hitro, kajti tako blizu pa spet ni. Pipi mi je sledil kot pes. Na poti sem kupil še Gnevnik in ga vtaknil v žep, a je v naslednjem trenutku začel glasno lajati, pa sem ga raje spet položil na tla, da je lepo tekel ob meni.

Vlaka ni bilo potrebno dolgo čakati, ker je bil prehitro na postaji, tako da sem ga pravzaprav moral še dohiteti, ko je ravno odhajal in to brez mene. Nesramnost pa taka!

Kupé sva dokaj hitro našla, toda sesti vanj nisva mogla, ker je bila v njem družina ovac. Poklical sem sprevodnika, ki me je prijazno pospremil ven iz živinskega vagona. Privedel naju je prav pred vrata najinega resničnega kupéja, kjer sva sedla vsak na svoj sedež; jaz ob oknu, Pipi pa ob meni na tleh. Vedno sedim v smeri vožnje, tako da vem, kam se sploh peljem, če me slučajno kdo vpraša, kam grem. Takrat samo pokažem z roko in pravim: »Tja.«

(se nadaljuje)

Alta Knabe

Sonce ga biksa

Doslej neznane resnice o veliki rumeni krogli – Glej ga, kdor si upa – Balerine si trgajo od nog, da bi obule svet

Skozi jutra roso Sonce

avtonomno se odloči,

da opeče vse Japonce,

ki se sončijo ponoči.

 

Le kot slutnja na obzorju

sprva prek' gora mežika,

vžiga svetlo sled na morju,

ko v višave se pomika.

 

Ni na plažah varne sence,

skrila se je v redke špranje.

Žrtve jutranje demence –

Sonce jim je vzelo spanje.

 

Opotekajo se mnogi

proti streham in drevesom,

se umikajo nadlogi,

ki grozi prav vsem telesom.

 

Pobegníli so oblaki,

se razblinili v vročini,

prej največji med junaki,

zdaj pa komaj še spomini.

 

Ni več možnosti odpora,

kadar v svoji večni slavi

kot najhujša nočna mora

prav v zenitu se ustavi.

 

Opečeni in ožgani

preko dovoljenih mér,

pretentani in izdani

le še čakamo… večer.

Žarko Masslo

Tiramisu na trdih tirih

Pogled skozi okno drvečega brzovlaka – 1. del limonade

Najprej sem zjutraj vstal in si umil nos od znotraj in od zunaj, da je bil kot nov. Nato sem malo sédel, da sem se olajšal. Seveda nisem kar tako nekam sédel, temveč sem odložil guzo na školjko, pa ne na ostrigo, niti na klapavico, temveč na straniščno ve-ce školjko. Šele ko sem se lepo ponaredil v tisto trohico vodice v keramični kotanjici, sem se oblekel. Nesramna mladina, ki misli drugače!

Za zajtrk sem popil malo pristne morske vode iz konzerve in pojedel en sam keks, ki sem ga nalašč za to spekel prejšnji večer, saj sem navajen varčevalec. Ob tem naj omenim, kako zapletena je peka enega samega keksa, ko pa so dandanašnji vsi recepti kar za kilogram produkta. Moral sem izredno natančno izračunati, koliko sestavin (moke, vode, kvasa, sladkorja, soli, cementa in vegete) je de facto potrebno za en sam keks, zato sem bil zelo vesel, da sem v mladosti poslušal v šoli.

Vpričo vseh vas sedaj tu priznam, da je bilo najtežje določiti število keksov, ki ga dobimo ob običajni rabi recepta. Tako sem najprej spekel celo dozo keksov, zatem prijateljčke natančno preštel, zapisal njihovo število ( Ekeks), jih stehtal (m2), seštel mase sestavin iz recepta (m1), delil m2z m1, da sem dobil takozvani koeficient zmanjšanja mase zaradi izgube vode pri segrevanju mase na 2000°C (k). Vse izračune podajam v shemi 1, da si boste v nadaljevanju lažje predstavljali, o čem teče beseda.

Če ste si podrobno ogledali shemo 1, vas imam zelo rad, sicer pa vas na kolenih prosim, da jo brez obotavljanja podrobno pogledate. Dokler se boste shemi izogibali, ne bom nadaljeval zgodbe.

(se nadaljuje)

Alta Knabe