Ko frikasé ne mara gnilih

Odmev norih bobnov čutéčega manijaka – 4. del epopejade

Kmalu se mi bo posvetilo! Kaj? Poglejte nazaj.

Nato je gospodična mene bolj podrobno pogledala. Begave oči so pospremile njen obraz v ponoven polnopomenski krik. Tokrat je zakričala nekoliko tiše, a še vedno dovolj prodorno, da jo je slišal tudi sprevodnik, ki se je skoraj v istem hipu prikazal izza vogala. Ko me je zagledal (to pot že drugič), je na široko izbuljil oči in po izrazu na njegovem obrazu sem ugotovil, da se je stanje njegovih prebavil dramatično poslabšalo. Če sem lepo iskren, se mi je tudi mlada gospodična zazdela rahlo sumljiva, ker je bila nenadoma tako zelena v obraz. Vprašal sem ju, če sta morda bolna, pa sta oba kar bruhnila vame. In v Pipija.

Sprevodnik je bil za zajtrk pojedel hrenovko in žemljo, mlada gospodična pa jajce na oko in kruh, na vrh pa kremno rezino, oblito z lešnikovo čokolado. Ne sprašujte me, kako sem to izvedel, lahko vam povem le to, da sem v to svojo ugotovitev popolnoma prepričan. Imam tudi dokaze, saj pulija še nisem opral.

Preko ležečih bolnikov, ki sta medtem omedlela, sem še vedno nekoliko pretresen mirno odkorakal nazaj v svoj kupé. Poleg naju s Pipijem je tu sedaj sedela tudi starejša gospa, ki je spokojno dremala na svojem sedišču nasproti mene. Nisem je hotel prebuditi, zato sem po prstih stopil do svojega mesta. Kot marsikaj, mi tudi to ni docela uspelo, saj sem se lepo spotaknil ob njene noge in, kolikor sem bil dolg in širok, telebnil nanjo kot velika lesena deska. To jo je, kot bi si lahko mislil, v trenutku popolnoma prebudilo. Ob glasnem kriku (Kaj je rekla, vam ne zaupam! Nočem, da me kličete smrdljivi nilski konj!) mi je primazala par krepkih domačih klofut in me odrinila s sebe. Pritisnila me je s trebuhom na tla in držeč moji roki na mojem hrbtu pokleknila name.

Nato je z možatim glasom poklicala na pomoč. Sprevodnik je pritekel in – ko me je zagledal – ga je ponovno napadla revertirana peristaltika in ponovno sem se prav jaz znašel na mestu, kamor je padlo največ darilc. Ob pogledu na to anekdotiko, se je skladna misel utrnila tudi jekleni baburi, ki me je držala v primežu. Tudi ona je od gnusa bruhnila po meni.

Pozajtrkovala je evrokrem in albert kekse, pila pa je kamilice. Po vsem kupéju je prijetno zadišalo po spomladanskem travniku. Isti trenutek sem imel vsega dovolj.

(se nadaljuje)

Alta Knabe