So predsedniki iz mode?

Volitve se menda bližajo – Bližajo se menda tudi pomlad, topla greda, trgatve in sončna implozija – Si lahko mislite? – O, Metod pada!

Vesel sem, da sem bil izbran za tokratni intervju, tako sem imel priložnost spoznati eno najpomembnejših osebnosti zadnjega časa. Čutim, da so moje sposobnosti intervjuvanja končno napravile dovolj resen vtis na urednika Lažnivcev, da mi bo odslej zaupal tako zahtevne naloge. Po drugi strani pa moram priznati, da urednik trenutno ni v stanju voditi uredništva (pravzaprav je komaj v stanju samostojno opravljati malo potrebo), tako da sem si tokratno nalogo v resnici zaupal kar sam.

Sigismund Valdemar Katakliški, omejeno odvisni kandidat za predsednika, me je pričakal v svojem volilnem štabu, ki je v vrvežu množice dobro plačanih prostovoljcev spominjal na mravljišče. Edina pomanjkljivost je bila v očitnem pomanjkanju suhih smrekovih iglic po tleh.

Lažnivci: »Kako to, da ste svojo kandidaturo za predsednika umaknili že po treh mesecih, odkar ste jo napovedali in to ne dolgo po tem, ko ste od eminentnih donatorjev zbrali že več kot polovico sredstev za financiranje svoje kampanje?«

Sigismund Valdemar Katakliški: »V treh mesecih sem imel priložnost srečati vse nasprotne kandidate. V njihovih očeh sem videl, da se ne zavedajo mojih sposobnosti, v očeh volivcev pa sem hkrati lahko jasno videl veliko spoštovanje, tako da sem pomislil – zakaj ne bi to veliko spoštovanje nadomestil z velikim strahospoštovanjem?«

L: »Nam lahko to razložite?«

SVK: »Moji nasprotniki niso bogvekaj; eden slabo sliši, drugi vedno pije belo, tretji ima dve desni roki. S takimi osebki je pretep v celoti nesmiseln, zato sem se odločil, da odstopim od kandidature za predsednika. Ko sem pa videl, kakšno finančno podporo smo v štabu napraskali skupaj z vseh vetrov, pa sem spoznal, da ne bi bilo prav, če vse te milijone vrnem – kaj, če bi mi kdo zameril? Ali huje – kaj, če bi jih kdo sprejel nazaj? Ali še huje – kaj, če bi moral vse to dvakrat prijaviti v dohodnino?«

L: »Torej boste ta denar porabili?«

SVK: »Brez pomišljanja. Danes zjutraj me je med občudovanjem svoje podobe v kovinskem pisoarju prešinila impresivna misel: namesto za predsednika bom odslej kandidiral za kralja.«

L: »Kralja? Torej boste ustanovili monarhijo?«

SVK: »Če bo potrebno, takoj vpišem podiplomski študij, ja! Čutim pa, da so dobri ljudje na tej celini globoko zainteresirani za spremembe, tako da to ne bo potrebno. Postal bom prvi demokratično izvoljeni kralj.«

L: »Pa ustava kaj takega sploh dopušča?«

SVK: »Kako da ne? Po potrebi jo bom spremenil takoj, ko zavzamem popolno oblast. Videl sem nekaj filmov, iz katerih sem se naučil, kako te stvari delujejo. Najlonke, šipon, fen, frnikole in kad polna vode, potem pa še hitro naučim govoriti psa in kupim harmoniko. Šef štaba ocenjuje, da bom kronan še pred poletnimi počitnicami.«

L: »Priznam, da vašega načrta ne razumem povsem, a hkrati se zavedam in bralci z menoj, da sem navsezadnje le postarani srednješolec, ki je obiskoval tridnevni seminar Kako postati provokativni hipernovinar.«

SVK: »Naj vas to ne ovira – po izvolitvi na delovno mesto kralja bom namesto vseh nas mislil jaz. Aha, še tole: odslej me boste naslavljali z 'vaše veličanstvo'.«

L: »Jasno, od izvolitve naprej.«

SVK: »Dajte me raje že zdaj; tako, malo za vajo.«

L: »Že zdaj?«

SVK: »Že zdaj, vaše veličanstvo.«

L: »O, pardon.«

SVK: »O, pardon, vaše veličanstvo.«

L: »Kako? Aja! Razumem.«

SVK: »Razumem, vaše veličanstvo!«

L: »Se mi zdi, da zdaj vi naslavljate mene…«

SVK: »Seveda, če vas pa moram ves čas popravljati!«

L: »Seveda, če vas pa moram ves čas popravljati, vaše veličanstvo.«

SVK: »Se vi norčujete iz mene? Iz svojega kralja? Iz gospodarja nad življenjem in smrtjo? Iz velikega šefa? Iz ljubljenega vodje?«

L: »Nikakor ne, iskreno se opravičujem, a tale pogovor me je preprosto zmedel.«

SVK: »Zmedel, vaše veličanstvo! Zdaj bi bilo dobro, da se pričnete truditi, sicer bo vse narobe!«

L: »Seveda, vaše veličanstvo.«

SVK: »Veliko bolje. Že čutite razliko?«

L: »Pravzaprav res – razlika je občutna.«

SVK: »Ja…?«

L: »Pravzaprav res – razlika je občutna, vaše veličanstvo.«

SVK: »Tako. Če zdaj nekajkrat globoko vdihnete, tako da se vam prične malo vrteti, in potem v mislih obnovite ta občutek, boste skoraj razumeli, kakšna bo ta razlika po volitvah.«

L: »Božanska bo. Vaše veličanstvo.«

SVK: »Tudi tu v štabu so to vse lepo prognozirali. Volitve morda sploh ne bodo potrebne.«

L: »Ste prepričani, vaše veličanstvo?«

SVK: »Poglejte: vam sem le na hitro predstavil spremembe v moji kampanji, pa me že dojemate kot zmagovalca. Prepričati vse ostale ljudi ne bi smelo biti dosti težje. K temu bo gotovo pripomogla posebna celodnevna televizijska oddaja, v kateri se bom predstavil občinstvu – volivcem in volivkam. Takrat bom tudi odgovarjal na vprašanja.«

L: »Nekaj vprašanj vam lahko zastavim že ob tej priliki, vaše veličanstvo.«

SVK: »Potem pa kar. Na vse sem pripravljen.«

L: »Kaj bo prva stvar, ki jo boste naredili, ko postanete kralj, vaše veličanstvo?«

SVK: »Začel bom s tem, da bom podelil vso svobodo tistim, ki si to zaslužijo. Ostalim bom omogočil, da svojo življenjsko pot nadaljujejo v suženjstvu. Gotovo pa bom odkril tudi takšne, ki si ne zaslužijo ne prvega ne drugega. Te zadnje bom izselil v tujino ali pa recikliral v tovarni kozmetike.«

L: »Pa ni to genocid, vaše veličanstvo?«

SVK: »Morda bom pa pričel s pregonom vseh tistih, ki mi želijo nasprotovati…«

L: »Kakšni pa so vaši kriteriji, ki jih boste uporabili za ločevanje prebivalstva, vaše veličanstvo?«

SVK: »Kriteriji so jasni, jaz v njih ne vidim problema. Za pomoč sem pripravljen prositi prevozna podjetja iz sosednjih držav.«

L: »Pa bi tudi našim bralcem predstavili te kriterije, vaše veličanstvo?«

SVK: »Naj to razumem kot vaš dvom v moje sposobnosti? Dvom v moje sposobnosti deliti pravičnost? Dvom v vélikega vodjo?«

L: »Nikakor, vaše veličanstvo!«

SVK: »Potem pazite na svoje besede, sicer se lahko poslovite od kariere, kreditov in otrok!«

L: »Zdi se mi, da mi je ta intervju ušel iz rok… vaše veličanstvo.«

SVK: »Od kod si jemljete pravico do nadzora nad tem intervjujem?«

L: »Hmm…«

SVK: »Moram reči, da moje začetno navdušenje nad vami počasi prerašča v razočaranje. Na samem začetku pogovora ste bili spoštljivi, vmes ste res nekoliko popustili, a ste se kmalu zatem izvrstno unesli in potem nadaljevali v odličnem slogu, tako da sem že pričel resno razmišljati o tem, da vas povabim v svoj kabinet, zdaj – tik pred mojim dejanskim povabilom – pa ste ponovno odjadrali…«

L: »Vaše veličanstvo!«

SVK: »Za zdaj bodite brez skrbi. Je prezgodaj, da bi se dokončno odločil v zvezi z vami. Vendar ostanite budni in previdni!«

L: »Prezgodaj, ker dejansko še niste kralj, vaše veličanstvo?«

SVK: »Hahaha, oba veva, da sem! Da bom! Da bom za vedno! Ha! Morda sem od nekdaj bil…? Kralj, večni vladar…«

L: »Torej ne boste čakali do volitev, vaše veličanstvo?«

SVK: »Volitev? Kakšnih volitev?«

Pogled našega bodočega kralja se od tistega trenutka ni več umaknil s stropa lično opremljene pisarne. Storil sem, kar sem mogel. Ugasnil sem lučko na pisalni mizi njegovega veličanstva in se odpravil proti domu. Zdaj vem, da nas čaka dolg in srdit boj, preden bo nad našimi življenji zavladal Véliki Pravičnež, Sigismund Vzvišeni Valdemar Katakliški Veličastni Prvi.

(V stavku, v katerem je omenjen pisoar, je vsaka podobnost z resničnimi lovilniki urina nenamerna in naključna; op.v.d.ur.)

Kommé Nießt