RSS Feed Link
 
 
 
 
 

Sveže

 
 
To mesto poganja Blogger. Kaj pa tvoje? Si še v srednjem veku?
si.blogs
SlovenskiBlogi
Blogorola
 
 

Dvoriščne mahinacije Večna povezava.

Krotka zgodba, vendar šele – Epizoda Ena – »Gomazeča golazen«

Vladek je rad metal smeti na dvorišče stanovanjskega bloka, v katerem je stanoval. Živel je pri Volgi, mladi sladoledarici, ki je potrebovala pomoč pri pranju denarja, ki ga je vsak večer prinesla domov od lokalnega mafijca Halója Vitáma, ki se je v prostem času in med delom v bližnji tovarni pokrovov za obešalnike ukvarjal z ne ravno čistimi posli.

To jutro je Volga že hitro stekla na delo, Vladek pa je dokaj pozno vstal, ker je bil brezdelnež in neroda. Že s postelje je med vstajanjem bolj padel, kot vstal. Malo mu je bila na poti nočna posoda, ki jo je kar pogosto uporabljal, ker je bil prelen, da bi šel še ponoči na stranišče. Lužo je samo grdo pogledal in zaklel. Med zajtrkom, se je, ker je pil kavo kar stoje, polil po kavbojkah. Samo nekaj je pojamral sam sebi in se takoj spet sprijaznil z usodo, ki je pri njem že prav butala, ne samo trkala po vratih.

»Ves dan bom zaudarjal po kavi! Kot kakšen bife!« si je rekel in se šel v kopalnico preobleč. Stopil je skozi vrata naravnost v lužo, ki jo je očitno pozabila pobrisati Volga, preden je zjutraj odšla. Telebnil je pod umivalnik in nekaj mu je škrtnilo v hrbtenici.

»Porka…!« je zavpil. Med vstajanjem je v temi butnil z glavo v sifon in pogoltnil zob. Od same sile je omedlel.

Prebudil se je premočen do kože, kajti več kot pol ure je ležal na mokrih tleh. Splazil se je iz kopalnice in odšel v kuhinjo, da bi si pripravil mrzel obkladek. Enega za tilnik in enega za čeljust. Z jezikom je otipal mesto, ki ga je nekoč krasil bel zob, zdaj pa je tam zijala črna luknja.

»Neeee!« je zavpil. »Neee! Zakaj že spet?«

Z lomljenjem zob je imel izkušnje že iz otroštva. Takrat mu je zdrsnilo na bazenu in pri padcu je z glavo, pravzaprav z zobmi, treščil na rob bazena. Na vso srečo ga je še pravi čas opazil plavalni mojster in mu takorekoč rešil življenje. Zoba ni mogel rešiti.

Da bi se pomiril, se je Vladek odločil, da bo malo gledal televizijo. Previdno je sedel na kavč, ker ni hotel, da se dan nadaljuje tako, kot se je začel. Prižgal je televizor. Niti en program ni deloval.

»Kaj je že spet?« je ves nesrečen skoraj zajokal Vladek. Zunaj je nekaj zaropotalo. Stopil je k oknu in prav mimo nosu mu je priletela antena, ki bi po vseh pravilih morala biti pritrjena na streho. Nič več mu ni bilo jasno. Se je morda ves svet zarotil proti njemu?

 

Ni se hotel kar tako vdati

Stopil je k regalu, na katerem sta stala televizor in videorekorder. Vstavil je kaseto. Ni pogledal, katero, ni ga zanimalo, pomembno se mu je zdelo le to, da se ob kakšnem filmu končno vsaj malo sprosti. Pritiskal je na »play«, a se ni nič zgodilo.

»Kaj je to!?« je zakričal in dobesedno skočil k videorekorderju. »Kaj ti je, hudič?« je nadrl napravo. Z roko je malo počil po videorekorderju. Nič. Udaril je malo močneje. Nič. Zatem je pa kar silno tresnil po ohišju videorekorderja, ki je spričo takšnega nasilja rahlo zaškripal in pospešil vrtenje traku. Vladek se je, vidno zadovoljen, usedel nazaj na kavč. Predstava se je začela. Na kaseti je bila predstavitev nekakšnega sokovnika. Dva možaka, od katerih je bil eden star nekje med tristopetdesetimi in štiristopetdesetimi leti, drugi pa je izkazoval intelekt poparjene cvetače, sta plesala po studiu in metala v trebuh ogromnega sokovnika neverjetne kombinacije najrazličnejšega sadja. Vladek je, ko je to videl, rekel le: »Drek!«

(se nadaljuje)

Rok Etsky Rok Etsky (biografija)


Večna povezava.   Objavljeno



 
 
 
 

Specialnetete

 
 
Valid XHTML 1.0 Transitional Valid CSS! [Valid Atom 1.0] © 1994-2008 Matija Lah & Tilen Ivič & Benjamin Lesjak Opozorilo