Sobarica našla rjuho

Včeraj po pomoti nismo objavili novice, ki smo jo prejeli v zapečateni kuverti od znanega lokalnega pisemskega terorista. To pomoto danes odpravljamo in poudarjamo, da je sobarica res našla rjuho, kakor nismo zapisali. Več o tem v naslednjem odstavku.

 

Naslednji odstavek

»Vstopila sem v sobo, kot običajno vstopim in to je vedno nenasilno,« je našemu dopisnemu teroristu priznala naša sogovornica. »Vse sem pospravila, tako kot znam, da je prav. Potem sem pofenala kopalnico in to je to. Pa brisače sem tudi vzela. Najprej sem jih vrgla na tla, da so postale umazane.«

Direktor nadstropja je kasneje vse navedbe zanikal: »Ni vstopila v sobo, kot običajno ne vstopi in to ni vedno nenasilno. Ničesar ni pospravila, tako kot ne zna, da ni prav. Potem ni pofenala kopalnice in to ni to. Pa brisač tudi ni vzela. Najprej jih ni vrgla na tla, da niso postale umazane.« O tem smo govorili še z našim hišnim psihologom, vendar nam je žal zmanjkalo črnila, zato bomo eksplozivni intervju z njim objavili v naslednjem prispevku.

 

Naslednji prispevek

Lažnivci: »Stvari se zadnje čase tako hitro odvijajo. Kakšni so vaši občutki?«

Hišni psihiater: »Moji občutki? Nisem se še poglobil vanje.«

L: »Če vam damo na razpolago nekaj trenutkov, se boste lahko poglobili?«

HP: »Velja, vendar ničesar ne obljubljam, saj mi s področja odvijanja manjka precej izkušenj.«

(Čas teče.)

L: »Ste imeli dovolj časa?«

HP: »Sem.«

L: »In?«

HP: »Hja, prišel sem do raznih zaključkov.«

L: »Bomo…?«

HP: »Ko me boste nehali prekinjati, bom vse razložil…!«

 

Brez prekinjanja

HP: »Od kod želja Violente Vsekajeve postati sobarica? Je bila to želja, potreba ali preprosto edina možnost tujke, da kljub diplomi iz fizike in magisteriju iz farmakologije pri Nas dobi službo? Kako je navsezadnje pristala prav v tem hotelu? Prav v tem nadstropju, kjer vlada direktor, znan po tem, da zanika prav vsako stvar? In kaj je s tem 'fenanjem' kopalnice? Mar s tem tam dosežejo ustrezno raven higiene? Očitno ne, če temu sledi metanje brisač na tla, kjer se umažejo, ali pač? In kako to, da brisače niso že bile na tleh? Je mogoče, da sploh niso bile umazane? Je mogoče, da jih gost sploh ni uporabljal? Je navsezadnje mogoče, da je bila soba prazna? Da sploh nihče ni uporabljal ne postelje, ne kopalnice, ne brisač, niti razmeroma svežega zraka, ki so ga razne fizikalne zakonitosti, o katerih bi nam sobarica s svojim arzenalom znanja z ustreznih področij lahko péla pesmice? Kaj se je pravzaprav v resnici dejansko zgodilo? Se v tej skrivnostni sobi skriva neka nam skrita skrivnost? Ali pa je ta soba ena tistih povsem navadnih sobá, kjer se nikoli nič posebnega ne pripeti? Kjer se kvečjemu odvijajo popolnoma vsakodnevne zadeve? Kjer ni niti trohice skrivnostnega? Kjer je edina skrivnost, ko se mi sprašujemo, ali je mogoče kaj skrivnostnega na njej ali ne? Kako se spopasti s tako množico vprašanj? S katere strani pričeti? Kje je sploh ta rjuha? Je mogoče skrivnost v rjuhi? Je skrivnost to, da rjuhe sploh ni?«

L: »Kup vprašanj vi, spoštovani hišni psiholog, imenujete razni zaključki?«

HP: »Vi ne?«

L: »Zdaj nam je žal, da vas nismo prekinili.«

 

Intermezzo

Društvo ljubiteljev Lažnivcev namerava v prihodnjem mesecu organizirati izlet za manjšo množico oseb na skrivnostno lokacijo, v prijeten hotel, kjer za higieno v sobah skrbi izurjena ekipa fizikov, specializiranih v farmakologiji. Prijave sprejemamo.

 

Epi…

Ha ha!

…log

Pa smo na koncu. Mi s pisanjem, vi z živci.

Sedmerec Brez Vratarja et al.

Ohrovtova juha, račka v medu, marelična krostata

Bila sem na orgiji, a ne na takšni, na katero ste pravkar pomislili – Prav, tudi na takšni, ampak zdaj pišem o tisti prvi

Na Guhgl-Örth sem pred dnevi opazila, da so v neposredni bližini mojega doma (± 63 km) odprli novo kulinarično svetišče Volkuljin dvor, kjer nudijo vrhunsko kuhinjo takšnih svetovnih kuharskih velesil, kot sta Trinidad in Tobago.

Na parkirišče sem prišla že nekoliko upehana. Vedno pogosteje pomislim, da mi avto šola ne bi mogla škoditi, a potem vedno ostane pri tem. Parkirišče je bila prva stvar, ki me je fascinirala; tam je – reci in piši – prostora za trideset turističnih avtobusov, parkirnih mest za osebne avtomobile pa sploh štela nisem, ker sem bila tako pretresena in vzhičena v enem telesu.

Maître d', ki me je sprejel v temno rdeči žamet oblečeno vežo, razsvetljeno z ogromnim lestencem iz obdobja ogromnih lestencev, je bil prešerno nasmejan in izredno dobre volje, čeprav je bilo parkirišče skoraj popolnoma prazno. Pospremil me je do mize in mi takoj ponudil vinsko karto. Bil je srčev as!

Kmalu se mi je pridružil izredno srčkan natakarček – Samo, je rekel, da mu je ime – ki mi je predstavil dnevno ponudbo. Žal sem naletela na nenavaden dan, saj je kuharju zmanjkalo šalotke, kolerabe, koriandra, belega popra, sladke smetane, vanilijevega sladkorja, svežih in posušenih jurčkov, rabarbare, jagod, ananasa, čemaža, črnih oliv (kalamata so mu na srečo ostale), belega grozdja, klementin, mladega korenčka, vižintinskega oreška, gosjih, račjih in celo piščančjih jetrc, čukovih jajc, prepeličjih bedrc, agave, Stiltona, večine norveških mladih sirov, sezama, zvezdastega janeža, domače šunke, nesladkanih pelatov, balzamičnega olja, krebuljice, lukrecije, materine dušice, goste sojine paste, polnozrnate pšenične moke, plavuti morske žabe, kutin in belega kruha z origanom, tako da mi je ostalo na razpolago le enajst od štirinajstih jedi. Samo – tako sladko se je smehljal – mi je po priporočilu šefa kuhinje osebno priporočal menda izredno priljubljeno kombinacijo, imenovano Veseli torek. Po kratkem premisleku (Vodka Exudativa, kozarček, 6 €) sem pristala na njegove »pogoje«. Nasmehnil se mi je, da so se mi kar kolena stresla (ne prvič!) in odbrzel proti kuhinji.

Zdaj šele sem imela prvič priložnost pogledati po jedilnici. Ogromna dvorana z visokim stropom, s katerega nas je skozi delno zastekljeno streho pozdravljalo veselo jesensko sonce, je bila nabito polna. Ne bom se dosti zlagala, če rečem, da so bile vse mize zasedene. Takoj sem pomislila – kako, ko pa je parkirišče skoraj prazno? Poklicala sem Sama, ki mi je pojasnil, da sem očitno prišla z manjšega od obeh parkirišč. Moj bog! S parkiranjem na Volkuljinem dvoru torej nikoli ne bo problem!

Jedilna dvorana je bila opremljena v odličnem rokoko-retro-modernem slogu. Mize so bile velike, sedeži mehki in udobni, tla so bila mehko obložena, prostor je bil dobro osvetljen in atmosfera podobna kot na Zemlji. Kljub množici gostov, ki je klepetala in ropotala s priborom, je bila jedilnica kot celota razmeroma tiha in prijetna – kot bi vsi pogovori tekli na sobni jakosti vsake izbrane mize. Resnično prijetno; brez pripomb!

Vinska karta me je presenetila in navdušila. Samo je poklical glavnega sommelierja in ta je povedal kratko zgodovino treh vin, ki spadajo k veselemu torku. Pred juho so mi ponudili odličen Spazmičev varanov liker (27 €), ki me je šokiral, ampak v pozitivnem smislu. K prvi predjedi me je pospremil odličen renski rizling iz kleti Vincent, Vincent & Rolerei (buteljka 237 €, kozarček 48 €) iz največje kleti v Porurju, pri glavni jedi pa suhi Rembrandt z od sonca razvajenih Budimpeštanskih gričev (buteljka 117 €, kozarček ni bil dovolj). Pri sladici me je nazadnje navdušil Jahorinski dišeči traminec (buteljka 391 €, kozarček 80 €). Že od golih tekočin bi lahko ostala ekstatična štiri dni brez premora.

Pričela sem s hladno ohrovtovo juho (11 €), ki je bila nenavadno zelene barve. Verjetno zaradi velike količine brokolija. Juha je bila ravno toliko kremasta in je hkrati v njej plavalo še nekaj konkretnejših koščkov pelargonije, da je bila struktura preprosto fantazmagorična.

Hladno predjed (17 €), ki je kmalu sledila, so sestavljali inčuni in koščki prave Istrske hobotnice, ujete še isto jutro na obalah Hvara. Sleherni grižljaj se je kar topil v ustih.

Že po nekaj minutah je sledila topla predjed (23 €), tako da sem komaj uspela zbrati misli. Vroč zvitek je bil polnjen s sočno mleto teletino, šampinjoni in odlično gorgonzolo. Sem izkušena degustatorka in vrhunska poznavalka vsega užitnega, a vsemu znanju in izkušnjam navkljub me je okus tega vročega nadaljevanja mojega tokratnega prehrambenega izleta tako vznemiril, da sem z glasnim dihanjem pri sosednji mizi prekinila do tedaj zelo živahen pogovor.

Nato so bili natakarji, posebej moj sladki, sladki Samo, toliko milostni, da so mi dovolili nekaj minut za oddih. A takoj zatem se je kulinarična prireditev vrnila v polnem teku: zgodila se je nepozabna glavna jed.

Ne morem vam opisati, kako me je navdušila hrustljavo zapečena kožica na račjih prsih (42 €). Meso je bilo dobro prepečeno, obenem pa tako sočno, da sem ponovno pričela motiti okolico z zvočnimi učinki. Preprosto si nisem mogla pomagati. Na medu temelječa omaka me je nazadnje v celoti premagala, tako da so gostje z dveh sosednjih miz dejansko prenehali razpravljati in rožljati s priborom. Šele po dobri minuti sem se zavedla, kaj počnem, takrat pa so vsi gostje v neposredni bližini že lep čas presenečeno bolščali vame – nekateri z odprtimi usti, drugi s kozarci v rokah, bodisi naslonjenimi na ustnice bodisi dvignjenimi v zdravici, ki sem jo tako nesramno prekinila.

Ena stvar je kmalu postala boleče očitna – spoznala sem, da takšnih kulinaričnih stvaritev verjetno nikoli več ne bom imela priložnosti zaužiti. Z besedami preprosto ni mogoče opisati, kako me je ta žalostna misel v tistem hipu prizadela. Padec na trda tla resničnosti je vedno tako nepredstavljivo boleč. Iz te duševne odrevenelosti me je predramil kot orkan neodvrnljiv vonj po vročih marelicah. Tokrat sem dejansko kriknila na ves glas. Pri sosednji mizi se je neki gospodični nato kar zaletelo in medtem ko so kar trije natakarji, dva mladeniča in duhovnik priskočili mladenki na pomoč, sem jaz svoje vilice počasi in previdno zasadila v sladico. Tokrat sem si vzela čas in opazovala, kako se krostata (17 €) vdaja napadu ostrih vilic – kakor osušena zemeljska skorja pod rezilom pluga je vrhnji sloj pričel pokati in sladek sok marelic se je razlil po krožniku, kot se oranžen ocean ob nenadni plimi razlije po beli plaži. O okusu si ne upam pisati – ne gre; vsega skupaj sem enajstkrat spremenila vsebino tega odstavka.

Ob poslednjem grižljaju sem ponovno pričela zelo glasno dihati, tokrat obenem od sreče in od žalosti, saj sem spoznala, da je napočil bridki konec. A kakšen konec! Nepopisen!

Naenkrat se je pred mojimi očmi pojavil Samo, moj najnovejši »ljubimec«. Predno se je lotil pospravljanja mize, me je vprašal, ali sem bila zadovoljna. Kakšno vprašanje! V tistem hipu sem omedlela. Morda to ni bilo pravično do mojega Sama, do Volkuljinih kuharjev, do lastnikov restavracije, do Volkulje same, do Trinidada, do Tobaga, a kaj hočemo – nekako sem se morala izogniti plačilu.

Mama Leone

Modre misli za težke trenutke

Dovolite mi, da vaše utrujene misli v teh težkih časih preusmerim na nekatere manj znane modrosti

Izven prostega časa po nekaj ur vsak tretji petek tudi jaz, finančni svetovalec Lažnivcev, nastopam v vlogi predsednika. Predsedujem Komisiji za nadaljevanje emancipacije dokazanih lepotic (KNEDL). Moja občasna funkcija in dejstvo, da so mi zlobni sodelavci pred tedni med mojim dremežem spraznili službeno denarnico, mi dajeta absolutno pravico in dolžnost, da z vami delim modrosti, ki smo jih v komisiji v ustvarjalnem vzdušju pridelali čez to poletje:

– 450 nm

– marica

– hematom

– Stilton

– balaenoptera musculus

– bakrov (II) sulfat pentahidrat

V dvomu ste vljudno vabljeni, da me podrobneje povprašate o razlogih za, proti ali vzdržan glede navedenih modrosti. Moja telefonska številka je sestavljena iz števk 0, 1, 2, 4, 5, 6, 7 in 9.

Načrtujemo, da bomo pričujočo maso modrih misli izdali tudi v obliki knjižne uspešnice. Izdana bo v zbirki Čtivo za čepenje nad keramično kotanjo.

Žarko Masslo

Ril po soseski

Oponašal prašiča, nosoroga in taščico – Uničeval tujo lastnino in strašil stanovalce – Pika, poka, pikapolonica, pojdi v rit – Ujčkal drevo

Nepredstavljiva groza, kakršno so morali ves prejšnji teden nehote trpeti stanovalci Tunguzijske (čeb)ulice, je primerljiva le še z neverjetno grozo, ki jo doživlja Sapramiška pri ginekologu, upoštevajoč dejstvo, da Sapramiška nima spolnih organov.

Do tedaj duševno popolnoma uravnovešeni stanovalec, Hejtis Pódaj (y = 6x + 63), je tisti dan – pravzaprav teden – imel svojih pet – pravzaprav deset tisoč osemdeset – minut, ki jih je na veliko žalost sosedov izkoristil do zadnje sekunde.

Ko se je zgodaj popoldne vrnil iz službe, ki jo je pred leti dobil že po tretjem razpisu, je bil po pričevanju sosede Karle Merx »še čisto lepi in čisti«, kar pa nazadnje ni trajalo niti pol ure. Kakršnega je kasneje imel priložnost videti sosed Jaka, ni bil prav nič več podoben ničemur, prav tako kakor stavek, ki ste ga pravkar prebrali. Gospod Pódaj dejansko ni bil več prepoznaven kot pripadnik človeške vrste. Sosed Jaka izpričuje: »Stal je na vseh štirih sredi vrta in z nosom ril po travniku. Zaklical sem mu 'Kva pa devaš, ti vosu? Asčis nor? Si se ga spet prbu, alkvá?' in se mu zasmejal: 'Ha, ha, ha!' Takrat pa je dvignil glavo in z ogromnim rogom sredi glave zažugal proti meni rekši: 'Rrruuu, rrruuu, rrruuu!' Več se ne spomnim, ker sem jo pobrisal v klet.«

Podobno zgodbo nam je še vsa v šoku servirala soseda Slada Leda: »Šla sem po pošto v predalček pred hiško, pa se ti pojavi pred mano en tak prašiček z ogromnim, hm… rilčkom in popackano kravato. Krulil je in zdi se mi, da mi je dvoril. Prinesel mi je šopek slastnih rožic, vendar pa sem darilo prijazno odklonila in se zaklenila v garažo.«

Se je kaj takega sploh lahko zgodilo? Gospoda Orientala Sinusa, psihologa s premajhnimi rokavicami in brez doktorata, katerega mnenje resnično cenimo, smo povprašali, če je po njegovem strokovnem mnenju sploh mogoče, da nek, sicer popolnoma normalni občan, počne tako nenavadne in tako perverzne reči, kot jih ne more opisati beseda, in to celo v več različnih oblikah in hkrati in tako intenzivno in oh in sploh. »Je,« se je glasil odgovor gospoda Sinusa in to nas je nedvomno prepričalo.

V naslednjih dneh je goreči inferno na Tunguzijski (šp)ulici doživel svoj vrhunec. Kisinđera Davinči, raznašalka mleka in mlečnih izdelkov, je videla tole: »Prinesla sem mu sveže mleko, on pa je z okna nad vhodom zakričal: 'Jaz sem… Hej, ti spodaj!' in bruhnil po meni. Ker sem dvignila pogled, da bi videla, kaj hoče, sem ujela večino dogodka kar en face. Še danes mi v trenutku postane slabo, če vidim kozlarijo, zato ob nedeljah popoldne niti pomisliti ne smem na to, da bi gledala televizijo.«

Nenadejana repriza Sodome in Gomore se je vlekla več kot šest, vendar manj kot osem dni in ves ta čas pristojni organi niso storili ničesar. »Saj nejsmo vejdle, de pripadnik stanovajnske soseske pačne takšne stvare,« nam je povedal Štefek Adspoudy, pristojni organ, in dodal: »Vejde sem, de nekej nej blou rejde, ko so me aretirale.«

Na veliko razočaranje davkoplačevalcev se je šele proti koncu tedna prebudila Zašvicana garda, a je v vsesplošno zadovoljstvo kolesarske mladine posredovala silovito in učinkovito. O tem nam je poročal narednik Omar Šerif, vicekondukter in guverner Tople Žemlje: »Na kraj dogodka smo prispeli proti koncu TV poročil, med poročilom o proračunu in športno limonado. Takoj smo zavzeli bojna mesta, ki smo jih predhodno določili na koordinaciji proizvodnega oddelka, kjer enkrat za spremembo nismo preklinjali generala Guzmana ali igrali Tetrisa, pač pa smo se odločili za ustrezno bojno taktiko. Skupno, enoglasno, jasno in špasno smo se odločili za taktiko 'arkuskosinus-destrukto-betl-atak' ali po domače 'korak šepave želve' in glede na to smo se primerno uniformirali, torej zadobili formo. Poseg je trajal nekaj minut, ko mi Lojzek 'Crybaby' von Strohm, moj podrejeni suženj in dober družinski prijatelj, šepne na uho, če poznam tistega o nunah in žegnani vodi. Pozorno sem mu prisluhnil, vendar ga nisem najbolje poslušal, ker se je v tistem trenutku iz grmovja dvignila orjaška postava. Bil je ogromen prašič in nosorog, oblečen kot majhna pisana ptičica. Zazrl sem se v njegove temne pohorske očke in on me je milo pogledal nazaj. V soboto sva se poročila in imava sedem otrok, majhnih srebrnih palčkov brez zob.«

Menim, da kakršen koli dodaten komentar ni potreben. Če pa ga resnično pogrešate, me lahko najdete na rivi. Pijem belo.

Rok Etsky

Nazadnje je res počilo

…in s seboj odneslo vse, kar smo poskušali ohraniti

Simona je imela rada nežne sobne rastline. Vedno je bila strogo prepričana, da imajo nežne sobne rastline rade tudi njo. Šele mnogo kasneje, ko je rezervne ključe vhodnih vrat zamenjalo že mnogo sostanovalcev in sostanovalk, je postalo nekoliko bolj očitno, da stvari niso tako enostavne, kot je bilo videti na začetku.

Zoki je bil prvi; pravzaprav je on naročil (in plačal) izdelavo prvega duplikata ključev Simoninega trisobnega stanovanja v bolj zelenem delu mesta. Absolvent organske kemije, ljubitelj dobre kuhe in eden najhitrejših šprinterjev, ko je nastopil čas pomivanja posode, je bil v prostem času izvrsten kitarist. Simona je hitro opazila njegov dar.

»V tej škatli imaš kitaro ali pasje truplo?« ga je v šali večkrat vprašala. »Hecam se, pomiri se,« je nadaljevala. Prvič je morala kar pohiteti s pomirjujočo razlago, saj se je Zokiju ob vprašanju kar zaletelo.

Ob večerih, ko sta pojedla, ko je Simona pomila posodo in se je Zoki vrnil s svojega teka, sta rada posedela ob kaminu. Tam je Zoki pogosto kaj zaigral na kitaro. Simona ni dala dosti na trubadurstvo in serenade; še vsa sreča, saj je Zoki navadno komaj našel občinstvo za svojo glasbo.

Med njima se je skozi preigravanje Killed by Death in podobnih prijetnih melodij razvilo globoko prijateljstvo, takšno, ki je med moškim in žensko prava redkost. Nato je Zoki preselil svoje stvari v javna skladišča in vrnil ključe, saj se je moral udeležiti prestajanja svoje zaporne kazni. Kljub mnogim sposobnostim in zanimanjem je bil izredno neuspešen bančni ropar. Na precejšnje Simonino razočaranje je ostal dolžan eno najemnino.

Vislána je v Simonino stanovanje pripotovala iz daljne dežele. V Litvi je sicer doktorirala iz psihologije, primerjalne književnosti in sociologije kulture, a dela tam nikakor ni mogla najti, zato je emigrirala v Slovenijo – s trebuhom za kruhom – in doživela novo razočaranje. Tudi pri nas nihče ni potreboval še ene psihologinje, primerjalne književnice, niti sociologinje.

Simona je Visláno zelo prijazno sprejela, skupaj sta mnoge popoldneve in večere, pogosto tudi večji del noči preživeli (prebedeli) ob avtokarti in zemljevidu našega slavnega mesta, ko se je Vislana pripravljala na delovno mesto taksistke. Seveda je na koncu pridobila licenco in menda še danes odlično opravlja svoje delo, čeprav jo je šolski sistem nekdanjih socialističnih držav povsem zavedel z bleščečimi imeni, (skoraj) brezplačnim šolstvom in odličnimi akademiki (žal vsi med slednjimi že več stoletij zasedajo edina predvidena delovna mesta).

Vislana je z dela vedno prinesla mnogo zanimivih in včasih komaj verjetnih zgodbic, ki so se pripetile njenim strankam, včasih pa celo njej sami. S Simono sta se zabavali, kot se v kakšnem drugem okolju gotovo ne bi, dosti sta se smejali, včasih v razočaranju skupaj potočili kakšno solzo, a večino časa sta uživali v medsebojni družbi. Vislana je prinesla razburjenje, Simona pristno domačo kuho – kombinacija ne bi mogla biti boljša.

Vislana je zahvaljujoč svojemu novemu poklicu kmalu zaslužila dovolj za popolno osamosvojitev. Še več – v nekaj mesecih je ustanovila lastno prevozno podjetje in celo avto šolo. Te dni menda ravno gradi tretjo vilo na ogromni parceli v s soncem obsijanih hribčkih nad Izolo. Izobrazba ji je nedvomno odprla nebeška vrata.

Uroš ni imel te sreče. Kmalu po tistem, ko je v Simoninem stanovanju nadomestil Visláno, si je na smučanju zlomil nogo. Cela zadeva ne bi bila tako huda, če si ne bi nesrečne noge polomil na znanem (in bolj kot to – bogatem) odvetniku. Takrat je bil Uroš prvič vesel, da nima premoženja, ki bi mu ga lahko zaplenili. Simona je bila sprva v dvomih, ali naj pod streho vzame najemnika, ki bo morda imel resne težave s plačevanjem najemnine in vsaj začasno sploh ne bo mogel prispevati k plačilu stroškov. Zgodba je zvenela nekam znano.

Kljub temu si je rekla: »Kdor tvega, zmaga!« in ga vzela k sebi. In res – v nekaj dneh, ne tednih, mesecih ali letih – dneh! – je bila tožba pred sodiščem zavržena. Znani (in bogati) odvetnik je v komaj verjetni nezgodi med lovom na smučeh po nesreči kruto in tragično izgubil življenje. Dolgo časa se je govorilo, da je Zoki z obrestmi odplačal svoj dolg do Simone, a to so bile le govorice.

Uroš je bil šaljivec. Skoraj vsak dan je Simoni pripravil kakšno zabavno presenečenje. En večer je njeno spalnico napolnil z baloni, kako jutro se je Simona prebudila v cvetličnem vrtu, najmanj dvakrat je postavil televizor na glavo. Slednje je celo pomagalo, da so nekatere oddaje domačih televizijskih postaj dajale vtis smiselnosti in organiziranosti.

Tik pred svojim odhodom »na lepše«, kot se je takrat zabavno izrazil, je Simonino spalnico napolnil z udeleženci tekmovanja slovanskih moških oktetov. To je bilo smeha!

Nato je poravnal svoje dospele obveznosti, vrnil ključe in se odselil na Antarktiko, kjer še danes poučuje etiko in moralo na Fakulteti za cesarske pingvine. V resničnost te zadnje govorice Simona nikoli ni bila povsem prepričana, je pa bila z njo povsem zadovoljna.

Za Urošem se je v Simoninem stanovanju zvrstila vrsta raznovrstnih najemnikov in najemnic. Med njimi nima smisla omeniti niti enega.

Za njimi – oh, za njimi! Za njimi se je Simoni pridružil dr. Janez. Doktor! Janez! Ko sta razčistila, kateri del imena je zakonsko določen znanstveni naziv, je dobri doktor v Simonino življenje pripeljal mnogo visoko intelektualnih debat. K tem ju je večinoma privedla kakšna povsem naravna in vsakdanja okoliščina; enkrat je bila pregorela žarnica, drugič komar, tretjič vrtne mravlje, ki so kot velika miniaturna sladkosnedna vojska plezale po stranici omare, v kateri sta shranjevala piškote, četrtič in petič so bile cene naftnih derivatov, šestič smrt velikega filozofa, sedmič smrt majhnega. Praktično ni bilo naravne in vsakdanje okoliščine, ki ju ne bi privedla do visoko intelektualnih pogovorov, a kljub temu nista zamenjala žarnice, pregnala komarja, ustavila mravelj, kupovala naftnih derivatov, niti se nista udeležila pogreba velikih ali majhnih filozofov.

Nazadnje sta ugotovila, da so mravlje povsod. V temi sta se komaj še lahko spopadala z njimi. Komar jima je vsako noč neusmiljeno pil kri. Težave s kurjavo so postale hujše in hujše, ko je v vsej državi zmanjkalo naftnih derivatov. Nazadnje sta po pošti prejela nesramno pismo Mednarodne organizacije ljubiteljev velikih filozofov in obsceni telegram Društva prijateljev majhnih in drobnih filozofov.

Pred krutim svetom sta se zatekla na Simonino klubsko mizico. Ko sta tako stala na stekleni plošči klubske mizice ekskluzivnega italijanskega proizvajalca, je Simono prešinila strašna misel – žal prepozno, saj je v istem trenutku steklo res počilo. In s seboj odneslo vse, kar smo poskušali ohraniti za naslednjo napeto epizodo.

Nadebudni mladi avtor

Včeraj sva zaspala v objemu

Dragi dnevnik,

Včeraj me je obiskal. Ja, moj ljubi. Sva se mečkala in mečkala in objemala in poljubljala. Hudo! Potem me je nesel v spalnico in sem mislila, da se mi bo kar zmešalo.

 

Zdaj je pa dovolj!

Uspelo nam je! – Prebili smo varnostne bariere – Zasadili smo zobe v mehko meso hekerice

Dragi bralci, tokrat se javljamo iz podtaknjenega zapisa, s katerim je zlobna neznanka ponečedila Lažnivce.

 

V spalnici me je nežno položil na posteljo, zatemnil je okna in se ulegel k meni. Potem sva se pogovarjala. Govoril mi je o tem, kako so ta novi uspešno zmanjšali inflacijo in povečali razslojenost in krneki. Me je kar minilo. Hudo.

 

Ugotovili smo, da se je v naše spletno mesto vmešala delno pismena oseba ženskega prepričanja in nekajkrat pustila tu svojo dlako, o čemer smo vas že prijazno opozorili. Nato se je hekerska teroristka poskušala še mnogokrat vtihotapiti skozi našo večplastno neprebojno mrežo varnostnih dodatkov.

 

Ker mi je govoril take bluzarije o insemenaciji in razsoljenosti, sem se potem kar razjezila. Ni mi bilo več za poslušat in sem odprla okno. Stopil je k meni in me poskušal tolažiti z interpolucijo. Hudo! Sem se pa obrnila k njemu in ga potisnila skozi okno.

 

Kdaj pa kdaj ji je še uspelo, zdaj pa smo končno našli varnostno luknjo, skozi katero se je plazila in kratila naše pravice do dezinformiranja javnosti. Vili Velikavrata, naš priljubljeni strokovnjak za varnost, je po nekajtedenskem in izredno zapletenem obdobju testiranja ugotovil, kje je v naši neuničljivi varnostni mreži nastala luknja in pri tem odprla vrata teroristom, oziroma kot temu rečejo Američani: teristom.

 

Nisem bila dovolj močna, zato se je moj ljubi uspel prijeti za okenske rastline in grozil, da bo preplezal nageljne in me pretepel, da bom vse zvezde videla. Rekla sem si: »Krneki!« in zaloputnila okno. Ne bom jaz njemu astronom! On je zunaj javknil na ves glas, kar sem razločno slišala na poti v kopalnico. Morala sem vzeti nekaj toaletnega papirja, ker nisem mogla z golo roko pobirati odrezanih prstov.

 

Vili še ni izstavil računa, nam je pa omogočil, da z vami delimo popravek, ki ga je potrebno namestiti na vsak osebni (in neosebni, op.splet.moj.) računalnik. Ker smo prijazni, mladi, zdravi in lepi in se bojimo sodnega preganjanja kot hudič riža, vam dovoljujemo, da popravek namestite tudi sami.

 

Moj ljubi se je zunaj še vedno z eno roko držal za nageljne, meni pa je bilo dovolj. Krneki! Dobro, da očka, ko je pred dvanajstimi leti skočil po cigarete, ni vrnil lovske puške v klet. Sem jo kar vzela in tekla pred blok.

 

Z navedenim popravkom boste tudi na svojih strojčkih zamašili to bolečo varnostno luknjo, ki preti, da zmelje vaše neprecenljive misli in skrita hotenja, prav tako pa tudi bolj občutljive osebne izpovedi v maso, primerno za virtualne čevapčiče. Od srca vam priporočamo namestitev.

 

Pred blokom ni bilo nikogar, zato sem kar naprej tekla okrog, pod okno spalnice. Moj ljubi se je še vedno oklepal okenskega cvetja. Pomerila sem in ustrelila. Kar dvakrat! Hudo! Bilo je kot streljati na glinaste golobe. Seveda je bil večji in se je gibal zelo drugače in je iz njega brizgnilo več krvi, ampak je pa bilo kar isto. Telebnil je kot velik leteči bik, ki so mu odpovedala krila. Komaj sem odskočila.

 

Hej! Kaj pa je zdaj to? Očitno se polisteroidni kit, s katerim smo zamašili varnostno luknjo, še ni povsem strdil, saj se mi zdi, da je teristka vdrla kar v ta naš najnovejši prispevek. To je neverjetno, tega ni pričakoval niti Vili.

»Nemogoče, da je spet prišla not! Sem pa ja zafilal lukno do konca!« v telefonskem pogovoru izjavlja Vili. »Vam pošljem še več popravkov jutri! Jih bom dal kar na svojo stran! Jutri popoldne sprožite Vili Apdejt, bo vse takoj porihtano in zaflikano!«

 

Truplo sem potem hotela zvleči do smetnjaka, pa je bilo pretežko. Krneki. Sem stekla nazaj in prinesla očkovo žago za posebne primere. Zaropotala je in pokadilo se je, potem sem ga pa razžagala. V bistvu sem ga bolj razcefrala. Hudo! Ne vem, kaj je jedel, da je bil tako zdrizast. Zdaj je, kar je. Sem ga zbasala v kontejner, ga bojo že jutri odpeljali. Bi ga morala dati med gospodinjske odpadke?

 

To je popolnoma nemogoče! Kako ji je uspelo? Kako je lahko kot velika zlobna kača ponovno prilezla izpod svojega kamna naravnost v naše kraljestvo? Hej! Ti! Pisateljevalka! Kaj počneš!?

 

Pa ni treba, da bi ga dala med gospodinjske, saj pa ja ni znal nič za gospodinjstvo naredit. Zdaj ga je srečala pamet. Joj, zdaj pa me nekdo kliče iz vorda. Moram nehat. Samo shra

 

Halo!? Kje je pa zdaj? Pa to ni mogoče! Spet je izginila. Neverjetno! Kako se lahko to zgodi prav nam, ki smo vedno tako pošteni in mladi in lepi? Sploh pa zdaj, ko je Vili zagotovil, da se to preprosto ne more več zgoditi. Nikoli in nikdar! Ker mi nismo trhli brskalniki, ki po toči ovené! Nismo komaj delujoči zmazki! Smo ljudje! Tako, prijatelj moj, ne gre! Nikoli se ne vdamo, pa če se svet podre!

Sedmerec Brez Vratarja

Rast prodaje mask neposredno povezana z novo jedrsko grožnjo

Nekaterih mask že zmanjkalo – Nova pošiljka prihodnji četrtek – Javnost zgrožena, zasebnost še dosti bolj – Ministrstvo za obrambo naročilo flomastre

Odkar so v Zadnji Veliki republiki ponovno zagnali stroje za plemenitenje Urana, so njihovi sosedi v Kapitalističnem kotličku ponovno v strahu pred padcem prodaje simulatorjev avtomobilov, s katerimi celo v enaindvajsetem stoletju še znajo tu in tam prepričati kakšnega ekscentrika, da jih namesti v svoji garaži ali pa kar na pločnik pred hišo.

Le nekaj dni za tem je strah preskočil razmeroma velik ocean in se razpršil po Deželi virtualne svobode, kjer so ga zaznali proizvajalci orožja in drugi ljubitelji obrambe. Skoraj bi pozabila – vmes je strah pristal med množico raznih žepnih elektronskih napravic, kjer mu niso naklonili posebne pozornosti, saj je bil medtem že napovedan novi super fantastični omnipotentni hipermobilni ultranano dlanofon.

S tem se je pričelo nadaljevanje vsesplošne mednarodne zaskrbljenosti, ki se je prvič ponovila, ko je Velika republika pred meseci pokazala vsemu svetu, da lahko svoje orožje pošlje zelo daleč, da sicer to še ne deluje in da tehnologija morda ni dorasla svoji nalogi, a strah se je kljub temu razširil. Strah tak pač je – zelo je podoben plastelinu na radiatorju. Razlika je le v barvi in tudi preostale lastnosti plastelina so popolnoma drugačne.

Razne mednarodne organizacije so se na dogodke odzvale z izjavami, opozorili, slišati je bilo celo vzklike, a tudi tokrat nihče, razen nekaterih novičarskih televizijskih hiš, ni bil pripravljen poslušati.

Zdaj je strah prispel tudi v naše kraje. Po prvih presenečenjih, ki jih nismo pričakovali, med katerimi bi veljalo omeniti cene mandarin in viskoznost nekaterih vrst medu, nas je poštar danes zjutraj obvestil, da so s prodajnih polic takorekoč izpuhtele skoraj vse pustne maske. Informacijo smo preverili v najbližji mesnici, kjer so imeli le še Miss Piggy in polovico kostuma toreadorja.

V specializiranih trgovinah je bila slika še bolj dramatična: v klubu filatelistov so imeli le še najmanjše številke, da o izbiri sploh ne govorimo. Ostale so le manj priljubljene maske: Tito, Elvis in Evita Peron. O tem smo povprašali prodajalko, ki pa nas je le začudeno gledala. Poslovodja je zatrdil, da novo pošiljko pričakuje naslednji torek, nato se je v začudenosti pridružil prodajalki.

Če tudi sami čutite v sebi neizmerni strah pred nuklearnim holokavstom, če tudi vas obremenjuje bombofobija, če tudi vi slutite bližajoči se dogodek, pohitite ali pa počakajte do naslednjega tedna, ko se bo zaloga opreme obnovila, ko se bo izbira izboljšala in boste lahko poskrbeli zase, kot se šika. Pred koncem meseca omenjene opreme menda skoraj gotovo ne boste potrebovali – tako so nam povedali na Ministrstvu za larfe.

Glu Pačapapou

Mars planet le še do sobote

Nove spremembe v našem osončju? – Med astronomi je završalo – Mar zadeve uhajajo iz rok? – Dva astronavta napovedala stavko, preostali trije še pod tušem

Po presenetljivem izgonu Plutona pred nekaj tedni, edinega planeta, ki ga je mogoče videti s tal Združenih držav Amerike, iz sicer srečne družine planetov našega osončja, je po poročanju nemške tiskarske agencije Dupi zdaj menda na vrsti Mars.

Mars, danes še planet, ki že več stoletij kroži okrog naše Zemlje, in na katerega se Ameriška vesoljska turistična agencija odpravlja zadnjih tristo let, bo v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča Ugande to soboto prenehal biti planet in bo postal prijetna vasica v Burgundiji s čudovitim razgledom na dolino Loare.

Neodvisna komisija, sestavljena iz visokogorskih pavijanov, je svojo preiskavo podrobnosti rdečega planeta pričela že prejšnji torek, vendar je spričo rahlih vremenskih neprilik uspela svoje poročilo natipkati na svoj Ajajaj-Pad šele jutri pozno popoldan.

Od podrobnosti poročila bi radi poudarili le nekaj najvidnejših:

1. Mars je spričo trenutnega stanja komunizma v svetu odločno preveč rdeč in je praktično izgubil vso potrebno podporo na Zemlji.

2. Mars s svojo bližino ogroža nekatere vrste ptic.

3. Mars zlorablja ime svetovno znane čokoladice in iz nje izvedenih prehrambenih izdelkov.

4. Marsova površina kaže znake izumrle civilizacije, kar pomeni, da je kot planet že imel priložnost, vendar je ni izkoristil, kot bi bilo od njega pričakovati, zato si zasluži kazen, kar je povsem razumljivo.

5. Mars je premalo oglat.

6. Na Marsu ni dovolj banan.

7. Mars si je v zadnjih letih pri vseh zavarovalnicah prislužil rekordno visok malus zaradi prepogostih trkov z drugimi nebesnimi telesi in opremo z Zemlje.

8. Marsovci so majhni in smešni.

9. Ime »Mars« zveni preveč podobno imenu »Marx«, tako da s tem ogroža Hollywoodske arhive.

V odločitvi sodišča je med drugim zapisano, da je neodvisna komisija na podlagi izračunov ugotovila, da je Mars kot planet praktično odkar obstaja izpostavljen hudemu stresu, med drugim menda hudo trpi zaradi frustracij, ki so se v njem nakopičile, odkar je na njem ugasnilo inteligentno in drugo življenje, poleg tega se mnogi drugi planeti že več tisočletij norčujejo iz njega in ga zaničujejo. Komisija zato meni, da bi Marsu lahko zelo koristilo daljše bivanje na podeželju, daleč od mestnega vrveža, med drevesi in livadami, tam, kamor hodi vitez spat. Predlog neodvisne komisije, da Mars postane idilična vasica z nekaj sto prebivalci, se je senatu Ustavnega sodišča Ugande tako zdel povsem ustrezen in dodatni dokazi niso bili potrebni. Desni član senata, Ano Nimus, je sicer imel nekaj pripomb, a so ga še pred glavnim posvetom zamenjali s primernejšim kandidatom, ki se je s predlogom v celoti in brezpogojno strinjal.

Odločitev bo predvidoma razglašena v prihodnjih dneh, nato pa bo predsednik Ustavnega sodišča Ugande od ravnatelja Dunajskega glasbenega konzervatorija zahteval, naj jo uglasi.

V petek je tako pričakovati večji naval turistov iz Francije, ki se bodo v naše kraje zatekli pred morebitnimi posledicami trka dveh planetov, natančneje: enega planeta in enega nekdanjega planeta. Od predstavnika za stike z javnostmi pri Evropski komisiji pa smo uradno izvedeli tudi, da bo trk nekdanjega planeta s Francijo pozitivno vplival na kakovost vinogradništva na Zemlji.

Lenko Nedelič

V glavi sem našla red

Dragi dnevnik,

Zdaj sem koncno dojela. Vse, kar je do zdaj povedal in napisal, je prišlo iz srca. Najprej sem mislila, da so neki Zulu bobni, a zdaj sem popolnoma prepricana, da je prišlo iz srca. Poglobila sem se in se mi je posvetilo, da je res iz srca. Vsekakor na diskoveriju nikoli ni bilo nic o takih ritmih. Ni bilo sinkopirano. Na diskoveriju pa res ne.

Ko sem mu o tem govorila, je rekel, da sem pravilno ugotovila. Bilo je iz srca in to iz njegovega. Ba-bun, ba-bun, ba-bun, ba-bun. Skoraj tako kot kartun netvork. Ba-buuun!

Sva se resno pogovorila. Potem pa me je streslo. Hudo. Kako pa naj jaz spravim kaj takega iz sebe? Iz srca!? Se bom morala potrudit. In se bom! Se-bom! Se-bom! Se-bom! Se-Booom!

Tako, zdaj pa le še shr