Pozdravljena, Hermelindis Agnostik

Epizoda 2 – Grmelo je in bliskalo, a njen obraz je ostal hladen

Ne drznite si brati te epizode, dokler niste prebrali prejšnje. Ah, kaj govorim… berite dalje, mi pa se bomo pretvarjali, da je vse v najlepšem redu.

 

V atriju je pihal hladen veter. Javier je stal med oboki dolge arkade in zrl v mračni vrt porodnišnice. Skoraj v istem hipu se je z neba vsulo nekaj hladnega, še bolj kot to pa mokrega. Dež.

Javier se je zdrznil: »Sva zaprla okno spalnice?« Za hip je njegov obraz prekril izraz groze, kot jo pozna le duhovnik v majhni vasici, ki so mu prepovedali poučevati otroke, mlajše od 81 let. Nato se je Javierjev obraz nenadoma razjasnil in zasijal kot bengalska ikebana.

»Ha, le kaj se nama lahko zmoči, če pa ničesar nimava,« je dejal – takorekoč – pomirjeno. Res sta parket že prejšnjo zimo porabila za kurjavo, osebne predmete pa sta pravzaprav že dolgo časa uporabljala kot hrano. Le stežka se je še spominjal, kakšno marinado je Jadviga uporabljala, ko je nazadnje pripravila morski list po Alzaško, ko je kot meso morskega lista uporabila kar krajca njegovega tvidastega plašča. Ali pa takrat, ko je za božič spekla sadno torto iz nenavadno zelenkastih kosmičev, ki jih je našla pod posteljo, za testo pa je uporabila kar dve vojaški srajci, ki ju je za seboj pustil eden od prejšnjih najemnikov stanovanja, najverjetneje bonapartist. In kako sta si pri sosedu lovcu sposodila mušketo, s katero sta razstrelila par Javierjevih škornjev na drobne kosce, ki so še isti večer postali kilogram slastnih ocvirkov.

»Gospod Bolana,« je Javierjevo sanjarjenje prekinila mlada sestra Scentogiornata, ki je prav tedaj stopila v atrij. »Spoštovanemu gospodu sporočam, da so postali oče zdravega dekletca.«

Javierju je zaigralo srce, ko se je z njega odkotalil velik kamen skrbi in kot neustavljiva sila treščil na tla ter se zaril vsaj pol metra globoko v po treh tednih neprekinjenega dežja zelo zmehčano zemljo.

Presrečni očka je stekel naravnost proti sobi, v kateri sta ležali Jadviga in takrat še neimenovano novorojeno dete.

»Hop!« je zaklicala sestra Vandalina. »Če gospod ne bi bili stekli, bi bili lahko brez odlašanja obiskali svojo ženo, tako pa jih moram vljudno naprositi, da se zglasé pri sestri Jakopikni v sobi 101, kjer boste dobili injekcijo.«

»Injekcijo?« je bil presenečen Javier. »Kakšno injekcijo, za božjo voljo!?«

»I, proti steklini vendar, spoštovani gospod Bolana,« je pojasnila sestra porodničarka. »Zdaj ni primeren čas za steklino.«

Javier ni želel drezati v redovnico, niti v drobno vesolje, katerega del je bila, zato je le molče prikimal. Pravzaprav je od tistega dne dalje postal prvi poklicni kimavček v zgodovini nemške zahodne sosede, ki ni Luksemburg.

Ko se je vrnil s cepljenja, je bila Jadviga že budna, njuna hčerka je ležala v njenem naročju in radostna mlada mamica je svoji se neimenovani potomki ravnokar recitirala Iliado. Javi je ostal brez besed; vedel je, da ga bo sleherni poskus, da bi karkoli rekel, spravil v solze. Tega si seveda ni smel privoščiti. V tistih težkih časih je bila za solze na obrazu moškega, katerih izvor je živo bitje, ki ni obenem tudi samica homo sapiensa, zagrožena denarna kazen sto treh let zapora, ki jo je mogoče spremeniti v zaporno kazen ali odvzem nočne posode.

Pot domov se je vlekla kot velika, dolga in deloma svetla zadeva, ki se vleče. Na srečo je bil portir več kot prijazen, tako da je lahko Javi napovedal izid športne napovedi.

Zima je pričela popuščati, a njen obraz je ostal hladen. Vetrovi so neusmiljeno mršili še tako skrbno urejene pričeske.

 

Nadaljevanje sledi.

Rok Etsky

Zimske radosti

Mini esej – Več mini, majn esej

»Pórkašvic, kâk sn se nakído,« je Fredi zahrúlo, ko je tresno z vratami, da se je cela bajta stresla ko en vlki puding. »Spet ga je tak naneslo – ko da je srei zime.«

Intiharski samogóvor je s kruto resnico prekinla Simona: »Ja, ka si pa mislo, da je? Juli?«

»Se pa veš, da sn se héco, lubica,« je z nasmehom na ksihti odvrno Fredi. »Svea je zima! In to nóra zima! Za pójvrit nóra! Tak, da se nemo kuj tak hitro vun skópali!«

"Nêoš mi réko, da si zopet lopato zlomo…?" je f straho fprašala Simona. »Tolko ga mênda ja ni zapadlo.«

»Ne, ne,« jo je pomíro. »Nič takega ni blo.«

Simona se je fstaula, dala róke na aufbiks in napela úhe: »Ka pa tê?«

»Kido sn ko butl!«

»In?«

»Če genau pogledam, sn kido ko dva butla!«

»Dva? Kak tê dva zaj?«

»Po naravi sn itak en butl, to je jasno ko beli dan.«

»Aha…?«

»Samo ti pa dóbro veš, da se fsakikrat še ekstra zraun potrudim!« je dodal Fredi in plano f krohót, da se je zopet cela bajta pajtlala.

»Eh, ti runkl,« je bleknila Simona. »Prii zaj. Rêbre so pêčene.«

Nadebudni mladi avtor

Hermelindis Agnostik

Epizoda 1 – Vzponu do slave je sledil padec s pručke

Težki dnevi so se vrstili iz dneva v dan v tistih temnih dneh poznega oktobra 1836 v Poljskem Harlemu, manj znanem predmestju Pariza, mnogo bolj znanega glavnega mesta ene manj znanih držav takratne Evrope. Visoko noseča Jadviga Onspušta, poljska priseljenka portugalskega rodu, je po napornem štirinajsturnem delovniku le stežka premagovala dolgo pot iz edinega legalnega pariškega rudnika kuprita proti domu, ko jo sredi avenije St. Cobain preseneti njen brezposelni zunajzakonski partner Javier Bolana, španski priseljenec iz Alžirije, oče njunega kmalu pričakovanega otroka, z velikim šopkom rož.

Kljub pozni uri je Jadvigin obraz zasijal kot sončno majsko nebo, a ob pogledu na še rosne cvetove vrtnic se trudna mlada žena ni mogla zadržati in je spontano kriknila: »Javi, tako si me presenetil! Tega pa res ne počni več – mi bo še srce razgnalo!«

»Oh, draga,« je odvrnil Javier, »če pa te imam tako rad!«

Prikorakala sta tako skoraj do vrat svojega stanovanja v drugem nadstropju večstanovanjske hiše, kjer sta se v dvosobni garsonjeri stiskala z dvema lamama in Ariadno, izvirno Parižanko in njuno zunajzakonsko svetovalko, ko Jadvigo preseneti še ena nepričakovanost, ki bi jo pravzaprav preprosto morala pričakovati.

»Javi,« je vzkliknila Jadviga, »otrok je na poti! Voda mi je odtekla.«

»Otrok? Voda?« je bil presenečen Javier nato pa mirno dejal: »Pridi, greva v kuhinjo, ti jo bom dolil…«

»Kaj!?« je presenečeno vzkliknila Jadviga. »Se ti mogoče šališ?«

Javierju je zastal dih.

»Rodila bom,» je pričela pojasnjevati Jadviga, nakar je Javier na široko odprl vrata in z močmi cirkuškega tjulnja dvignil Jadvigo v svoje naročje ter s svojo ljubeznijo, ki se je z vsemi močmi oklepala njegovih ramen, brez obotavljanja odkorakal po stopnicah.

Na pol poti pa se je nenadoma ustavil – kakor da bi ga neznana sila primrznila na stopnice. A le trenutek ali dva zatem je nadaljeval pot. Tokrat navzdol – proti pritličju, v katerem se je, kot je to običajno, nahajal izhod.

Zunaj, na mračni ulici prav tako mračnega Harlema ni bilo žive duše. Javi je z Jadvigo v naročju stekel navzdol po tipični pariški, s kupi odpadkov okrašeni ulici, upajoč, da bo na običajno bolj prometni aveniji lažje priklical kočijaža. Na veliko presenečenje obeh je prav v trenutku, ko je Javi s svojim ljubljenim bremenom pritekel na avenijo, na nasprotni strani iz taksija izstopal Monet ali Manet (priče si niso edine o pravilnem črkovanju njegovega priimka – op.prof.um.med.), ki je takoj, ko je zagledal mladi par v za javnost neobičajnem položaju, zavpil kočijažu, naj počaka, in vljudno pridržal vrata, da sta pričakujoča zaljubljenca lahko vstopila. Pokimal jima je v slovo, zaloputnil vrata in dvovprežna kareta je odbrzela po razmajanih tlakovcih od dežja razmočene štiripasovnice.

V porodnišnici St. Veronique de Sacrilège au Fingezcrosst so Jadvigo nemudoma odpeljali v ekstrakciarij, kjer je v pripravljenosti že čakala ekipa izurjenih redovnic. Sestra Vandalina je kmalu zatem prinesla lavor vroče vode in že med vrati bodočega očka prijazno poprosila, naj se odstrani iz sobe ter mu v isti sapi zagrozila z najmanj eno od stvari, ki so jih prebivalci Sodome le vsako četrto nedeljo počeli svojim sosedom.

 

Nadaljevanje sledi.

Rok Etsky

Recesija privedla do tragedije

Indeksi brez haska praskajo po borznem dnu – Praznino, ki so jo za seboj pustile finančne izgube, napolnila socialna drama – Grafologi mrzlično iščejo drugo plat medalje – Dekan teološke fakultete predlagal zamenjavo imena ustanove zaradi nespodobnosti prvega zloga besede fakulteta – Mesarji solidarni z vegetarijanci, ki jim dajejo kruh

Majhni breg pri Lačni gori, predvčerajšnjim, med juho in sladico, pet oseb, slow foot. Bernarda M. Wagnerja, finančnega direktorja Investicijske družbe Irena-Olga-Tanja, je ob prihodu v njegovo priljubljeno obedovalnico, kjer pogosto obeduje, presenetila recesija. Jaroslav Spachny, lastnik priljubljenega lokala, nam je zaupal, da je recesijo, ki jo običajno hranijo naslonjeno na omarico z gasilnim aparatom, najverjetneje nekdo po nesreči nenamenoma prevrgel, tako da se je njena lepljiva vsebina razlila po vetrolovu slavne obedovalnice, nakar s človeškimi močmi ni bilo mogoče odvrniti iz nje izvirajoče nevarnosti, kar je imelo za posledico, da se je gospod Wagner do prihoda predstavnikov Civilne Zaščite prilepil na tla vetrolova, kjer je bil ujet vse do prihoda predstavnikov Civilne Zaščite, ki so takoj po prihodu pričeli z intervencijo.

Predstavniki Civilne Zaščite, ki so takoj po prihodu pričeli z intervencijo, so ujetega, premraženega in pikastega stalnega gosta po treh urah neusmiljenega krohotanja očividcev osvobodili recesije in mu izstavili račun, katerega bo oškodovanec moral poravnati še pred prihodom Miklavža na Dravsko polje.

Nekateri očividci niso imeli te sreče, dogodek se jim menda ni zdel vreden krohota, pač pa so mnogi izmed njih pobrali šila in kopita, ki so med reševanjem gospoda Wagnerja po nesreči padla iz razstavne vitrine. Gospod Spachny je posebej ponosen na tri primerke šil, izdelanih iz kostne moke gobavega dirigenta iz pozne bronaste dobe, ki predstavljajo svojevrsten zaklad, saj naj bi bila po navedbah ponosnega lastnika njihova vrednost praktično nedoločljiva, po navedbah zavarovalnice Rošpoh pa bi na trgu takšno vrednost le stežka dosegle, zlasti v teh dneh, ko z obličja Zemlje vsak dan izgine vsaj ena finančna organizacija ali njena uprava.

Globoka finančna kriza, ki bo vsaj še nekaj desetletij pretresala svetovno ekonomijo, je prva po zadnjih treh, ki dejansko predstavlja precej večjo nevarnost za sodobno civilizacijo, kot pa parkljevka in slinavka skupaj predstavljata za curling.

Mnogi svetovni strokovnjaki, med njimi zlasti tisti, ki so svoje naložbe še pred prvo slutnjo nastajajoče krize povsem po naključju vnovčili in denarna sredstva umaknili na varno, še naprej opozarjajo, da z recesijo ni šale, in dodajajo, da bo predrzna lahkomiselnost nekaterih lastnikov in poslovodij lokalov, ki recesijo kljub opozorilom hranijo na neprimernih mestih, botrovala še marsikateri osebni ali celo družbeni tragediji, kakršna je bila ta, ki je gospodu Wagnerju pokvarila obed, vam, drage bralke in spoštovani bralci pa dobrih pet minut.

V naslednjem prispevku bom spregovoril o nenavadni izrastlini.

Lenko Nedelič

Že spet ta »na današnji dan«

So dnevi, ki si jih je vredno zapomniti – Tu je nekaj takih, ki si jih je zapomnil nekdo drug – Tokrat so omenjeni celo tajkuni!

 

6281 pr.n.š.

Lesarsko industrijo in celotni trg mizarskih izdelkov takratne Evrope je hudo pretresla novica, da je Friderik Poznovstajajoči, mrzli bratranec vladarja Severnih Frankov, enega redkih Germanskih plemen, ki ni znano po kakšnem posebnem receptu fermentacije žitaric, naznanil, da je na celotnem ozemlju takratne Severne Frankije, ki tiste dni ni štela več kot tri hiše, pričel veljati odlok o uvrstitvi trikotnika med oblike.

Do tistega usodnega dne so kot veljavne oblike veljale le: nedoločena, pretežno okrogla in trapez. Evropski mizarski industriji niti po osmih tisočletjih te posebej zahtevne oblike še ni uspelo obvladati.

 

437 pr.n.š.

Nemostenes z Mikonosa, pomorščak iz Male Azije, je na eni od svojih mnogih plovb okrog polotoka Rodosa ugotovil, da se je na zemljevid Grčije prikradla resna napaka, ki bi lahko imela zelo škodljive posledice za razvoj muzejskega turizma, malega gospodarstva in antične književnosti, če je ne bi pravočasno odkrili in odpravili. Da bi dokazal resničnost svoje domneve, je na več krajih na Rodosu podtaknil ogenj, ki je do večera tistega dne zajel celotni polotok, a se nikakor ni uspel razširiti na celino ali na kak drug del Grškega ozemlja.

V naslednjih dneh so lahko kartografi zemljevid Grčije ustrezno popravili in Rodos pravilno vrisali kot otok.

 

435 pr.n.š.

Med praznovanjem druge obletnice otoka Rodosa so trije neimenovani domačini na severni obali otoka našli ostanke kakšnih tristo voz in nekaj ostankov tovora, za katere so do tedaj domnevali, da jih je ukradel eden od bogov – najverjetneje Riki, bog ust, žrela in pretiranega ponočevanja.

Odkritje je nazadnje vnovič potrdilo domnevo, da je Rodos pravzaprav res otok in da so trgovci na poti v Atene z več sto vozovi nekoč neuspešno poskusali prečkati to, za kar so smatrali, da je le nekoliko večja luža sredi ceste.

 

39 pr.n.š.

Na današnji dan leta 39 pr.n.š. se je v predmestju Rimskega mesta Pancraeax rodil Carniis Pneumonica, eden najpomembnejših lirikov tistega časa. Že v rani mladosti je Pneumonica pričel eksperimentirati s konstruktivizmom, seveda v zelo grobi in primitivni obliki. Svojo poezijo je zapisoval na keramične vaze, nakar je te razbil in ponovno zlepil, vendar v popolnoma naključnem vrstnem redu.

Na Rimu je pustil trajen vtis, ko ga je v letu 12 n.š. z zidu Koloseja potisnil Gaius Rectaphilus, njegov dotedanji sponzor, sicer pa tudi nekdanji lastnik večjega števila še nekaj dni poprej neprecenljivih porcelanastih vaz.

 

1080 n.š.

Na današnji dan leta 1080 n.š. se je natanko dvema nič hudega slutečima staršema rodil Hermann Heidenanderdestärs, predstavnik manj pomembne nemške slikarske šole, po svojem ustanovitelju imenovane Srebrni marec. August Dummerle, začetnik nove tehnike slikanja na jedilni pribor, je komaj štiriletnega Heidenanderdestärsa vzel v uk in ga v le nekaj letih izoblikoval v naglušnega starca z okvarjeno prostato, kar pa je imelo izredno močan vpliv na njegovo nadaljnje življenje in delo, saj je le nekaj tednov po tem na poti v Benetke podlegel kronični migreni.

Do danes se ni ohranilo niti eno samo likovno delo Heidenanderdestärsa.

 

1408 n.š.

Na današnji dan leta 1408 n.š. je Steve Gutenberg, bratranec Johannesa Gutenberga, izumitelja tiskarskega stroja, v kleti svoje hiše v Mainzu (Nemčija) med pospravljanjem starih cunj po naključju odkril radioaktivni ogljik, a se je že zvečer istega dne izkazalo, da je bilo odkritje namerno, tako da se je vrhovni svet alkimistov Šlezije odločil, da dogodka ne more šteti med uradna znanstvena odkritja tistega časa, saj bi to preveč odstopalo od ustaljenih visoko šovinističnih norm in pomagalo ustvariti nevaren precedens, za katerega so kasneje priznani svetovni zgodovinarji ocenili, da bi zmogel srednjeveško Evropo pahniti v temačno obdobje demokracije in pluralizma.

 

1739 n.š.

Na današnji dan leta 1739 so igralci drugoligaškega moštva nogometnega kluba iz Oxforda v Veliki Britaniji med pripravami na tradicionalni deveteroboj zanetili nenavaden mednarodni incident. Le nekaj minut pred začetkom uradnega treninga je Michael Onderneedle, kapetan Oxfordskega moštva, v povsem športnem duhu na domačo tribuno zalučal svoje spodnjice. Šele, ko so veselo plahutale proti klopem v tretji vrsti galerije, je opazil, da so v resnično slabem stanju, saj sta hrbtni del krasili dve veliki luknji.

Usoda je hotela, da so spodnjice pristale prav na glavi nadškofa grofije Bath and Welles, ki ga je dogodek tako presenetil, da je povsem negiben obsedel na klopi. S tribune gostujoče ekipe pa je v tistem trenutku glasno završalo, saj tam zaradi razdalje niso mogli dobro videti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Po pripovedovanju očividcev naj bi nadškof nato vstal s svojega sedeža in se pričel pomikati proti izhodu in s tem povzročil strah in zmedo med Ku-Klux-Klana nevajeno publiko.

To je bil v Veliki Britaniji prvi s strani nogometašev povzročeni neobičajen incident. Do tedaj so bili prav vsi incidenti povsem običajni.

 

Iz stare, zaprašene knjige, ki sem jo našel med opravljanjem vlomne tatvine na vikendu nekega tajkuna in ki je po svojem videzu spominjala na spominsko, dišala pa povsem drugače, prepisal

Alta Knabe