Hermelindis Agnostik

Epizoda 1 – Vzponu do slave je sledil padec s pručke

Težki dnevi so se vrstili iz dneva v dan v tistih temnih dneh poznega oktobra 1836 v Poljskem Harlemu, manj znanem predmestju Pariza, mnogo bolj znanega glavnega mesta ene manj znanih držav takratne Evrope. Visoko noseča Jadviga Onspušta, poljska priseljenka portugalskega rodu, je po napornem štirinajsturnem delovniku le stežka premagovala dolgo pot iz edinega legalnega pariškega rudnika kuprita proti domu, ko jo sredi avenije St. Cobain preseneti njen brezposelni zunajzakonski partner Javier Bolana, španski priseljenec iz Alžirije, oče njunega kmalu pričakovanega otroka, z velikim šopkom rož.

Kljub pozni uri je Jadvigin obraz zasijal kot sončno majsko nebo, a ob pogledu na še rosne cvetove vrtnic se trudna mlada žena ni mogla zadržati in je spontano kriknila: »Javi, tako si me presenetil! Tega pa res ne počni več – mi bo še srce razgnalo!«

»Oh, draga,« je odvrnil Javier, »če pa te imam tako rad!«

Prikorakala sta tako skoraj do vrat svojega stanovanja v drugem nadstropju večstanovanjske hiše, kjer sta se v dvosobni garsonjeri stiskala z dvema lamama in Ariadno, izvirno Parižanko in njuno zunajzakonsko svetovalko, ko Jadvigo preseneti še ena nepričakovanost, ki bi jo pravzaprav preprosto morala pričakovati.

»Javi,« je vzkliknila Jadviga, »otrok je na poti! Voda mi je odtekla.«

»Otrok? Voda?« je bil presenečen Javier nato pa mirno dejal: »Pridi, greva v kuhinjo, ti jo bom dolil…«

»Kaj!?« je presenečeno vzkliknila Jadviga. »Se ti mogoče šališ?«

Javierju je zastal dih.

»Rodila bom,» je pričela pojasnjevati Jadviga, nakar je Javier na široko odprl vrata in z močmi cirkuškega tjulnja dvignil Jadvigo v svoje naročje ter s svojo ljubeznijo, ki se je z vsemi močmi oklepala njegovih ramen, brez obotavljanja odkorakal po stopnicah.

Na pol poti pa se je nenadoma ustavil – kakor da bi ga neznana sila primrznila na stopnice. A le trenutek ali dva zatem je nadaljeval pot. Tokrat navzdol – proti pritličju, v katerem se je, kot je to običajno, nahajal izhod.

Zunaj, na mračni ulici prav tako mračnega Harlema ni bilo žive duše. Javi je z Jadvigo v naročju stekel navzdol po tipični pariški, s kupi odpadkov okrašeni ulici, upajoč, da bo na običajno bolj prometni aveniji lažje priklical kočijaža. Na veliko presenečenje obeh je prav v trenutku, ko je Javi s svojim ljubljenim bremenom pritekel na avenijo, na nasprotni strani iz taksija izstopal Monet ali Manet (priče si niso edine o pravilnem črkovanju njegovega priimka – op.prof.um.med.), ki je takoj, ko je zagledal mladi par v za javnost neobičajnem položaju, zavpil kočijažu, naj počaka, in vljudno pridržal vrata, da sta pričakujoča zaljubljenca lahko vstopila. Pokimal jima je v slovo, zaloputnil vrata in dvovprežna kareta je odbrzela po razmajanih tlakovcih od dežja razmočene štiripasovnice.

V porodnišnici St. Veronique de Sacrilège au Fingezcrosst so Jadvigo nemudoma odpeljali v ekstrakciarij, kjer je v pripravljenosti že čakala ekipa izurjenih redovnic. Sestra Vandalina je kmalu zatem prinesla lavor vroče vode in že med vrati bodočega očka prijazno poprosila, naj se odstrani iz sobe ter mu v isti sapi zagrozila z najmanj eno od stvari, ki so jih prebivalci Sodome le vsako četrto nedeljo počeli svojim sosedom.

Nadaljevanje sledi.

Rok Etsky