Nogometna tragedija

»Ko je rekla: 'Ljubim te!', sem mislil, da misli mene, ne pa cele ekipe…«

Ljubljano in ves svet je pretresla strašna novica izza kulis nogometnega kluba SDP Olupiga. Fonza Klišpeper, srednje krilo in desni nabadalec, je priznal umor svoje žene Jabke Tokaj.

Po besedah storilca naj bi šlo za umor iz ljubosumja: »Norela je z vso ekipo, doma pa jo je bolela glava. To bi še lahko prebolel, ampak to, da je potem rekla, da sem jaz kriv, ker jo pretepam, to pa ne. Tega nisem mogel več trpeti. Ubil sem jo, pa čeprav si moram zdaj sam vezati kopačke.«

Trener kluba, Jamo Süstem je odpotoval na Borneo, kjer upa, da ga bodo servirali za večerjo v kakšni boljši restavraciji. Ostali člani nogometne ekipe (prva, druga, tretja, četrta in peta postava) pa so pred nekaj dnevi storili skupinski samomor na tekmi proti MAD Kropotanu. V skupinskem poslovilnem pismu so omenili med drugim tudi to, da brez Jabke njihova življenja nimajo popolnoma nobenega smisla več.

Januš Vprašanjeprosim, tiskovni predstavnik kluba, od dne, ko je trener odpotoval na službeni samomor, ni več dosegljiv, ker visi čisto na vrhu topola za stadionom. Celo Majk, kanarček in maskota kluba, je spričo dramatičnih preobratov zbolel na rodilih, tako da je zdaj velik kot lubenica in ne more iz kletke. Komandir Gasilske brigade Piska, Alfi Pipič, je izjavil, da bodo Majka poskusili jutri rešiti iz jeklenega objema z varilnim aparatom in trenšajbo.

Skrivnostno je tudi izginotje družine nogometnih žog, ki naj bi se konec tedna udeležile tekme v Črnem Ralu. Policijska postaja Kič je zato razpisala javno iskanje šestih nogometnih žog: očeta Gogija, mame Jane in treh sinov Pankrtacija, Senzacija in Bonifikacija ter tašče Rože. Najditelju je obljubljena nagrada, ki jo poklanja avtohiša Špaas (gre za majhen kos pleha na kolesih, op.vod.prod.).

Tako sem živčno razrvan, da bom vzel tri tedne bolniškega dopusta. Hvala.

Lenko Nedelič

Lažo se vrača

Bil odpisan, bil izbrisan, vsem navkljub ostal prebrisan.

»Vrno se je völkem švunko, lih tak, ko smo misli. Če pa nismo, pol pa y-tak tarak-tak y,« so bile prve besede prvega nedolžnega mimoidočega ob prvem jutranjem svitu in drugi jutranji Maši. Večerna Staša ni obrodila sledov.

Po daljši odstotnosti se svetovno znani strokovnjaki za dezinformacije vračajo na sceno ceno eno no o. O podrobnostih smo povprašali predstavnico za medije Lažnivcev, Ano der Plejs: »Ana, kakšne so podrobnosti?«

Ana: »Dokaj podrobne, mestoma tudi natančne. Nekatere med njimi celo delno zanimive.«

L: »Nam lahko kakšno zaupate?«

A: »Seveda.«

L: »Torej nam jo boste?«

A: »Bom.«

L: »Ni potrebno, da je posebej zanimiva.«

Ana: »Vem.«

Ana der Plejs je diplomirala na svetovno znani šoli Amster, damski univerzi za društvene vede. V svoji dolgi karieri je kot predstavnica za medije večkrat zastopala razne zavarovalnice, zlasti kadar so se te znašle pred sodišči. Odkar je honorarno zaposlena pri Lažnivcih, nima dosti prostega časa, a vendar rada igra mini namizni tenis. V športnem parku Mike Lanđelo smo ji postavili zasedo.

L: »Boste zdaj povedali kaj več?«

Ana: »Zakaj pa ne? Rada odgovarjam na vaša vprašanja.«

L: »Torej – kaj je novega pri Lažnivcih?«

Ana: »Ogromno. Zdaj pa mi prosim oprostite, čaka me partner za mini namizni tenis.«

L: »Je tudi vaš partner 'mini'?« (prikupen nasmešek)

Ana:(presenečena grimasa) »Ne, 'mini' je le šport. Moj partner je Maksi.«

Maksi: »Ana, pridi. Lopar se ti bo stopil.«

Ana: »Že grem. Le preobujem se še.«

L: »Salonarji? Je to prava obutev za namizni tenis?« (presenečen obraz z rahlo izbuljenimi očmi)

Ana:(krohot) »Ah, kje pa. Pri namiznem tenisu bi s temi čeveljci kmalu pristala v vsaj eni sobi kliničnega centra.«

L: »Kako pa potem…?«

Ana: »To je standardna obutev za mini namizni tenis. Saj veste, ne? 'Mini'!« (hudomušen pogled naravnost v srce)

L: »Vemo, vemo. Le preverjali smo, ali tudi vi to veste.«

Ana: »Vem.«

Maksi: »Ana, naj tega prepoteneža vržem skozi okno?«

Ana: »Daj, prosim. Tole gre že predaleč.«

V tistem trenutku je Maksi s klopi pograbil hudo prepotenega depiliranega hrčka in ga zalučal skozi okno. Nato je Maksi okno odprl in hrčka ponovno zalučal.

L: »So depilirani hrčki del opreme za mini namizni tenis?«

Ana: »So. Ampak – niste vi tu zaradi ene druge stvari?«

L: »Hmm…?«

Ana: »V mislih imam drobno dejstvo, da vas zanimajo novosti pri Lažnivcih, vi pa me že ves čas sprašujete o mini namiznem tenisu.«

L: »Aja, seveda, se razume. Je torej kaj novega?«

Ana: »Kje?«

L: »Pri lažnivcih.«

Ana: »Novega?«

L: »Da, novega.«

Ana: »Pri lažnivcih?«

L: »Tako je – novega, pri lažnivcih.«

Ana: »Pri Lažnivcih je nova miza.«

L: »Miza? So zaposlili novega avtorja?«

Ana: »Ne. Zakaj tako mislite?«

L: »Omenili ste mizo – novo mizo pri Lažnivcih.«

Ana: »Tako je. Lažnivci imajo novo mizo…«

Maksi: »Ana! Pričniva! Moje žogice se hladijo!«

Ana: »Takoj, Maksi! Le tele radovedneže še odpravim.«

V tem trenutku se je Ana odločno postavila pred nas in zaključila pogovor: »Takole. Ura je 11:55, mojega delovnega dne je nepreklicno konec. Spet me lahko obiščete jutri, za danes pa vam dovolim le še eno vprašanje.«

L: »Res?«

Ana: »Res. Hvala in nasvidenje.«

Kot ste verjetno opazili, nam na vsesplošno veliko žalost tudi tokrat ni uspelo izvedeti kaj več o novostih pri Lažnivcih. A ne odnehajte! Ne obupajte! Ne njuhajte! (Ni zdravo, raje kadite, op.dir.tob.ind.) Kmali bomo imeli več informacij, več dejstev, več sponzorjev.

Tovarniški pozdrav,

Žarko Masslo

Prva zasebna osnovna šola

Kako bo zasebna iniciativa vplivala na stopnjo izobraženosti prebivalcev sveta? - Kako bodo prebivalci sveta vplivali na iniciativne zasebnike? - Kako bo stopnja izobraženosti zasebnikov vplivala na svet prebivalcev iniciative? - Kako bo vrečka drobtin nasitila svet? - Komaj!

V prostore uredništva smo povabili gosta, vendar se ni odzval našemu vabilu, zato smo ga obiskali doma. Tudi tam ga ni bilo, zato smo se že resnično zbali, ali sploh obstaja, nato pa nam je le kanilo in smo ga obiskali na delovnem mestu. Tam je bil, vendar je govoril z nekom po telefonu. Ko je končal, je naš tokratni gost profesor Ante Ciklon, direktor, ustanovitelj, lastnik in manjšinjsko-večinski delničar OŠ d.d., spregovoril z nami nekaj besed, naši stavci pa so jih takole natisnili (kaj pa že ti veš, butl!, op. stav.):

L: Kdaj, kje in s kakšnim namenom ste ustanovili zasebno osnovno šolo OŠ d.d.?

AC: Ustanovil sem jo spomladi pri nas s posebnim požrtvovalnim in zlasti humanitarnim namenom, da bi do božiča zaslužil goro denarja in jo popihal na Bahame. Takšen je vsaj bil osnovni namen, vendar pa sem ga po tehtnem premisleku in spričo težkih argumentov, ki so prifrčali vame z vseh vetrov, moral kar precej spremeniti; z denarjem ni mogoče kupiti sreče – to vsi vemo, pa tudi Barbados je precej bolj primeren za človeka mojega socialnega statusa.

L: Kje ste pravzaprav dobili to idejo?

AC: Bral sem te – kako se jim že reče – turistične prospekte, pa se mi je zahotelo letovanja nekje v nekih toplih krajih…

L: Pravzaprav bi bralce zanimalo, kako ste prišli na idejo ustanoviti zasebno osnovno šolo.

AC: Hja, s to rečjo je pa drugače; hmm… kot bi vi rekli, utrnila se mi je. Sicer pa je v tujini to že stara ideja. Najlažji način priti do denarja je prodaja nečesa, kar vsakdo potrebuje. Vsak otrok potrebuje šolske počitnice – in kako do njih? V šoli, seveda!

L: Kako pa se bo vaša šola razlikovala od državnih?

AC: Prvo kot prvo – državne šole niso moje, moja pa bo moja. To je že prva razlika. Drugič pa velja tudi, da se bodo moji učitelji, ki bodo sami profesionalci in brezkompromisni psihopati, trudili kar najbolj posvetiti njihovim učencem – našim kupcem, takorekoč – tako da bomo zadovoljili njihovim potrebam po učenju. To bomo dosegli na različne načine s skupnim ciljem izučiti armado bodočih dijakov brez občutka za milost in absolutno brez občutka za bolečine. Učili jih bomo, učili jih bomo in učili jih bomo, če to ne bo šlo pa jim bomo dobesedno oprali možgane. (smeh)

L: (krohot) Ker vas ne bo podpirala država, bo pouk na vaši šoli potekal na podlagi plačanih šolnin?

AC: Tako je. Pouk bo potekal, jaz pa bom pobiral šolnino. Razumeti pa morate, da je privatno šolstvo pri nas še razmeroma nova zadeva, takorekoč noviteta ali novum, če hočete, zato bo morala šolnina vsaj za prvič biti malo višja. Stroški so namreč ogromni! Tako računam, da bo tam nekje okrog trideset tisoč evrov na roko v majhnih, neoznačenih bankovcih. Vendar pa se morate zavedati, da tak hec kar precej stane. Že letalska karta mi bo pobrala vsaj polovico tega.

L: Težko si predstavljam, da bi vzgojno izobraževalna ustanova, katere osnovni cilj je zadovoljitev potreb potrošnika, torej šoloobveznega otroka, lahko uspešno delovala na temeljih ter po postopkih in metodah, na katerih sloni delovanje gospodarskega subjekta – ponudnika proizvodov oziroma storitev, katerega osnovni namen je pridobivanje dobička.

AC: Kako to mislite?

L: No, ja, težko si predstavljam, da bi vzgojno izobraževalna ustanova, katere osnovni cilj je zadovoljitev potreb potrošnika, torej šoloobveznega otroka, lahko uspešno delovala na temeljih ter po postopkih in metodah, na katerih sloni delovanje gospodarskega subjekta – ponudnika proizvodov oziroma storitev, katerega osnovni namen je pridobivanje dobička.

AC: Ah, da, razumem! Brez skrbi! Več let sem bil direktor rudnika svinca v Južnoafriški Republiki, nato pa še skoraj deset let direktor zasebnega zapora v Turčiji. Izkušenj v zvezi z vodenjem vzgojnega zavoda in delom z otroki mi ne manjka. Sem izkušen cilj s trdno začrtanimi možmi. Hočem reči… znam, kar znam, in to znam.

L: Kako pa ste si zastavili metode dela?

AC: Metode dela sem mojim učiteljem zastavil fiksno, trdno in določeno, tako je vsakršna iniciativa z njihove strani dobrodošla, vendar je ne bom niti poslušal. Kot sem že dejal, so moji učitelji profesionalci in brezkompromisni atentatorji. Ničesar me ni strah. Zastavljenje cilje bomo v vsaki stopnji, v vsakem razredu dosegli oziroma presegli – kar mi je seveda celo ljubše – najkasneje do konca vsakega fiskalnega leta oziroma – kot vi temu pravite – do konca šolskega leta, medtem ko bo za realizacijo osnovnega cilja poskrbljeno, kot sem prej že omenil, do božiča, ko bomo zaključili vpis.

L: Vpis bo torej trajal do 25. decembra?

AC: Ne. (molk)

L: Do kdaj torej?

AC: Do 30. decembra! 25. je šele ponedeljek! Če bi bilo po moje, bi vpisovali še do polnoči na silvestrovo, vendar to ne bo mogoče, ker me 1. 1. naslednje leto že čaka rezervacija v Aspenu in smučanje do konca junija.

L: Naše bralce gotovo zanima, kako bo potekal pouk v vaši šoli.

AC: Potekal bo, kot je že v navadi. Moji učitelji so plačani na uro, tako bodo šolske ure temu primerno dolge – torej 58 minut. Da ne bo prihajalo do nepotrebnih zamud, sem že enoglasno uvedel kot del delovnih sredstev sodobnega učitelja na moji šoli rolerje, za moje učitelje sem pa že prej rekel, da so vsi profesionalci in brezkompromisni kotalkarji. Poznam razmere na ostalih šolah in hkrati vem, da je mogoče v enem dnevu storiti bistveno več, kot je to v navadi pri nas, zato sem uvedel devetdnevni delovni teden s po osemnajstimi urami pouka dnevno, se pravi okroglo 6570 ur pouka letno oziroma 6588 ur na prestopno leto.

L: Zelo natančno!

AC: Je in ni! Če pozorno pomislite, se račun sploh ne izide… (boljščanje v prazno in kapljanje sline iz ust)

L: Če prav računam, računate na 365 dni pouka letno?

AC: No, 366 na prestopno leto. Na žalost izkušnje kažejo, da več kot to ne bomo zmogli; večkrat sem s pametno in absolutno natančno organizacijo dela poskušal doseči vsaj 400 delovnih dni letno, vendar se mi doslej nikoli ni izšlo. Zdaj že počasi začenjam sumiti, da je to fizično nemogoče. Zagotavljam pa vam, da nam bo nekoč uspelo. (zlobni nasmešek, oči zazrte v neko daljnjo, skrivno točko)

L: Ampak osemnajst ur dela dnevno? Ni to nekoliko preveč?

AC: Osemnajst ur na dan nikomur ne bo škodilo. Še najmanj otrokom, za katere vem, da imajo več kot preveč prostega časa, ki ga nekoristno porabljajo za igro, zabavo in mobilne soritve. Prav po otročje se obnašajo nekateri! Po spoznanjih sodobnih psihologov dela pa je jasno med drugim tudi to, da je več kot šest ur spanja dnevno škodljivo tako za posameznika, kot tudi za celotno družbo. In tu ne govorim o družbi le naše države, temveč o celotni človeški vrsti. V času svoje dolgoletne prakse sem na lastni koži občutil, koliko lahko prihranim, če razpored odmorov razporedim glede na delavce. Tako smo že v Zeerustu (Južnoafriška republika, op. prof. geo.) razdelili delavce glede na čas, ki ga porabijo za prehrano in počitek v osem, šest in štiriminutne skupine, ter v skupino, ki ne jé. Slednjo sem bil prisiljen uvesti, ker je pogosto prihajalo do pretirane izgube časa zlasti v minutah, ko ostale skupine niso delale. Če nam je uspelo tisto ušivo sodrgo… hočem reči svobodno delovno silo spraviti v red brez izgube enega samega centa, zakaj mi tega ne bi uspelo izvesti tu v civilizaciji, kjer je kakovost življenja in odpornost na bolezni toliko večja?

L: Dejavnost vaše vzgojno izobraževalne organizacije se bo financirala samo iz šolnine?

AC: Iz šolnine se bom financiral jaz, kot sem že prej povedal, šola se bo financirala iz drugih sredstev. Ta sredstva bom pridobil preko tekočih plačil; vsako vprašanje, ki ga bo postavil učenec – in tu imam v mislih res vsako vprašanje – mi bo navrglo deset evrov, poleg tega bom od vsakega nepravilnega odgovora na vprašanje mojega učitelja pokasiral dvajset evrov, na vsako oceno pa dvajset evrov krat številka ocene, enke bodo stale petdeset evrov krat številka ocene, torej petinšestdeset evrov. Spričevala bomo izdajali po ugodnih cenah med devet in devetnajst tisoč evri. Na tak način bomo zagotovili izredno kakovost storitev, visoko kvaliteto izobrazbe, kakovostno opremo in najboljše delovne pogoje in najboljša delovna sredstva, da o zasebnem reaktivcu sploh ne govorim.

L: Niso te tržne zakonitosti v šoli nekoliko nenavadne za naše razmere?

AC: Brez skrbi! Poznam zakonodajo! Cenik storitev bo obešen na vidnem mestu. (vrtanje po nosu)

L: Torej se vašim učencem obeta kar precejšen luksuz, če si ga bodo seveda lahko privoščili.

AC: Za učence ne vem, siguren pa sem, da bom jaz ostal miljarder.

L: Pa ste prepričani, da vam bo uspelo?

AC: Še več kot to! Z vašim ministrom za šolstvo sva se že dogovorila in on mi je obljubil v zameno za svoje življenje, da bo poskrbel, da se v treh tednih uvede obveznost vpisa v mojo šolo za vse ljudi, ki se bodo tisti dan znašli na ozemlju države in so stari do osemintrideset let. V nasprotnem primeru pa sem prepričan, da bo že samo propaganda na vašem spletnem mestu privedla pred mojo stavbo množice uka željnih ljudi. Po drugi strani pa tudi ne bom nikoli v strahu pred revščino, ker že imam ponudbo iz Sibirije, kjer se začenja razcvet represivnega turizma in nujno potrebujejo strokovnjaka za organizacijo letovanj – delo, ki ga bom nekoč v vsakem primeru prevzel. Imam dovolj hermetično zaprtih živinskih vagonov, od manjšega posojila pa bom financiral vprego za do štiristo turističnih vodičev.

L: Spoštovani gospod Ante Ciklon, uredništvo našega časopisa vam želi veliko sreče…

AC: Hvala, hvala, čeprav sreče niti ne potrebujem!

L: Hvala vam za pogovor!

AC: Ni zakaj, ni zakaj! Takoj sestavim račun!

Kommé Nießt

Dobrodošli!

Najnovejše neresnice iz sveta so pred vami. Morda nad vami? Morda pod vami?

Kje je pravzaprav začetek vsega tega? Od kod se je to vzelo? Kam pljujemo? Vprašanj na tone. Pa vendar - kdo sploh to razume? Vse to, kar je in česar ni… In čemu? Zlasti čemu. Mu? Mumu? Mu mumu?

Mnogi filozofi se ukvarjajo z mnogimi za nas običajne ljudi težkimi vprašanji. Mi raje živimo. Mar ne? Prazne marnje. Kaj je sploh to? Obstajajo morda tudi polne marnje?

Mnogi navadni ljudje se vsakodnevno ubadajo s težkimi filozofskimi vprašanji. Vsako dnevno opravilo, ki je hkrati vsakodnevno, je velik filozofski problem. Če mu to dovolimo. Bi mu? Mu ne bi? Mu mamu? Nimamo. Pa četudi imamo, čemu priznati? In komu? Spovedniku? Dandanašnji morda že obstaja kakšna spletna spovednica? Ne? Kako ne? Ah. Oh. In sploh - kaj bo, ko ne bo ničesar več? Bo več ali manj?

Bodi zaenkrat dovolj. Enkrat za enkrat, ne za vselej. Prijetno branje, brskanje in druge stvari na »B« vam želimo.

Sedmerec Brez Vratarja