Smreka v stanovanju

Kako vzgojiti smreko v stanovanju – Kako skrbeti za smreko v stanovanju – Kako zalivati smreko v stanovanju – Kako obrezovati smreko v stanovanju – Kako odstranjevati iglice s smreke v stanovanju – Kako osvetliti smreko v stanovanju – Kako zabavati smreko v stanovanju – Kaj početi s smreko v stanovanju

Zadnjič me je mala Mikica iz sosednjega vhoda prijazno pozdravila, njen bratec pa je rekel, da sem grda stara baba. Pisali ste mi, da bi radi imeli v svojem stanovanju smreko. Oprostite mi, da sem pozabila vaše ime, odgovor pa vam vseeno objavljam. Ker ne vem, kako naj vas kličem, dovolite, da vam rečem kar moja draga Lojzka.

Torej, draga Štefka, zanima vas, kako vzgojiti smreko v stanovanju, kako skrbeti za smreko v stanovanju, kako zalivati smreko v stanovanju, kako obrezovati smreko v stanovanju, kako odstranjevati iglice s smreke v stanovanju, kako osvetliti smreko v stanovanju, kako zabavati smreko v stanovanju, kaj početi s smreko v stanovanju in kaj reči možu. Nič lažjega kot to. V naslednjih vrsticah vam bom poskusila na najbolj razumljiv način odgovoriti na vsa ta vprašanja, draga moja Dragica.

Vzgojiti smreko v stanovanju ni mačji kašelj. Ne, to je vrtnarstvo. Obstajata dve poti: lahko začnemo iz storža ali iz mlade sadike. Z mladim storžem je še najmanjši problem: gremo v gozd in poberemo smrekov storž. Spoznamo ga po tem, da leži bolj ali manj pod smreko. Storž doma posušimo, zlikamo in operemo. Semena, ki popadajo iz njega, posesamo, da ni stanovanje tako umazano, in storž takoj zakopljemo v teglc. Prekrijemo ga s prstjo, ki smo jo skrbno nabrali v gozdu. Zalivamo ga do dvakrat na dan po tri četrt ure. V treh do štirih mesecih bo zagotovo zgnil. Če ves ta čas nismo pretirano uporabljali ali čistili sesalnika za prah, lahko ugotovimo, da iz njegove cevi ali druge primerne odprtine raste majhna rastlinica neopredeljene zelene barve. Presadimo jo v teglc z gnilim storžem. Smreke imajo rade kislo prst. Uporabimo vinski kis za vlaganje.

Po drugi poti, ki pa je lažja, pa gremo v gozd, poiščemo smreko, poiščemo nekoliko manjšo smreko, poiščemo še manjšo smreko, pravzaprav nas zanima samo najmanjša smreka v gozdu. V treh dneh, moja ljuba Simona, jo gotovo najdemo. Zakoličimo jo in jo previdno izpulimo. Pazimo na korenine! Če potrgamo, polomimo ali kako drugače poškodujemo korenine, se lahko kar vrnemo na iskanje, kajti korenine so zelo pomembne: določajo nam velikost teglca, kar pa ni tako zanemarljiva informacija. Sadiko previdno prinesemo domov. Paziti moramo, da je ob selitvi ne izpostavimo prehudemu stresu, sicer se lahko v treh dneh postara za teden dni. Smreke na splošno ne prenesejo majhnih avtomobilov, sploh pa nočejo v avto brez pogona na vsa štiri kolesa. Hudo jim škodi tudi ventilacija, klimatske naprave in neprestano govorjenje, še najbolj pa Radio Šmarje ob Golšah.

Draga moja Marica, prvi del naloge sva uspešno opravili. Smrečica je srečno doma. V teglc previdno nasujemo črno prst, v kateri je smrečica rasla, ko smo jo utrgali. Za vzgojo smreke v stanovanju je bistveno, da napravimo okolje smreki čim bolj domače. Vse leto moramo smreko zalivati, kot pada dež. Ne preveč, ne premalo, le toliko, kolikor je čez leto dežja. Kakor hitro vidimo, da se pripravlja k dežju, imejmo kanglico pripravljeno na akcijo. No, draga moja Majdica, saj ne boste več kot uro na dan zdoma. Seveda lahko spite ali zapustite stanovanje, vendar le v lepem vremenu. Odsvetujem vam dopustovanje zunaj stanovanja, kajti smreka se človeka navadi. Tudi sami boste opazili, da se ne bo pustila zalivati nikomur drugemu kot le vam. Kar se tiče nege, je pomembno tudi to, da pustite v sobi, kjer imate postavljeno smrečico, okna vse leto odprta. Smreka namreč obožuje ptičje petje, sonce, dež, sneg in občasni ratrak – običajno je dovolj že zvok drobljenja snega pod težkimi gosenicami.

Od časa do časa pa boste morali, ljuba Hedvika, smrečico tudi malo sprehoditi, da ne dobi preležanin. Najraje imajo hribe ali pa preprosto sprehode po mestnih ulicah, predvsem tam, kjer ni veliko prometa in kjer je veliko otrok. Smreke ljubijo majhne otroke – saj, le kdo jih ne bi imel. Televizija ima slab učinek na smreko. Kar peljite jo kdaj v kino, draga Mateja, vzemite si čas za svojo ljubezen.

Kar se tiče obrezovanja smreke, naj vam zaupam skrivnost. Smreke ni treba obrezovati, saj je katoliška rastlina. Le od časa do časa jo lahko malce počešemo. Pazite! Vedno na prečko! Spomladi pa si le natrgajte nekaj živo rumenih vršičkov in si pripravite »kačjo slino«. Dobro vam bo dela. Čudovita je za prekrvavitev, mišice, kosti, jetra, ledvice in možgane. Poživljajoče vpliva tudi na spomin. Kar mene vprašajte, draga Andreja. Iglice, ki bi eventualno padle z dreveščka, lahko hitro odstranimo. Z roko jih poberemo s tal in jih vržemo na kompost. Pazite! Nobenega sesalca! Smreke sovražijo sesalce! To sem občutila na lastni koži. Prvič, ko sem hotela posesati iglice s tal, me je smreka kar odkrito napadla. Vrgla se mi je za vrat in me hotela zadrgniti. Komaj sem se rešila. Od takrat dalje ne sesam več, teglc pa sem primerno podprla, da smrečica ne visi več proti sredini sobe.

Smreka vam bo, draga moja Marjetka, v veliko zadovoljstvo vse leto. Ni je lepše sence, kot je smrekova. Ni bolj zdravega napitka, kot je »kačja slina« iz smrekovih vršičkov. Ni lepšega od božičnih praznikov v krogu družine in zdrave sobne smreke. Nihče od vaših sosedov ne bo imel tako žive, tako vesele, tako velikanske božične jelke, kot prav vi, draga Špelca.

Ena težavica pa žal ostane: kaj poreči možu, ko bo nekega dne prišel domov iz službe in bo moral prespati pred garažo? Nič lažjega kot to. Pred hišo mu prinesite televizor, časopis in nekoliko večji termofor za pozimi. Smreke namreč hitro postanejo zelo ljubosumne in takrat so res nepredvidljive.

Še majhna primerjava za vzpodbudo: moja domača smreka, ki je sicer stara že prek petindvajset let, meri v višino že 32 metrov. Krasno, kajne?

Vdano vaša

Metka Drevoredka

Raketna glava padla v senik

Na kmetijo padla raketa tipa zemlja-zrak, model »Gagarin AU«, izvedba brokeback, modelno leto 1977, sivo-rjave barve s tremi belimi črtami

Zgodaj zjutraj, kmalu po pričetku tradicionalnih vojaških manevrov v ruralnih razmerah Domovine je lastnik osamljene kmetije, Pepi Kola, s parom volov pripravljal svojo in krompirjevo njivo za zimo, ki se menda bliža. Med delom ga je presenetila najdba zelo posebne vrste.

Nekako na šestem oralu je Pepi naletel na kovinsko gmoto, za katero se je po krajšem obisku mestne knjižnice in relativno temeljitem vpogledu v poglavje »Februar 1979« priljubljene zbirke Izgubljena in pozabljena oprema, izkazalo, da gre pravzaprav za dolgo pogrešano raketo Vesoljske agencije Sovjetske zveze (VAZA), ki je pred skoraj tridesetimi leti iz neznanih razlogov zašla iz svoje ozke tirnice in nasilno pristala na njivi omenjenega gospoda kmeta. Pepi je raketo s pomočjo treh volov in ene vidno razburjene koze privlekel z njive do doma, kjer so krajani priredili slavnostni sprejem s komemoracijo in nastopom Zmešanega pivskega zbora. Pred domačo garažo sta jo nato sinova Albert in Pierre, oba divjaka Srednje kovinarske šale iz bližnje Štemazjarice, razstavila in očistila.

Po besedah obeh mladcev je bil trup potreben le lažjega avtokleparskega posega in svežega nanosa voska, sedaj pa – kljub temu da njen videz močno spominja na rusko trenirko – že nadomešča v času prejšnjih vojaških manevrov porušeni silos, v katerem so Kolovi shranjevali prepovedano finsko konopljo. Raketno glavo z vodikovo bombo je Pierre skupaj s svojo ženo Marie skril na seniku, saj se ji je nameraval podrobneje posvetiti po košnji.

Po treh tednih je bilo Kolovim in njihovim sosedom vsega dovolj. Oče Pepi, kmet in gospod, ki je v enem tednu ostal brez ene same dlake na jeziku, je od sinov, ki sta imela vsak le še po eno nogo in sta utrpela večjo škodo tudi v izgubi zob, s povzdignjenim glasom zahteval, naj se raketne glave čim prej znebita. Po besedah gospoda Kola si ta preprosto ni mogel več predstavljati, da bo še dolgo prenašal mimohode živordečih krav brez rogov, besne in komaj legalne dirke tridesettonskih prašičev brez oči, neprestanega bevskanja visokoraslih grbastih krokodilov in šakirastega poplesavanja trirogih koz vse dni in vse noči, da črnega mleka niti ne omenjamo.

Tudi mati Koka, trenutno še brez vseh udov, se je le stežka privadila na dieto s trdo kuhanimi jajci z okusom po usnju in cvrenje mukajočih petcentimetrskih kokoši s pasjimi glavami. Snaha Marie pa od dogodka dalje dejansko velja za pogrešano, nazadnje pa je bila opažena, ko je skupaj z večernim soncem vzhajala nad obzorjem.

Kot edini srečni dogodek, ki je sledil najdbi na krompirjevi njivi, pa družina Kola priznava čudežno ozdravitev nemškega ovčarja Sultana, ki je bil pred dogodkom že povsem zrel za odstrel, danes pa veselo leta po vrtu z ostalimi vrabci, kot da se ni bilo prav nič zgodilo.

Lenko Nedelič

Na današnji dan: Vrnitev današnjega dne

Pregled nekaterih dogodkov, ki so se zgodili na današnji dan, a ne nujno prav na današnji dan, najpogosteje pa prav na današnji dan

 

237 pr.n.š.

Po več kot desetletje trajajoči vojni med Grškima mestoma Monopolis in Fabulos je vojski slednjega nazadnje uspel preboj, ki je izid vojne obrnil v prid njenega mesta, okupatorska vojska Monopolisa pa je pri tem utrpela tolikšne izgube, da skoraj celo stoletje po tem niso poskušali napasti ne Fabulosa ne katerih koli drugih sosednjih mest. Z izjemo Šparte, a o tem kdaj drugič.

Iz tega časa je posebej zanimiv običaj ravnanja z domačimi izdajalci, ki so pred in med vojno sodelovali z okupatorjem – ob sklicevanju na tradicionalno načelo »važno je sodelovati z okupatorjem, ne pa zmagati« so večino izdajalcev oprostili. Kasneje je postalo to Grško načelo v svoji skrajšani obliki bistvo sodelovanja na športnih prireditvah, širši koncept, na katerem sloni, pa je v rabi še danes.

 

47 n.š.

V manj znani Inkovski utrdbi Apópokátepatefópldakokakekétl visoko v Andih je v odgovor na nenavadno veliko število športnih poškodb takratni poglavar utrdbe, Mankapetkornetl Akopakalipteken, iz ohranjenih zapisov znan tudi kot Miki, izdal ukaz, s katerim je pri igrah z žogo postala obvezna uporaba žoge iz živalske kože, napolnjena z zrakom ali drugimi primerno mehkimi materiali.

Do tedaj so pri igrah, ki so se igrale z rokami, nogami in drugimi udi in so bile pri Inkih izredno priljubljene, uporabljali do petdeset kilogramov težke kocke redkega modrega marmorja ali pa kar drug drugega.

 

117 n.š.

Verski obredi v rimskokatoliški cerkvi so dobili povsem nov pomen, ko so ob majskih idah leta 117 n.š. v obrede pričeli uvajati tudi drobne prigrizke iz pekovskega peciva, v katere so vtisnili podobice takrat popularnih svetníkov in drugih oseb iz javnega življenja in poznoantične estrade. Mnogi verniki so z radostjo sprejeli novost, saj je obisk verskega objekta s tem nazadnje postal nekoliko manj podoben šolskemu pouku. Začetnemu navdušenju nad novotarijo je sledilo tudi evforično zbiranje podobic, ki so ga spremljala mnogo bolje obiskana obobredna srečanja vernikov, na katerih so si ti navdušeno izmenjevali posamezne kose peciva.

Cerkveni dostojanstveniki so na to spremembo v vedenju in obnašanju vernikov odgovorili z omejitvijo, s katero so dovolili na pecivo tiskati le še eno samo, bolj nevtralno podobico.

 

1278 n.š.

Ob pričetku zime leta 1278 je Haizelgaard Notsnpa, norveški mizar in ortoped, na podlagi svojih raziskav dognal, da je nestrpno pričakovanje pomladi brez polomljenih kosti v celoti in povsem nesmiselno početje, zato je izumil smuči.

 

1952 n.š.

V Zvezni republiki Nemčiji je v javnost prvič pricurljala do tedaj skrbno varovana skrivnost, da patologi obdukcije že vsaj štiri leta izvajajo izključno le na truplih umrlih ljudi. V javnosti je nato več tednov trajala burna polemika o tem, ali ni odlašanje z obdukcijo vse do pacientove smrti morda kršitev človekovih pravic, nakar je spomladi znova pognala trava, tako da so Nemci uspeli pozabiti na medsebojne spore in se lotili striženja in česanja svojih zelenih površin.

 

2002 n.š.

V mestu Gold Shower v ameriški zvezni državi Kentucky so se v 11. junija 2002 prebivalci na svojem rednem zboru soglasno odločili, da za vedno prenehajo z ugibanjem o tem, kaj elektrika pravzaprav je, in jo enostavno pričnejo uporabljati. Ta dogodek so obeležili s skoraj sočasnim zagonom vseh svojih električnih naprav, ki je mesto Gold Shower za vedno postavilo na zemljevid Združenih držav Amerike, ko je na njem pregorela žarnica, ki naj bi označevala obremenjenost električnega omrežja okraja, v katerem kraj leži.

 

Kot ponavadi posebej za vas z različnih spletnih strani vprašljive kakovosti ukradel

Alta Knabe

Najnovejša ekonomija

Pred voli ni oljk – Ste se pripravljeni boriti ali le še čakate na bridki konec?

Danes me je namesto s kavo ali vsaj s klofuto urednik pričakal z delovno nalogo in me prijazno napodil v samo središče našega relativno glavnega mesta, v katerem se te dni potika letošnji dobitnik Debelove nagrade za skorajšnjo rešitev obstoja človeške civilizacije, prof. dr. Filomen Zeitverschwender, svetovno priznani strokovnjak za spopadanje z navidez nerešljivimi problemi človeštva, v prostem času pa tudi ekonomist, lastnik motornega čolna in virtualist na goslih.

Lažnivci: »Po dobro osvetljenih in oblikovalsko neoporečnih beznicah, kamor se pred delovnimi nalogami zatekajo ljubitelji poliestra, je pred dnevi prvič završalo, kot že dolgo ne. Verjetno se vi, spoštovani profesor, dobro zavedate, zakaj, kajne?«

Filomen Zeitverschwender: »Po moji znanstveni oceni je bil kriv solatni krožnik z brokolijem…«

L: »Tako pravite? Torej zadeva ni bila povezana z vašim člankom v Bonancah?«

FZ: »Prav gotovo, a vsaj za tri postmodernistične mestne greznice z mondenimi prigrizki sem prepričan, da je v njih završalo zaradi jedilnika in ne zaradi mojih teoremov, čeprav so ti – kot ste že omenili – briljantni.«

L: »Skoraj prepričan sem, da nisem.»

FZ: »Pa bi lahko bili!«

L: »Komisija za Debelove nagrade se prav gotovo ni prepustila na milost in nemilost jedilnikom. Navsezadnje nagrada v višini dveh gazilijonov dolarjev še zdaleč ni le prgišče dolarjev.«

FZ: »Nedvomno. Za tak denar lahko dobimo vsaj tri četrt gazilijona evrov!«

L: »Bi bili tako prijazni in našim bralcem razložili bistvo svojega odkritja?«

FZ: »Se razume. Lahko govorim tudi bolj počasi in če boste tudi pisali bolj počasi, bodo skoraj gotovo razumele tudi nekatere bralke.«

L: »?«

FZ: »;«

Dovolite mi, spoštovano bralstvo, da ta zablodeli trenutek izkoristim za kratek uvod v temo tokratnega intervjuja. Naš odlični sogovornik v seriji svojih dobro prodajanih člankov namreč trdi, da mu je uspelo odkriti, kako lahko z nekaj manjšimi korekturami življenjskega sloga za vse večne čase odpravimo vse naravne ekonomske posledice načela omejenih virov. V ta namen smo vsem daltonistom na ljubo dodali tudi enostavno ilustracijo, ki nas bo prav gotovo vse brez izjeme navdušila. Pa prepustimo besedo zopet našemu gostu.

FZ: »Problem teorije omejenih virov je pravzaprav v tem, da nanjo vsi prepogosto gledamo z običajnega, priučenega zornega kota in mnogo preveč abstraktno.«

L: »Mar ni bistvo znanstvene teorije ravno v abstrakciji?«

FZ: »Ste vi morda znanstvenik? Ste kdaj služili v pehotni enoti? Ste kdaj zaupali svoje življenje v roke upokojenemu profesorju makro ekonomike, on pa je svoje zaupal vam? Ste kdaj ustrelili ponorelega tenorista z golimi rokami? Ste kdaj stražili Šangonsko mejo pred fotografi na skuterjih?«

L: »Ahem…?«

FZ: »…in ne kličite me 'sin'!«

L: »Gospod profesor, je z vami vse v redu?«

FZ: »Gre torej za napako v zornem kotu in kakor hitro zorni kot popravimo, postane rešitev povsem očitna – kot bi bila od enega najmočnejših sonc obsijana!«

L: »Nam lahko razložite na primeru?«

FZ: »Saj! Ravno primer je tisti! Saj veste, da po teoriji omejenih virov lahko izdelamo veliko masla, a potem zmanjka virov, da bi proizvedli tudi veliko topov. In obratno: lahko proizvedemo veliko topov, a nas to privede v pomanjkanje masla.«

L: »Do tu vse lepo in prav…«

FZ: »Ne! Nič ni lepo in nič ni prav! Kaj pa, če potrebujemo veliko masla in ogromno topov? Na primer v vojni z Daljnim zahodom! Bomo iskali vire pri sovražniku? Se bomo kar vdali? Bomo prevzeli zlote? Saj veste, da ne smemo!«

L: »Kaj potem? Lahko sploh kaj storimo ali nam preostane le še, da nas pesek časa odplakne kot dobro naoljen hudournik?«

FZ: »Tu je najlepši del - lahko se rešimo! A le, če zamenjamo zorni kot. In stvar je preprosta, da bolj preprosta sploh ne bi mogla biti.«

L: »Kako?«

FZ: »Le dve stvari moramo spremeniti. Prva je povezana z osebno higieno. Brezpogojno prenehamo uporabljati vatirane paličice in vsa druga podobna sredstva, namenjena poseganju v integriteto uhljev in sluhovodov.«

L: »In druga?«

FZ: »Brezpogojno spremenimo prehranjevalne navade. Brokoli, brstični ohrovt, redkvica, fižol, čebula, jajca - vse to so primeri izvrstnih prehrambenih artiklov, s katerimi lahko pokrijemo popolnoma vse potrebe po hranilnih snoveh, tako da drugih vrst hrane sploh ne bomo več potrebovali. Razumete? In s tema dvema drobnima spremembama dosežemo naš cilj; seveda ne takoj, ne na kratek rok, morda niti v stotih letih, a dolgoročno bomo cilj gotovo dosegli. Če ne mi, pa njihovi vnuki!«

L: »Ste prepričani?«

FZ: »Dam vam dve minuti za premislek.«

L: »Zamašena ušesa in prebavne motnje? Kako naj to reši človeštvo?«

FZ: »Poglejte iz drugega zornega kota!«

L: »Mislite: maslo in topovi?«

FZ: »Genialno, kajne? Jaz sem frapiran!«

L: »Pa je res vse v redu z vami, gospod profesor?«

FZ: »Kako da ne? Kam ciljate?«

L: »Ne dvomimo, da se Komisija strinja z vami, ne dvomimo niti, da so na vaši strani mnogi vaši kolegi, a vseeno se bo našim bralcem tale vaša teorija zdela precej neverjetna…«

FZ: »Mislite, da mene, gazilijonarja, to zanima?«

L: »Odličen argument. Hvala za sodelovanje!«

FZ: »Hvala vam za kapo, kuli in mlačno vodo, v kateri je nekaj plavalo!«

Spoštovano bralstvo, predstavili smo vam najnovejšo ekonomijo, a odločitev o prihodnosti sveta je v vaših (in malo naših) rokah. Zaupajte nam, kako vi gledate na prihodnost in kaj menite o teh in drugih novostih, ter katere alternative za rešitev človeške civilizacije so vam najbolj pri srcu. Mene osebno, na primer, je najbolj navdušila metoda sunkovitih počepov, a o tem kdaj drugič.

Lenko Nedelič