Ril po soseski

Oponašal prašiča, nosoroga in taščico – Uničeval tujo lastnino in strašil stanovalce – Pika, poka, pikapolonica, pojdi v rit – Ujčkal drevo

Nepredstavljiva groza, kakršno so morali ves prejšnji teden nehote trpeti stanovalci Tunguzijske (čeb)ulice, je primerljiva le še z neverjetno grozo, ki jo doživlja Sapramiška pri ginekologu, upoštevajoč dejstvo, da Sapramiška nima spolnih organov.

Do tedaj duševno popolnoma uravnovešeni stanovalec, Hejtis Pódaj (y = 6x + 63), je tisti dan – pravzaprav teden – imel svojih pet – pravzaprav deset tisoč osemdeset – minut, ki jih je na veliko žalost sosedov izkoristil do zadnje sekunde.

Ko se je zgodaj popoldne vrnil iz službe, ki jo je pred leti dobil že po tretjem razpisu, je bil po pričevanju sosede Karle Merx »še čisto lepi in čisti«, kar pa nazadnje ni trajalo niti pol ure. Kakršnega je kasneje imel priložnost videti sosed Jaka, ni bil prav nič več podoben ničemur, prav tako kakor stavek, ki ste ga pravkar prebrali. Gospod Pódaj dejansko ni bil več prepoznaven kot pripadnik človeške vrste. Sosed Jaka izpričuje: »Stal je na vseh štirih sredi vrta in z nosom ril po travniku. Zaklical sem mu 'Kva pa devaš, ti vosu? Asčis nor? Si se ga spet prbu, alkvá?' in se mu zasmejal: 'Ha, ha, ha!' Takrat pa je dvignil glavo in z ogromnim rogom sredi glave zažugal proti meni rekši: 'Rrruuu, rrruuu, rrruuu!' Več se ne spomnim, ker sem jo pobrisal v klet.«

Podobno zgodbo nam je še vsa v šoku servirala soseda Slada Leda: »Šla sem po pošto v predalček pred hiško, pa se ti pojavi pred mano en tak prašiček z ogromnim, hm… rilčkom in popackano kravato. Krulil je in zdi se mi, da mi je dvoril. Prinesel mi je šopek slastnih rožic, vendar pa sem darilo prijazno odklonila in se zaklenila v garažo.«

Se je kaj takega sploh lahko zgodilo? Gospoda Orientala Sinusa, psihologa s premajhnimi rokavicami in brez doktorata, katerega mnenje resnično cenimo, smo povprašali, če je po njegovem strokovnem mnenju sploh mogoče, da nek, sicer popolnoma normalni občan, počne tako nenavadne in tako perverzne reči, kot jih ne more opisati beseda, in to celo v več različnih oblikah in hkrati in tako intenzivno in oh in sploh. »Je,« se je glasil odgovor gospoda Sinusa in to nas je nedvomno prepričalo.

V naslednjih dneh je goreči inferno na Tunguzijski (šp)ulici doživel svoj vrhunec. Kisinđera Davinči, raznašalka mleka in mlečnih izdelkov, je videla tole: »Prinesla sem mu sveže mleko, on pa je z okna nad vhodom zakričal: 'Jaz sem… Hej, ti spodaj!' in bruhnil po meni. Ker sem dvignila pogled, da bi videla, kaj hoče, sem ujela večino dogodka kar en face. Še danes mi v trenutku postane slabo, če vidim kozlarijo, zato ob nedeljah popoldne niti pomisliti ne smem na to, da bi gledala televizijo.«

Nenadejana repriza Sodome in Gomore se je vlekla več kot šest, vendar manj kot osem dni in ves ta čas pristojni organi niso storili ničesar. »Saj nejsmo vejdle, de pripadnik stanovajnske soseske pačne takšne stvare,« nam je povedal Štefek Adspoudy, pristojni organ, in dodal: »Vejde sem, de nekej nej blou rejde, ko so me aretirale.«

Na veliko razočaranje davkoplačevalcev se je šele proti koncu tedna prebudila Zašvicana garda, a je v vsesplošno zadovoljstvo kolesarske mladine posredovala silovito in učinkovito. O tem nam je poročal narednik Omar Šerif, vicekondukter in guverner Tople Žemlje: »Na kraj dogodka smo prispeli proti koncu TV poročil, med poročilom o proračunu in športno limonado. Takoj smo zavzeli bojna mesta, ki smo jih predhodno določili na koordinaciji proizvodnega oddelka, kjer enkrat za spremembo nismo preklinjali generala Guzmana ali igrali Tetrisa, pač pa smo se odločili za ustrezno bojno taktiko. Skupno, enoglasno, jasno in špasno smo se odločili za taktiko 'arkuskosinus-destrukto-betl-atak' ali po domače 'korak šepave želve' in glede na to smo se primerno uniformirali, torej zadobili formo. Poseg je trajal nekaj minut, ko mi Lojzek 'Crybaby' von Strohm, moj podrejeni suženj in dober družinski prijatelj, šepne na uho, če poznam tistega o nunah in žegnani vodi. Pozorno sem mu prisluhnil, vendar ga nisem najbolje poslušal, ker se je v tistem trenutku iz grmovja dvignila orjaška postava. Bil je ogromen prašič in nosorog, oblečen kot majhna pisana ptičica. Zazrl sem se v njegove temne pohorske očke in on me je milo pogledal nazaj. V soboto sva se poročila in imava sedem otrok, majhnih srebrnih palčkov brez zob.«

Menim, da kakršen koli dodaten komentar ni potreben. Če pa ga resnično pogrešate, me lahko najdete na rivi. Pijem belo.

Rok Etsky