Popolnoma nihče več varen pred ugrabitvijo

Ugrabljeni, odvedeni, skriti pred svetom, odvzeti svojcem – Muke, hujše od tuširanja, medtem ko nekdo na stranišču spusti vodo – Prebirate drugi del napetega feljtona o pereči problematiki sodobne Evrope

V prejšnjem delu prispevka vas nismo želeli povsem odgnati z najpogostejšimi resničnimi zgodbami. Najpogostejše resnice so na našo in vsesplošno žalost nepopisno okrutne in se lahko kosajo celo z recepti za biskvit. Takšna je zgodba našega današnjega sogovornika: nepopisna, okrutna, a resnična. Ne dosega pa grozot biskvita.

 

Suženj ledene kraljice

Medonjam Kuglhupf, 34, sončni urar, si tistega sončnega jutra niti predstavljal ni, kako se mu bo v le nekaj urah življenje obrnilo na glavo.

»Tistega davnega dne sem vstal zjutraj, okrog šeste kot ponavadi, da se pripravim in odpravim v službo. Niti predstavljal si nisem, kako se mi bo v le nekaj urah življenje obrnilo na glavo.«

Na poti v službo se je Medonjam v tistih, že davno pozabljenih dneh sreče in veselja zelo rad ustavil v prijetni kavarnici Kofi Banan nasproti najmanjše fotokopirnice na svetu, kjer nudijo kavo za s seboj in imajo najnižje cene za spiralno vezavo. Tudi ta dan je Medonjam nameraval naročiti svojo najljubšo kavo Bedrič s smetano, ko je vanj kot po naključju trčila prijazna, prijetna, nekoliko nerodna, a vsemu navkljub zelo prikupna mlada dama. Sprva je kazalo, kot da se je vse zgodilo po čistem naključju, a so nekateri znaki nakazovali, da je bila resnica morda drugačna.

»Prepričan sem, da je imela v rokah brizgalno brizgo z nekimi mamili, ker sem takoj po tistem, ko so se najine oči srečale, začutil, kako se mi v glavi dogaja nekaj nenavadnega, čudnega in neobičajnega. Vsega ostalega se le megleno spominjam, kajti kmalu zatem sem se fizično zgrudil. Moralo je biti neznosno močno, popolnoma neznano in nepopisno okrutno mamilo.«

Po pričevanju osebja Sploščne bolnišnice na koncu mesta so našega sogovornika na tisti sončen dan pripeljali komaj zavestnega in rahlo deliričnega na pred kratkim prenovljeni oddelek za nujne primere. Prenova je potekala povsem v skladu s predpisi o javnih izločalih. Tako pripoveduje Balzoslav Iverka, predsednik upravnega odbora centralnega eksikatorja: »Na oddelku za nujne primere imamo najsodobnejšo in najkakovostnejšo medicinsko opremo, a gospodu Kuglhupfu nismo mogli dovolj uspešno pomagati.«

»Žal nam ni uspelo postaviti niti diagnoze, kaj šele, da bi pričeli z zapletenim postopkom zdravljenja, saj na zadnjem javnem razpisu nismo uspeli z naročilom klubskih mizic. Predstavljajte si celostno diagnostiko brez nemotenega dostopa do konjaka, cigar in taroka – mislim, kam bi dali talon? Na tla? Barbarizem!« zaključi Iverka.

»V bolnici mi niso kaj dosti pomagali,« nadaljuje Kuglhupf. »Nekaj so me božali in anketirali, a kaj več od termometra v skriti kot nisem dobil.«

 

Sumljivi dogodki se nadaljujejo

Skoraj takoj po odpustu iz bolnišnice so se zdravstvene težave dramatično ponovile in praktično pričele stopnjevati. Medonjam se je ponovno zgrudil, a tokrat je bila prisotna le ena sama priča – njegova nepopisno okrutna ugrabiteljica. Pobasala ga je v svoj kombi in ga odpeljala v svoje hladno kraljestvo na začetku mesta.

»Kombija se ne spomnim prav dobro, opazil pa sem, da nima pravilno nastavljenega vžiga. Kot sončni urar potrebujem odličen sluh, saj sonce le komaj slišno tiktaka.«

Nekaj dni kasneje se je Medonjam prebudil v povsem tujem okolju in na svoje veliko presenečenje odkril kruto resnico – bil je priklenjen, ujet brez možnosti pobega, ujet kot ubog, droben gozdni glodalec, ki je v svoji z lakoto gnani predrznosti potisnil svoj vlažni smrček v posebej prepovedani košček polnomastnega sira. Ugrabiteljica mu je sicer že prvi dan pričela z ljubeznijo nuditi zdravniško oskrbo, domačo kuho in dovolj udobja za človeka vredno življenje, a kaj naj bi mu to koristilo, če pa mu je bila obenem vzela tisto najpomembnejšo od človekovih pravic – svobodo gibanja. Brez te bi bil svet prikrajšan celo za slavno Prekmursko sladico.

»Najprej me je presenetil prijeten vonj po domači kuhi, ki se je prikradel v spalnico, v kateri sem se prebudil. Spomnim se, da sem sanjal o kulinaričnih dobrotah, pod katerimi se je šibila orjaška miza v okusno opremljeni jedilnici. Nato pa me je neprijetno presenetilo precej bolj neprijetno in okrutno dejstvo – bil sem priklenjen! Privezan na posteljo kot divja zver… Ne! Priklenjen kot ujetnik v križarski vojni! Prej prijetna aroma se je v trenutku spremenila v okruten smrad po nečem popolnoma nečloveškem – po zlorabi!«

Ugrabiteljica – ledena kraljica, kot je Medonjam kasneje poimenoval svojo novo gospodarico – je kljub vsemu poskušala čim bolje poskrbeti za svojega ujetnika. Skrbela je zanj, tako da ga je praktično povsem pozdravila brez pomoči poklicnega zdravstvenega osebja. Kuhala mu je okusne domače jedi in se celo toliko potrudila, da se je naučila nekaj receptov, ki jih je Medonjamu do takrat pripravljala le njegova mati. A ima zgodba tudi temno stran – v zameno za hrano, dom in zdravje je zahtevala od njega 'posebne storitve'.

»Pričelo se je s tem, da sem v upanju, da v njej zbudim sočutje, pohvalil njeno kuho. Pričela se mi je nenavadno nasmihati. Potem je predlagala, da poskrbi za mojo higieno. Kaj naj bi storil? Upirati se nisem mogel, še vedno sem bil enostavno prešibak. Prepričan sem tudi, da mi je v hrano podtikala mamila, s katerimi me je držala na vajetih, saj bi se sicer zgodba povsem drugače končala.«

Z začetnih predlogov, da skrbi za njegovo osebno higieno je okrutna ugrabiteljica postopoma prešla na bolj neposredne predloge – takorekoč zahteve.

 

Suženjstvo

»Od mene je čisto zares zahtevala…« Tu naš sogovornik preprosto umolkne in le stežka opisuje dogodke, ki so od tistih dni dalje postajali vse pogostejši in vse okrutnejši. »Postal sem njena prekleta in ponižana ljubezenska igrača!«

S temi napadi na Medonjamovo telo je ugrabiteljica prestopila vse meje in našemu sogovorniku odvzela še zadnjo trohico dostojanstva. Vsi njegovi poskusi, da ji ta dejanja zlorabe prepreči, so bili zaman – dostikrat sploh ni mogel storiti ničesar, saj je bil omamljen, zvezan in imoboliziran. Tako je ostal to, kar je iz njega napravila – ujetnik, zapornik, po krivem kaznovan za zločine, ki jih ni storil. Ali pač?

»Ne spomnim se, kaj je bilo tisto, kar naj bi bil storil, da sem bil lahko tako okrutno kaznovan. Moralo je biti nekaj res hudega, a se pri najboljši volji ne morem spomniti, kaj bi to bilo.«

V uredništvu smo se poglobili v zgodovino gospoda Kuglhupfa in njegovih najbližjih, a nam ni uspelo odkriti nič, kar bi vsaj nakazovalo na kak zločin. Naleteli smo na nekaj namigov, a nobeden od njih nas ni pripeljal do česa zanesljivega. Niti naši forenziki niso pokazali nobenega zanimanja za primer, kljub temu pa smo se odločili, da ne odnehamo, dokler ne odkrijemo resnice.

»Ne vem, kako dolgo sem bil ujet. Zdelo se mi je kot cela večnost. Si predstavljate? Večnost! Minute so se vlekle kot ure, dnevi in tedni so minevali, a sem komaj opazil. Nazadnje si niti nisem upal priznati, da so minili meseci… Leta! Še danes se nisem sprijaznil z usodo, ki me je doletela, in se nikoli ne bom.«

Medonjam Kuglhupf je po svoji ugrabitvi ostal trajno zaznamovan, ožigosan, ranjen, okrutno zaboden v dno duše. Zloraba je pustila svoje sledove – globoke brazde v njegovi duševnosti. Vsak drug človek vsega tega ne bi zdržal; skoraj vsak med nami bi se že davno vdal in prepustil. Eni bi se sesedli pod težo duševnega bremena in propadli, spet drugi bi si želeli biti odrešeni neskončnih muk. A Medonjam ne spada med šibka bitja – on je vztrajal dalje, odločen, da stori to, kjer so do tedaj že vsi obupali. Odločil se je, da se reši sam, da se osvobodi okovov, da premaga svojo okrutno ugrabiteljico in da si povrne dostojanstvo, da si povrne človeškost.

 

Drzna odločitev

»Spoznal sem, da sem jaz edini, ki me lahko reši. Bila je šokantna ugotovitev, mene samega je presenetila še bolj kot vas zdaj, ko to pripovedujem. Začutil sem popolno in brezpogojno spoznanje. Nato sem se pričel pripravljati.«

V naslednjih dneh se je postopoma pričel obnašati vse manj napadalno, tako da je ledena kraljica sčasoma res zmanjšala količino mamil v njegovi prehrani. Sprva je bil presenečen in presrečen, a je kaj kmalu ugotovil, da je to storila iz povsem sebičnih razlogov – želela je, da je povsem priseben, ko ga je telesno zlorabljala. Ob tem gnusnem spoznanju je Medonjam sprva pomislil na to, da bi se spet pričel bolj resno upirati, a potem se je spomnil, da bi to lahko za vedno pokopalo njegove možnosti.

»Sprva sem v sebi začutil neizmeren bes in rohnenje reke jeze, a sem nekako našel moč, da se obrzdam, da se umirim. Tolažil sem se, da to žrtev enostavno moram sprejeti, saj se sicer nikoli ne bom osvobodil.«

Minevali so dnevi in tedni, meseci so postali leta. Medonjamovo ujetništvo ni postalo nič bolj znosno, dejanja ledene kraljice niso postala nič manj okrutna, a kljub temu je bilo v zraku čutiti spremembe. Je morda ledeni oklep le pričel popuščati?

Kmalu je Medonjam začutil, da je njegova ugrabiteljica v celoti opustila dodajanje mamil v hrano, s katero mu je stregla. V sebi je začutil novo moč, nov zagon. Znova se je v njem prebudila volja po življenju, v neiztrohnjeni želji po preživetju je začutil, da bo kmalu napočil njegov čas.

»V sebi sem začutil novo moč, nov zagon. Znova se je v meni prebudila volja po življenju, v neiztrohnjeni želji po preživetju sem začutil, da bo kmalu napočil moj čas. Zdaj sem le še čakal na pravi trenutek, na trenutek, ko bo njena pozornost za trenutek popustila, na trenutek, ko bo v svoji običajni zamaknjenosti le za trenutek nehote dopustila priložnost za moj pobeg.«

»Tisti dan sem se zares pripravil. Spomnil sem se na neko televizijsko oddajo, ki sem jo gledal še kot deček, in zbral vso svojo moč kot ogromno ognjeno kroglo v središču svojega telesa. Pripravljal sem tempirano bombo. Vedel sem, da bo borba težka, zato sem se kar nekaj mesecev skrbno pripravljal. Moralo mi je uspeti.«

»Zdelo se mi je nekoliko nenavadno, da je tisti dan skoraj ni bilo na spregled. V stanovanju niti ni bilo čutiti tistega okrutnega občutka njene vsemogočne prisotnosti, a nisem se želel prepustiti lažnemu občutku varnosti, da ne bi bil potem kruto presenečen.«

»Naslednji dan sem se vseeno odločil, da tvegam. Zelo dobro sem se zavedal, kaj vse lahko izgubim, če mi pobeg ne uspe, a sem kljub temu vztrajal. Zbral sem vse svoje moči in močno povlekel – v nekaj poskusih mi je nazadnje uspelo. Osvobodil sem se okrutnih okovov, ki so mi ves ta čas, mesece in leta omejevali svobodo! Bil sem svoboden! Takoj sem skočil pokonci in pograbil prvo stvar, ki mi je prišla pod roke. Res, bila je le krtača za lase, a niti to me ni ustavilo!«

»Stekel sem iz spalnice, ki mi je bila ves ta čas, mesece in leta prava ječa, in prirohnel v dnevno sobo. Ko sem se zavedel, da sem zdaj prav zares osvobojen, sem v sebi začutil neskončno moč, ki je nisem več mogel nadzorovati. Preiskal sem celo stanovanje, ki mi je bilo ves ta čas, mesece in leta pravi samotni otok, na katerem sem životaril zlorabljen in izgubljen kot Robinzon.«

 

Nič več izgubljen?

»Potem pa sem odkril šokantno resnico, ki mi je ponovno nagnala leden strah v kosti – skoraj sem se sesedel od šoka. Na kuhinjskem pultu je bilo pismo.«

V pismu je Medonjam odkril veselo, a hkrati okrutno resnico – ugrabiteljica se je odpravila iskat novo žrtev!

»Pisala je nekaj v smislu: 'Dragi Medek, poskušala sem oživiti najino ljubezen, a čutim, da mi ni uspelo. Naj te ne skrbi. S teboj ni nič narobe, problem je v meni. Jaz te ne ljubim več.' Očitno sem imel prav, ko sem že na samem začetku pomislil, da je ženska motena. No, potem nekako nisem več imel želje po branju, saj me je popolnoma prevzel izjemen občutek svobode. Kar odplesal sem ven, na ulico in potem stekel domov.«

Medoljub Kuglhupf je stekel nazaj na svoj dom, v svoje kraljestvo, kjer mu nikoli več nihče ne bo kratil osnovnih pravic! Tako. Naš sogovornik je torej s svojimi močmi ubežal okrutni usodi, ki je že glasno razbijala po vratih. Premagal je svojo ugrabiteljico, pridobil svojo svobodo, zato naj bo ta zgodba v poduk vsem nam! Le lastna volja do življenja nas lahko reši iz še tako nevarnih okoliščin. Naj pa bo tudi v poduk vsem tistim, ki človekove svobode ne znajo ceniti – osvobodili se bomo, pa naj boj traja vso večnost, če hoče!

Nikar nikdar ne pozabimo na velike besede pogumnega Medonjama Kuglhupfa: »Mnogi ljudje pravijo, da je blagoslov, da je izpolnitev vseh želja, a jaz sem na lastni koži občutil, da je zakonska zveza najhujša oblika pekla.«

Rok Etsky