Prva jubilejna gastroenterološka konferenca odpira svoja vrata (in še kaj)

Vsak dan napete lutkovne predstave – Sejem kopalniških dodatkov – Degustacija mineralnih olj – Zabava s kolonoskopijo presenečenja – Klistir za vsakogar – Ljubezen do sočloveka se preliva po mestnih ulicah

Tudi letos – ah, kaj govorim – letos prvič se je mestna oblast odločila, da običajno in že ničkolikokrat prežvečeno poletno turistično ponudbo razširi z novostjo po vzoru podobnih prireditev v drugih Evropskih velemestih, pobratenih s tem našim mestom, ime katerega sem nekje založil. Kakorkoli že, prireditev se te dni takorekoč šele pričenja in vsi smo prijazno povabljeni, da se udeležimo mnogih v ta namen pripravljenih dogodkov. Pravzaprav se bo konferenca odvijala v več naših krajih hkrati – gre za multibedasto prireditev s pestrim programom.

»Program je natrpan,« je izjavil naključni mimoidoči in dodal: »Po poklicu sem industrijski oblikovalec, tiskar in bolonjski magister, specializiran za zamenjavo tonerja, tako da dobro vem, da so pamflet s programom prireditve naročili na papirju premajhnega formata. Morala bi biti šestka. Tale trojka je povsem mimo.«

Med drugim smo od obiskovalcev izvedeli še marsikaj.

Jolanda, 46, poklicna stanovalka: »Konferenca? Sem mislila, da zbirajo kosovne odpadke. Potrebujete star ležalnik ali šivalni stroj?«

Viktor, 37, dekorater: »Sam se vsako leto udeležim te konference. Sam. Popolnoma sam. Nikogar nimam. A da je prvič? Res? A bo kaj drobiža, lepi gospod?«

Cheegummy Skoop Dawggy, 14, šolar: »Mi smo tu zaradi pijače. Zdaj ni šole. Kako? Zoki Da Main Man Buoay, ti si pa rekel, da še ni!«

Med obiskovalci smo naleteli tudi na nekaj starejših dam s pedigrejem.

Viola, 67, upokojena balerina: »Odkar sem pridobila zasluženi plemiški naslov, sem popolnoma preveč razburjena zaradi položnic, zato si tu celim rane.«

Gvendolina, 72, upokojena podajalka papirja: »Lepo je priti ven, med drevje, na sonček, med mlade, prijetne ljudi in pasja darilca.«

Jadranka, 68, umirjena gospodinja: »Jaz sem po pokojnem soprogu polila kavo z mlekom.«

O podrobnostih konferenčnega programa je z menoj govoril predsednik organizacijskega odpora, Ludvik N. Štiman: »Vsa leta do danes smo bili razočarani nad odnosom mesta do ljubiteljev inkontinence, tako da smo se letos odločili tem izredno slabim razmeram napraviti konec.«

Lažnivci: »O čem govorite?«

Štiman: »Se ne zavedam, jaz sem le predsednik.«

Lažnivci: »Lahko govorimo s katerim drugim članom organizacijskega odpora?«

Štiman: »Lahko, a ni potrebno.«

Lažnivci: »Ker…?«

Štiman: »Ni lepo s 'ker' pričeti stavka.«

Vse pohvale organizacijskemu odporu, saj odlično opravljajo svojo nalogo. Kot rečeno, je namen konference izboljšati odnos družbe do drugačnih – do klovnov, do agorafobičnih altruistov, do pobeglih nogavic, ki so se zaposlile pri lutkarjih, do veganskih mesarjev, do barvno slepih pleskarjev, do vseh tistih posebnih ljudi, ki so v svojih življenjih na nek način prikrajšani – milijonarji, na primer, so prikrajšani za stanje v vrstah, nekadilci so prikrajšani, kadar se deli ogljikov monoksid (ogljikov dioskid s popustom, op.prof.kem.), kolesarji, recimo, imajo le dve kolesi, nekateri vidnejši predstavniki ljudstva so prikrajšani za pismenost, spet drugi za pismenost. Svet enostavno ni pravičen in namen Konference Sranje je, da poskrbi za ekvilibrium (podobno kot kolibrium, vendar popolnoma drugače, op.prof.bio.). Kot nam je zaupal Ludvik N. Žajfan lahko to izenačenje dosežemo na zelo enostaven način.

»Nekaj minut po tem, ko skozi redkeje rabljen vhod v vaše telo vlijem toplo in ne preveč nasičeno milnico, boste pozabili na večino svojih skrbi,« pravi gospod Žajfan, šef kuhinje in vodja prehrane konference. »Če sem iskren, vam ostane ena sama skrb, a dokler naš dobri stari diksi ni prezaseden, je tudi ta skrb zanemarljiva.«

»Na ta način vsako leto, to je vsako od letos naprej, nameravamo v vseh naših velemestih poskrbeti za osnovna načela svobode in enakosti – Liberté, Egalité, Excrementé!« tako trdi Ludvik N. Šajzan, letošnji prvi jubilejni povezovalec programa. »Potrudili smo se in priskrbeli najboljša maziva, med njimi več mineralnih olj, kot jih dovoli Šarm El Oil, poleg tega pa smo pripravili tudi razstavo ročno izdelanih gumijastih termoforjev. So zelo primerni za naš namen.«

Lažnivci: »Se na razstavi predstavijo tudi umetniki, ki so eksponate izdelali?«

Šajzan: »Žal ne, ker je Kitajska precej daleč in je skoraj nemogoče pridobiti vstopne vize za majhne otroke brez spremstva odraslih.«

Lažnivci: »Kaj pa nastopajoči?«

Šajzan: »Za njih nismo potrebovali viz.«

Lažnivci: »Zanima nas, kdo so.«

Šajzan: »Kdo so potrebovali vize?«

Lažnivci: »Ne, kdo so nastopajoči.«

Šajzan: »Ja, to bi pa moral pogledati v scenarij. Jaz le povezujem.«

Lažnivci: »Kje ga pa imate?«

Šajzan: »Ni to vprašanje nekoliko nesramno?«

Lažnivci: »Scenarij!«

Šajzan: »A, tu nekje. Ali pa v prikolici. Zakaj?«

Lažnivci: »Ste morda tudi vi član organizacijskega odpora?«

Šajzan: »Sem. Kako vam lahko pomagam?«

Lažnivci: »Boste imeli tudi predavanja?«

Šajzan: »Predavanja? Ja, menda res. Eno ali dve.«

Lažnivci: »Potem vsaj diskusijo ali work-shope?«

Šajzan: »Vrk – kaj?«

Lažnivci: »Kako boste upravičili ime 'konferenca'?«

Šajzan: »Mislite, da bi ga morali?«

Lažnivci: »Nam lahko poveste vsaj, kateri pomembni gastroenterologi so se napovedali?«

Šajzan: »Napovedali? Jih pričakujete?«

Kot vidite, je organizacijski odpor izredno dobro organiziran. Upam, da to drži tudi za konferenco, saj bo potemtakem izredno uspešna.

Med znanimi gosti smo videli mnogo znanih obrazov, vsi so bili na relativno dobro znanih telesih – tako, nekje v zgornjem delu, v neposredni bližini sončnih očal. Med neznanimi obrazi nisem prepoznal nikogar, sem pa bil presenečen nad številom obiskovalcev. Najti ljudi, primerne za intervju, ni bilo težko, a sem se kljub temu odločil drugače. Sicer sem pa večino časa preživel v šotoru VIP. Ena spalna vreča je bila takrat še prosta.

Na vprašanje, kako ocenjujejo dosedanji uspeh prve jubilejne konference, so vsi trije Ludviki v en glas zatrdili, da bodo računalnik zagnali še pred večerom. Menda imajo odličen program za žirafe ali nekaj podobnega. Ta bele zaenkrat še praznijo. Tudi mene so, čeprav sem se sprva bal za svojo notranjo lepoto – doslej sem bil vedno prepričan, da je le ta tista prava, a zdaj menim nasprotno, saj sem jo videl počasi odteči po prizorišču.

Predvidevam, da bom v naslednjem mesecu lahko objavil še kakšno podrobnost več s te izredno številno obiskane konference. S koncem septembra se namreč prične oktober.

Lenko Nedelič