Na izhodu nič novega

390 (tristo devetdeset) nenadejanih besed

Kot smo že prej pričakovali, ozirajoč se na nič kaj prijazno situacijo, v katero smo nič hudega sluteč (a ne po lastni krivdi) zašli že na samem začetku, torej na vhodu v to novo in šokantno pustolovščino, o kateri so nas vsi, ki na tem svetu kaj pomenijo, svarili, da nas bo precej stala, pa nas navsezadnje tudi je, kajti niti s tolikimi in tolikimi leti bogatih izkušenj na vseh mogočih področjih življenja, dela in bivanja nam ni (in nam verjetno vsaj še nekaj časa ne bo) uspelo prebroditi vseh težav, ki se kot temni nevihtni oblaki zgrinjajo na nas z vseh strani in v vseh mogočih in nemogočih oblikah, barvah in kombinacijah, v pustolovščino torej, kot še ni bilo nobene do sedaj, razen če lahko za tiste, ki so se zgodile že davno prej, rečemo, da po določenih značilnostih dosegajo našo avanturo ali pa so ji v določenih razsežnostih vsaj malo podobne, lahko zaključimo, da smo jo v nasprotju s pričakovanji večine obstranskih opazovalcev in komentatorjev še kar v redu prestali; seveda le, kar se zgodbe same tiče, ker takšnih stvari, kot smo jim bili priča mi, še zdaleč po vsem širnem svetu ni enakih, le ob dolgih zimskih večerih ob kaminu v družbi starih, dobrih prijateljev in življenjskih sopotnikov takšne ali drugačne vrste lahko pritekó na dan v vsej svoji lepoti, če so le izpolnjeni za to vsi potrebni pogoji, ki jih zahtevata tako morala kot običaji, pa tudi kot jih oblikuje dosedanja praksa, pa kljub vsej teži pustolovščine, ki nam je spremenila življenje, nas popeljala iz otroškega sveta sanj v svet krute resničnosti, kljub vsem oviram, ki smo jih spričo (na trenutke) morečih okoliščin bili prisiljeni brezkompromisno premagati, nas na koncu, se pravi na izhodu, ni čakalo popolnoma nič novega – same stare stvari, stara, že znana in že večkrat premleta dejstva, ki v nas niti več ne zbujajo spoštovanja do neskončnega boja med življenjem in smrtjo, in stare, že tolikokrat poprej preživete situacije, ki so le sledi nečesa, kar je nekoč davno, preden smo sploh začeli razmišljati o tem, da bi se nekoč odpravili na to dolgo pot, pot polno obupa in težkih izgub, bilo tu, kjer smo sedaj, kjer smo bili in kjer za vekomaj bomo, če lahko zaupamo našim prvinskim načelom – do sedaj je šlo, zakaj ne bi nadaljevali tako, kot smo začeli, tudi poslej?

Rok Etsky