Nihče več varen pred ugrabitvijo

Ugrabitve znanih, srednje znanih, premalo znanih in dokaj neznanih oseb iz javnega, manj javnega, skoraj zasebnega in povsem nezanimivega življenja sodobne družbe na programu skoraj vsakodnevno – Pred vami je prvi del napetega prispevka, ki bo gotovo razburkal javnost

Pogovarjali smo se s tremi naključnimi mimoidočimi, ki smo jih obiskali na stalnem prebivališču in želijo ostati imenovani. Vsi trije so se po dolgih letih človeku povsem nesmiselnih muk končno uspeli rešiti iz razmeroma neprijetnih objemov svojih ugrabiteljev. Oni so jih ugrabili, mi jim dajemo slavo, vi nam dajete prav. Nikar ne zamudite ganljivih zgodb, ki jih je pisalo trpljenje.

 

Ugrabljen na poti iz šole

Ragnarok Hingelblaušek, 39, magister prepogibanja papirja do gostote 120 g/cm3, pripoveduje: »Po pouku, ko sem tudi zaključil z vsemi svojimi dnevnimi dejavnostmi, sem se tistega lepega zgodnjega popoldneva vračal iz šole, ko se je zgodilo.« Tresoči glas našega sogovornika za trenutek zastane. V zraku je čutiti neugodje.

»Že ves dan sem nekako slutil, da v zraku ni vse v najlepšem redu, potem pa so se moji strahovi uresničili.« Naš sogovornik ob teh besedah vidno vzdrgeta, kot bi mu po hrbtu polili liter in pol ledeno mrzle vode. »Ja, kar strese me, ko samo pomislim na tisti dan. Počutim se, kot bi mi po hrbtu zlili malo več kot liter ledeno mrzle mineralne vode.« Mi smo očitno spregledali mehurčke.

Kaj se je našemu prvemu sogovorniku v resnici zgodilo, bo, kot kaže, za vedno ostala skrivnost. On se tega dogodka spominja po svoje: »Ravno sem prišel do varnostne ograje, ki obkroža našo šolo, ko me je obstopila večja skupina treh odraslih moških, eden od njih je imel brke, druga dva pa tudi.«

»Verbalno so me napadli: 'Kako si, dečko? Gremo?'« Naš sogovornik se ponovno zdrzne, a tokrat ne tvegamo podrobnejšega opisa z metaforo.

»Poskušal sem se jim ogniti, oni pa so še naprej silili vame in mi preprečevali umik. Sprva sem jih poskušal odriniti, a so znova in znova premagali mojo telesno šibkost. 'Kaj se izmikaš,' je bil jezen tisti z brki. 'Gremo! Saj veš, da to hočeš!' Druga dva sta se le neumno režala.« Sogovornik se zagleda daleč v oddaljeno daljavo, nato se zdrami in nadaljuje.

»Še vedno sem se upiral in nekako iskal pot mimo njih, a mi preprosto ni uspelo. Odločil sem se, da se jim navidez prepustim na milost in nemilost, hkrati pa upal, da mi bo uspelo, da se izmuznem, ko bo njihova pazljivost popustila.«

Naš sogovornik, sicer ravnatelj osnovne šole Virblšmuc na Mokri gori, komaj zadržuje solze. Ugrabljen je bil pred nekaj meseci, ko se je vračal iz službe, na poti domov v varen objem svoje ljubeče in skoraj tristokilogramske ljubeče žene.

»Čakala sem ga ves popoldan, večji del noči in skoraj pričela zajtrk sama,« nam je povedala Ismurbenda Hingelblaušek, 43, certificirana gospodinja s presenetljivo zbirko gležnjarjev. »Mislila sem že poklicati policijo, ko je nekaj potrkalo pri vratih. Šla sem pogledat, kaj je bilo in…« Naša vidno pretresena sogovornica komaj zadržuje jok. Drobna, komaj kak deciliter velika solzica počasi pripotuje iz levega očesa in spolzi po ženinem licu. »…in potem zagledam… zagledam njegov povsem rdeč nos in izmučene oči na povsem izčrpanem obrazu. Moj ljubljeni možek se je končno vrnil!« Solzica čmokne na tla in se razlije po vsej kuhinji.

Ragnarok nadaljuje: »Kot sem omenil, sem bil prisiljen vse popoldne preživeti s tremi odraslimi in hudo… hm… motenimi moškimi, ki so me nič hudega slutečega ugrabili takorekoč izpred lastnega praga.«

»Najprej so me odvlekli v črno limuzino z zatemnjenimi stekli, kjer so mi slekli kravato, službeni kovček pa so zaklenili v prtljažnik.« Naš sogovornik je zdaj že vidno pretresen. Pravzaprav je bil že prej. Dejansko ni tako pomembno. Poslušajmo dalje.

»Že v limuzini so me pričeli nadlegovati. Ponujali… ah, kaj ponujali! Nalivali so me s polsuho penino in me silili s svežimi jagodami in sladko melono. Po krajši vožnji skozi puste mestne ulice smo se pripeljali pred veliko stavbo v bolj temačnem delu mesta. Iz avtomobila so me odvedli v kletne prostore nekega zasebnega podjetja, kjer je že vladalo temačno, sumljivo in res neprijetno vzdušje.«

»Napadi z alkoholom so se tu nadaljevali in stopnjevali. Šampanjcem in peninam je sledilo žganje in razni singlmalti in se mi je ob prihodu striptizet že kar precej vrtelo.« Sogovornik zdaj ves zaprepaden seže po kozarcu vode, da bi se odžejal. S tresočo roko dvigne kozarec in se skoraj v celoti polije. Ko se odžeja, nadaljuje: »Potem so me posedli za mizo in se usedli okrog mene, tako da nisem imel nobene možnosti pobega več.« Sogovornik požre slino ali nekaj podobnega.

»Potem se je pa začelo najhujše. Ena od razgaljenih deklet se mi je približala in me pričela telesno nadlegovati in posegati v moj zračni prostor s svojimi nevarnimi izboklinami. Ravno sem hotel odločno protestirati, ko se je brez mojega povabila kar naenkrat znašla v mojem naročju – v moji osebni integriteti!«

»Slišite? Mar sploh slišite, kaj so mu počeli?« nas vpraša vidno pretresena gospa Hingelblaušek. »Mojega ljubljenega moža so spolno napadali!« Vidno pretreseni Ragnarok ji pritrdi in nadaljuje: »Nekaj je poplesavala po mojem naročju, pri tem hudo motila mojo osebnost in celo povzročala fizične spremembe v mojem… hm… srcu. Čutil sem, kot da mi bo eksplodiralo!«

»Nesramneži! Banda! Kriminal!« krikne Ismurbenda. »Kaj takega si nisem predstavljala v sodobnem svetu, sploh pa ne v Evropi. To je višek!«

»Ne,« je odločen Ragnarok, »višek je prišel kasneje!« Zdaj našega sogovornika ponovno napade kašelj in ponovno poskuša z vodo umiriti razburjeno grlo. Pri tem se spet bolj stušira kot odžeja.

»Po tem začetnem napadu na moje z ustavo varovano telo in na mojo krhko duševnost so me možje odvlekli v zgornje nadstropje, v nekakšno spalnico, v kateri je gorela le šibka rdeča žarnica. Tam se je prvi napadalki pridružila še ena in potem sta me skupaj…« Ragnaroka ponovno napade hud kašelj – očitno so te krute in nepozabne zlorabe v njem pustile resne posledice. »Torej, potem sta me skupaj napadali verjetno kar vso noč, a tega žal ne vem zatrdno, ker sem v hudih mukah in v alkoholni omami, v katero se nisem spravil po lastni volji, omedlel in padel v nezavest.«

Ismurbenda ne more več zadrževati solz. Pred našimi pogledi se zateče v spalnico, od koder lahko slišimo pritajeno ihtenje. Tokrat se prvič opogumimo in poskušamo od sogovornika izvedeti še kaj več: »Pa ste vi prepričani, da ste bili ugrabljeni?«

»Ja,« pravi Ragnarok oprezajoč za ženo, »pravzaprav smo šli učitelji v petek malo ven, ampak ženi tega pravzaprav ni treba vedeti, kajne? Pa tudi to drugo resnico lažje razume.«

Gre torej za izredno perečo temo, ki čedalje bolj preveva sodobno družbo – ugrabitve, mamilsko in spolno nasilje – vse to na našo veliko žalost postaja del vsakdana.

V naslednjih prispevkih se bomo posvetili še nekaj žrtvam teh čedalje pogostejših kaznivih dejanj, ki kršijo tisto najbolj ključno od človekovih pravic – v pravico do samoodločitve in svobodo gibanja v tujem naročju. Ne pozabite in pazite nase, da se kaj podobnega ne zgodi tudi vam!

Kommé Nießt