Satanisti zavzeli slaščičarno!

Nasilje v Sladkem raju – Tortice v krvi – Pentagrami na palačinkah – Zaklane mačke v vitrinah – Sveče namesto žarnic – Natakarice govorijo nazaj

Óni dan sem sedela v slaščičarni Sladki raj nasproti banke in kaj se mi pripeti! Hotela sem naročiti in sem pomahala natakarici. Ker je bilo dokaj temačno – res ne vem, zakaj so Sladkemu raju zazidali okna – in so svetili le s svečami, sem lahko natakarico dobro videla šele, ko je stopila k mizi. Prestrašila sem se njenega bledega obraza, las črnih kot noč in rdeče krvi, ki se ji je cedila iz ust. Pogledala me je s svojimi praznimi očmi in rekla z glasom, kot da bi prihajal iz želodca: »Misorp?« Kljub temu da mi je že postopoma uhajalo v hlače od groze, sem se zbrala, tako da sem lahko naročila. Zahotelo se mi je vroče čokolade, palačink in sirove štručke. Natakarici »iz pekla« sem posredovala svoje naročilo, ona pa se mi je v obraz nesramno zarežala. Njen smeh, če temu lahko tako rečem, je bil kot glasno bruhanje. Prihajal je menda iz samih črev. Kar zmrazilo me je.

Če je bil poleg mene še kdo tisti dan v Sladkem raju, ne vem, ker v temi nisem videla niti do nasprotnega roba svoje mize, kaj šele kam globlje v prostor.

Čakala sem tako nekaj minut, a mi ni bilo dolgčas. Poslušala sem glasbo in ne morem reči, da je bil radio, ker tako turobne glasbe še nisem slišala svoj živi dan. Slišalo se je kot bruhaje, a niti to mi ni moglo pokvariti razpoloženja. Glasba je včasih za trenutek zamrla in zdelo se je, kot da slišim krike.

Nato je iz teme stopila moja natakarica. Kar malo sem se je ustrašila, ko pa je hodila tako tiho. Servirala mi je brez besed in enako, kot se je prikazala, je tudi izginila v temo. Vroča čokolada je bila resnično vroča (kar malo sem si poparila ustnice) po okusu pa ni bila niti malo podobna čokoladi. Prej bi rekla, da je imela okus po krvi. Fuj! No vsaj palačinka je bila prava. Le tega ne vem, zakaj je niso zvili. Verjetno so mi hoteli pokazati, kako lepo so jo namazali. Opazila sem, da je kuhar v Sladkem raju velik borec za mir na svetu: marmelado, ki se mi je zdela nekoliko redka, je po palačinki namazal v obliki kroga, v katerega je narisal peterokrako zvezdo. Res lepo. No palačinkico sem si lepo zvila in jo lepo popapcala. Nato sem se posvetila sirovi štručki. Že takoj na začetku se mi je zdela rahlo sumljiva. Oblika je sicer bila prava, a videz je bil nekoliko nenavaden. No, tudi s tem sem se nehala ubadati, ko se mi je posvetilo, da je to zaradi luči. Ugriznila sem v štručko. Bila je hladna. Pravzaprav mrzla.

To je bilo pa res nenavadno! Ob tretjem grižljaju pa me je spreletela huda misel: DROBOVJE! Res! Sirova štručka je imela okus po drobovju! Izpljunila sem, kar sem še imela v ustih, in od studa pobruhala še vse ostalo. Še več! Ugasnila mi je tudi sveča. Od groze sem pustila vse in zbežala iz Sladkega raja.

Tako se že od obiska v parlamentu nisem prestrašila. Še sedaj, ko to pišem, moram bruhati, če se le za trenutek spomnim na Sladki raj in to, kako je prenovljen.

Mama Leone