Ohrovtova juha, račka v medu, marelična krostata

Bila sem na orgiji, a ne na takšni, na katero ste pravkar pomislili – Prav, tudi na takšni, ampak zdaj pišem o tisti prvi

Na Guhgl-Örth sem pred dnevi opazila, da so v neposredni bližini mojega doma (± 63 km) odprli novo kulinarično svetišče Volkuljin dvor, kjer nudijo vrhunsko kuhinjo takšnih svetovnih kuharskih velesil, kot sta Trinidad in Tobago.

Na parkirišče sem prišla že nekoliko upehana. Vedno pogosteje pomislim, da mi avto šola ne bi mogla škoditi, a potem vedno ostane pri tem. Parkirišče je bila prva stvar, ki me je fascinirala; tam je – reci in piši – prostora za trideset turističnih avtobusov, parkirnih mest za osebne avtomobile pa sploh štela nisem, ker sem bila tako pretresena in vzhičena v enem telesu.

Maître d', ki me je sprejel v temno rdeči žamet oblečeno vežo, razsvetljeno z ogromnim lestencem iz obdobja ogromnih lestencev, je bil prešerno nasmejan in izredno dobre volje, čeprav je bilo parkirišče skoraj popolnoma prazno. Pospremil me je do mize in mi takoj ponudil vinsko karto. Bil je srčev as!

Kmalu se mi je pridružil izredno srčkan natakarček – Samo, je rekel, da mu je ime – ki mi je predstavil dnevno ponudbo. Žal sem naletela na nenavaden dan, saj je kuharju zmanjkalo šalotke, kolerabe, koriandra, belega popra, sladke smetane, vanilijevega sladkorja, svežih in posušenih jurčkov, rabarbare, jagod, ananasa, čemaža, črnih oliv (kalamata so mu na srečo ostale), belega grozdja, klementin, mladega korenčka, vižintinskega oreška, gosjih, račjih in celo piščančjih jetrc, čukovih jajc, prepeličjih bedrc, agave, Stiltona, večine norveških mladih sirov, sezama, zvezdastega janeža, domače šunke, nesladkanih pelatov, balzamičnega olja, krebuljice, lukrecije, materine dušice, goste sojine paste, polnozrnate pšenične moke, plavuti morske žabe, kutin in belega kruha z origanom, tako da mi je ostalo na razpolago le enajst od štirinajstih jedi. Samo – tako sladko se je smehljal – mi je po priporočilu šefa kuhinje osebno priporočal menda izredno priljubljeno kombinacijo, imenovano Veseli torek. Po kratkem premisleku (Vodka Exudativa, kozarček, 6 €) sem pristala na njegove »pogoje«. Nasmehnil se mi je, da so se mi kar kolena stresla (ne prvič!) in odbrzel proti kuhinji.

Zdaj šele sem imela prvič priložnost pogledati po jedilnici. Ogromna dvorana z visokim stropom, s katerega nas je skozi delno zastekljeno streho pozdravljalo veselo jesensko sonce, je bila nabito polna. Ne bom se dosti zlagala, če rečem, da so bile vse mize zasedene. Takoj sem pomislila – kako, ko pa je parkirišče skoraj prazno? Poklicala sem Sama, ki mi je pojasnil, da sem očitno prišla z manjšega od obeh parkirišč. Moj bog! S parkiranjem na Volkuljinem dvoru torej nikoli ne bo problem!

Jedilna dvorana je bila opremljena v odličnem rokoko-retro-modernem slogu. Mize so bile velike, sedeži mehki in udobni, tla so bila mehko obložena, prostor je bil dobro osvetljen in atmosfera podobna kot na Zemlji. Kljub množici gostov, ki je klepetala in ropotala s priborom, je bila jedilnica kot celota razmeroma tiha in prijetna – kot bi vsi pogovori tekli na sobni jakosti vsake izbrane mize. Resnično prijetno; brez pripomb!

Vinska karta me je presenetila in navdušila. Samo je poklical glavnega sommelierja in ta je povedal kratko zgodovino treh vin, ki spadajo k veselemu torku. Pred juho so mi ponudili odličen Spazmičev varanov liker (27 €), ki me je šokiral, ampak v pozitivnem smislu. K prvi predjedi me je pospremil odličen renski rizling iz kleti Vincent, Vincent & Rolerei (buteljka 237 €, kozarček 48 €) iz največje kleti v Porurju, pri glavni jedi pa suhi Rembrandt z od sonca razvajenih Budimpeštanskih gričev (buteljka 117 €, kozarček ni bil dovolj). Pri sladici me je nazadnje navdušil Jahorinski dišeči traminec (buteljka 391 €, kozarček 80 €). Že od golih tekočin bi lahko ostala ekstatična štiri dni brez premora.

Pričela sem s hladno ohrovtovo juho (11 €), ki je bila nenavadno zelene barve. Verjetno zaradi velike količine brokolija. Juha je bila ravno toliko kremasta in je hkrati v njej plavalo še nekaj konkretnejših koščkov pelargonije, da je bila struktura preprosto fantazmagorična.

Hladno predjed (17 €), ki je kmalu sledila, so sestavljali inčuni in koščki prave Istrske hobotnice, ujete še isto jutro na obalah Hvara. Sleherni grižljaj se je kar topil v ustih.

Že po nekaj minutah je sledila topla predjed (23 €), tako da sem komaj uspela zbrati misli. Vroč zvitek je bil polnjen s sočno mleto teletino, šampinjoni in odlično gorgonzolo. Sem izkušena degustatorka in vrhunska poznavalka vsega užitnega, a vsemu znanju in izkušnjam navkljub me je okus tega vročega nadaljevanja mojega tokratnega prehrambenega izleta tako vznemiril, da sem z glasnim dihanjem pri sosednji mizi prekinila do tedaj zelo živahen pogovor.

Nato so bili natakarji, posebej moj sladki, sladki Samo, toliko milostni, da so mi dovolili nekaj minut za oddih. A takoj zatem se je kulinarična prireditev vrnila v polnem teku: zgodila se je nepozabna glavna jed.

Ne morem vam opisati, kako me je navdušila hrustljavo zapečena kožica na račjih prsih (42 €). Meso je bilo dobro prepečeno, obenem pa tako sočno, da sem ponovno pričela motiti okolico z zvočnimi učinki. Preprosto si nisem mogla pomagati. Na medu temelječa omaka me je nazadnje v celoti premagala, tako da so gostje z dveh sosednjih miz dejansko prenehali razpravljati in rožljati s priborom. Šele po dobri minuti sem se zavedla, kaj počnem, takrat pa so vsi gostje v neposredni bližini že lep čas presenečeno bolščali vame – nekateri z odprtimi usti, drugi s kozarci v rokah, bodisi naslonjenimi na ustnice bodisi dvignjenimi v zdravici, ki sem jo tako nesramno prekinila.

Ena stvar je kmalu postala boleče očitna – spoznala sem, da takšnih kulinaričnih stvaritev verjetno nikoli več ne bom imela priložnosti zaužiti. Z besedami preprosto ni mogoče opisati, kako me je ta žalostna misel v tistem hipu prizadela. Padec na trda tla resničnosti je vedno tako nepredstavljivo boleč. Iz te duševne odrevenelosti me je predramil kot orkan neodvrnljiv vonj po vročih marelicah. Tokrat sem dejansko kriknila na ves glas. Pri sosednji mizi se je neki gospodični nato kar zaletelo in medtem ko so kar trije natakarji, dva mladeniča in duhovnik priskočili mladenki na pomoč, sem jaz svoje vilice počasi in previdno zasadila v sladico. Tokrat sem si vzela čas in opazovala, kako se krostata (17 €) vdaja napadu ostrih vilic – kakor osušena zemeljska skorja pod rezilom pluga je vrhnji sloj pričel pokati in sladek sok marelic se je razlil po krožniku, kot se oranžen ocean ob nenadni plimi razlije po beli plaži. O okusu si ne upam pisati – ne gre; vsega skupaj sem enajstkrat spremenila vsebino tega odstavka.

Ob poslednjem grižljaju sem ponovno pričela zelo glasno dihati, tokrat obenem od sreče in od žalosti, saj sem spoznala, da je napočil bridki konec. A kakšen konec! Nepopisen!

Naenkrat se je pred mojimi očmi pojavil Samo, moj najnovejši »ljubimec«. Predno se je lotil pospravljanja mize, me je vprašal, ali sem bila zadovoljna. Kakšno vprašanje! V tistem hipu sem omedlela. Morda to ni bilo pravično do mojega Sama, do Volkuljinih kuharjev, do lastnikov restavracije, do Volkulje same, do Trinidada, do Tobaga, a kaj hočemo – nekako sem se morala izogniti plačilu.

Mama Leone